<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep II Ips 79/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:II.IPS.79.2016

Evidenčna številka:VS0018505
Datum odločbe:14.07.2016
Opravilna številka II.stopnje:VSM III Cp 561/2015
Senat:Anton Frantar (pred.), mag. Rudi Štravs (poroč.), Vladimir Horvat, dr. Mateja Končina Peternel, Janez Vlaj
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - preživnina - preživljanje mladoletnega otroka - sprememba preživnine - spremenjene okoliščine - koristi otroka - bistveno spremenjene okoliščine - načelo enakega varstva pravic - pravica do izjave v postopku

Jedro

Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele kot in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistvene spremenile, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine. Samo po sebi umevno je, da je ta test mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine in tiste, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZD. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sporazumom staršev, ni ovira za opisano primerjavo. Sodišče v takem primeru presoja dejstva, zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti sklepa, ki je bil izdan v nepravdnem postopku.

Dogovor o dodelitvi otroka enemu od staršev in plačevanju preživnine drugega od staršev ne more imeti pravne veljave, če družinska skupnost staršev in otrok dejansko ni razpadla. Tak navidezen dogovor tudi ne more predstavljati osnove za primerjavo tedanjih in sedanjih pravnorelevantnih okoliščin, ki so bistvene v postopku odločanja za spremembo preživnine po 132. členu ZZZDR.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za zvišanje preživnine in preživnino za mld. A. A., ki je bila določena s pravnomočnim in izvršljivim sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 391/2010 z dne 11. 1. 2012 in je od 1. 4. 2014 dalje znašala 102,80 EUR mesečno, dvignilo za 77,20 EUR na 180,00 EUR mesečno.

2. Višje sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. S sklepom II DoR 243/2015 z dne 5. 11. 2015 je Vrhovno sodišče na predlog toženca dopustilo revizijo glede treh pravnih vprašanj: 1) ali za poseg v obstoječe preživninsko razmerje zadošča že sama ugotovitev, da so se spremenile posamezne okoliščine na strani preživninskega upravičenca, ali je potrebno, da so te spremembe bistvene; 2) ali je potrebno ugotavljati, kakšne so bile okoliščine v času prvotne določitve preživnine ter jih nato vrednostno primerjati s sedanjimi okoliščinami; 3) ali je dopustno, da pritožbeno sodišče v podlago svoje odločitve sprejme tudi trditve, ki jih je stranka navajala šele v odgovoru na pritožbo ter nasprotni stranki ni bila dana možnost odgovoriti nanje?

4. Toženec v reviziji predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Utemeljuje, da se preživnina na podlagi 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) spremeni, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila določena. Ker se okoliščine na strani preživninskega zavezanca in upravičenca stalno spreminjajo, je zvišanje preživnine upravičeno le tedaj, kadar so spremembe bistvene. Za bistvene spremembe gre, ko se preživninske potrebe otroka povišajo do te mere, da vsota sredstev, ki jih starša namenjata za zadovoljevanje njegovih potreb, tudi v primeru racionaliziranja (opustitev katerih od otrokovih nadstandardnih hobijev za zadovoljitev druge bistvenejše potrebe) ne bi zadoščala za kritje povišanih potreb, kar lahko negativno vpliva na otrokovo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. Obstoj spremenjenih potreb upravičenca oziroma zmožnosti zavezanca sodišče ugotavlja tako, da primerja potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca v času predhodnega določanja preživnine s potrebami in zmožnostmi v času odločanja o zahtevku za spremembo preživnine. Če želi sodišče ugotoviti, ali je prišlo do spremembe kakšne od okoliščin, je nujno potrebno, da kot osnovo upošteva okoliščine, ki so bile podlaga za določitev predhodne preživnine. Revident poudarja, da postopek po 132. členu ZZZDR ni namenjen vnovičnemu določanju preživnine, temveč izključno ocenjevanju spremenjenih okoliščin glede na tiste, ki so obstajale v času predhodne določitve preživnine, in odločanju o spremembi preživnine. Zgolj zvišanje stroška vrtčevske oskrbe ne predstavlja bistvene spremembe, ki bi opravičevala spremembo že določene preživnine, drugih spremenjenih okoliščin pa sodišče ni ugotovilo. Sodišče sploh ni ugotovilo okoliščin, ki so obstajale v času prvotno določene preživnine, brez njih pa ni moč oceniti, ali sedanje okoliščine predstavljajo njihovo bistveno spremembo. Tretje dopuščeno vprašanje revident utemeljuje s tem, da je drugostopenjsko sodišče v podlago svoje odločitve sprejelo navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v odgovoru na pritožbo in ki se nanašajo na dejstvo, da naj bi toženec razpolagal z več osebnimi vozili, od katerih naj bi si vozilo Porsche boxter nabavil po zaključku zadnje glavne obravnave, kar naj bi sodišče prepričalo, da ima toženec bistveno višje preživninske zmožnosti, kot jih skuša prikazati. Teh trditev, ki dokazno niso podprte, sodišče bodisi ne bi smelo upoštevati, bodisi bi tožencu moralo dati možnost, da se o njih izjavi. S tem, ko je drugostopenjsko sodišče svoje stališče oprlo na navedena dejstva, je zagrešilo tako bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi bistveno kršitev po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 180. in 214. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožniku. Ta je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Preživnina za mladoletnega tožnika je bila prvotno določena s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti N 391/2010 z dne 11. 1. 2012 v višini 100,00 EUR mesečno. Potrebe mladoletnega otroka se v tem postopku niso posebej ugotavljale, ker sta bila starša soglasna, da bo oče, sedaj toženec, k preživljanju sina, sedaj tožnika, prispeval 100,00 EUR mesečno. V obravnavani pravdni zadevi pa je sodišče odločalo o zahtevku za zvišanje preživnine in v sodbi uvodoma ugotovilo, da je na strani mladoletnega tožnika prišlo do takih spremenjenih okoliščin oziroma razmer, ki narekujejo zvišanje določene preživnine, kar je konkretiziralo z ugotovitvijo, da se je oskrbnina v vrtcu zvišala za 70,00 EUR in splošno znanim dejstvom, da se potrebe otrok z leti povečujejo. Sicer pa je sodišče v točkah 9 do 12 ugotavljalo, kakšne so potrebe mladoletnega tožnika in ocenilo, da znašajo okoli 500,00 EUR mesečno, kar pokriva različne stroške življenjskih potreb otroka. V nadaljevanju sodbe je sodišče ugotavljalo pridobitne sposobnosti staršev in glede toženca ugotovilo, da je bil v času, ko se je prvič določala preživnina zaposlen in je prejemal mesečni dohodek v višini 567,62 EUR, v vmesnem času je dva meseca delal v Avstriji, od 29. 8. 2014 dalje pa je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Zakonita zastopnica tožnika je bila v času prvega določanja preživnine zaposlena in je prejemala dohodek v višini 452,28 EUR, v času vložitve tožbe je bila brezposelna in je prejemala nadomestilo v višini 462,19 EUR, od 1. 8. 2014 dalje pa je zaposlena v Avstriji in prejema mesečni dohodek v višini 1.180,00 EUR. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev, je sodišče delno ugodilo zahtevku za zvišanje preživnine in odločilo, da je toženec od vložitve tožbe dalje dolžna plačevati preživnino v znesku 180,00 EUR mesečno.

8. Pravno podlago za spremembo z izvršilnim naslovom določeno preživnino predstavlja 132. člen ZZZDR, ki določa, da sodišče lahko na zahtevo upravičenca ali zavezanca, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Preživninskih potreb upravičenca, v tem primeru mladoletnega otroka, ni mogoče povsem natančno, matematično izkazati, saj se življenjski stroški za mladoletnega otroka, zlasti stroški oblačil, obutve, vzgoje, oddiha, razvedrila spreminjajo iz meseca v mesec, z odraščanjem otroka pa praviloma naraščajo. Na drugi strani se tudi materialne ter pridobitne zmožnosti preživninskih zavezancev stalno spreminjajo. Sodišče pri določitvi preživnine zato izhaja iz preteklih izkazanih potreb upravičenca ter premoženjskih in pridobitnih zmožnostih zavezanca in s pomočjo prostega preudarka preživnino določi za naprej, pri čemer je že ob določitvi preživnine jasno, da potrebe upravičenca in zmožnosti zavezancev ne bodo vsak mesec enake. Strinjati se gre z revidentom, da vsaka sprememba na strani preživninskega upravičenca ali zavezanca, še ne opravičuje spremembe pravnomočno določene preživnine. Tak pristop bi namreč povzročil, da bi se o višini vsakokratne mesečne preživnine odločalo v kontinuiranih sodnih postopkih, kar bi v celoti vsebinsko izvotlilo institut pravnomočnosti sodne odločbe. Spremenjene potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca so pravni pojem, ki ga je potrebno razlagati tako, da morajo biti te spremembe bistvene. Šele ko in če sodišče ugotovi, da so se pravno pomembne okoliščine, ki se tičejo bodisi potreb upravičenca bodisi zmožnosti zavezanca, bistveno spremenile, lahko pristopi k ponovnemu odmerjanju preživnine. Samo po sebi umevno je, da je ta test mogoče opraviti le tako, da sodišče primerja dejanske okoliščine iz časa prvotne določitve preživnine, in tiste, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Dejstvo, da je preživnina prvotno določena s sporazumom staršev, ni ovira za opisano primerjavo. Sodišče v takem primeru presoja dejstva, zajeta s časovnimi mejami pravnomočnosti sklepa, ki je bil izdan v nepravdnem postopku. Pritožbeno sodišče ima seveda prav, ko pravi, da numerična primerjava ni mogoče, vendar to velja vselej, saj preživninskih potreb upravičenca nikoli ni mogoče povsem natančno, matematično prikazati. Vrednostne primerjave okoliščin, ki so bile relevantne v času prvotnega določanja preživnine, in okoliščin, ki so relevantne v postopku za spremembo preživnine, zato ni mogoče izključiti zgolj zaradi tega, ker je bila preživnina prvič določena sporazumno. V obravnavani zadevi nepravdno sodišče v sklepu, s katerim je potrdilo sporazum o določitvi preživnine, ni povzelo pravno pomembnih okoliščin na strani preživninskega upravičenca in zavezanca, na podlagi katerih je presodilo, da je sporazum staršev v korist mladoletnega otroka, zato bodo imele pravdne stranke in sodišče nekoliko težjo nalogo pri ugotavljanju okoliščin, ki so bile pravno pomembne v takratnem nepravdnem postopku. V prihodnje pa si lahko znatno olajšajo delo, če ugotovljene potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca pri odločanju o sprejemu sporazuma iz 130. člena ZZZDR v obrazložitvi sklepa tudi na kratko povzamejo. Ali je sporazum staršev sklenjen v otrokovo korist sodišče namreč lahko preveri le tako, da ugotovi potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca ter nato preveri, ali predlagana preživnina, ki jo bo plačeval eden od staršev, pokriva ustrezen delež otrokovih potreb.

9. Odgovor na prvi dve vprašanji, glede katerih je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo, se torej glasi, da morajo biti spremembe na strani preživninskega upravičenca (ali preživninskega zavezanca) bistvene, da to opravičuje poseg v obstoječe preživninsko razmerje. Da se ta presoja sploh lahko opravi, je najprej potrebno primerjati pravno pomembne dejanske okoliščine iz časa prvotnega določanja preživnine, s tistimi, ki so aktualne ob odločanju v pravdi po 132. členu ZZZDR. Pritrditi gre revidentu, da nižji sodišči v obravnavani zadevi nista ugotavljali pravno pomembnih okoliščin, ki so bile aktualne v času prvega določanja preživnine, zato tudi nista mogli presoditi ali je prišlo do bistvene spremembe le-teh. Ugotovitev, da se je vrtčevska oskrba podražila za 70,00 EUR, hkrati pa je toženec ostal brez zaposlitve, ne zadošča za opredelitev teh sprememb kot bistvenih. Vrhovno sodišče je zato pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, ki naj ob ponovni presoji upošteva, da je postopek odločanja o spremembi preživnine na podlagi 132. člena ZZZDR dvofazen: najprej mora sodišče ugotoviti, ali je v času od prejšnje določitve preživnine do trenutka odločanja o pravdi za spremembo le-te prišlo do bistveno spremenjenih okoliščin na strani preživninskih zavezancev in/ali upravičencev, nato pa mora preživnino znova določiti.

10. Zaradi koristi otroka Vrhovno sodišče opozarja še na drug vidik, na katerega naj bo sodišče pozorno pri ponovnem odločanju o tožbenem zahtevku. V obravnavani zadevi sta se starša v nepravdnem postopku sporazumela, da se otrok dodeli materi, oče pa zanj plačuje 100,00 EUR mesečne preživnine, kar je manj, kot je v primerljivih zadevah v sodni praksi praviloma določena preživnina. Če je med staršema dogovorjena nenavadno nizka preživnina, si sodišča ne bi smela zatiskati oči pred možnostjo, da je takšen sporazum staršev le navidezen, z njim pa starša dejansko zasledujeta nek drug cilj (npr. pridobiti določene socialne ugodnosti). V prvi vrsti je naloga nepravdnega sodišča, kateremu je poverjeno odločanje o sporazumih iz 130. člena ZZZDR, da preverja koristi otrok, in sporazuma, ki temu kriteriju ne zadosti, ne sprejme. Vendar, če takrat koristi otroka morda niso bile (pravilno) upoštevana, jih sodišče ne bi smelo spregledati vsaj v kasnejših sodnih postopkih. Da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za navidezen dogovor staršev o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine, kaže tudi navedba zakonite zastopnice tožnika v tožbi, da sta starša mladoletnega N. v času prve določitve preživnine še živela skupaj. Dogovor o dodelitvi otroka enemu od staršev in plačevanju preživnine drugega od staršev ne more imeti pravne veljave, če družinska skupnost staršev in otrok dejansko ni razpadla. Tak navidezen dogovor tudi ne more predstavljati osnove za primerjavo tedanjih in sedanjih pravnorelevantnih okoliščin, ki so bistvene v postopku odločanja za spremembo preživnine po 132. členu ZZZDR. Če je družinska skupnost dejansko razpadla šele po sklenitvi takega navideznega sporazuma o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine, otrok kasneje, če do razpada družinske skupnosti res pride, ne sme ostati prikrajšan za primerno preživnino, ki se določi ob upoštevanju 129. člena in 129.a člena ZZZDR, se pravi, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca, pri čemer se upošteva otrokova korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. V ponovljenem postopku naj sodišče zato razišče, kdaj je družinska skupnost tožnika, njegove zakonite zastopnice in toženca dejansko razpadla. Podlago za takšno aktivno ravnanje ima sodišče v tretjem odstavku 408. člena ZPP. Če se bo izkazalo, da je družinska skupnost razpadla šele po sklenitvi dogovora staršev o dodelitvi otroka in plačevanju preživnine, je treba preživnino, ne glede na postavljen tožbeni zahtevek za zvišanje, le-to prvič odmeriti. V nasprotnem primeru pa naj sodišče odloči o zahtevku za zvišanje preživnine v skladu z materialnopravnim napotkom iz 8. in 9. točke te obrazložitve.

11. Sodba višjega sodišča se je oprla tudi na navedbe toženca iz odgovora na pritožbo, da naj bi toženec razpolagal z več vozili višjega cenovnega razreda, s čimer je pritrdilo ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da toženec prikriva svoje dejanske preživninske zmožnosti. S takšnim ravnanjem, ko se je višje sodišče opralo na navedbe tožnika, v zvezi s katerimi se toženec ni imel možnosti izjaviti, je sodišče kršilo ustavno načelo enakosti in kontradiktornosti v civilnem postopku. Sodba višjega sodišča je zato obremenjena s kršitvijo ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. To kršitev naj sodišče odpravi tako, da bo tožencu v ponovljenem postopku dalo možnost opredeliti se do teh navedb.

12. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Podrobno o tem, kako postopati v drugi fazi ponovnega odmerjanja preživnine glej odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 333/2015 z dne 23. 6. 2016.

Op. št. (2): Po določbi drugega odstavka 408. člena ZPP v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami sodišče ni vezano na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka.


Zveza:

ZZZDR člen 129, 129a, 130, 132. URS člen 22.
Datum zadnje spremembe:
11.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4MzQ4
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*