<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sklep III Ips 145/2014
ECLI:SI:VSRS:2016:III.IPS.145.2014

Evidenčna številka:VS4002960
Datum odločbe:21.06.2016
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK Cpg 7/2014
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Mile Dolenc (poroč.), dr. Miodrag Đovđevič, Franc Seljak, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - Enotna pravil za garancije na zahtevo - bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - subgarancija - vnovčenje kontragarancije - zloraba bančne garancije - odškodnina

Jedro

Enotna pravil za garancije na zahtevo niso niti uzance niti običaji v smislu določbe 12. člena OZ (3). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

Pogodbena razmerja se presojajo glede na konkretne pravne učinke, ki jih ustvarjajo in ne (le) po uporabljenih izrazih. Revident se neutemeljeno oklepa besede kontragarancija, ko zastavlja vprašanje, kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant. V predmetni zadevi je banka (tožena stranka) izdala dve garanciji, eno glavnemu izvajalcu del, A., d. d. in drugo njenemu podizvajalcu, tožeči stranki, obakrat za odpravo napak v garancijskem roku. Izdani garanciji ne vzbujata dvoma o tem, kdo je njun upravičenec, ni pa tudi dvoma, da je tožena stranka lahko izdala garancijo za odpravo napak tako glavnemu izvajalcu kot tudi njegovemu podizvajalcu. S kontragarancijo se v bančni praksi sicer poimenuje garancijo, ki jo da domača banka tuji banki, ki je nato podlaga za izdajo garancije v dobro tujega upravičenca. V tej zadevi ne gre za tak primer.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka povrne škodo zaradi neupravičenega unovčenja bančne garancije. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 45/2014-9 z dne 23. 9. 2014 dopustilo revizijo glede naslednjih vprašanj:

- ali so stranke in še posebej banka kot garant oz. kontragarant v postopkih unovčenja garancij oz. kontragarancij na poziv dolžne upoštevati pravila EPGP kot uzance oz. poslovne običaje:

a) če se pogodba o bančni garanciji na ta pravila sicer ne sklicuje, jih pa ne izključuje;

b) če se v povezanih garancijah ena od garancijskih pogodb sklicuje na pravila EPGP, druga pa ne;

- kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant;

- kakšna je pravna narava bančne garancije v konkretnem primeru po Pogodbi o izdaji kontragarancije v zvezi z Garancijsko pogodbo št. 1070606 (enostranski ali dvostranski pravni posel, kontragarancija ali subgarancija);

- ali je dopustno, da garant na podlagi sklenjene garancijske pogodbe med njim in naročnikom garancije namesto izdaje garancije sklene t.i. garancijsko pogodbo z upravičencem iz te garancije, ter ali je taka pogodba nična;

- ali je banka garant svojega naročnika dolžna nemudoma obvestiti o unovčenju garancije s strani upravičenca in ali opustitev takojšnjega obvestila naročnika garancije o vloženi zahtevi za unovčenje predstavlja nedopustno oz. škodljivo ravnanje banke;

- ali je mogoče kot poziv oz. zahtevo za unovčenje šteti tudi konkludentna dejanja oz. stanja upravičenca ter ali je tako določilo, ki je dogovorjeno v breme tretjega, ki ni pogodbena stranka, nično.

4. Na podlagi navedenega sklepa je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj ali samo sodbo sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma druge stopnje.

5. Tožena stranka je na vročeno revizijo odgovorila in predlagala, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

Relevantno dejansko stanje

6. Tožeča stranka je bila podizvajalec glavnega izvajalca (A., d. d.) na Stanovanjsko poslovnem objektu C. za izvedbo strojnih in instalacijskih del. Pravdni stranki sta na zahtevo tožeče stranke (naročnika) dne 23. 10. 2008 sklenili Pogodbo o izdaji kontragarancije za odpravo napak v garancijskem roku št. 1070606 (v nadaljevanju: pogodba o izdaji kontragarancije) v korist družbe A., d. d., v znesku 145.233,53 EUR.

7. Tožena stranka je pred tem izdala v dobro upravičenca B., d. o. o., Ljubljana (investitorja) garancijo št. 0978418 z dne 31. 1. 2008 za odpravo napak izvajalca (A., d. d. ) v garancijskem roku, v kateri je navedeno, da zanjo veljajo EPGP. Garancija je bila izdana na podlagi Pogodbe o izdaji garancije št. 949426 z dne 30. 10. 2007, ki sta jo sklenila tožena stranka in A., d. d. .

8. Tožena stranka ni izdala kontragarancije na podlagi Pogodbe o izdaji kontragarancije, pač pa je z A., d. d. sklenila garancijsko pogodbo št. 1070606 z dne 24. 10. 2008, s katero sta se pogodbeni stranki dogovorila, da bo tožena stranka A., d. d., kot upravičencu plačala „na prvi pisni poziv (kateremu bo priložena izjava Upravičenca, da Naročnik garancije ni izpolnil svojih obveznosti, kot so opredeljene po Pogodbi in da je unovčevani znesek v višini dolgovanega zneska po Pogodbi), pod pogoji, navedenimi v nadaljevanju...“ vsak znesek do maksimalnega zneska 145.233,53 EUR. Dogovorjeno je bilo še, da se v primeru, če bo tožena stranka pozvana, da plača B. , d. o. o. po garanciji št. 0978418 z dne 31. 1. 2008 šteje, da je A., d. d. toženo stranko pozval k plačilu, če ne poravna svojih dospelih denarnih obveznosti po Pogodbi o izdaji garancije št. 949426 z dne 30. 10. 2007.

9. Ker je bila garancija št. 0978418 z dne 31. 1. 2008 unovčena, A., d. d. pa svojih dospelih denarnih obveznosti po Pogodbi o izdaji garancije št. 949426 z dne 30. 10. 2007 toženi stranki ni poravnal, je tožena stranka dne 13. 4. 2010 izplačala znesek 145.233,53 EUR na podlagi garancijsko pogodbo št. 1070606 z dne 24. 10. 2008, ki ga je morala nato tožeča stranka na podlagi Pogodbe o izdaji kontragarancije povrniti toženi stranki.

Razlogi za ugoditev reviziji

10. Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP Vrhovno sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato ni obravnavalo revizijskih navedb, ki presegajo z zakonom dopuščen okvir preizkusa.

11. Revident neutemeljeno graja stališče sodišča prve in druge stopnje, ki sta zavrnili uporabo Enotnih pravil za garancije na zahtevo (EPGZ), Publikacija Mednarodne trgovinske zbornice št. 458 (1). Prvi člen EPGZ določa, da se njegova pravila uporabljajo za vsako garancijo, v katerih je navedeno, da zanjo velja EPGZ (2). Že v samih EPGZ je torej določeno, da veljajo le tedaj, če jih v okviru pogodbene avtonomije sprejmejo stranke. Niti v izdani garanciji niti v Pogodbi o izdaji kontragarancije EPGZ niso omenjena. Pravdni stranki se potemtakem nista dogovorili za uporabo EPGZ.

12. Revident navaja, tako kot že na prvi in drugi stopnji, da je sporna garancija (vsebovana v garancijski pogodbi št.1070606) tako povezana z garancijo št. 0978418, v kateri je tožena stranka določila, da se zanjo uporabljajo EPGZ, da je tudi za sporno garancijo treba uporabiti EPGZ. Dejansko take povezave ni. Samo zato, ker garancijska pogodba št. 1070606 določa, da je Garancija I (garancija št. 0978418) sestavni del garancijske pogodbe (zadnja točka uvodnih ugotovitev), njena vsebina še ni postala opredelilni element garancije, vsebovane v garancijski pogodbi št.1070606. Pomeni le, da je treba pri izpolnjevanju garancijske pogodbe št.1070606 upoštevati v meri in samo v meri, v kateri to terja garancijska pogodba, tudi vsebino garancije št. 0978418, vključno z EPGZ. Le če bi bilo odločilno vprašanje, ali so bila pri unovčenju garancije št. 0978418 pravilno upoštevana vsa pravna pravila, bi bilo treba upoštevati tudi določbe EPGZ. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, to vprašanje ni odločilno za odločitev o reviziji.

13. EPGZ niso niti uzance niti običaji v smislu določbe 12. člena OZ (3). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama. Določba govori o strankama konkretnega pravnega razmerja. Nobenih trditev ni bilo v tej zadevi postavljenih o tem, da se je med pravdnima strankama vzpostavila dalj časa trajajoča praksa uporabe EPGZ, ki bi morda lahko pomenila, da se jima je zdelo takorekoč samoumevno, da se med njima uporabljajo prav ta pravila v vseh primerih, ko tožena stranka na zahtevo tožeče stranke izda garancijo v dobro tretje osebe. Le v primeru tako uveljavljene prakse bi bilo mogoče govoriti o običaju, ki se je vzpostavil med pravdnima strankama, in ki zato ni terjal izrecnega sklicevanja na EPGZ.

14. Pogodbena razmerja se presojajo glede na konkretne pravne učinke, ki jih ustvarjajo in ne (le) po uporabljenih izrazih. Revident se neutemeljeno oklepa besede kontragarancija, ko zastavlja vprašanje, kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant. V predmetni zadevi je banka (tožena stranka) izdala dve garanciji, eno glavnemu izvajalcu del, A., d. d. in drugo njenemu podizvajalcu, tožeči stranki, obakrat za odpravo napak v garancijskem roku. Izdani garanciji ne vzbujata dvoma o tem, kdo je njun upravičenec, ni pa tudi dvoma, da je tožena stranka lahko izdala garancijo za odpravo napak tako glavnemu izvajalcu kot tudi njegovemu podizvajalcu. S kontragarancijo se v bančni praksi sicer poimenuje garancijo, ki jo da domača banka tuji banki, ki je nato podlaga za izdajo garancije v dobro tujega upravičenca. V tej zadevi ne gre za tak primer.

15. Na podlagi Pogodbe o izdaji kontragarancije, sklenjene z naročnikom garancije (tožečo stranko), je tožena stranka z upravičencem iz garancije sklenila garancijsko pogodbo. V zvezi s tem je bilo dopuščeno vprašanje, ali je dopustno, da garant na podlagi sklenjene garancijske pogodbe med njim in naročnikom garancije namesto izdaje garancije sklene t.i. garancijsko pogodbo z upravičencem iz te garancije, ter ali je taka pogodba nična. Revident zastopa stališče, da je določila garancijske pogodbe ne morejo zavezovati, ker ni pogodbena stranka. Ravnanje tožene stranke naj bi bilo nedopustno, ker naj bi kršila določbo 130. člena OZ (obljuba dejanja tretjega), pravila EPGZ, načelo vestnosti in poštenja, prepoved zlorabe pravic iz 7. člena OZ, kakor tudi Pogodbo o izdaji kontragarancije.

16. Garancijska pogodba ni nedopustna, kot meni revident, drži pa, da je njene določbe ne zavezujejo, ker ni njena pogodbena stranka. Zavezujejo jo le določbe Pogodbe o izdaji kontragarancije. Zato ima (je imela) do nje tožena stranka le take zahtevke, ki imajo podlago v Pogodbi o izdaji kontragarancije, ne pa tudi v garancijski pogodbi. Iz Pogodbe o izdaji kontragarancije je jasno razvidno, da se je z njo tožena stranka zavezala, da bo izdala garancijo za odpravo napak v garancijskem roku. Njena zaveza, določena v drugem odstavku 3. člena Pogodbe o izdaji kontragarancije, po kateri je dolžna v primeru unovčenja garancije naslednji dan plačati toženi stranki vse zneske, ki jih bo tožena stranka plačala na podlagi izdane garancije, je omejena na izplačilo tako oblikovane garancije, torej garancije za odpravo napak v garancijskem roku. V garancijski pogodbi pa sta se tožena stranka in A., d.d. (upravičenec iz garancije) sicer dogovorila za tako garancijo na začetku II. točke („Banka se s podpisom te pogodbe nepreklicno zavezuje, da bo Upravičencu na njegov prvi pisni poziv (kateremu bo priložena izjava Upravičenca, da Naročnik garancije ni izpolnil svojih obveznosti, kot so opredeljene po Pogodbi in da je unovčevani znesek v višini dolgovanega zneska po pogodbi), pod pogoji...“), a sta v nadaljevanju določili tudi, da se bo štelo, da je tožena stranka pozvana k plačilu po garanciji tudi tedaj, če bo tožena stranka pozvana, da plača B., d. o. o., po garanciji št. 0978418 z dne 31. 1. 2008 in A., d. d. ne poravna svojih dospelih denarnih obveznosti po Pogodbi o izdaji garancije št. 949426 z dne 30. 10. 2007. Ta dogovor, ki nima opore v Pogodbi o izdaji kontragarancije, povsem spreminja naravo garancije. Ne gre več za garancijo za odpravo napak v garancijskem roku, pač pa za garancijo, katere namen je zavarovanje za primer, da postane A., d. d. nelikviden. Tak dogovor je kljub temu veljaven, ampak le med toženo stranko in A., d. d., kar pomeni, da je bila tožena stranka dolžna izplačati znesek 145.233,53 EUR. Ne velja pa v razmerju do tožeče stranke. Določba drugega odstavka 3. člena Pogodbe o izdaji garancije ne zajema takega primera, saj se tožeča stranka ni zavezala, da bo toženi stranki povrnila izplačani znesek tudi tedaj, če bo tožena stranka pozvana, da plača B., d. o. o., po garanciji št. 0978418 z dne 31. 1. 2008 in A., d. d., ne poravna svojih dospelih denarnih obveznosti po Pogodbi o izdaji garancije št. 949426 z dne 30. 10. 2007.

17. Po obrazloženem se je pokazalo, da odločitev drugostopenjskega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava. Ker je treba v zvezi s tožbenim zahtevkom ugotoviti dodatna dejstva, ki doslej niso bila ugotavljana, je bilo treba reviziji ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju bo treba presoditi, ali gre res za odškodninski zahtevek, ki terja izpolnitev vseh elementov odškodninske odgovornosti, ali pa gre morda za navaden vrnitveni zahtevek.

18. Preizkus utemeljenosti revizije ni terjal odgovora na vsa vprašanja, ki jih sproža revizija.

O stroških postopka

19. Izrek o revizijskih stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

----

(1) Uniform Rules for Demand Guarantees (URDG), ICC Publication No. 458; revident jih označuje kot EPGP.

(2) „...which states that it is subject to Uniform Rules...“

(3) Glej npr. M. Jus, Bančne garancije, Ljubljana 2000, str. 166 in nasl.


Zveza:

Enotna pravila za garancije na zahtevo člen 1. OZ člen 7, 12, 130.
Datum zadnje spremembe:
19.09.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk2OTUz
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*