<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 276/2008
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.276.2008

Evidenčna številka:VS0011186
Datum odločbe:15.10.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 4737/2007
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:tožba zaradi kršitve predkupne pravice - položitev kupnine - procesna predpostavka - nedobrovernost tretjega

Jedro

Določilo prvega odstavka 512. člena OZ daje predkupnemu upravičencu pravico, da svoje upravičenje uveljavi s tožbo, pri čemer pa položitve kupnine ne določa niti kot pogoj za vložitev tožbe niti kot pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka. Zadoščata zahtevi tistega, katerega predkupna pravica je kršena, da se prenos na tretjega razveljavi in da se stvar pod enakimi pogoji prenese nanj ob nadaljnjem pogoju, da je bila tretjemu predkupna pravica znana oziroma mu ni mogla ostati neznana. T.i. "nedobrovernost" tretjega ne pomeni le vedenja o obstoju predkupne pravice, temveč tudi opustitev potrebne skrbnosti v prometu.

Posledice razveljavitve pogodbe (96. člen OZ) predstavljajo razmerje med strankama izpodbojne pogodbe. Kako bosta to razmerje uredila, ni stvar predkupnega upravičenca in njegovega tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugi toženec je dolžan v 15 dneh tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.245,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo razveljavilo prodajno pogodbo, s katero je 20.12.2004 (prva) toženka (drugemu) tožencu prodala 1/2 stanovanja v izmeri 110,56 m2 v III. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani s pravico souporabe in ustrezajočim deležem na skupnih prostorih, napravah, opremi in funkcionalnem zemljišču za kupnino 16.133.488 SIT ter toženki naložilo, da nepremičnino za enako kupnino proda tožnici ter ji izroči zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim dovoljuje vpis lastninske pravice na tožnico, z istočasno obveznostjo tožnice, da toženki plača kupnino. Nadalje je ugotovilo, da je vknjižba lastninske pravice toženca pri tej nepremičnini neveljavna in se njegova pravica izbriše, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje ter lastninska pravica vpiše na toženko. Tožencema je še naložilo, da tožnici solidarno povrneta odmerjene stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno vložil revizijo toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge ali prve stopnje v novo sojenje. Vztraja, da je kršeno načelo enake vrednosti dajatev, ker ima predkupna upravičenka možnost kasnejšega plačila kupnine. Če pogodba določa, da se kupnina plača ob sklenitvi pogodbe, bi tudi predkupni upravičenec moral položiti kupnino najkasneje ob vložitvi tožbe. Sodišče prve stopnje ne pojasni, kako naj bi bilo ob stališču judikature in relativno osamljenem stališču doktrine upoštevano in spoštovano načelo enakovrednosti dajatev, če predkupni upravičenec lahko uspešno uveljavlja tožbeni zahtevek, v katerem sam določa pogoje prodaje. Glede obsežnih pritožbenih izvajanj sodišče druge stopnje ni dalo razlogov, razen pavšalnih, zato se sodbe ne da preizkusiti. Ker je posel, ki se izpodbija, časovno odmaknjen, pogoji ne morejo biti povsem enaki in je treba zakonsko zahtevo tolmačiti tako, da morajo biti pogoji objektivno čim bolj prilagojeni tistim okoliščinam, ki so bile odločilne pri sklepanju pogodbe med prvotnim kupcem in prodajalcem. Nominalno enaka kupnina niti približno ne posnema enakih pogojev. Tudi ne zadostuje primerjava z zapisanimi pogoji, ampak je treba ugotavljati celotno pogodbeno voljo strank, vključno z nagibi. Če se upravičenec tem pogojem ne približa v največji objektivno mogoči meri pri vsebinskem oblikovanju svojega zahtevka, ni izpolnil predpisane enakosti pogojev. Če že zakon ni izrecno naložil obveznosti položitve kupnine, bi sodišče moralo samo ugotavljati, na kakšen način je predkupni upravičenec zadostil zahtevi po izenačitvi prodajnih pogojev. Gola izjava, da bo kupnino položil istočasno s prenosom lastninske pravice, ne more zadoščati. Tožena stranka nima možnosti na prisilen način doseči plačila kupnine, temveč lahko le čaka, da bo izrek sodbe realiziran in bo prejela povsem razvrednoten nominalni znesek kupnine. V obravnavanem primeru sploh ni bila sklenjena kupoprodajna pogodba. Gre za navidezen posel, sklenjena in realizirana pa je bila darilna pogodba. Če gre za darilno pogodbo ali mešano pogodbo z elementi neodplačnosti, se zahtevek iz predkupne pravice ne more aktivirati. Situacije, kot jo zahteva zakon, ni mogoče ustvariti na način, da bo prodajalka še enkrat prejela kupnino, kupec pa naj ostane brez vsega. V izpodbijani pogodbi je navedena cena, ki ne dosega takratne realne tržne cene nepremičnine in gre vsaj za mešano pogodbo. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti skrbeti za to, da ob odločanju o zahtevku ne pride do čezmernega prikrajšanja ene od pogodbenih strank. Če predkupni upravičenec ni dolžan sodno položiti kupnine najkasneje ob vložitvi tožbe, mora v primeru, ko je dolžnost plačila kupnine določena v prihodnosti, ta kupnina obsegati ne samo nominalni znesek pogodbene cene, ampak tudi vse tiste pripadke, ki zaradi časovne odmaknjenosti med izpodbijanim pravnim poslom in v tožbi uveljavljanim predkupnim upravičenjem pomenijo izenačitev pogojev (valorizacija, obresti ipd.). V vsakem primeru pa bi moralo biti tožniku naloženo, da dokaže, da je v tistem času, ko bi se lahko odločil za to, da bo izkoristil predkupno pravico, če bi prejel ponudbo, tudi resnično razpolagal s sredstvi, ki bi mu omogočila realizacijo predkupne pravice. Opustitev skrbnosti ali neskrbnost pri poizvedovalni dolžnosti nima nobene zveze z dobrovernostjo. Gre za dva samostojna in vsebinsko različna instituta. Nujno bi bilo zaslišanje toženke. Če toženka za obstoj predkupne pravice tožnice kot solastnice ni vedela, ni mogla s tako pravno oviro seznanit i toženca in je torej dobrovernost toženca podana. Izpodbijana sodba navaja protispisne podatke o zavrnitvi pritožbenih očitkov o vprašljivosti obsega odvzema poslovne sposobnosti toženke in s tem pravilnosti njenega zastopanja. Toženka namreč po stališču revizije ni imela možnosti, da sodeluje v postopku, skrbnica pa v okviru skrbniških pooblastil ne more opravljati njenega generalnega zastopanja.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila, da je neutemeljena in predlagala, da jo vrhovno sodišče zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Sodbi sodišča druge stopnje revizija neutemeljeno očita pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je namreč odgovorilo na vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, tudi na tiste, ki se tičejo prodaje nepremičnine predkupni upravičenki pod enakimi pogoji, pod katerimi je bila prodana tretjemu (razloge o tem vsebuje zlasti zadnji odstavek na drugi strani sodbe sodišča druge stopnje). Toženec tudi neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi nepravilnega zastopanja toženke. Sodišče druge stopnje je podalo o tem jasne in popolne razloge brez medsebojnih nasprotij (tretji odstavek na tretji strani obrazložitve). Sicer pa, tudi če bi bila podana zatrjevana procesna hiba, se ta tiče le toženke, ta pa ni vložila niti pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje niti revizije zoper sodbo, izdano na drugi stopnji.

Sodna praksa in teorija (toženec ob trditvi, da gre zgolj za osamljeno stališče, drugega stališča teorije konkretno ne navede) sta si enotni, da drugi odstavek 508. člena in prvi odstavek 512. člena Obligacijskega zakonika (OZ - UPB1, Uradni list RS, št. 97/2007) urejata različni situaciji. Prvo določilo ureja situacijo, ko predkupni upravičenec potem, ko ga lastnik stvari na pravilen način obvesti o nameravani prodaji in pogojih prodaje, izjavi, da stvar kupuje; drugo določilo pa ureja situacijo, ko lastnik krši pravico predkupnega upravičenca in stvar proda in prenese lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca. Prvo določilo ščiti interese lastnika, saj je z izjavo predkupnega upravičenca, da kupuje stvar, pogodba sklenjena, s plačilom kupnine pa tudi izpolnjena, s čimer je lastnik razbremenjen tveganja neplačila kupnine zaradi plačilne nesposobnosti predkupnega upravičenca. Drugo določilo varuje interese predkupnega upravičenca in mu daje pravico, da svoje upravičenje uveljavi s tožbo, pri čemer pa zakon položitve kupnine ne določa niti kot pogoj za vložitev tožbe niti kot pogoj za utemeljenost tožbenega zahtevka oziroma izpolnitev zakonske zahteve, da se "stvar pod enakimi pogoji proda njemu." Sodišče prve stopnje je torej pri drugem odločanju pravilno uporabilo materialno pravo in mu s (prav tako pravilnim) stališčem iz sklepa sodišča druge stopnje ni bilo treba posebej "polemizirati", kot meni toženec.

Prav ima revizija, da lahko predkupni upravičenec predkupno upravičenje uveljavlja le, če lastnik stvar proda in prenese lastnino na tretjega, ne pa tudi v primeru prenosa lastnine na podlagi darilne pogodbe. Trditve o drugačni pravni naravi sklenjene pogodbe oziroma o navideznosti kupoprodajne pogodbe je toženec podal prepozno, saj so stranke pri navajanju dejstev časovno omejene (286. člen ZPP). Trditve o dejstvih pa predstavljajo procesno gradivo, katerega zbiranje je izključno v rokah strank (v obravnavanem primeru namreč ne gre niti za spor iz sedemindvajsetega poglavja ZPP niti za situacijo iz drugega odstavka 7. člena ZPP): v skladu z razpravnim načelom namreč lahko sodišče upošteva le tista dejstva, ki so jih navajale stranke, in izvaja le tiste dokaze, ki so jih predlagale stranke (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Ker pa je toženec dejstvo, da je šlo dejansko za darilno pogodbo, navedel po prvem naroku za glavno obravnavo in ni izkazal, da ga do tedaj ni mogel navesti brez svoje krivde, sta sodišči prve in druge stopnje ravnali v skladu z zakonom (četrtim odstavkom 286. člena ZPP), ko prepozno navedenih dejstev nista upoštevali. Šele v reviziji pa je toženec prvič zatrdil, da kupnina ne predstavlja realne vrednosti nepremičnine. Take trditve revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj s tem toženec trdi, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (prim. 340. člen ZPP), kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člen ZPP). V nasprotju z razpravnim načelom in torej neutemeljene so tudi revizijske trditve, da bi moralo sodišče, ker gre vsaj za mešano - delno darilno pogodbo, po uradni dolžnosti skrbeti za to, da ob odločanju o zahtevku ne pride do čezmernega prikrajšanja ene od pogodbenih strank.

Po določilu prvega odstavka 512. člena OZ lahko predkupni upravičenec v primeru, če je prodajalec prodal stvar in prenesel lastnino na tretjega, ne da bi o tem obvestil predkupnega upravičenca, in če je bila tretjemu znana ali mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca, v šestih mesecih, šteto od dne, ko je zvedel za prodajno pogodbo, zahteva, da se pogodba razveljavi in stvar pod enakimi pogoji proda njemu. Za uveljavljanje upravičenj torej zadoščata zahtevi tistega, katerega predkupna pravica je kršena, da se prenos na tretjega razveljavi in da se stvar pod enakimi pogoji prenese nanj ob nadaljnjem pogoju, da je bila tretjemu predkupna pravica znana oziroma mu ni mogla ostati neznana. Med pogoje uveljavljanja upravičenj torej ne sodi dokaz predkupnega upravičenca, da je v času, ko bi morala biti sklenjena prodajna pogodba z njim, imel na razpolago dovolj sredstev za nakup stvari, kar je tožencu pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi. Pač pa je pogoj t.i. "nedobrovernost" tretjega, kar pa ne pomeni le vedenja o obstoju predkupne pravice, temveč tudi opustitev potrebne skrbnosti v prometu, saj mu sicer predkupna pravica ne bi mogla ostati neznana. Zahteva zakona, da "mu ni mogla ostati neznana predkupna pravica upravičenca", namreč od njega zahteva tudi določeno aktivno ravnanje ali poizvedovalno dolžnost, kot sta to tožencu pravilno pojasnili sodišču prve in druge stopnje. Drugačno stališče revizije torej ni utemeljeno. Glede na to da gre za zakonito predkupno pravico solastnika nepremičnine (tretji odstavek 66. člena Stvarnopravnopravnega zakonika, SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002) in da je tožnik vedel, da kupuje (le) solastniški delež nepremičnine, bi moral za obstoj predkupne pravice drugega solastnika vedeti, ne glede na to, ali ga je prodajalka na predkupno pravico solastnika opozorila ali ne - vedenje toženca kot tretjega (kupca) torej ni pogojeno z vedenjem toženke kot prodajalke. Razlog, zakaj toženka o tem ni bila zaslišana, pa sta tožencu pojasnili že obe nižji sodišči (tretji odstavek na šesti strani sodbe sodišča prve stopnje in drugi odstavek na tretji strani sodbe sodišča druge stopnje).

Pretežna revizijska graja se tiče presoje, ali je tožbeni zahtevek oblikovan v skladu z zakonsko zahtevo, da predkupni upravičenec lahko (in mora, če želi uspeti s tožbenim zahtevkom) zahteva(ti), da se stvar pod enakimi pogoji proda njemu; v največji meri pa je namenjena (že obrazloženo neutemeljenemu) stališču, da bi morala tožnica ob vložitvi tožbe tudi plačati kupnino oziroma jo položiti pri sodišču, ker tudi prodajna pogodba med tožencema določa, da je kupnina plačana ob sklenitvi pogodbe. Pogodba je sklenjena, ko stranki dosežeta soglasje volj, voljo skleniti pogodbo, pa je treba izjaviti. Kadar je izjava volje vsebovana v sodbi, velja za dano s pravnomočnostjo sodbe oziroma če je dolžnost izjaviti voljo odvisna od izpolnitve kakšne upnikove obveznosti, se šteje, da je dolžnik podal izjavo takrat, ko je upnik izpolnil svojo obveznost (238. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ - UPB4, Uradni list RS, št. 3/2007 in 93/2007). Tožničina obveznost plačila kupnine torej ne nastane do pravnomočnosti sodbe o razveljavitvi prodajne pogodbe in dolžnosti sklenitve nove prodajne pogodbe med toženko in tožnico.

Tudi ostali pogoji prodaje, kot jih vsebuje tožničin tožbeni zahtevek, so enaki pogojem, ki jih je vsebovala med tožencema sklenjena pogodba, višina kupnine pa je enaka kupnini, ki je bila dogovorjena med tožencema. Neutemeljena je revizijska zahteva, da mora kupnina obsegati tudi vse "pripadke, ki zaradi časovne odmaknjenosti med izpodbijanim pravnim poslom in v tožbi uveljavljanim predkupnim upravičenjem pomenijo izenačitev pogojev (valorizacija zaradi zmanjšanja kupne moči denarja, povečanje zaradi zvišanja cen po statističnih podatkih, spremenjene razmere na trgu nepremičnin - višja tržna vrednost, obresti itd.)." Zakon ne daje podlage za valorizacijo kupnine za čas od sklenitve izpodbijane pogodbe do sklenitve pogodbe s predkupnim upravičencem niti ne za priznanje obresti od kupnine, saj tožnica z njenim plačilom ni v zamudi (v času, ko sta toženca sklenila prodajno pogodbo, pa obrestna mera zamudnih obresti tudi ni več vsebovala valorizacijskega dela). Morebitno breme razvrednotenja denarja tako nosi prodajalec, ki ni ravnal v skladu z zakonom in obvestil predkupnega upravičenca o nameravani prodaji.

Neutemeljeno pa revizija tudi meni, da se s tožbenim zahtevkom (in sedaj pravnomočno sodbo) vzpostavlja nedopustno stanje, ker bo toženka ponovno prejela kupnino, toženec, ki je kupnino že plačal, pa bo ostal brez stvari. Posledica razveljavitve pogodbe je, da je treba vrniti tisto, kar je bilo na podlagi take pogodbe že izpolnjeno, če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa je treba dati ustrezno denarno nadomestilo (96. člen OZ). Gre za razmerje med strankama izpodbojne pogodbe, v konkretnem primeru med tožencema. Kako bosta to razmerje uredila, ni stvar predkupnega upravičenca. Po prvem odstavku 512. člena OZ lahko predkupni upravičenec zahteva, da se stvar pod enakimi pogoji proda njemu, prodaja pa je pogodba, ki ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, torej je tožnica utemeljeno v zahtevku opredelila (le) obveznosti strank nove prodajne pogodbe. Ena od obveznosti strank te pogodbe pa je tudi kupčevo plačilo kupnine prodajalcu.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da tudi ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizija torej ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Toženec z revizijo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške postopka (odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi revizije), v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP pa mora tožnici povrniti stroške odgovora na revizijo (stroške sestave odgovora na revizijo 1650 točk po odvetniški tarifi, 336,60 EUR takse zanj ter DDV) z zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.


Zveza:

OZ člen 96, 512, 512/1.SPZ člen 66, 66/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy02ODA=