<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 630/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.630.2008

Evidenčna številka:VS0011192
Datum odločbe:02.10.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 265/2007
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:objektivna odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - podlage odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - domneva vzročnosti - zveza med škodo in nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo - pravna domneva - domnevna baza - domnevni zaključek - dokazno breme - izpodbijanje dokazne ocene - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Šteje se, da škoda izvira iz nevarne stvari oziroma dejavnosti, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Gre za pravno domnevo, ki jo opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med škodo in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo, iz katere zakon sklepa na domnevni zaključek, to je obstoj vzročne zveze. Pravna domneva olajšuje dokazovanje, ker ga z neposredno pravno pomembnega dejstva (obstoja vzročne zveze) prenaša na praviloma lažje dokazljivo posredno pravno pomembno dejstvo (obstoj zveze med nevarno dejavnostjo in škodo). Pravna domneva zato ne menja predmeta dokazovanja in ne spreminja razporeditve dokaznega bremena.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.300.000 SIT (sedaj 34.635,29 EUR) s pripadki, s katerim je tožnica L. R. uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala dne 18.5.1990 zaradi padca s kolesom. Ugotovilo je, da vzroki za padec niso na strani toženca in da ta ni ne objektivno ne krivdno odgovoren. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti tej sodbi je tožnica vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bilo v dokaznem postopku, drugače kot ugotavljata nižji sodišči, ugotovljeno, da se je tožnica pred škodnim dogodkom razvrstila na sredino vozišča ter nakazala z levo roko, da bo v križišču zavijala v levo, na kar je v pritožbi izrecno opozorila. Pritožbeno sodišče je kljub temu ugotovilo drugačno dejansko stanje. Oprlo ga je zgolj na izpoved toženca, ki pa ima interes, da izpoveduje sebi v prid. Tako postopanje sodišča ni nepristransko, saj je dejstvo ugotovilo izrazito pristrano, v korist toženca in škodo tožnice, ter s tem kršilo dolžnost celovito in nepristransko oceniti vse v postopku izvedene dokaze. Nepravilno je, da sodišče ocenjuje le tiste dokaze, ki ustrezajo željeni odločitvi, ostala pa ignorira. Takšna uporaba pravil postopka pomeni samovoljno odločanje, kar je kršitev pravice do poštenega sojenja po 6. členu EKČP. Tožnica vidi kršitev postopka tudi v tem, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je do padca tožnice prišlo med prehitevanjem toženca, zaključilo, da tožnica ni dokazala, da je do njenega padca s kolesa prišlo zaradi toženčevega prehitevanja. Vzročna zveza med škodo in nevarno stvarjo se po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti predpostavlja in je tožnici ni treba dokazovati. Dokazno breme je obrnjeno. Zakon nalaga tožencu kot imetniku nevarne stvari breme, da dokaže, da vzročna zveza ni podana, česar ta niti ni poskušal. Pritožbeno sodišče je zato nepravilno uporabilo določila postopka o dokaznem bremenu in pravila materialnega prava o objektivni odgovornosti. Bistvena kršitev določb postopka je podana tudi v tem, da razlogi sodb nižjih sodišč niso jasni, saj nobeno sodišče ni navedlo, da je potemtakem za nesrečo kriva tožnica oziroma v čem je protipredpisnost njene vožnje. Pritožbeno sodišče je celo navedlo, da ni dokazano, da je toženec prehiteval v nasprotju z 62. členom ZTVCP, torej da bi bila njegova odgovornost krivdna. V tem je podano tudi protislovje med razlogi sporne sodbe. Objektivna odgovornost je podana ne glede na to, da ni podana krivdna. Nižji sodišči sta zmotno uporabili cestno prometna pravila. Nesporno je bilo ugotovljeno, da se je toženec s kolesom z motorjem odločil za prehitevanje tožnice po levi nepravilni strani tik pred križiščem, ko se je tožnica že razvrstila na sredino cestišča ter z iztegnjeno roko nakazala namen, da bo v križišču zavijala levo. Mesto padca je bilo nekaj metrov, 6-7 metrov, pred znakom "Stop". S takšnim prehitevanjem je toženec tožnico ogrozil, nižji sodišči pa sta ga kljub pravilu o prepovedi prehitevanja tik pred križiščem po levi strani, označili za pravilnega.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus drugostopenjskega sodišča. Zato ni upoštevalo revizijskih navedb, ki presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb, in s katerimi revidentka meri na drugačne rezultate dokazovanj (navedbe, da je toženec prehiteval tožnico po levi strani tik pred križiščem, v trenutku, ko se je ta že razvrstila na sredino cestišča in z iztegnjeno roko nakazala namen v križišču zaviti levo; da je tožnica padla 6-7 metrov pred znakom "Stop").

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da tožnica ni dokazala trditve, da je nakazala namen zavijati levo z iztegnjeno levo roko. Dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče ugotovilo to dejstvo, revidentka s pritožbo ni izpodbijala (kar je pojasnilo tudi drugostopenjsko sodišče v drugem odstavku na četrti strani odločbe). S pritožbo je izpodbijala le dokazno oceno toženčeve izpovedbe, ki naj ne bi bila verodostojna zaradi spreminjanja izpovedbe ter v zvezi s tem uveljavljala relativno bistveno kršitev iz 8. člena ZPP. Na ta pritožbeni očitek ji je sodišče druge stopnje odgovorilo v drugem odstavku na četrti strani odločbe. Z revizijskim izvajanjem o tem, da ugotovljeno dejstvo temelji na pristranski in neceloviti dokazni oceni drugostopenjskega sodišča, saj naj bi jo le-to gradilo le na toženčevi izpovedbi, revidentka uveljavlja bistveno kršitev pravdnega postopka, ki naj bi jo drugostopenjsko sodišče naredilo s tem, ko vseh izvedenih dokazov (in ne le zaslišanja toženca) ni presodilo v skladu z metodološkim napotkom, ki ga daje 8. člen ZPP. Ker tožnica te relativne bistvene kršitve ni izrecno uveljavljala v pritožbi, revizijska izvajanja niso dovoljena in jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni podana ne objektivna ne krivdna odgovornost toženca. Materialno pravo je bilo, glede na ugotovljena dejstva, pravilno uporabljeno.

V zvezi z očitkom, da nižji sodišči nista pravilno uporabili določb postopka o dokaznem bremenu, saj sta glede na materialnopravne določbe o objektivni odškodninski odgovornosti napačno ocenili, da mora tožnica dokazati vzročno zvezo, Vrhovno sodišče pritrjuje razlogom nižjih sodišč. Vzročna zveza je ena od splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami; v nadaljevanju ZOR), ki je veljal v času nastanka škodnega dogodka, v 173. členu z naslovom "Domneva vzročnosti" določa, da se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Glede na besedilo navedene določbe se za odškodninsko razmerje po principu objektivne odgovornosti vzročnost domneva, vendar le pod pogojem, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Gre za pravno domnevo, ki jo opredeljujeta dve bistveni, med seboj povezani sestavini: podlago domneve predstavlja dejstvo, to je zveza med škodo in nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo, iz katere zakon sklepa na domnevni zaključek, to je obstoj vzročne zveze. Pravna domneva zato olajšuje dokazovanje, ne menja predmeta dokazovanja in ne spreminja razporeditve dokaznega bremena. Tudi ne posega v pravila o dokaznem bremenu tako, da bi dokazno breme že vnaprej obračala, kot to zmotno trdi revizija. Dokazno breme ostaja nespremenjeno: na tožnici je, da dokaže predpostavko vzročnosti, vendar ji je dokazovanje olajšano, saj je dovolj, če ji uspe dokazati domnevno podlago. Dejstev, ki se po zakonu domnevajo, pa ji ni treba dokazovati (tretji odstavek 214. člena ZPP). Strinjati se je s stališčem nižjih sodišč, da zgolj dejstvo, da je toženec s kolesom z motorjem prehiteval tožnico po levi strani, ni tista okoliščina, ki opredeljuje zvezo med nevarno dejavnostjo in škodo. Tega pravnega zaključka ob tem, da tožnica ni (pravočasno) ponudila druge trditvene podlage o obstoju povezave med prehitevanjem s kolesom z motorjem in padcem s kolesa, ne moreta spremeniti niti okoliščini, da lahko kolo z motorjem doseže hitrost 45 km/h ter da zvok kolesa z motorjem ni bil neobičajen, nepričakovan in nenavaden. Tožencu pa ob ugotovitvah, da je tožnico prehiteval več kot 21 metrov pred križiščem, ko se je ta že razvrstila na sredino ceste in ni nakazala z iztegnjeno roko namena zaviti levo, temveč je imela obe roki na krmilu, prehiteval pa jo je na primerni bočni razdalji 1,5 metra, ni mogoče očitati kršitve cestnoprometnih predpisov.

Neutemeljene so tudi trditve o nejasnosti sodb nižjih sodišč. Za obstoj toženčeve odškodninske odgovornosti je pravno pomembno le, ali je vzrok za tožničin padec na strani toženca. Ob zaključkih nižjih sodišč, da tožnica ni uspela dokazati elementa vzročne zveze po nobeni od zatrjevanih pravnih podlag, kaj več ni bilo treba ugotavljati. Pomanjkanje ugotovitve o resničnem vzroku za tožničin padec na pravilnost in zakonitost odločitve ne vpliva. Kot neutemeljeno se tako izkaže tudi revizijsko izvajanje o protislovju med razlogi izpodbijane sodbe.

Uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZOR člen 173.ZPP člen 8, 214, 214/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy02ODY=