<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 1520/2016
ECLI:SI:VSRS:2020:I.IPS.1520.2016

Evidenčna številka:VS00038612
Datum odločbe:24.09.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba II Kp 1520/2016
Datum odločbe II.stopnje:31.01.2019
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik, Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pravica do obrambe - pravica do zagovora

Jedro

Obsojenka je imela v postopku večkrat možnost, da bi se zagovarjala, a te možnosti ni izrabila. Zato obramba, ki se ji taktika ni izšla, ne more biti uspešna s trditvami, da je sodišče prve stopnje obsojenki kratilo pravico do zagovora.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo I K 1520/2016 z dne 16. 3. 2018 obsojeno S. M. spoznalo za krivo nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja krive ovadbe po četrtem odstavku 283. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje je določilo kazen 8 mesecev zapora, za drugo pa denarno kazen v višini 100 dnevnih zneskov po 15,00 EUR, skupaj 1.500,00 EUR, ki jo mora plačati v treh mesecih od pravnomočnosti sodbe. Odločilo je tudi, kako bo denarna kazen izvršena, če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna oškodovani družbi D., d. o. o. plačati premoženjskopravno zahtevek v znesku 16.430,00 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. V skladu s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenki naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v znesku 277,51 EUR, potrebne izdatke oškodovane družbe ter potrebne izdatke njenih pooblaščencev, o čemer bo odločeno s posebnim sklepom. Prav tako ji je naložilo v plačilo sodno takso v skupnem znesku 609,00 EUR.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 1520/2016 z dne 31. 1. 2019 pritožbi obsojenkinega zagovornika deloma ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji glede kaznivega dejanja poneverbe, tako da je obsojenki po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen 7 mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obsojenka v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storila novega kaznivega dejanja. Prvostopenjsko sodbo je spremenilo tudi v odločbi o odmeri sodne takse, tako da je odločilo, da je obsojenka za kaznivo dejanje poneverbe dolžna plačati sodno takso v znesku 112,00 EUR. V preostalem pa je pritožbo obsojenkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenkin zagovornik, ki uveljavlja kršitev kazenskega zakona, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi kršitev drugih določb postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in „sodbo sodišča druge stopnje razveljavi, obsojeno pa oprosti iz razlogov iz 358. člena ZKP v zvezi s členom 426. ZKP“.

4. Vrhovni državni tožilec mag. Jože Kozina v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da so vložnikovi očitki glede nezakonitega prikrajšanja obsojenke za podajo svojega zagovora neutemeljeni, saj jih je pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe pod točko 8 argumentirano zavrnilo. Ostale navedbe zahteve pa po mnenju vrhovnega državnega tožilca ne presegajo uveljavljanja razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojenki in njenemu zagovorniku, vendar se o odgovoru nista izjavila.

B.

6. Vložnik v zahtevi graja obrazložitev višjega sodišča pod točko 6, ker da je to opravilo samo prepis zakonske določbe (355. člena ZKP, pripomba Vrhovnega sodišča), ni pa kritično odgovorilo na posamezne in konkretizirane trditve v pritožbi zoper sodbo, tako da je sodba v tem delu brez pravih razlogov in obremenjena z bistveno kršitvijo določb ZPP (očitno mišljeno ZKP). V tem delu vložnik pritožbenemu sodišču očita odsotnost razlogov, pri čemer pa tudi sam ne konkretizira glede katerih pritožbenih trditev se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Te navedbe so tako nesubstancirane, da njihove utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti.

7. Prav tako se ni mogoče strinjati z vložnikom, ko navaja, da obsojenki ni bila dana možnost da do konca in v celoti poda svoj zagovor. Obsojenka je že na glavni obravnavi 5. 5. 2017 (list. štev. 135) povedala, da se (danes) ne bo zagovarjala in tudi ne bo odgovarjala na vprašanja, da pa bo podala svoj zagovor po izvedenih dokazih. Tudi na glavni obravnavi 19. 1. 2018 (list. štev. 244), ki se je zaradi poteka roka iz tretjega odstavka 311. člena ZKP začela znova, je po prejetem pravnem pouku prav tako dejala, da se ne bo zagovarjala in odgovarjala na postavljena vprašanja. Na glavni obravnavi 15. 3. 2018 (list. štev. 269) pa je obsojenka prebrala pisno izjavo, ki je v bistvu enaka njenemu zaslišanju pred Delovnim sodiščem v Celju dne 29. 3. 2016. Sodišče je nato stranki pozvalo, naj predlagata še druge dokaze, nakar je v zapisniku o glavni obravnavi natančno povzelo dokaze, ki jih je še izvedlo, nato pa zaključilo dokazni postopek. Ne obsojenka ne njen zagovornik niti v tem trenutku nista zahtevala, da sodišče dopolni dokazni postopek z zaslišanjem obsojenke. V besedi strank je obsojenkin zagovornik seznanil sodišče, da bosta z obsojenko zapustila obravnavo, saj da ima drugo nujno priporno zadevo, pridal pa še, da obsojenka ni kriva in da drugih navedb v zaključni besedi ne bo imel. Zaprosil je še za zapisnik z izrekom sodbe, ki je bil poslan njemu in obsojenki. Na vsebino zapisnika pozneje nista imela pripomb. Glede teh očitkov se je argumentirano opredelilo drugostopenjsko sodišče pod točko 8, pri čemer Vrhovno sodišče sprejema presojo, da je imela obsojenka v postopku večkrat možnost, da bi se zagovarjala, a te možnosti ni izrabila. Zato obramba, ki se ji taktika ni izšla, ne more biti uspešna s trditvami, da je sodišče prve stopnje obsojenki kratilo pravico do zagovora.

8. Vložnik v nadaljevanju zahteve polemizira z po njegovem mnenju vsebinsko pomanjkljivim povzetkom izpovedbe zdravnika K. M., ki je obsojenko pregledal takoj po uprizorjenem ropu in nato še v popoldanskem času v zdravstvenem domu. Po zagovornikovem stališču je izpovedba te priče v sodbi povzeta v obsojenkino škodo, sicer pa je pritožbeno sodišče pomanjkljivosti v prvostopenjski sodbi v tem pogledu poskušalo odpraviti s tem, da si je deloma argumentacijo enostavno izmislilo. Glede na razumno utemeljitev, ki se nanaša na kaznivo dejanje poneverbe (točka 15 prvostopenjske sodbe), povezano z uprizorjenim ropom, zatrjevano premalo natančno povzemanje zdravnikove izpovedbe ni v ničemer vplivalo na zakonitost sodbe.

9. Tudi vložnikove navedbe, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo glede dejstva, da se obsojenka na telefonski klic sodelavke s Ptuja, v času ko se je po stališču obrambe dogajal rop, niso utemeljene. Gre za dejstvo, ki v ničemer ne vpliva na zakonitost napadene pravnomočne sodbe, sicer pa je tudi povsem logično, da se obsojenka, ki je uprizorila rop, v tem času na sodelavkin klic ni oglasila.

10. Z navedbami, da sodišče nima utemeljenih razlogov zakaj denar pri ogledu, če ni bil storjen rop, ni bil najden, prav tako pa ne o ropu, storjenem na škodo iste gospodarske družbe v Mariboru, po vsebini izraža zavračanje v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja in s tem uveljavlja razlog, na podlagi katerega s tem izrednim pravnim sredstvom pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati. Enako velja za navedbe, da slabo finančno stanje obsojenke še ne pomeni, da je storilka kaznivih dejanj, prav tako pa tudi polemiziranje z argumentacijo višjega sodišča, ko je to zapisalo, da bi 1.100,00 EUR lahko vrnil katerikoli delavec, če bi jih odtujil, pri čemer pa vložnik izpusti utemeljitev v točki 17 drugostopenjske sodbe, na podlagi katere je pritožbeno pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da je tudi to izvršitveno dejanje storila obsojenka. Dejansko stanje vložnik izpodbija tudi s trditvami, da bi lahko 300,00 EUR lahko vzela katerakoli delavka, prodajalka in je zato sodišče brez utemeljenih razlogov obsojenki pripisalo storitev kaznivega dejanja.

11. Zahteva tudi nima prav, ko sodišču očita, da je napačno povzelo izpovedbo direktorja B. K., da mu je obsojenka priznala krivdo za kaznivo dejanje, čeprav je sama to zanikala. Iz zapisnika o zaslišanju priče K. (list. štev. 136) je razvidno, da je obsojenki povedal, da se mu zdi nepojmljivo, da je lahko kaj takšnega storila (uprizorila rop, da bi prikrila poneverbo, pripomba Vrhovnega sodišča) in jo vprašal, zakaj ga ni poklicala, če je bila v stiski, saj bi ji zagotovo, tako kot v preteklosti, priskočili na pomoč. Na vprašanje, zakaj tega ni storila, pa da je samo skomignila z rameni in rekla, da pač ni šlo, kar je sam razumel kot neposredno priznanje, da se je to zgodilo. Na njegov predlog naj pove po resnici in da bodo našli skupno pot za razrešitev položaja, pa je odvrnila, pa da je odgovorila, da bo razmislila o priznanju in da ga bo poklicala, pa potem tega ni storila. Glede na vsebino tega pričanja je popolnoma jasno, da ne drži, da je v razlogih sodbe K. izpovedba povzeta v nasprotju z njeno pravo vsebino in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Uvodoma zatrjevano kršitev kazenskega zakona pa vložnik v obrazložitvi ni omenil niti z besedo, zato utemeljenosti te njegove navedbe ni mogoče preizkusiti.

C.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Glede na to, da obsojenkin zagovornik z zahtevo ni uspel, je obsojenka na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso v znesku 600,00 EUR. Pri odmeri takse je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenkine gmotne razmere in razpon predpisane takse glede pogojne obsodbe v tarifnih številkah 7112, 71113 in 7152, za denarno kazen po tarifnih številkah 7119 in 7152 ter takso za premoženjskopravni zahtevek tarifno številko 7301.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1-11, 371/2.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQwOTY0