<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 1197/2005
ECLI:SI:VSRS:2008:X.IPS.1197.2005

Evidenčna številka:VS1010329
Datum odločbe:25.09.2008
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 328/2003
Področje:CARINE - UPRAVNI SPOR
Institut:obnova upravnega postopka po uradni dolžnosti - subjektivni rok za obnovo - nova dejstva in novi dokazi - verodostojnost potrdila o poreklu - glavna obravnava - sojenje na seji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu

Jedro

Ker je v obravnavani zadevi odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na kršitev načela zaslišanja stranke. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi, zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka pa bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala ugovore in predlagala vse dokaze za obrambo svojih pravic. Sama narava dela špediterja določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu, špediterja pa je šteti za pooblaščenca za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS; Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbi tožeče stranke v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev tožene stranke o stroških ugodilo, in v tem delu odločbo z dne 4.2.2003, odpravilo in v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, v ostalem delu pa tožbo zavrnilo. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Carinskega urada L., s katerimi je ta dovolil obnovo po uradni dolžnosti za postopke uvoznega carinjenja zaradi razlogov iz 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP; Uradni list RS, št. 80/99 in 52/02).

Sodiš če prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede zavrnilnega dela navaja, da gre v obravnavani zadevi za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove upravnega postopka, ki je v carinskih postopkih mogoča na podlagi 6. člena Carinskega zakona (CZ; Uradni list RS, št. 1/95, 28/95 in 32/99) in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP; Uradni list RS, št. 18/96, 78/96 – sklep US, 87/97, 35/98 – odl. US, 82/98, 91/98, 1/99, 108/99, 37/01 – odl. US in 97/01). Gre za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP, in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Tožeča stranka je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja po carinskih predpisih. Položaj osebe v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega postopka. Ker je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, gre le za pavšalno zatrjevanje, da ni bila pooblaščenka prejemnika blaga, saj za to ni predložila nobenih dokazov. Po 1. odstavku 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok iz 2. odstavka v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko organ obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izraza organ, v 3. členu ZUP pa je vsebovano načelo subsidiarne uporabe. Po 2. členu Zakona o carinski službi (ZCS-1; Uradni list RS, št. 56/99, 52/02 in 101/02) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. Iz določbe 12. člena ZCS-1 izhaja, da je carinski urad stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe. V obravnavanem primeru je to Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je pomembno, kdaj je pristojni organ, torej Carinski urad L., izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada je dne 14. 11. 2002 dostavil rezultate preverjanja (iz katerih izhaja, da blago po spornih ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) na oddelek v L., ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 22. 11. 2002 odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu L., Oddelku za upravne zadeve, prekrške in izterjave. Dne 27. 11. 2002 je Carinski urad L. izdal sklep, s katerim je obnovil postopek carinjenja po sporni ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, da potrdilo EUR.1 o poreklu blaga ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležena v dopisu, ki ga omenja tožena stranka. Izjava tujega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve, zato so bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka. Pri tem ne gre za vprašanje, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstajala, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi ta okoliščina, če bi obstajala in bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Tožena stranka je kot razlog navedla tudi 5. točko 260. člena ZUP, ki pa je ni posebej utemeljila. Ta kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan eden izmed obnovitvenih razlogov, na odločitev v tem sporu ne vpliva. Tožena stranka je ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 263. člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za no va dejstva dne 22. 11. 2002, sklep pa je izdal dne 27. 11. 2002. Ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago, kar je bilo ugotovljeno z javno listino EUR-1. To je tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka, ker je verjetno izkazana. EUR-1 je izdal tuj organ, vendar na podlagi predpisanega potrdila, o poreklu katerega vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu RS. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi z kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL, ni imel pooblastil, so pavšalne, zatrjevanih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah pa sodišče ni našlo. Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. V primerih obnove postopka gre za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega pravnega sredstva. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožeča stranka v obnovljenem postopku v celoti lahko uveljavljala svoje pravice in interese.

Tožeča stranka vlaga pritožbo (sedaj revizijo) zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 72. člena ZUS, zaradi kršitve ustavnih pravic po 22., 23., 24., 25. členu in 2. odstavku 120. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) in pravic po 6. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP; Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94). Predlaga, da pritožbeno sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Navaja, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (oziroma je sporno), zato je protislovna navedba v izpodbijani sodbi, da glavne obravnave ni bilo treba opraviti, čeprav je tožeča stranka na podlagi 50. člena ZUS glavno obravnavo zahtevala. Poleg tega je o zadevi dejansko odločal sodnik poročevalec in ne senat, pri izdaji sodbe pa so sodelovale tudi sodnice, ki so bile prej zaposlene pri toženem organu. Izpodbijana sodba ni obrazložena, navedbe prvostopenjskega sodišča so nejasne in med seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločba v bistvenih delih ni obrazložena, zaradi česar ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva. Določba 1. odstavka 260. člena ZUP je bila selektivno uporabljena (nova dejstva je mogoče dokazovati le z novimi dokazi). Potrdilo o poreklu je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, saj je že bilo priloženo ob carinjenju in že presojano, zato je ekspertiza tujega izvedenca v zvezi s spornim potrdilom o poreklu (EUR.1) le nov dokaz in ne novo dejstvo, na podlagi katerega bi lahko bil postopek obnovljen. Izvedensko mnenje je carinski organ naročil, ne da bi o tem obvestil stranko. Tožena stranka tujega izvedenca ni povabila na ustno obravnavo, ampak je njegovo poročilo štela za nesporno, čeprav ni bilo overjeno, poleg tega iz mnenja nista razvidna ime in priimek omenjenega izvedenca niti njegovo pooblastilo. Meni, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, ker ni opazil očitne napake na spornem potrdilu EUR.1. Tožena stranka se tudi ni ukvarjala s pritožbenimi navedbami glede zakonitega oziroma pogodbenega zastopnika tožeče stranke oziroma ni preverila ali je fizična oseba, ki je izpolnila deklaracijo za tožečo stranko, imela za to dejanje ustrezno pooblastilo, pri čemer se sklicuje na sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. U 113/95 z dne 25.3.1998. Ker tega ni ugotovila, je neupravičeno štela, da se je tožeča stranka sama vpisala v rubriko 14 ECL, ki omogoča alternativni vpis tako deklaranta kot zastopnika. Ugovarja tudi stvarni in krajevni pristojnosti prvostopenjskega carinskega organa. Ker se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo s pravočasnostjo obnove postopka, sodbe v temu delu ni mogoče preizkusiti. Prvostopenjski carinski organ je obšel enomesečni rok za obnovo postopka z obrazložitvijo, da je Sektor za preiskovalne zadeve poseben organ, ki je ločen od carinskega urada. Prvostopenjskemu sodišču tudi očita, da ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, zaradi česar ni jasno, kako je prišlo do dejstev, na katerih sodba temelji. Odločitev organa prve stopnje naj bi bila v nasprotju z ustaljeno sodno prakso upravnega sodišča v sodbi št. U-562/2002 glede uporabe določb ZUP oziroma naknadnega obračuna carinskega dolga (154. člen CZ). Meni namreč, da ni mogoče po uradni dolžnosti posegati v carinsko deklaracijo, ampak je treba v primeru, če organ ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji niso pravilni, sestaviti zapisnik (62. člen CZ) in izdati redno odločbo o naknadnem obračunu (154. člen CZ), ne pa uporabiti določb ZUP o obnovi. Prvostopenjsko sodišče ni presodilo dokončnosti in pravnomočnosti ECL. Tožena stranka bi morala postopek obnoviti preden je potrdilo o poreklu poslala na preverjanje, saj se postopek preverjanja potrdila ne more opraviti, če ni začet upravni postopek. Prvostopenjsko sodišče tudi ni presodilo tožbenih navedb glede storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in se nedopustno sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Ponarejeno potrd ilo je v vzročni zvezi z nezakonito odločbo, zato bi organ moral postopek obnoviti po 2. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ v sklepu o obnovi ne bi smel navesti dva obnovitvena razloga, ki se med seboj izključujeta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1.1.2007.

Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Skladno z določilom 86. člena ZUS-1 vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o poreklu blaga EUR.1, na podlagi katerega je bila v postopku carinjenja uveljavljena preferencialna obravnava carinskega blaga ter posledično ugodnejši obračun carinskega dolga, je bilo ugotovljeno, da naj bi bilo potrdilo ponarejeno. Na hrbtni strani obravnavanega potrdila o poreklu blaga je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, nemški carinski delavec označil stavek, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom nemškega carinskega urada. To so nove ugotovitve oziroma nova dejstva, za katera je slovenski carinski organ prve stopnje izvedel šele po sprostitvi blaga v prost promet in ki bi lahko privedle do drugačne preferencialne obravnave blaga in posledično tudi do drugačnega obračuna carinskega dolga, če bi bile uporabljene ob sprostitvi blaga v prost promet. Ne gre torej zgolj za nov dokaz o (starem) dejstvu, ki je že bilo predmet obravnave v carinskem postopku, kot zmotno meni tožeča stranka. Tudi po presoji vrhovnega sodišča je verjetno izkazano, da gre pri ugotovitvah v zvezi s spornim potrdilom za nov dokaz, ki izkazuje novo dejstvo, in s tem za okoliščino, ki bi lahko (sama zase ali v zvezi z drugimi, že ugotovljenimi okoliščinami) pripeljala do drugačne odločbe. Kot taka pa predstavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Glede na navedeno vrhovno sodišče zavrača ugovore o selektivni uporabi omenjene zakonske določbe s strani sodišča prve stopnje. Prav tako se vrhovno sodišče strinja s stališčem prvostopenjskega sodišča, da utemeljitev obnove po dveh točkah 260. člena ZUP ne predstavlja kršitev, ki vpliva na odločitev v tem upravnem sporu.

Po presoji vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno potrdilo tudi odločitev tožene stranke o pravočasnosti uvedbe obnove postopka po uradni dolžnosti. Po določbi 2. odstavka 263. člena ZUP je na enomesečni rok, v katerem lahko stranka predlaga uvedbo obnove postopka, vezan tudi organ, če začne obnovo po uradni dolžnosti. Omenjeni subjektivni (prekluzivni) rok teče v primeru iz 1. točke 260. člena ZUP od dneva, ko je stranka oziroma organ mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Z organom je mišljen organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog. Zato omenjeni rok teče od dneva, ko je za odločanje o uvedbi obnove pristojen organ zvedel za nova dejstva oziroma jih je mogel navesti. Z organom v obravnavani zadevi ne more biti mišljena Carinska uprava Republike Slovenije kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance (2. člen ZCS-1), kot zmotno meni tožeča stranka, saj ni mogoče govoriti o njegovi (organizacijski) enotnosti, kot je to pravilno pojasnila že tožena stranka. Z organom je torej lahko mišljen le carinski urad, ki odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji (12. točka 12. člena ZCS-1), v obravnavanem primeru Carinski urad L., kjer je bilo opravljeno carinjenje po sporni ECL. Ker je krajevno in stvarno pristojni Carinski urad L. prejel rezultate preverjanja (da po sporni ECL ne gre za blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma) dne 22. 11. 2002, je dne 27. 11. 2002 izdan sklep, s katerim je bila uvedena obnova postopka carinjenja po spornih ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga, pravočasen. Identično stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah z opr. št. I Up 770/2006, I Up 817/2006, I Up 1357/2006, I Up 1179/2005, I Up 844/2006, I Up 842/2006, I Up 1351/2006, I Up 766/2006, I Up 759/2006, I Up 860/2006, I Up 1204/2005, I Up 1206/2005, I Up 1201/2005, I Up 767/2006, I Up 627/2006, I Up 1180/2005, I Up 1101/2006, I Up 760/2006, I Up 626/2006, I Up 1183/2005, I Up 1162/2006, I Up 816/2006, I Up 845/2006, I Up 1207/2005, I Up 625/2006, I Up 1190/2005, I Up 763/2006, X Ips 899/2006 in X Ips 900/2006. Iz navedenih zadev tudi izhaja, da prvostopenjsko sodišče ni odstopilo od ustaljene sodne prakse v zvezi z razmerjem med obnovo postopka po ZUP in naknadnim obračunom carinskega dolga po 154. členu CZ, zato vrhovno sodišče zavrača tudi ta ugovor.

Zavrniti je treba tudi očitek, da je do neplačila carine prišlo zaradi napake carinskega organa, saj v obravnavanem primeru to ni pravno pomembna okoliščina, kolikor se s temi navedbami poizkuša izpodbiti dejansko stanje pa (glede na obseg revizijskega preizkusa) niti ne more biti upoštevna. Napaka carinskega organa bi namreč lahko bila relevantna le, če bi bil v obravnavanih primerih uporabljen institut naknadnega obračuna carinskega dolga (5. odstavek 154. člena CZ). Kot že pojasnjeno, pa je šlo za odločitev o obnovi postopka, pri čemer morebitna napaka carinskega organa ni relevantna.

Po presoji vrhovnega sodišča ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je vpis v rubriko 14 ECL opravila nepooblaščena oseba. Sama narava dela špediterja namreč določa obseg njegovih pooblastil pri njegovem delu, špediterja pa je šteti za pooblaščenca za sklepanje tistih pravnih poslov, s katerimi se družba redno vsakodnevno ukvarja v okviru svojega rednega poslovanja. Fizično osebo, ki je opravila vpis v rubriko 14 ECL, je šteti za pooblaščenko po zaposlitvi tožeče stranke. Po 80. členu Obligacijskega zakonika (OZ - UPB1, Uradni list RS, št. 97/07) je pooblaščenec po zaposlitvi tisti, ki opravlja določeno delo na podlagi pogodbe, pri čemer je bistveno, da obstaja med gospodarskim subjektom in to osebo pogodbeno razmerje, na podlagi katerega je ta oseba zavezana izvrševati takšna dejanska opravila, s katerimi je sklepanje poslov povezano po naravi stvari ali pa je običajno. Da je bila ta fizična oseba zaposlena pri tožeči stranki ter da je sama izpolnila predpisani obrazec enotne carinske listine, se podpisala in odtisnila žig špedicije, pa v obravnavani zadevi niti ni sporno. Izpolnitev carinske deklaracije pa je tudi po presoji vrhovnega sodišča posel, ki sodi v sklop rednega poslovanja družbe, saj gre za družbo, ki se ukvarja s špediterskimi posli. Enako stališče je vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevah, opr. št. I Up 131/2003, I Up 132/2003, I Up 135/2003, I Up 136/2003, I Up 129/2003, I Up 128/2003, I Up 130/2003, I Up 150/2003 in I Up 154/2003. Glede sodbe vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožeča stranka, pa ne držijo pritožbene navedbe, da je vrhovno sodišče odpravilo odločbo carinskega organa zaradi zakonitega zastopanja. Odpravilo jo je namreč iz razloga, ker so bila v postopku kršena določila ZUP, saj tožena stranka ni v zadostni meri odgovorila na navedbe tožene stranke v pritožbi glede pooblastila za zastopanje.

Ugovor, ki se nanaša na pasivno legitimacijo tožeče stranke v carinskem postopku, ker le-ta ni pooblaščenka prejemnika blaga, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Navedlo je, da je tožeča stranka vpisana v polje 14 ECL, zato je njen položaj deklaranta razviden iz tega vpisa. S temi razlogi izpodbijane sodbe se vrhovno sodišče strinja. Prav tako pa niso utemeljeni revizijski razlogi glede dokončnosti in pravnomočnosti enotne carinske listine (ECL), saj je predpostavka za uvedbo obnove postopka v smislu že navedenih določb ZUP dokončnost postopka carinjenja, ki je predmet obnove.

Po določbi 2. odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem šteje za bistveno kršitve pravil postopka le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšna kršitev pravil ZUS-1 po presoji vrhovnega sodišča ni podana, do enakega zaključka pa pripelje tudi uporaba 4. odstavka 72. člena v zvezi z 2. odstavkom 50. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje. G lede na to, da je bila v obravnavanem primeru ključna le presoja izpolnjevanja zakonskih pogojev za začetek obnove carinskega postopka, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izvedba glavne obravnave ne bi mogla v ničemer spremeniti relevantnega procesnega dejanskega stanja (obstoj novega dejstva oziroma dokaza, ki predstavlja obnovitveni razlog) – za razliko od dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti za izdajo meritorne odločbe (o carinskem dolgu) in ki se bo ugotavljalo v obnovljenem postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Ugovor tožeče stranke, da je o zadevi odločal sodnik poročevalec in ne senat, je pavšalen. Glede na to, da iz uvoda izpodbijane sodbe in posvetovalnega zapisnika izhaja, da so o zadevi glasovali in odločili vsi člani senata, revizijsko sodišče ugotavlja, da v zvezi z uveljavljanim ugovorom ni podana nobena kršitev ZUS-1 in posledično tudi ne zatrjevana kršitev 6. člena EKČP.

Po presoji vrhovnega sodišča za sodnice, ki so sodelovale pri izdaji sodbe, izločitveni razlog po 5. točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1, ni podan. Kolikor pa revident z navedbo, da so pri izdaji sodbe sodelovale sodnice, ki so bile zaposlene pri toženi stranki, meni, da so bile podane druge okoliščine, ki vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP), pa bi njihovo izločitev lahko uveljavljal le do izdaje izpodbijane sodbe (2. odstavek 72. člena ZPP)

Glede na to, da je v obravnavani zadevi odločilno samo to, ali je utemeljena obnova postopka (gre zgolj za presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo izrednega pravnega sredstva), niso relevantni ugovori tožeče stranke, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa oziroma je zavrnilo njegove dokazne predloge, da s strani carinskega organa ni bil obveščen o naročilu ekspertize o presoji pristnosti potrdila o poreklu in da izvedenec ni bil povabljen na ustno obravnavo. V obnovi po uradni dolžnosti se postopek začne po uradni dolžnosti in se razmerje med organom in stranko vzpostavi šele s sklepom o obnovi. Zato pred tem ni mogoče sodelovanje stranke v postopku. Tožeča stranka bo lahko v obnovljenem postopku v celoti uveljavljala vse ugovore v zvezi s ponarejenostjo potrdila o poreklu blaga in predlagala vse ostale dokaze za obrambo svojih pravic.

Ni utemeljen ugovor, da izpodbijana sodba ni obrazložena. Po presoji vrhovnega sodišča je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje, ki je zakonito uporabilo določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke ter se do njih v zadostni meri opredelilo, zato kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

Vrhovno sodišče kot neutemeljene zavrača tudi ugovore, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ustave in EKČP. Procesni predpisi, ki jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pri izdaji izpodbijane odločbe, pomenijo izpeljavo določb ustave in EKČP, zato jih je sodišče dolžno presojati tudi v tem obsegu. Pri presoji zatrjevanih kršitev je vrhovno sodišče upoštevalo tudi ta vidik, vendar zatrjevanih kršitev ni našlo.

Ker po 2. odstavku 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vrhovno sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih revizijskih navedb ni preizkušalo.

Druge revizijske ugovore pa vrhovno sodišče šteje za pravno nepomembne in se do njih ni opredelilo.

Predlog tožeče stranke, da vrhovno sodišče samo opravi glavno obravnavo, ni utemeljen, saj po 91. členu ZUS-1 o reviziji odloča vrhovno sodišče brez obravnave.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.


Zveza:

CZ člen 6, 154, 154/5.ZCS-1 člen 2, 12, 12/1-12.ZUP člen 260, 260-1, 260-5, 263, 263/2.ZUS-1 člen 75, 75/2, 85, 85/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTkzMQ==