<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep in sodba X Ips 24/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:X.IPS.24.2007

Evidenčna številka:VS1010502
Datum odločbe:01.10.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 2519/2005
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:obnova upravnega postopka po uradni dolžnosti - ponarejena izjava na računu - subjektivni rok za obnovo - nova dejstva in novi dokazi - verodostojnost potrdila o poreklu - pooblastilo ministra državni podsekretarki - položaj špediterja v carinskem postopku - pooblaščenec po zaposlitvi

Jedro

Ker je v obravnavani zadevi odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev načela zaslišanja stranke. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi, zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka pa bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala ugovore in predlagala vse dokaze za obrambo svojih pravic.

Izrek

1. Zadeve, ki se pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vodijo pod opr. št. X Ips 24/2007, X Ips 26/2007, X Ips 178/2007, X Ips 179/2007 in X Ips 1525/2006, se združijo v skupno obravnavo in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 24/2007. 2. Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanimi sodbami na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbe tožeče stranke zoper odločbe tožene stranke, s katerimi je tožena stranka zavrnila pritožbe tožeče stranke zoper sklepe Carinskega urada L., s katerimi je ta dovolil obnovo po uradni dolžnosti za postopke uvoznega carinjenja zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanih sodb navaja, da gre v obravnavanih zadevah za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka, ki je v carinskih postopkih mogoča na podlagi 6. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 - sklep US, 87/97, 35/98 - odl. US, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 - odl. US in 97/01). Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Tožeča stranka je v obravnavanih primerih carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja po carinskih predpisih. Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko organ obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ, v 3. členu ZUP pa je vsebovano načelo subsidiarne uporabe. Po 2. členu Zakona o carinski službi (ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Iz določbe 12. člena ZCS-1 izhaja, da je carinski urad stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. V obravnavanih primerih je to Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je pristojni organ, torej Carinski urad L., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. je po prejemu rezultatov preverjanja(iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) izdal sklepe s katerim je obnovil postopek carinjenja po sporni ECL, pri čemer je bil spoštovan enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, da izjava na računu o poreklu blaga ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj avstrijske carinske administracije, ki so zabeležena v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi ta okoliščina, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Tožena stranka je kot razlog navedla tudi 5. točko 260. člena ZUP, ki pa je ni posebej utemeljila. Ta kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan eden izmed obnovitvenih razlogov, na odločitev v tem sporu ne vpliva. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je z izpodbijanimi odločbami zavrnila pritožbe tožeče stranke. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago. To je tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka, ker je verjetno izkazana. V spisih se nahaja uradni prevod dopisa avstrijskega carinskega organa. Glede na navedeno niso utemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo načela zasliša nja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Neutemeljen je tudi očitek neenotne sodne prakse v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, Zunanjega oddelka v Mariboru, št. U 562/2002, saj je v navedenem judikatu sodišče preizkušalo pravilnost naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu CZ in ne pogojev za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Izpodbijana odločba tudi nima takšnih pomanjkljivosti, da ne bi bilo mogoče preizkusiti njene zakonitosti, saj vsebuje vse sestavine po ZUP, v njej je ugotovljeno dejansko stanje, navedene so določbe predpisov na katere se opira, kot tudi razlogi za odločitev. Zatrjevanih kršitev ustavnih določb pa sodišče ni našlo. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V primerih obnove postopka gre za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega pravnega sredstva. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka vlaga pritožbe (sedaj revizije) iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. členu in 2. odstavku 120. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da vrhovno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o vprašanju, da je državna podsekretarka V.Ž. podpisala odločbo druge stopnje s pooblastilom ministra dr. D.M. z dne 10.1.2003, ki pa v času odločanja v carinskem postopku na drugi stopnji ni bil več minister. Nova vlada Republike Slovenije je zaprisegla dne 3.12.2004 in je bil obenem imenovan nov minister dr. A.B. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00) v členih od 28 do 32 pooblašča zgolj predstojnika organa. Dodaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno). Izpodbijane sodbe niso obrazložene, navedbe prvostopenjskega sodišča so nejasne in med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je, s sklicevanjem na 2. odstavek 67. člena ZUS, sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločba v bistvenih delih ni obrazložena, zaradi česar ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Določba 1. odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi). Potrdilo o poreklu je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) oziroma izjava na fakturi le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Izjava na fakturi ni javna listina in ne veže organ, ki mu je bila predložena kot dokaz, prvostopenjsko sodišče pa se ni opredelilo do narave tega potrdila. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je tajno izvedlo dokaze. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornem potrdilu EUR.1. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke oziroma ni preverila ali je fizična oseba, ki je izpolnila deklaracijo za tožečo stranko, imela za to dejanje ustrezno pooblastilo, pri čemer se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. U 113/95 z dne 25.3.1998. Ker tega ni ugotovila, je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v rubriko 14 ECL, ki omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Ker se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti. Odločitev organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča v sodbi št. U-562/2002 glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopek obnoviti preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek. Prvostopenjsko sodišče tudi ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Ponarejeno potrdilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Prvostopenjski orga n v sklepu o obnovi ne bi smel navesti dva obnovitvena razloga, ki se med seboj izključujeta.

Tožena stranka na pritožbe ni odgovorila.

Revizije niso utemeljene.

K 1. točki izreka:

Glede na to, da se z vsemi obravnavanimi revizijami (ki vsebujejo iste revizijske razloge) izpodbijajo sodbe, ki so bile izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, gre torej za več postopkov o istem predmetu, ter glede na to, da sta v vseh primerih stranki spora isti, je vrhovno sodišče revizijske postopke združilo v skupno obravnavanje in odločanje. Pri tem se je - ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08, v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, smiselno oprlo na določbo 1. odstavka 42. člena ZUS-1, saj navedene zadeve izpolnjujejo pogoje za združevanje postopkov in bi to lahko storilo že prvostopno sodišče.

K 2. točki izreka:

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanih primerih vložene pritožbe obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije po ZUS-1, prvostopenjske sodbe pa so postale pravnomočne dne 1. 1. 2007.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 v rhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavanih zadevah podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti izjave na računu o poreklu blaga, na podlagi katerega je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, je bilo ugotovljeno, da naj bi bila potrdila ponarejena. Avstrijski carinski organ je na podlagi zaprosila slovenskega carinskega organa preveril s strani tožeče stranke priložena preferencialna dokazila (izjave na računih o poreklu blaga), pri čemer je ugotovil, da so navedene izjave ponarejene. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornimi izjavami za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje. Prav tako se vrhovno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitev, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitve tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko predlaga uvedbo obnove postopka stranka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavanih zadevah ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS-1), saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v obravnavanih primerih Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornih ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. po prejemu rezultatov preverjanja (da po spornih ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) izdal sklepe, s katerim je bila uvedena obnova postopka carinjenja po spornih ECL v roku enega meseca v skladu z 1. točko 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, so bili ti sklepi pravočasni. To je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da se le-to ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, zaradi česar naj se sodbe v temu delu ne bi dalo preizkusiti. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah z opr. št. I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. Iz navedenih zadev tudi izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z razmerjem med obnovo postopka po ZUP in naknadnim obračunom carinskega dolga po 154. členu CZ, zato vrhovno sodišče zavrača tudi ta ugovor.

Po presoji vrhovnega sodišča niso utemeljeni očitki, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbenih navedb glede vprašanja pooblastila državne podsekretarke. Sodišče prve stopnje se namreč ni dolžno opredeliti do vseh tožbenih navedb, temveč le do tistih, ki so v obravnavanih zadevah odločilne. Odločilna dejstva v obravnavanih zadevah so po presoji revizijskega sodišča tista, ki se nanašajo na utemeljenost obnove carinskega postopka, do teh pa se je prvostopenjsko sodišče v celoti opredelilo, kot je pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve. Zatrjevane kršitve določb ZUP v zvezi z veljavnostjo pooblastila državne podsekretarke - do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredeljevalo - so v obravnavanih primerih po presoji revizijskega sodišča nebistvene. Poleg tega je sodna praksa prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vprašanjem enotna (opr. št. U 1533/2005 z dne 6.11.2006, opr. št. U 469/2005 z dne 25.9.2006, opr. št. U 2001/2005 z dne 16.4.2007, opr. št. U 1199/2006 z dne 18.06.2007 in druge). Vrhovno sodišče pa se glede tega vprašanja v celoti strinja s prakso prvostopenjskega sodišča, iz katere izhaja, da pooblastilo ministra za odločanje ni vezano na njegov mandat, ker ne gre za osebno pooblastilo (pooblastilo za zastopanje), ampak za pooblastilo za odločanje, ki izhaja iz položaja (funkcije) ministra in je tako imela državna podsekretarka veljavno pooblastilo za odločanje v upravnem postopku po določbi 2. odstavka 28. člena ZUP, saj je razpolaga s pooblastilom ministra za finance z dne 10.1.2003.

Zavrniti je treba tudi očitek, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, saj v obravnavanih primerih to ni pravno pomembna okoliščina, kolikor se s temi navedbami poizkuša izpodbiti dejansko stanje, pa (glede na obseg revizijskega preizkusa) niti ne more biti upoštevna. Napaka carinskega organa bi namreč lahko bila relevantna le, če bi bil v obravnavanih primerih uporabljen institut naknadnega obračuna carinskega dolga (5. odstavek 154. člena CZ). Kot že pojasnjeno, pa je šlo za odločitev o obnovi postopka, pri čemer morebitna napaka carinskega organa ni relevantna.

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vpis v rubriko 14 ECL opravila nepooblaščena oseba. Sama narava dela špediterja namreč določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu, špediterja pa je šteti za pooblaščenca za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja. Fizično osebo, ki je opravila vpis v rubriko 14 ECL, je šteti za pooblaščenko po zaposlitvi tožeče stranke. Po 80. členu Obligacijskega zakonika (OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/07) je pooblaščenec po zaposlitvi tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe, pri čemer je bistveno, da obstaja med gospodarskim subjektom in to osebo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je ta oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Da je bila ta fizična oseba zaposlena pri tožeči stranki ter da je sama izpolnila predpisani obrazec enotne carinske listine, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa v obravnavanih zadevah niti ni sporno. Izpolnitev carinske deklaracije pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča posel, ki sodi v sklop rednega poslovanja družbe, saj gre za družbo, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Enako stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah, opr. št I Up 131/2003, I Up 132/2003, I Up 135/2003, I Up 136/2003, I Up 129/2003, I Up 128/2003, I Up 130/2003, I Up 150/2003 in I Up 154/2003. Glede sodbe vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne držijo pritožbene navedbe, da je vrhovno sodišče odpravilo odločbo carinskega organa zaradi zakonitega zastopanja. Odpravilo jo je namreč iz razloga, ker so bila v postopku kršena določila ZUP, saj tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožeče stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje.

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, ker le-ta ni pooblaščenka prejemnika blaga, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. S temi razlogi izpodbijane sodbe se vrhovno sodišče strinja. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti enotne carinske listine (ECL), saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Glede na to, da je v obravnavanih zadevah odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da je carinski organ naročil mnenje, ne da bi o tem obvestil stranko in da izvedenec ni bil povabljen na ustno obravnavo ter da je so bili dokazi tajno izvedeni. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Niso utemeljeni ugovori, da izpodbijane sodbe niso obrazložene. Po presoji vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo, zato kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijanih sodb glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Druge revizijske ugovore pa vrhovno sodišče šteje za pravno nepomembne in se do njih ni opredelilo.

Predlogi tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, niso utemeljeni, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizije kot neutemeljene zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.


Zveza:

CZ člen 6, 154, 154/5.ZCS-1 člen 2, 12, 12/1-12.ZUP člen 260, 260/1-1, 260/1-5, 263, 263/2.ZUS-1 člen 75, 75/2, 85, 85/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjA5MQ==