<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 789/2006
ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.789.2006

Evidenčna številka:VS0011739
Datum odločbe:19.03.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1626/2004
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
Institut:zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - izguba zavarovalnih pravic - povrnitev izplačane odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo - terjatev zavarovalnice - zastaranje - zastaralni roki pri zavarovalnih pogodbah - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - vložitev tožbe

Jedro

Revizija nima prav, da se zastaranje z vložitvijo pavšalne tožbe (t.j. tožbe, v kateri tožnica ni dokazovala, kdaj je prejela zahtevek in kdaj izplačala odškodnino, izplačilo odškodnin za materialno in nematerialno škodo pa ni specificirala) ne pretrga. ZOR v 388. členu jasno določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, pri čemer pretrganje zastaranja ne pogojuje z vložitvijo obrazložene tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženec je imel pri tožnici sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti za svoj osebni avtomobil. Na podlagi tega zavarovanja je tožnica oškodovancu A. H. izplačala odškodnino v višini 6.601.937 SIT za škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči, ki naj bi jo povzročil toženec. Ker je toženec kraj nezgode zapustil in izgubil pravice iz zavarovanja avtomobilske odgovornosti, tožnica s to tožbo uveljavlja regresni zahtevek za povračilo izplačane odškodnine v višini 6.601.937 SIT s pripadki, in sicer 1.350.667 SIT odškodnine za materialno škodo in 5.251.260 SIT odškodnine za nematerialno škodo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženec odgovoren za nezgodo 80 % ter mu naložilo v plačilo 5.281.549,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 1998 do plačila in 259.757,40 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe 13. 4. 2004 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da zahtevek za povračilo 1.350.667 SIT odškodnine, izplačane za materialno škodo, zaradi zastaranja ni utemeljen, zato je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 5.281.549,60 SIT nadomestilo z zneskom 4.201.008 SIT, znesek pravdnih stroškov 259.757,40 SIT pa z zneskom 99.108 SIT.

3. Toženec je zoper to odločitev vložil revizijo. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnici pa naloži v plačilo stroške revizijskega postopka z obrestmi. Tožnico je na glavni obravnavi nezakonito zastopal I. M., ki takrat ni bil odvetnik. Sodišče prve stopnje je prezrlo ugovor zastaranja, sodišče druge stopnje pa pavšalno ovrglo. Tožnica ni specificirala izplačane odškodnine; v tožbi je navedla le, da je škodo poravnala, ko ji je bila znana, a datuma izplačila ni navedla, v zahtevku pa zapadlost določila 26. 10. 1998. Kljub pozivu toženca navedbe o izplačilu odškodnine ni konkretizirala in ne specificirala. Dokazila (zdravstveno dokumentacijo v nemškem jeziku, potrdilo o izplačilu odškodnine in policijski zapisnik) je predložila šele na glavni obravnavi 16. 5. 2002, predlagala dokaz z vpogledom v spis sodnika za prekrške in izvedenca, prevode tujih listin pa je predložila 19. 6. 2002. Zastaranje je nastopilo, preden je tožnica predložila listine, saj vložitev pavšalne tožbe (v kateri ni dokazovala, kdaj je prejela zahtevek in kdaj izplačala odškodnino) ne more zadržati zastaranja. Tožnica pravice ni pridobila izvirno, temveč je vstopila v pravice svojega zavarovanca (odločba VS II Ips 502/97). V nadaljevanju navaja, da tožba temelji na zaključku, da je oškodovanec vozil pravilno, kar je izvedenec ovrgel. Poleg tega sodišči nista odločali o toženčevem ugovoru, da je oškodovanec huje kršil prometne predpise, ko ni vozil bližje svojemu desnemu robu vozišča in ker ni zaviral, temveč pavšalno štejeta, da je oškodovanec soodgovoren 20 %. Če bi oškodovanec zaviral in vozil bolj desno, do nesreče ne bi prišlo, zato je izključni oziroma pretežni povzročitelj nesreče. Razlogi sodb so protislovni, nesklepčni in se ne dajo preizkusiti, zlasti ker mesto trčenja ni ugotovljeno. Nepravilni so razlogi nižjih sodišč, da toženec pavšalno prereka višino tožbenega zahtevka, ker ne ponudi dokazov. Gre za negativno dejstvo, ki ga toženec ne more dokazati, ker so mu domnevna dokazila nepoznana in nedostopna. Šele specificirana odškodnina bi omogočila natančno ugovarjanje. Sodišče je kršilo toženčeve ustavne pravice, saj mu ni omogočilo enakopravnega pravdanja. Upoštevalo je dokaze, ki jih je tožnica predložila prepozno, tožencu pa očitalo, da ni dokazal dejstva, ki mu niso mogla biti znana.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko izvajanje o bistveni kršitvi postopka, ker je tožnico na glavni obravnavi nezakonito zastopal I. M., ki takrat ni bil odvetnik, ni dovoljeno in ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Toženec namreč te relativne bistvene kršitve postopka ni izrecno uveljavljal v pritožbi (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Zatrjevanja o protislovnih in "nesklepčnih" razlogih, ki se jih ne da preizkusiti, ter o upoštevanju prepoznih dokazov, ki jih je predlagala tožnica, pa so tako pavšalna, neopredeljena in nekonkretizirana, da jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Sodišče namreč obstoj morebitnih procesnih kršitev preizkuša le ob izrecnih, konkretiziranih in obrazloženih očitkih revidenta, saj na bistvene kršitve postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP).

7. Sodišče druge stopnje, ki je ugovor zastaranja obravnavalo natančno in izčrpno, se glede zastaranja pravilno sklicuje na tretji odstavek 380. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami, v nadaljevanju ZOR), po katerem terjatve zavarovalnic iz zavarovalnih pogodb zastarajo v treh letih. Navedena določba velja tudi za primer, ko zavarovalnica na podlagi pogodbe o obveznem zavarovanju avtomobilske odgovornosti od sklenitelja zavarovanja zahteva povrnitev oškodovancu izplačane odškodnine, ker je voznik vozil pod vplivom alkohola. Terjatve zavarovalnice tudi v teh primerih temeljijo na zavarovalnih pogodbah. Revizija se tako neutemeljeno sklicuje na judikat VS RS II Ips 502/97, saj se nanaša na povsem drugo pravno situacijo (zastaranje regresne terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera - subrogacija). Vrhovno sodišče poudarja, da prične zastaranje teči naslednji dan po plačilu odškodnine oškodovancu. V sodni praksi je namreč že dlje časa ustaljeno stališče, da je v takem primeru treba uporabiti splošno pravilo iz prvega odstavka 361. člena ZOR, saj za te terjatve ni določena posebna ureditev o pričetku teka zastaralnega roka(1). Terjatev za vračilo odškodnine za nematerialno škodo tako ni zastarala, saj je tožnica oškodovancu izplačala odškodnino 21. 7. 1998, triletni zastaralni rok pa do vložitve tožbe 18. 7. 2001 še ni pretekel.

8. Revizija nima prav, da se zastaranje z vložitvijo pavšalne tožbe (tj. tožbe, v kateri tožnica ni dokazovala, kdaj je prejela zahtevek in kdaj izplačala odškodnino, izplačilo odškodnin za materialno in nematerialno škodo pa ni specificirala) ne pretrga. Zakon o obligacijskih razmerjih v 388. členu jasno določa, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, pri čemer pretrganja zastaranja ne pogojuje z vložitvijo obrazložene tožbe. Tako se revidentova izvajanja o tem, kdaj je tožnica specificirala izplačila, navedla dneve plačil ter predložila dokazila, izkažejo za nepomembna.

9. V postopku je ugotovljeno, da je toženec 13. 10. 1996 ob 18.45 uri vozil svoj osebni avtomobil po magistralni cesti iz smeri S. v smeri L. s hitrostjo 91,8 km/h, ko ga je pri zaviranju v blagem desnem ovinku zaneslo na sredino cestišča in na levi vozni pas, kjer je trčil v nasproti vozeče vozilo, ki ga je vozil A. H. Slednji je vozil s hitrostjo 82 km/h, po svojem desnem pasu, a z levim bokom vozila v neposredni bližini sredinske črte. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da sta oba voznika ravnala neskrbno in je očitek revidenta, da sodbi temeljita na zaključku, da je oškodovanec vozil v skladu s cestnoprometnimi predpisi, povsem neumesten. Toženec je prekršil temeljna cestnoprometna pravila, ko je vozil s hitrostjo 91,8 km/h, čeprav je bila hitrost na magistralni cesti omejena na 80 km/h. S tem je kršil pravilo, ki vozniku na cesti izven naselja prepoveduje, da bi vozil z večjo hitrostjo, kot jo določa prometni znak, postavljen na cesti (kršitev četrtega odstavka 46. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. l. SFRJ, št. 50/88 in nasl. - ZTVCP), zaradi neprilagojene hitrosti pa ga je pri zaviranju zaneslo na nasprotni vozni pas. K prometni nesreči je prispeval tudi A. H., ki je vozil z malenkost višjo hitrostjo od dovoljene. Za nesrečo sta torej odgovorna oba udeleženca, krivda obeh pa je obojestranska (drugi odstavek 178. člena ZOR). Revizijsko uveljavljanje, da do nesreče ne bi prišlo, če bi A. H. zaviral in vozil bolj desno, nima opore v ugotovljenem dejanskem stanju. Ob tehtanju stopnje krivde je po prepričanju revizijskega sodišča sodišče druge stopnje (ki je pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča) materialnopravno pravilno zaključilo, da je pretežni del krivde prav na strani toženca in odgovornost porazdelilo med toženca in oškodovanca tako, da je toženec odgovoren za škodo, ki je nastala oškodovancu A. H., v višini 80%, prispevek oškodovanca pa znaša 20%.

10. Toženec je po nezgodi zapustil kraj nezgode še pred prihodom policistov in se s tem izmaknil preizkusu alkoholiziranosti. Ker ni ravnal v skladu z določili pogodbe o zavarovanju in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 95/I zavarovalnice A., ki so sestavni del pogodbe, je izgubil pravice iz zavarovanja, zaradi česar je tožnica upravičena do povračila izplačanega zneska odškodnine. V zvezi s pavšalnim prerekanjem višini tožbenega zahtevka je pritrditi s stališču drugostopenjskega sodišča, da je na tožnici breme, da dokaže izplačilo odškodnine in višino izplačane odškodnine, dokazno breme za ugovor previsoko izplačane odškodnine pa je na tožencu, ki neutemeljeno izplačilo zatrjuje. Toženčev ugovor ne predstavlja zatrjevanja negativnih dejstev, v skladu s svojim trditvenim bremenom pa mora ugovorne navedbe substancirati, saj golo prerekanje višini tožbenega zahtevka ne zadošča. Zato so neutemeljeni očitki, da bi mu šele specificirana odškodnina in dokazila o višini odškodnine omogočila natančno ugovarjanje. Nenazadnje se zahteva po substanciranem prerekanju povezuje tudi z dolžnostjo informiranja, kar pomeni, da toženec nosi breme substanciranega prerekanja tudi v primeru, če nekaterih informacij sicer nima, vendar si jih lahko pridobi (npr. s poizvedbami pri tožnici).

11. Vrhovno sodišče je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi zahtevek toženca za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

---.---Op. št. (1): Odločbe VS RS II Ips 511/95, II Ips 484/98, II Ips 629/2001.


Zveza:

ZOR člen 361, 361/1, 380, 380/3, 388.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMjMx