<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 331/2006
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.331.2006

Evidenčna številka:VS0011308
Datum odločbe:15.10.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 528/2005
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - DENACIONALIZACIJA
Institut:ničnost prodajne pogodbe - prodaja nepremičnine, katere vrnitev v naravi se zahteva v denacionalizacijskem postopku - prepoved razpolaganja s premoženjem - pravni interes za ugotovitveno tožbo - uveljavljanje ničnosti

Jedro

Tožnik izkazuje pravni interes s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katere solastniški delež je bil prodan s pogodbo, katere veljavnost se presoja v tej pravdi, in nadalje s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. 88. člen ZDen zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o "obstoju dolžnosti vrnitve," torej možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je nična prodajna pogodba št. 320/95-2/4, ki sta jo 14.11.1995 sklenila toženca in jima naložilo, da tožniku povrneta odmerjene pravdne stroške.

Pritožbe obeh tožencev in stranskega intervenienta je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo drugi toženec iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008). Oba njegova pooblaščenca sta vložila vsak svojo revizijo, kar revizijsko sodišče obravnava kot enotno revizijo drugega toženca. Kot bistveno navaja, da sta toženca spoštovala pravni red in pridobila vsa potrebna upravna dovoljenja, plačala davke in prispevke ter overila pogodbo, sedaj pa isti državni organi, ki so sodelovali ob sklepanju pogodbe, ugotavljajo, da je pogodba nična. Določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/1991 - 18/2005) izrecno govori, da so nični samo tisti pravni posli, ki se nanašajo na premoženje, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, kar pomeni vrnitve v naravi. V nadaljevanju revizija podrobneje razlaga, zakaj vrnitev v naravi ni mogoča. Vrednost objekta v primerjavi z zemljiščem je neštetokrat večja in celo če bi prva toženka gradila na tujem svetu (kar ni) in brez upravnih dovoljenj (ki pa jih je imela), bi pridobila lastninsko pravico na originaren način, to je z gradnjo, vračilo v naravi pa bi bilo onemogočeno. Opozarja na sodbo II Ips 391/2001, v kateri je bila odločitev glede ničnosti nadaljnjih pogodb, kot je tu sporna, diametralno nasprotna odločitvi v izpodbijani sodbi. Ničen je le prvi pravni posel (v danem primeru med Mestno občino ... in prvim tožencem), nadaljnji pa ne, ker je nepremičnina postala last fizičnih oziroma civilnih pravnih oseb, kar onemogoča vračanje po tretjem odstavku 16. člena ZDen, v obravnavanem primeru pa tudi zato, ker na zemljišču stoji gradbeni objekt, ki ni last upravičenca. Zaradi eventualne delne ničnosti v zvezi s funkcionalnim zemljiščem ne more biti nična pogodba tudi glede poslovnega prostora kot etažne lastnine. Sodba višjega sodišča ni odgovorila na to, da gre le za delno ničnost v smislu prvega odstavka 105. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89), zato enako kot sodba prve stopnje vsebuje bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predmet pogodbe je bil dejansko poslovni prostor, zemljišče pa je postranskega pomena. Predmet denacionalizacijskega postopka je samo zemljišče, ne pa tudi stavba. Prejšnji predpisi so pri režimu nepremičnin dajali prednost objektom in ne zemljišču in se mora pogodba presojati po predpisih ob njeni sklenitvi. Zmotno je, da objekt deli usodo zemljišča, saj je bila primarna gradnja. Tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveni tožbeni zahtevek, sicer pa sodbi ne povesta, kakšna korist ali pravica naj bi konkretno izhajala iz ugotovitvene tožbe, saj upravičenec nepremičnine vseeno ne bo dobil v naravi. O tem ni razlogov. Predmet pogodbe je bila stvar, ki je bila kasneje dograjena in drugi toženec je na podlagi upravnih dovoljenj uredil kupljene poslovne prostore. Drugi toženec je bil v dobri veri ob sklepanju pogodbe. Sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na vse ostale navedbe pritožbe. Drugi toženec tako predlaga, da vrhovno sodišče sodbo sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita pomanjkljivosti, ki naj bi predstavljale bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi je namreč sodišče druge stopnje presodilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Razloge o tem, zakaj v obravnavanem primeru pogodba ne more biti le delno nična, ima tako v zadnjem odstavku na 4. strani obrazložitve, razloge o obstoju pravnega interesa tožnika za ugotovitveno tožbo pa na strani 5. Na katere druge relevantne pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo, revizija konkretno ne opredeli. Ker revizijsko sodišče na nobeno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, zgolj pavšalne graje o pomanjkljivostih sodbe ne more upoštevati.

Obe nižji sodišči sta tudi pravilno pojasnili, da tožnik ima pravni interes za ugotovitveno tožbo. Po 109. členu ZOR (glede na določilo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, OZ-UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007, je namreč treba v obravnavani zadevi uporabiti še prej veljavni zakon) se lahko na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Tožnik izkazuje pravni interes s tem, da v denacionalizacijskem postopku zahteva v naravi vrnitev nepremičnine, katere solastniški delež je bil prodan s pogodbo, katere veljavnost se presoja v tej pravdi, in nadalje s tem, da v denacionalizacijskem postopku o tem vprašanju še ni pravnomočno odločeno. Različna stališča, izražena v upravnih odločbah in povzetkih dejanskega stanja, ne pomenijo pravnomočne odločitve o tem vprašanju. O možnosti vrnitve v naravi in s tem obliki denacionalizacije je pristojen odločiti upravni organ in v okviru te pravde ni mogoče posegati v njegovo odločanje, pač pa se bodo pravne posledice v tej pravdi ugotovljene ničnosti pogodbe odrazile v upravnem postopku. Uspeh tožnika v pravdi za ugotovitev ničnosti pogodbe mu tako ohranja možnost, da svojo pravico glede oblike denacionalizacije uveljavlja v denacionalizacijskem postopku. Zato ustavnosodna (citirana v sodbah nižjih sodišč) in sodna praksa rednih sodišč v takih primerih dosledno priznavata denacionalizacijskim upravičencem pravni interes za uveljavljanje ničnosti pravnega posla po 88. členu ZDen.

Po določilu 88. člena ZDen z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma s premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Ta prepoved preneha veljati 30 dni po preteku roka, predpisanega za vložitev zahteve za denacionalizacijo, razen za nepremičnine oziroma premoženje, za katero je bila vložena zahteva za denacionalizacijo; če je bila zahteva vložena, pa dokler ni jasno, da nepremičnina ne bo vrnjena v naravi, torej do pravnomočne odločitve pristojnega organa, da se premoženje ne vrne ali dokler upravičenec ne izjavi, da zahteva odškodnino. Namen predpisa je bil ustavitev prometa s premoženjem, ki je (lahko) predmet denacionalizacije zaradi zavarovanja položaja denacionalizacijskih upravičencev. Določba tako zajema vsako razpolaganje s premoženjem, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Določba govori o "obstoju dolžnosti vrnitve," torej možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Ali tudi sicer obstajajo kakšne ovire za vračilo premoženja v naravi (revizija obširno izpostavlja ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen), ni stvar tega pravdnega postopka, pač pa bo o tem odločal upravni organ v postopku denacionalizacije.

Vse druge okoliščine, ki jih izpostavlja revizija, na takšno presojo nimajo vpliva. Tako morebitna dobrovernost ene stranke (ali obeh, čeprav se prvi toženec glede na pravdni postopek pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enoti v Ljubljani II P 768/92 nanjo niti ne bi mogel uspešno sklicevati) ne vpliva na veljavnost pravnega posla. Prav tako njegova veljavnost ni odvisna od tega, da v določenih fazah sklepanja pogodbe sodelujejo državni organi (overitev pogodbe, odmera davkov), da je bila pogodba realizirana in da sta toženca pridobila upravna dovoljenja za gradnjo. Za veljavnost pogodbe ne more biti relevantno nadaljnje ravnanje kupca nepremičnine, gradnja na nepremičnini, vrednost gradbe v primerjavi z vrednostjo zemljišča, pa tudi ne morebitna originarna pridobitev lastninske pravice, ki jo poudarja drugi toženec. V tem postopku se namreč ne odloča o pridobitvi lastninske pravice, pač pa o veljavnosti pogodbe kot zavezovalnega pravnega posla.

S sklicevanjem na sodbo II Ips 391/2001 revizija v bistvu zatrjuje, da je sodna praksa glede ničnosti pogodb po 88. členu ZDen drugačna od odločitve sodišč prve in druge stopnje v obravnavani zadevi. Po njenem stališču naj bi bil ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, medtem ko naj ne bi bili nični nadaljnji pravni posli oziroma ničnost se po stališču revizije na nadaljnja razpolaganja s premoženjem ne razteza. Določilo 88. člena ZDen takšne razlage na dopušča. Prepoveduje namreč vsako razpolaganje - le tako je mogoče razumeti dikcijo, da "ni dopustno nobeno razpolaganje" in le ob takšni razlagi so lahko ustrezno zavarovani že prikazani interesi denacionalizacijskih upravičencev. V reviziji omenjena sodba pa ne kaže na drugačno sodno prakso, saj predmet revizijskega preizkusa v tisti zadevi ni bila odločitev o veljavnosti nadaljnjih pogodb, temveč se je v revizijskem postopku obravnavala (le še) odškodninska odgovornost tistega, ki je razpolagal s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve po ZDen. Drugačna odločitev sodišča prve stopnje v konkretni zadevi pa ne kaže na ustaljeno sodno prakso niti ne zavezuje vrhovnega sodišča pri odločanju v drugih zadevah.

Odločitev izpodbijane sodbe pa je pravilna tudi glede presoje, da delna ničnost v obravnavanem primeru ne pride v poštev. V postopku pred nižjima sodiščema ni bilo spora, da je bila predmet razpolaganja s prodajno pogodbo med tožencema (med drugim) tudi parcela št. 1204/1 k.o. ... oziroma poslovnima prostoroma pripadajoč ustrezen solastniški delež parcele št. 1204/1, in da tožnik v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev te parcele. Po stališču drugega toženca pa zato, ker sta bila predmet razpolaganja dva poslovna prostora, parcela oziroma zemljišče pa le kot funkcionalno zemljišče, niti ne gre za isti predmet oziroma premoženje, kot je predmet denacionalizacijskega postopka (tožnik v denacionalizacijskem postopku tudi ne zahteva vrnitve objekta), saj je bil po predpisih pred uveljavitvijo SPZ primaren objekt, ki stoji na zemljišču; če pa že gre za isti predmet, potem pogodba zaradi tega ne more biti v celoti nična. Takšno materialnopravno stališče je zmotno. Tudi po prejšnjih predpisih ni bilo mogoče ločeno razpolaganje z objektom in ločeno z zemljiščem, zaradi česar se ničnost ne more in se tudi ni mogla nanašati le na tisti del pogodbe, ki predstavlja razpolaganje s parcelo št. 1204/1 k.o. ... Tako je povezanost zemljišča in stavbe določal tudi v času razpolaganja veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90) v drugem odstavku 12. člena, glede etažne lastnine pa Stanovanjski zakon (SZ, Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji) v 12. členu, pred tem pa že Zakon o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76; drugi odstavek 7. člena). Tudi po prejšnjih predpisih torej ni bil mogoč zgolj prenos lastninske pravice na objektu brez (ustrezne) pravice na zemljišču, situacija pa je, v nasprotju s stališčem drugega toženca, enaka tudi sedaj. Etažna lastnina je namreč lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov, med katere sodi tudi zemljišče, na katerem stoji zgradba; solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih pa je neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu (105. člen SPZ). Predmet pogodbe tako ni deljiv na objekt posebej in zemljišče posebej, zato je lahko nična pogodba le kot celota. Delna ničnost je tako že pojmovno izključena. Ničnost se tudi ne more nanašati le na tisto parcelo, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, saj sta prodana prostora v objektu, ki kot celota stoji na dveh parcelah. Neutemeljeno torej drugi toženec meni, da je mogoča le delna ničnost pogodbe v smislu prvega odstavka 105. člena ZOR.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, ki jih uveljavlja, kot tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo in s tem tudi priglašene revizijske stroške.


Zveza:

ZOR člen 109.ZDen člen 88.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy04MDM=