<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba Ur 27/92
ECLI:SI:VSRS:1993:UR.27.92

Evidenčna številka:VS00636
Datum odločbe:21.05.1993
Področje:RAČUNSKO UPRAVNI SPOR
Institut:licenčna pogodba - verodostojna listina

Jedro

Z licenčno pogodbo ni mogoče prenesti več pravic, kot jim ima dajalec licence. Če ta to vendarle stori, licenčna pogodba ni verodostojna listina za knjigovodsko izkazovanje prenosov takšnih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Pritožbo zoper odločbo, s katero je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje naložila tožeči stranki, da mora: 1. vzpostaviti terjatve do delavcev v znesku 1,110.223,40 SIT, 2. vzpostaviti terjatve za preveč plačane davke v znesku 195.921,80 SIT, 3. povečati prihodke iz prejšnjih let za 1,306.145,30 SIT in v svojem knjigovodstvu opraviti ustrezna knjiženja, je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno in potrdila odločbo prve stopnje. Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, samo ugotovi dejansko stanje in odloči o stvari. V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Tožba ni utemeljena. V računskem upravnem sporu odloči sodišče praviloma na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku (68. člen zakona o službi družbenega knjigovodstva - Uradni list SFRJ št. 70/83 ... 79/90; v nadaljevanju: ZSDK, v zvezi s 1. odstavkom 39. člena zakona o upravnih sporih - Uradni list SFRJ št. 4/77; v nadaljevanju: ZUS). Novih dejstev oziroma novih dokazov zato v računskem upravnem sporu ni mogoče navajati, niti upoštevati. Če stranka zve zanje, lahko predlaga samo obnovo upravnega postopka, če so za to izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ št. 9/86; v nadaljevanju: ZUP). Upoštevajoč dejanske okoliščine, ugotovljene v upravnem postopku, je tožena stranka pravilno odločila. Del dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za odločitev tožene stranke, je tudi pravno vprašanje veljavnosti licenčne pogodbe, ki je bila podlaga za knjiženja, katerih pravilnost tožena stranka ne priznava. Po tem vprašanju je organ, ki je odločal v upravnem postopku, lahko odločil kot o predhodnem vprašanju (144. do 148. člen ZUP). Sodišče se z njegovimi razlogi strinja. Knjiženja, katerih spremembo zahteva služba družbenega knjigovodstva, so bila izvršena na podlagi pogodbe, ki je po svoji vsebini licenčna pogodba. Ta okoliščina samo potrjuje pravilnost na podlagi ugotovljenih dejstev napravljenega dejanskega zaključka tožene stranke, da do sklenitve pogodbe o prenosu pravic iz patenta oziroma modelov na toženo stranko po 130. členu zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja (Uradni list SFRJ št. 34/81... 20/90; v nadaljevanju: ZVIT) ni prišlo. Če bi namreč do tega prišlo, sklepanje licenčne pogodbe, to je pogodbe o izkoriščanju patenta oziroma modelov, ne bi bilo potrebno. Na podlagi nadaljnih v upravnem postopku ugotovljenih dejstev, da patenti oziroma modeli za naprave iz II. točke "licenčne pogodbe" sploh niso bili podeljeni, ali pa so prenehali veljati že v letih 1986 oziroma 1987, je pravilno tudi stališče tožene stranke, da omenjena pogodba ni verodostojna listina za tista knjiženja, katerih spremembo je tožena stranka z izpodbijano odločbo dokončno naložila tožeči stranki. F. in B. namreč na tožečo stranko nista mogla prenesti več pravic, kot sta jih sama imela. Ker sama v obdobju, na katerega se je nanašal kontrolni pregled, nista (več) imela pravic iz 4. točke 44. člena ZVIT, jih tudi nista mogla prenesti na tožečo stranko (primerjaj še: 688. člen ZOR). Služba družbenega knjigovodstva je v upravnem postopku natančno preizkusila, ali bi bilo možno upravičenja, ki sta jih dajalca licence z "licenčno pogodbo" prenesla na tožečo stranko, utemeljiti na kakršnikoli drugi določbi ZVIT in ne na tistih, ki urejajo licenčno pogodbo. Pravilno je ugotovila, da ta glede na to, na kakšen način je prišlo do izdelave naprav, navedenih v II. točki "licenčne pogodbe" in koliko časa je že poteklo od začetka njihovega izkoriščanja, tudi na kakšni drugi določbi ZVIT ni možno utemeljiti. Glede na navedeno "licenčna pogodba" ni verodostojna podlaga knjiženj, katerih spremembo je tožena stranka z izpodbijano odločbo dokončno naložila tožeči stranki. Izpodbijana odločba tožene stranke je torej zakonita. Zato je sodišče tožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZVIT člen 44, 44-4, 130.ZOR člen 688.ZR člen 14.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzk0