<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 655/92
ECLI:SI:VSRS:1993:II.IPS.655.92

Evidenčna številka:VS00359
Datum odločbe:06.05.1993
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:lastninjenje in privatizacija stanovanj - zavezanec za prodajo - lovska zveza - lovska družina

Jedro

Lovska družina (zveza), ki je pravno veljavno pridobila lastninsko pravico na stanovanju pred uveljavitvijo stanovanjskega zakona, ni zavezanec za prodajo po 112. členu SZ (v zvezi s 117. členom).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stanke na sklenitev prodajne pogodbe po stanovnjskem zakonu. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je stanovanjski zakon izenačil pravico uporabe z lastninsko pravico in vse lastnike zavezal k sklenitvi prodajne pogodbe z imetniki stanovanjske pravice. Izjema velja le za fizične in civilne osebe. Med slednje tožena stranka ne sodi, ker je pravna oseba. Tožeča stranka se sklicuje še na določbe ustave iz leta 1974 in zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi in upravljanju lovišč in trdi, da so lovske družine družbene organizacije, ki lahko pridobivajo in upravljajo sredstva kot družbena. To pa pomeni, da so tudi zavezane po stanovanjskem zakonu. Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP). Predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili.

Stanovanjski zakon (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91) je eden od zakonov, s katerimi Republika Slovenija izvaja lastninjenje določenega dela družbenih sredstev, in sicer stanovanj. Zakonodajalec je lastninjenje stanovanj v družbeni lastnini uredil na poseben način. Dosedanje subjekte upravljanja družbenih sredstev je proglasil za lastnike in jih istočasno zavezal, da morajo stanovanja prodati dosedanjim imetnikom stanovanjske pravice. S tem, ko je v členih 111 do 114 določil subjekte lastninske pravice in te (samo teĐ) zavezal k prodaji, je vsebinsko določil le titularje družbene lastnine, ker lastnikom takšne obveznosti (obvezne prodaje) ne bi smel naložiti. Da je tako, izhaja tudi iz določb o obveznostih prodajalca glede kupnine (130. do 132. člen SZ), v katerih zakonodajalec govori o družbenem kapitalu in prodaji družbenih stanovanj. To je tudi logično, saj družbene pravne osebe s tem, ko so postale "lastnice" le dela svojih sredstev (stanovanj), samo zaradi tega niso izgubile svojega dotedanjega statusa (doslej družbena podjetja niso postala mešana podjetja oz. druge družbene pravne osebe ne civilne pravne osebe). Lastninsko preoblikovanje zavezancev iz tega zakona je ali bo urejeno v drugih predpisih.

Da zakon ne zajema (drugih) subjektov lastninske pravice, izhaja tudi iz nadaljnjh določb zakona. Tako je v 117. členu SZ kot upravičenec do nakupa določen tisti, ki je bil do uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice in ne imetnik pravice do uporabe stanovanja (enako je določeno v 123., 126., 128. členu). Z določitvijo imetnika stanovanjske pravice za upravičenca je zakonodajalec določil tudi predmet prodaje, tj. stanovanja, ki so bila do uveljavitve SZ v družbeni lastnini. Na stanovanju, na katerem je bila lastninska pravica, ni obstajala stanovanjska pravica, temveč le pravica do uporabe stanovanja (1. in 2. člen zakona o stanovanjskih razmerjih, ZSR, Ur.l. SRS, št. 35/82 in 14/84). In sicer ne glede na to, kdaj je bila stanovanjska pogodba sklenjena. Gre za trajno razmerje, katerega vsebina se spreminja s spremembo zakona, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ko se je sklicevalo na prehodno določbo 104. člena ZSR iz leta 1974 (Ur.l. SRS, št. 18/74 in 10/76).

Pač pa tožeča stranka v reviziji pravilno ugotavlja, da je lovska družina oz. zveza pravna oseba ter da upravlja tudi z družbenimi sredstvi (in ima zato po ustavi iz leta 1974 tudi status družbene organizacije). Toda tožeča stranka vztrajno citira le 3. odstavek 57. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS, št. 26/75 in 29/86), ne pa tudi 2. odstavka, ki določa, da se za lovske družine uporablja zakon o društvih (Ur.l. SRS, 5/75 in 42/86), če ta zakon ne določa drugače. S tem, da lovske družine lahko pridobivajo tudi družbena sredstva in z njimi gospodarijo, ne pomeni, da ne morejo imeti (obdržati) v lasti stvari, ki jih imajo lahko društva po zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (11. člen). Mednje sodijo tudi stanovanja.

Da pa je tožena stranka, oz. njena pravna prednica veljavno pridobila lastninsko pavico na spornem stanovanju, ter da ji ta pravica ni bila nikoli odvzeta, sta obširno obrazložili že prvostopno in drugostopno sodišče in te ugotovitve tožeča stranka v reviziji ne izpodbija več. Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, odgovor tožene stranke nanjo pa ni pripomogel k rešitvi zadeve, je revizijsko sodišče o stroških postopka odločilo kot je razvidno iz izreka sodbe (155. v zvezi s 3. odstavkom 166. člena ZPP).


Zveza:

SZ člen 112, 117.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNTE3