<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 773/2006
ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.773.2006

Evidenčna številka:VS0011703
Datum odločbe:26.02.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 2728/2006
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - zastaranje odškodninske terjatve - pretrganje zastaranja - umik tožbe v zmoti - zastaralni rok

Jedro

Vtožena terjatev ob vložitvi tožbe 17. 8. 2005, glede na to, da je tožnica za vtoževano škodo in toženko vedela že ob vložitvi prve tožbe 14. 6. 2000, ki jo je sicer kasneje umaknila, zastarala, saj je potekel triletni subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 6,000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila in povrnitev stroškov pravdnega postopka s pripadki. Tožnici je naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške v znesku 242.058 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe do plačila.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to odločitev je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, toženki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. V reviziji povzema navajanja iz pritožbe. Odškodninski zahtevek ni mogel zastarati, ker je do zapisa o umiku tožbe v zadevi P 3509/2003-III dne 14. 6. 2000 prišlo v zmoti, ko tožnica ni vedela, kateri del sodbe je pravnomočen in kateri razveljavljen. Poleg tega se tožba v novi zadevi nanaša na odškodnino za dodatno škodo, nastalo po pravnomočnosti sodbe iz prejšnje zadeve. Tožnica se je ves čas od leta 2000 do leta 2005 zdravila zaradi psihičnih in drugih težav, kar izhaja iz predložene dokumentacije. Sodišče prve stopnje, ki tožnice ni zaslišalo in ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke, pa je storilo bistveno kršitev določb postopka. Ker celotni obseg škode še vedno ni znan, zastaranje ni pričelo teči.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/07 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnica s tožbo zahteva plačilo odškodnine za nematerialno škodo v zvezi s poškodbo, ki jo je utrpela pri delu 5. 8. 1996, ko je prišla v stik s kablom visoke električne napetosti. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica že pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v pravdni zadevi P 3509/2003 s tožbo, ki jo je vložila 14. 6. 2000, od toženke in zavarovalnice terjala plačilo odškodnine za to škodo v višini 12,000.000 SIT. Sodišče je zahtevku pravnomočno ugodilo v višini 6,087.395 SIT, v presežnem delu pa je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vendar pa je tožnica tožbo zoper toženko umaknila in sodišče postopek ustavilo s sklepom, ki je postal pravnomočen. Tožnica je nato 17. 8. 2005 vložila tožbo v tej zadevi, ki jo utemeljuje z enako dejansko in pravno podlago kot v prejšnji pravdi P 3509/2003, uveljavlja pa tudi plačilo odškodnine za nadaljnjo škodo, glede katere zatrjuje samo, da ji škoda še nastaja, saj se še vedno zdravi, medtem ko dodatne škode konkretno ni opredelila in ni pojasnila, v čem se ta kaže.

7. Pritrditi je zaključkom nižjih sodišč, da je terjatev za plačilo odškodnine, ki jo je tožnica uveljavljala s tožbo že v prejšnji pravdi in zahtevek nato umaknila, zastarana, tožba za plačilo odškodnine za dodatno škodo pa nesklepčna. Revizijsko sodišče se strinja s pravilnimi in izčrpnimi razlogi nižjih sodišč. Ker je tožnica tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine utemeljevala s pavšalnimi trditvami, ta zaradi pomanjkljive trditvene podlage ni utemeljen. Dokazni postopek teh pomanjkljivosti ne bi mogel nadomestiti in že zato ne morejo biti utemeljeni revizijski očitki o bistveni kršitvi določb postopka, ki se tičejo postopka dokazovanja. Zastaranje odškodninske terjatve, ki jo je tožnica uveljavljala že v pravdi P 3509/2003, z vložitvijo prve tožbe 14. 6. 2000 ni bilo pretrgano, saj je tožnica zahtevek kasneje umaknila (prvi odstavek 389. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spremembami, v nadaljevanju ZOR). Sklicevanje na zmoto pri umiku je ob dejstvu, da je sklep o ustavitvi postopka pravnomočen, nepomembno, kar je revidentki pojasnilo že pritožbeno sodišče. Vtoževana terjatev je tako ob vložitvi tožbe 17. 8. 2005, glede na to, da je tožnica za vtoževano škodo in toženko vedela že ob vložitvi prve tožbe 14. 6. 2000, zastarala, saj je potekel triletni subjektivni zastaralni rok (prvi odstavek 376. člena ZOR).

8. Vrhovno sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno in s tem tudi tožničin zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).


Zveza:

ZOR člen 376, 376/1, 388, 389, 389/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMTk1