<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sklep III Ips 115/2008
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.115.2008

Evidenčna številka:VS4001542
Datum odločbe:07.09.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cpg 4/2007
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:sodna pristojnost - upravni postopek - upravna stvar - zagotavljanje sredstev za vodno gospodarstvo - vodna povračila - pristojnost za izvajanje postopka uveljavlja obveznosti po ZV

Jedro

Upravni organ tožeče stranke pri izdaji spornih »računov« ni odločal o obveznosti tožene stranke po pravilih upravnega postopka, temveč je le izračunal to obveznost na podlagi relevantnih podatkov in toženo stranko obvestil o njeni denarni obveznosti iz naslova njene zakonske obveznosti plačila vodnega povračila. Ker z izdajo »računa« ni bilo hkrati odločeno že o pravno obvezujoči obveznosti zavezanca, ni šlo za upravno stvar.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne v novo obravnavo sodišču druge stopnje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor o stvarni pristojnosti sodišča. S sodbo je obdržalo v veljavi sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine za znesek 119.607,89 EUR (prej 28.662.835,00 SIT) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke, odločilo, da ni podana sodna pristojnost, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo. Svojo odločitev je utemeljilo s stališčema, da so vodna povračila javnopravne dajatve (kot take obvezne dajatve) in da se zato odmerjajo po določbah upravnega postopka in izterjujejo v davčnem postopku.

3. Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavljala je revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev sklepa sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v nov postopek sodišču druge stopnje.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je odgovorila na revizijo tožeče stranke. V odgovoru na revizijo je predlagala, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo).

6. Revizija je utemeljena.

7. Pravna podlaga za sporno vodno povračilo (po izdanih ob-računih) je 29. člen Zakona o vodah (ZV; Ur. l. SRS 38/81 s spremembami), ki je prenehal veljati 10. 8. 2002, to je z uveljavitvijo sedaj veljavnega Zakona o vodah (ZV-1; Ur. l. RS 67/2002 s spremembami).

8. ZV izvira iz obdobja, v katerem so se sredstva za vodno gospodarstvo zagotavljala v skladu s samoupravnimi sporazumi o temeljih planov vodnih skupnosti. Po prvem odstavku 1. člena ZV je ta zakon (med drugim) urejal medsebojna razmerja posameznikov pri izkoriščanju in rabi voda, po prvem odstavku 2. člena pa so bile (med drugim) vode dobrine splošnega pomena pod posebnim družbenim varstvom. Dovoljeno jih je bilo rabiti ali izkoriščati le na način, ki ga je določal zakon in na njegovi podlagi sprejeti predpisi.

9. S 23. členom Zakona o določitvi nalog, ki jih od 1. 1. 1990 začasno opravljajo organi samoupravnih interesnih skupnosti, in o ustanovitvi republiških upravnih organov (Ur. l. SRS 42/89 s spremembami) so bile strokovne naloge, ki so se nanašale (med drugim) na financiranje vodnega gospodarstva, prenesene na upravne organe. Ker pa se sme po drugem odstavku 26. člena Zakona o Vladi Republike Slovenije z uredbo urejati uresničevanje pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb le na podlagi izrecnega pooblastila v zakonu, takega pooblastila pa ni bilo v ZV za primer obveznosti plačevanja vodnega povračila (za razliko od sedaj veljavnega ZV-1),(1) Vlada ni bila pristojna, da bi z uredbami o vodnih povračilih, ki jih je sprejela na podlagi ZV, kakorkoli urejala tudi sam postopek uveljavljanja teh obveznosti v razmerju do posameznikov. Skladno tem pooblastilom in prvemu odstavku 1. člena ZV je zato z uredbami predpisala (le) plačevanje akontacij in obenem predvidela, da se poračun vplačanih akontacij opravi z izdajo »računa« na podlagi podatkov, ki so služili kot osnova za poračun.

10. Tako izdani »račun« pa ni bil upravna odločba. Ni namreč ustvarjal neposrednega pravnega učinka, to je pravno obvezujoče obveznosti za posamičen primer za zavezanca plačila vodnega povračila. Upravni organ tožeče stranke pri izdaji spornih »računov« tako ni odločal o obveznosti tožene stranke po pravilih upravnega postopka, temveč je le izračunal to obveznost na podlagi relevantnih podatkov in toženo stranko obvestil o njeni denarni obveznosti iz naslova njene zakonske obveznosti plačila vodnega povračila.

11. Revizijsko sodišče zato ne more sprejeti stališča pritožbenega sodišča, da bi se za postopek odmere posamične obveznosti plačila vodnih povračil do uveljavitve ZV-1 uporabljale določbe upravnega postopka. Ker z izdajo »računa« ni bilo hkrati odločeno že o pravno obvezujoči obveznosti zavezanca, ni šlo za upravno stvar. Do uveljavitve ZV-1 tako ni bilo podlage za uporabo ali določb splošnega upravnega postopka ali davčnega postopka v primeru poračuna plačanih akontacij za vodna povračila. S tem pa je bila izključena tudi možnost izterjave po pravilih Zakona o davčnem postopku. Revizijsko sodišče zato drugače kot pritožbeno sodišče ni našlo ovir za obravnavo spora o obveznosti plačila vodnih povračil po ZV po pravilih Zakona o pravdnem postopku: v nobenem zakonu namreč ni našlo določbe, po kateri bi bila odločitev o sporu, kakršen je obravnavani, v pristojnosti drugega (upravnega) organa (prim. 1. člen ZPP). Na drugačno presojo ne more vplivati zgolj narava sporne dajatve, ki bi morda v načelu zakonodajalcu dopuščala, da predvidi, da se sporna vprašanja v zvezi z vodnimi povračili obravnavajo v upravnem postopku.

12. Revidentka tako pravilno opozarja na relativno bistveno kršitev drugega odstavka 18. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) v postopku pred sodiščem druge stopnje. Podan je revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP. Revizijsko sodišče je zato odločilo na podlagi prvega odstavka 379. člen ZPP. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče druge stopnje obravnavati tiste pritožbene razloge, ki jih je tožena stranka navajala za primer, če ne bi bili sprejeti njeni argumenti proti sodni pristojnosti za obravnavanje obravnavanega spora.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Peti odstavek 124. člena ZV-1 se glasi: »Vlada predpiše način določanja višine vodnega povračila, način njegovega obračunavanja, odmere ter plačevanja in merila za njegovo znižanje ter oprostitev, pri čemer upošteva načelo povrnitve stroškov, povezanih z obremenjevanjem voda, ki temelji na ekonomskemu vrednotesnju, vrsto rabe voda, poleg tega pa tudi socialne, gospodarske in geografske značilnosti območja, na katerem se izvaja vodna pravica.«


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 1, 18, 339, 339/1
Zakon o vodah (1974) - ZV - člen 1, 1/1, 2, 2/1, 26, 26/2, 29
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3ODM5