<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 506/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.506.2007

Evidenčna številka:VS0010727
Datum odločbe:27.03.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 1005/2006
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:uveljavljanje več tožbenih zahtevkov v eni tožbi - eventualna kumulacija - litispendenca - odstranitev objekta - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - deložacija

Jedro

Tožeča stranka je svoj zahtevek najprej oprla na vlaganja v objekt, če pa bi se izkazalo, da s tem ne bo uspela, se je sklicevala na odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi protipravne odstranitve objekta. Trditvena podlaga se med postopkom ni spreminjala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi če bi se tožeča stranka že v začetku sklicevala na obe pravni podlagi, bi lahko zahtevala spolnitev samo enkrat, zato ne more uveljavljati več „zahtevkov“ drugega poleg drugega niti dvomljive konstrukcije o eventualnem združevanju. Tudi če tožeča stranka ne bi (navidezno) kumulirala tožbenih zahtevkov, bi sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po vseh pravnih podlagah, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Izjava tožeče stranke o tem, da naj sodišče določeno pravno kvalifikacijo preizkusi najprej, naslednjo pa šele, če prva ne bo ustrezna, ni upoštevna. Sodišče ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je ugotovljeno dejansko stanje mogoče podrediti in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je v zadevi že odločalo. S sklepom P 839/95 z 11.7.2001 je bila tožba v delu glede zahtevka za plačilo 20.592.895 SIT (sedaj 85.932,63 EUR) zavržena zaradi litispendence, Višje sodišče v Celju je s sklepom Cp 708/2002 z 19.6.2002 pritožbi tožeče stranke ugodilo in sklep v tem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Ob ponovnem odločanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da prva toženka s tožnikoma ni bila v najemnem razmerju in da državni organi 16.11.1992 pri opravljanju deložacije niso ravnali protipravno, zato je zavrnilo tako primarni zahtevek iz naslova vlaganj v gostinski objekt, kot tudi eventualni zahtevek iz odškodninske obveznosti. Ugotovilo je, da sta tožnika s tožbo, vloženo 18.9.1996 pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, II P 647/96, tožila istega drugega toženca kot v tej pravdi, v kateri je bil zahtevek za plačilo 20.592.895 SIT postavljen na glavni obravnavi 15.1.2001, da sta v obeh tožbah postavila enak zahtevek in da sta uveljavljala enako podlago (v prvi pravdi, da sta z lastnim delom in materialom zgradila gostinski objekt, vreden 20.592.895 SIT, ki ga je drugi toženec porušil, v drugi pravdi pa smiselno enako). Na podlagi takega stanja je sodišče tožbo za plačilo iz naslova vlaganj v gostinski objekt zavrglo. Podrejeni zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo, ker tudi v ravnanju drugega toženca ni ugotovilo protipravnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Tožeča stranka je vložila revizijo zoper izpodbijano sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ni podana identiteta spora niti identiteta strank. Državno pravobranilstvo nima pravice priglašati stroškov po odvetniški tarifi. Ponuja svojo oceno dokazov. Sodišče in policija niso ravnali zakonito, ker so izpraznili vse prostore gostilne in ne le kontejner, kot bi bilo zakonito. Tožeča stranka je predlagala izdajo začasne odredbe s prepovedjo posegov v lastninsko pravico, sodišče pa je več let ni izdalo. Drugi toženec je preko podjetja S. d.d. odpeljal vse predmete iz gostilne in jo porušil. Če bi sodišče začasno odredbo izdalo, objekt ne bi bil porušen in bi bil legaliziran. Podani so vsi elementi odškodninske odgovornosti prve toženke in drugega toženca.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter prvi toženki in drugemu tožencu, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je sprva zahtevala plačilo vrednosti objekta 20.592.895 SIT (l. št. 106, 129 in 130). Trdila je, da ga je zgradila s svojim materialom in delom, ter da ga je drugi toženec konec leta 1993 protipravno odstranil. V nadaljevanju postopka je zahtevek oblikovala kot primarni in podrejeni (l. št. 208 in 209). V obeh zahtevkih je zahtevala plačilo 20.592.895 SIT zaradi porušenega objekta, ki naj bi ga sama zgradila. Svoj zahtevek je najprej oprla na vlaganja v objekt, če pa bi se izkazalo, da s tem ne bo uspela, se je sklicevala na odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi protipravne odstranitve objekta. Trditvena podlaga se med postopkom ni spreminjala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tudi če bi se tožeča stranka že v začetku sklicevala na obe pravni podlagi, bi lahko zahtevala spolnitev samo enkrat, zato ne more uveljavljati več »zahtevkov« drugega poleg drugega, niti dvomljive konstrukcije o eventualnem združevanju. Tudi če tožeča stranka ne bi (navidezno) kumulirala tožbenih zahtevkov, bi sodišče utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo po vseh pravnih podlagah, iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Izjava tožeče stranke o tem, da naj sodišče določeno pravno kvalifikacijo preizkusi najprej, naslednjo pa šele, če prva ne bo ustrezna, ni upoštevna. Sodišče ne more biti omejeno pri preizkusu, pod katere pravne norme je ugotovljeno dejansko stanje mogoče podrediti in na tej podlagi sklepati o materialnopravni utemeljenosti zahtevka (1).

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena revizijske navedbe, da sklep o izvršbi ni bil izvršljiv, da je bil gostinski objekt dejansko last tožnikov, da je bila deložacija nezakonita, čeprav bi moral biti izpraznjen samo kontejner, da bi bil objekt legaliziran, če ne bi bil odstranjen in da je bil celoten gostinski objekt protipravno odstranjen. Nasprotujejo namreč ugotovitvam pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje, da tožnika po preteku najemne pogodbe nista izpraznila najetih prostorov, da je 26.5.1992 Višje sodišče v Ljubljani potrdilo sodbo in sklep, da sta dolžna tožnika izprazniti najete prostore, da je sodišče izdalo sklep o izvršbi, da je v izvršilnem postopku Temeljno sodišče v Ljubljani 16.11.1992 na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi izpraznilo celotni gostinski objekt in ga zapečatilo, da je bilo ravnanje pooblaščenih oseb v okviru Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/1978, v nadaljevanju ZIP) in da je bil objekt odstranjen na podlagi pravnomočnih sodnih odločb.

Revizijsko sodišče soglaša s pravnim stališčem nižjih sodišč, da glede odškodninske odgovornosti prve toženke ni podana predpostavka protipravnosti ravnanja. Ugotovljeno je, da so toženkini organi pri deložaciji ravnali pravilno in zakonito, v skladu z ZIP. Očitki tožnikov, da naj bi bil gostinski objekt dejansko njuna last, pa nasprotujejo pravnomočni sodbi P 839/95 z 11.7.2001, v kateri je bilo ugotovljeno, da tožnika nista pridobila lastninske pravice na gostinskem objektu. Sicer pa je bila tožeča stranka s svojimi ugovori v smeri neobstoja izvršilnega naslova za izpraznitev gostinskega objekta neuspešna že v izvršilnem postopku. V zvezi s trditvijo, da je ravnanje prve toženke protipravno tudi zato, ker več let ni izdala začasne odredbe, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre za novo dejstvo, ki ga ni dopustno navajati v pritožbi v skladu s 337. členom ZPP, tožnika pa v reviziji ne uveljavljata morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilna je tudi materialnopravna presoja, da prva toženka ni bila v pogodbenem razmerju s tožnikoma, tako da tudi zahtevek na povrnitev vlaganj ni utemeljen (trditvene podlage v zvezi z nastankom obveznosti na kakšni drugi podlagi tožeča stranka ni navedla).

Neutemeljen je očitek tožnikov, da ni pogojev za litispendenco. Kadar je predmet zahtevka denar, je mogoče istovetnost zahtevka ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožbeni predlog je v pravdi II P 647/96 enak tožbenemu zahtevku v tej pravdi. Trditve v pravdi II P 647/96 so naslednje: Z drugim tožencem je tožeča stranka 1984 sklenila najemno pogodbo za kioske in kontejner. Z vednostjo in odobritvijo drugega toženca je zgradila s svojim materialom in delom nepremičnino – gostinski objekt. Kioski in kontejner so bili zaradi obrabljenosti odvrženi. Drugi toženec je porušil gostinski objekt, vse stvari pa odpeljal neznano kam. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca – cenilca gradbene stroke – je bila ugotovljena vrednost tega objekta 20.592.895 SIT. V tej pravdi je tožeča stranka 15.1.2001 na glavni obravnavi postavila tožbeni zahtevek za plačilo vrednosti objekta 20.592.895 SIT (v pripravljalni vlogi 9.9.2004 je navedla, da primarno zahteva 20.592.895 SIT kot vrednost vlaganj, podredno pa isti znesek kot odškodnino). Tožbeni temelj v tej pravdi je bil naslednji: Tožeča stranka je v celoti odstranila kontejner in na lastne stroške z lastnim delom in materialom izboljšala predmet najema, da je šlo za velik funkcionalni gostinski objekt. Preko S. je drugi toženec navedeni objekt odstranil in ga odpeljal neznano kam ter s tem odvzel vrednost lastnih vlaganj. Iz navedenega sledi, da pomeni obstoj pravde II P 647/96 zadržek za odločanje v tej zadevi. Zaradi ugotovljene litispendence je sodišče pravilno zavrglo tožbo glede primarnega tožbenega zahtevka. Ker sta odločitvi prvostopenjskega in pritožbenega sodišča o zavrženju tožbe procesnega značaja in po obliki sklepa in ne sodbi, je v tem delu revizijsko sodišče odločilo s sklepom.

Pravilno je stališče obeh sodišč, da tudi v ravnanju drugega toženca ni ugotovljene protipravnosti. Tožnika nista niti zatrjevala, v čem naj bi bila protipravnost ravnanja drugega toženca. Drugi toženec je imel lastninsko pravico na objektu (tožbeni zahtevek tožnikov za ugotovitev njune lastninske pravice na objektu ni bil utemeljen) in torej podlago za odstranitev objekta. Ob nadaljnji ugotovitvi obeh sodišč, da je bil objekt odstranjen na podlagi pravnomočnih sodnih odločb, v skladu z zakonom, je pravilno pravno sklepanje, da ravnanje drugega toženca ni bilo protipravno.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno revizijo tožnikov zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

Op. št. (1): Glej Galič A. v: Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukič, Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, s. 135.


Zveza:

ZPP člen 182, 182/3, 274, 274/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjM=