<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sklep III Ips 121/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.121.2007

Evidenčna številka:VS4001485
Datum odločbe:10.06.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cpg 501/2006
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:zamudna sodba - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - vročitev tožbe v odgovor - osebna vročitev - vročanje pravni osebi - vročanje fizični osebi - sklepčnost tožbe

Jedro

Ker je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, četudi njegova utemeljenost ni bila podprta z navedbo ustreznih dejstev v tožbi, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A.

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo odločilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožeči stranki znesek 7.896.633,98 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi na znesek 7.880.433,98 SIT od 29. 7. 2002 in na znesek 16.200,00 SIT od 15. 5. 2006 ter ji povrniti pravdne stroške.

2. Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pritožila, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

4. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

B.

Revizijske navedbe

6. Revidentka navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 318. člena ZPP. Tožba naj bi toženkama ne bila vročena pravilno, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, naj bi ne izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka, dejstva, na katera se zahtevek opira, pa naj bi bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Podana naj bi bila bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodbi naj bi tudi ne vsebovali razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

7. Člen 318 ZPP v 1. točki prvega odstavka kot pogoj za izdajo zamudne sodbe določa, da mora biti tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor.

8. Člen 142 ZPP za tožbo določa osebno vročitev stranki. Iz podatkov v spisu je razvidno, da se je tožba vročala po pošti in da vročevalec tako v primeru prve toženke kot pri drugi toženki naslovnika ni našel tam, kjer naj bi se mu pošiljka vročila (na naslovu, navedenem v registru oziroma v stanovanju). Postopek osebnega vročanja v takšnem primeru je določen v tretjem, četrtem in petem, za naslovnike, ki so pravne osebe, pa v šestem odstavku 142. člena ZPP.

9. Revidentka navaja, da izpodbijana sodba nikjer ne pojasnjuje, zakaj vročevalec - če je prvotno obvestilo o prispeli pošiljki resnično pustil na vratih oziroma v nabiralniku, „v kar pa toženi stranki resno dvomita“ - ni v skladu z določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP opravil poizvedbe, kdaj in na katerem mestu bi lahko našel toženi stranki in zakaj ni pustil pisnega sporočila pri katerem od odraslih članov gospodinjstva ali pri drugih osebah, navedenih v prvem in drugem odstavku 140. člena ZPP. Zatrjuje, da vročevalec teh poizvedb ni napravil in da tudi ni pustil pisnega sporočila o ponovnem poskusu vročitve. Poleg tega naj bi obvestila o prispelih pismih ne vsebovala opozorila, da se v primeru, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, šteje, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo na vratih oziroma v predalčniku puščeno obvestilo.

10. Revidentka se glede vročanja prvi toženki, ki je pravna oseba, neutemeljeno sklicuje na določbo tretjega odstavka 142. člena ZPP. Ta velja samo za vročanje pisanj naslovnikom, ki so fizične osebe. Glede vročanja pravnim osebam ni razlike v načinu vročanja glede na različno pomembnost pisanja. Tudi za vročanje pisanj, ki se vročajo osebno stranki, veljajo za pravne osebe 133. člen (glej šesti odstavek 142. člena), tretji odstavek 139. člena in četrti odstavek 141. člena ZPP. Potem ko prvi toženki tožbe ni bilo mogoče vročiti na naslovu, navedenem v registru, je vročevalec skladno z navedenimi določbami ZPP lahko brez dodatnih poizvedb in ponovljenih poskusov vročanja ravnal po četrtem odstavku 141. člena ZPP. Da je vročevalec pošiljko, naslovljeno na prvo toženko, vročal na predpisani način, izhaja iz vročilnice, ki se nahaja v spisu (l. št. 8) in na katero se pravilno sklicuje tudi izpodbijana sodba. Vročilnica je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje (prvi odstavek 224. člena ZPP). Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena, vendar je revidentkina navedba, da „resno dvomi“, da bi bil vročevalec pisanje pustil na vratih oziroma v predalčniku, za kaj takšnega premalo.

11. Neutemeljeni pa so revidentkini očitki glede napak pri vročanju tudi, kolikor se nanašajo na vročanje tožbe drugi toženki, ki je fizična oseba. Iz spisa je razvidno, da ne drži očitek, da vročevalec po prvem neuspešnem poskusu vročitve ni pustil pisnega sporočila o ponovnem poskusu vročitve. Pritožbeno sodišče je pravilno ugotovilo, da je bilo drugi toženi stranki takšno sporočilo (v izpodbijani sodbi: prvo obvestilo) puščeno v predalčniku dne 20. 6. 2006. To izhaja iz vročilnice (l. št. 9). To sporočilo vsebuje poziv, naj bo naslovnik na določen dan (21. 6. 2006) ob določeni uri (med 10. in 11.) na domačem naslovu, da sprejme pisanje. Iz obvestila o prispelem pismu z dne 21. 6. 2006 pa izhaja, da naslovniku tudi tega dne pisanja ni bilo mogoče osebno vročiti, in tudi ne odraslim članom gospodinjstva, hišniku ali sosedu. Zato je vročevalec ravnal pravilno, ko je pisanje pustil na vratih oziroma v poštnem predalčniku (141. člen v povezavi s petim odstavkom 142. člena ZPP). Glede revidentkinih navedb, s katerimi zanika resničnost dejstev, ugotovljenih v navedenih vročilnicah, se revizijsko sodišče sklicuje na to, kar je obrazloženo v točki 10. Samo „dvom“, ali je bilo pisanje res puščeno na vratih oziroma v nabiralniku in pa gola navedba, da vročevalec ni opravil poizvedb in poskusa vročitve sporočila pri osebah iz 140. člena ZPP, ne more omajati resničnosti tega, kar je izpričano z vročilnico.

12. Revizijsko sodišče se je z vpogledom v spis lahko prepričalo, da ne držijo tudi revidentkini očitki, da obvestila oziroma sporočila o prispelem pismu ne vsebujejo opozorila po drugem odstavku 141. člena ZPP. Takšno opozorilo je natisnjeno na hrbtni strani teh listin.

13. Revidentka ne pojasni, s katerim ravnanjem sodišč naj bi bila prekršena določba 2. točke prvega odstavka 318. člena ZPP. V pritožbi si to določbo razlaga narobe, ko utemeljuje, da ni dopustno razpolagati z zahtevkom, ki je neutemeljen. Vprašanje, ali gre za zahtevek, s katerim stranka ne more razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP) se presoja in abstracto in nima nobene zveze z vprašanjem, ali v konkretnem primeru terjatev sploh obstaja oziroma, ali je zahtevek (ne)utemeljen.

14. Pač pa so revizijske navedbe o „neobstoju“ dolga v določeni meri lahko relevantne pri presoji vprašanja, ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka. Gre za vprašanje sklepčnosti tožbe.

15. V zvezi z (ne)sklepčnostjo tožbe revidentka opozarja predvsem na okoliščino, da utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz pavšalne tožnikove navedbe o neporavnanih obveznostih po pogodbi. Pretežni del zahtevka (6.610.800,56 SIT) naj bi sodišče prve stopnje kar samo kvalificiralo kot škodo, za kar naj ne bi imelo nobene podlage v tožbenih navedbah, in tudi ne v predloženih listinah.

16. Tožeča stranka je v tožbi kot pravno relevantna dejstva navedla:

- da je s prvo toženko sklenila pogodbo o finančnem lizingu;

- da prva tožena stranka ni izpolnjevala pogodbenih obveznosti;

- da je tožeča stranka z izjavo razvezala navedeno pogodbo;

- da iz naslova neporavnanih obveznosti po navedeni pogodbi dolguje prva toženka glavnico 7.896.633,98 SIT z zamudnimi obrestmi na znesek 7.880.433,98 SIT od 29. 7. 2002 in na znesek 16.200,00 SIT od 15. 5. 2006;

- da je bila druga toženka v času sklenitve pogodbe komplementar v prvi toženki, ki je bila organizirana kot komanditna družba.

17. Revizijsko sodišče je po presoji opisanih tožbenih navedb ugotovilo, da te ne vsebujejo vseh pravotvornih dejstev, ki so potrebna, da bi bil tožbeni zahtevek utemeljen.

18. Tožba kot podlago za zahtevek navaja le „neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani prvotožene stranke“. V tožbi ni navedb o tem, katerih obveznosti prva toženka ni izpolnjevala, ne navedb, iz česa je sestavljen tožbeni zahtevek, kaj predstavlja znesek 7.896.633,98 SIT in kaj drugi znesek 16.200,00 SIT. Ni navedeno, da je tožeča stranka pred razdrtjem pozvala toženo stranko, naj izpolnjuje svoje obveznosti, ji dala naknadni rok in nato pogodbo odpovedala pisno s priporočenim pismom (126. člen ZOR in 13. člen Pogodbe), ni navedeno, da bi brez uspeha pisno pozivala drugo toženko kot komplementarja, kar bi šele sprožilo njeno subsidiarno odgovornost (136. v povezavi s 101. členom ZGD). Takšno presojo potrjuje tudi okoliščina, da v tožbi ni opisan življenjski dogodek, ki bi vseboval predpostavke odškodninskega zahtevka, pa vendar je prvostopenjsko sodišče pretežnemu delu zahtevka ugodilo ravno na tej podlagi. Z drugimi besedami, zahtevek je „prepoznalo“ in mu dalo manjkajoče podlage šele prvostopenjsko sodišče, tako da ga je (re)konstruiralo na podlagi listin, ki so bile priložene tožbi. Prepričljivo ali ne, je posebno vprašanje, ki ga revidentka načenja z navajanjem nasprotij med ugotovitvami sodišča in vsebino listin. Vendar se to vprašanje v tej zadevi sploh ne zastavlja, saj bi sodišče lahko ugotavljalo le morebitno nasprotje med navedbami in dokazi, ustreznih navedb pa, kot rečeno, v tožbi ni.

19. Ker je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, četudi njegova utemeljenost ni bila podprta z navedbo ustreznih dejstev v tožbi, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje te kršitve, ki jo je tožena stranka navajala v pritožbi, nanjo pa bi moralo pritožbeno sodišče paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni odpravilo, zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

20. Pred obravnavo tožbe naj to sodišče vrne tožbo tožniku z zahtevo, naj jo popravi tako, da bo odpravil njeno nesklepčnost (tretji odstavek 318. člena ZPP – v povezavi s tretjim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D – Uradni list RS, št. 45/2008).

21. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 133, 139, 139/3, 141, 141/4, 142, 142/5, 224, 224/1, 318, 318/1-1, 339, 339/2-7
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ3MDA1