<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 85/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.85.2013

Evidenčna številka:VS0016712
Datum odločbe:06.02.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 238/2012
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, Vladimir Horvat, Aljoša Rupel
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - odškodninska odgovornost zaradi opustitve vzdrževanja - vzdrževanje pešpoti - krivdna odgovornost - neravna tla običajne pohodne površine - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost

Jedro

Opustitev vzdrževanja poti sama po se bi še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke (oziroma upravljavca pohodne površine).

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da se v 1. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje zavrne tudi tožbeni zahtevek glede plačila zneska 10.928,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2008;

- v 3. točki izreka sobe sodišča prve stopnje pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.220,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške v znesku 1.698,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici 10.928,40 EUR odškodnine za utrpelo premoženjsko in nepremoženjsko škodo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Presodilo je, da je podana krivdna odgovornost toženkinega zavarovanca do 70 %, saj pot ni bila ustrezno vzdrževana; ker pa bi morala biti tožnica pri preskakovanju z ene noge na drugo bolj pazljiva in pozorna, je sama 30 % sokriva.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede preizkusa pravilnosti materialnopravnega stališča o obstoju toženkine odškodninske odgovornosti.(1)

Navedbe revidenta

4. Tožena stranka zoper pravnomočno sodbo vlaga revizijo. Strinja se, da konkretna pot glede na gradbene standarde ni povsem ustrezno vzdrževana, ne pa tudi, da pot ne ustreza standardom normalne pohodne površine. Obrabljeni tlakovci niso vzrok za tožničin padec. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da je do padca verjetno prišlo zaradi obrabljenih tlakovcev, vendar je za obstoj vzročne zveze potrebno zadostiti standardu gotovosti. Res je, da so tlakovci nadpovprečno obrabljeni, vendar to ne zadošča za podlago odškodninske odgovornosti. Pohodna površina je v mejah normalnega in sprejemljivega, saj povsem ravnih in enakomernih pohodnih površin ni. Neravnine obstajajo zaradi izvedbe pločnikov, tlakovanih poti in se spreminjajo zaradi delovanja naravnih sil. Neravna tla na površinah za pešce so nekaj običajnega in pričakovanega. Tudi izvedenec je pojasnil, da se ob normalni pazljivosti nezgoda ne bi smela zgoditi. Ker v konkretnem primeru manjkata dve predpostavki odškodninske odgovornosti, to sta vzročna zveza in odgovornost, odškodninske odgovornosti tožene stranke ni. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 19/2009 ugotovilo, da 1,5 do 2 cm dvignjen rob ene od pohodnih plošč ni terjal posebnega ukrepanja upravljavca površine in da ta ni krivdno odgovoren. V konkretnem primeru je poškodovana površina sicer večja, vendar obrabljeni tlakovci ne odstopajo od pohodne površine za več kot 2 cm. Tožnica pri poskakovanju ni bila pazljiva, zato je nastanek škodnega dogodka ter iz njega izvirajoče škode pripisati izključno njej.

Odgovor nasprotne stranke

5. Revizija je bila vročena tožnici, ki je nanjo odgovorila. Meni, da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno. Lastnik pohodne površine mora poskrbeti, da pot ustreza gradbenim standardom ter da je vzdrževana. Protipravno ravnanje je izkazano z dejanskimi ugotovitvami izvedenca gradbene stroke. Sklicevanje na sodbo II Ips 19/2009 je brezpredmetno, saj v konkretni pravdi ni bilo ugotovljeno koliko znaša „višinska razlika“ na poškodovani površini, zato navedba, da obrabljeni tlakovci ne odstopajo za več kot 2 cm, nima podlage v spisu. Očitki tožene stranke o neobstoju vzročne zveze so nekonkretizirani, dokazno breme glede obstoja vzročne zveze pa se je z zatrjevanji tožnice prevalilo na toženo stranko. Odločitev sodišča je pravilna ter skladna s sodno prakso.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se je pri preizkusu izpodbijane sodbe glede na določilo drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) omejilo zgolj na konkretno pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.

8. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče:

- tožnica (takrat stara 15 let) se je 7. 1. 2007 okoli 16. ure poškodovala na tlakovani poti, ki vodi do trgovine A.;

- nezgoda se je pripetila ob dnevni svetlobi, vreme je bilo oblačno;

- poškodovala se je, ko je pri poskakovanju z ene noge na drugo zaradi neravnega terena poti izgubila ravnotežje in padla;

- tlakovana pot je stara več kot 10 let;

- na delu poti, kjer je padla, je bila pot neravna, valovita, manjkali so tlakovci, sicer pa je bila pot očiščena;

- pot je bila dolžna vzdrževati zavarovanka tožene stranke;

- glede na standarde v gradbeni stroki pot ni bila ustrezno urejena in vzdrževana;

- normalno pazljiv pešec pot prehodi brez težav, nevarnost je lahko večja za invalide in tiste z zmanjšano pazljivostjo;

- tožnica je pot poznala;

- tožnica je v letu 2005 utrpela ishemično možganski inzult zaradi embolije, ki je bila posledica prirojene srčne napake, in spastično hemiparezo, zato je njena hoja tipično spastična, pri hoji se nagiba v desno ter desno nogo rotira nekoliko navzven. Hodi lahko sama, prav tako sme izvajati preskoke z leve na desno nogo ter je pri tem stabilna.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje, zato zakon zanjo določa nekatere omejitve, med drugim prepoveduje izpodbijanje pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Stranke in revizijsko sodišče so vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in so prestala pritožbeni preizkus. Revizijske trditve, ki dejansko stanje (glede vzroka nezgode) skušajo prikazati drugače, so zato neutemeljene oziroma niso dovoljene.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je tožnica padla, ko je pri poskakovanju z ene noge na drugo ter zaradi neravnega terena poti izgubila ravnotežje. Pot, na kateri je do poškodbe prišlo, je starejša ter je je zaradi slabše kvalitete materiala in zaradi delovanja naravnih sil na določenem delu nadpovprečno poškodovana. Vendar pa ta ugotovitev še ne zadošča za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Vrhovno sodišče se je že izreklo, da so razpoke in neravna tla v mestnem okolju ter na pohodnih površinah za pešce nekaj vsakdanjega ter pričakovanega. Popolna ter absolutna ravnost pohodnih površin je namreč nenavadna in neživljenjska, takšna zahteva do upravljavcev pohodnih površin pa bi bila pretirano stroga. Iz ugotovljenega dejanskega stanja res izhaja, da pot ni bila (zadosti) vzdrževana (v smislu odprave poškodb poti), vendar sama opustitev vzdrževanja poti še ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke, oziroma ne predstavlja avtomatično tudi opustitve dolžnega ravnanja in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavke odškodninske terjatve. Potrebno je namreč presoditi, ali pot na delu, kjer je tožnica padla, še ustreza standardom normalne pohodne površine ter, ali je poškodovani del poti bistveno odstopal od preostale pohodne površine, kar bi terjalo dodatno ukrepanje tožene stranke oziroma upravljavca pohodne površine. Kljub temu, da pot glede na standarde v gradbeni stroki ni urejena in vzdrževana, jo po ugotovitvi sodišča druge stopnje normalno pazljiv pešec pot prehodi brez težav. To dejstvo kaže, da je kljub opustitvi rednega vzdrževanja poti, ta za povprečnega človeka (še) predstavljala normalno pohodno površino, brez za pešca nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin. Višinska razlika na poškodovani površini res ni bila (točno) ugotovljena, kot to poudarja tožnica, vendar pa to ni bilo odločilno in sklepanje o njeni (ne)bistvenosti omogočajo že v spis vložene fotografije, na katere se pri ugotovitvah poškodb sporne poti sklicujeta tudi sodbi sodišč druge in prve stopnje in tako predstavljajo dejansko podlago izpodbijane sodbe. Toženi stranki oziroma zavarovanki tožene stranke zaradi navedenega ni mogoče očitati opustitve dolžnega ravnanja, s tem pa tudi ne krivde za nastanek tožničine škode (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika).

11. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožene stranke ugodilo ter na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP spremenilo izpodbijano odločitev, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Glede na izid revizijskega postopka, v katerem je tožena stranka uspela v celoti, ji je tožnica dolžna povrniti utemeljene stroške postopka v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Potrebni stroški (155. člen ZPP) odločanja na prvi stopnji znašajo 1.220,54 EUR (druga alineja I. točke revizijske odločbe), na drugi stopnji 433,00 EUR (taksa za pritožbo ter materialni stroški) ter na revizijski stopnji 1.265,40 EUR (nagrada za postopek, poštni stroški, taksa in DDV). Če tožnik prisojenih stroškov ne bo povrnil v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, od tedaj (od prisojenega zneska) tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

---.---

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 380/2012 z dne 29. 11. 2012.


Zveza:

OZ člen 131.
Datum zadnje spremembe:
28.04.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY0NjAy
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*