<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 97/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.97.2009

Evidenčna številka:VS4001531
Datum odločbe:18.05.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cpg 855/2008
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:prekluzija - pravočasnost dokaznega predloga - poznejša predložitev pravočasno predlaganega dokaza - dokazovanje - fotografije kot dokaz

Jedro

Za pravočasnost dokaza s fotografijami ni bilo odločilno, da so bile te predložene (predane, izročene) pozneje kot so bile predlagane. Namen določb 286. člena ZPP je namreč, da se pravočasno zagotovi vse procesno gradivo, potrebno za uspešno izvedbo glavne obravnave na čimmanj narokih. Ta namen pa ne more biti izničen zgolj zaradi predložitve dokazil po naroku, kadar je za izvajanje dokazov že določen nov narok (v tej zadevi je bilo po kritičnem naroku (a) še devet narokov). Zato v tej zadevi ni bilo napačno šteti, da je toženka ravnala v skladu z določbami 286. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožniku plačati 33.421,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6,509.861,88 SIT od 31. 1. 1997 do 1. 1. 2002 in od zneska 1,622.780,52 SIT od 28. 2. 1997 do 1. 1. 2002, v EUR. Tožbeni zahtevek na plačilo 44.155,82 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je na toženkino pritožbo sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženki naložilo plačati 32.645,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6,238.203,73 SIT od 31. 1. 1997 do 1. 1. 2002 in od zneska 1,584.975,87 SIT od 28. 2. 1997 do 1. 1. 2002, v EUR; sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in v ostalem ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Istočasno je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu potrdilo.

2. Po stališčih v pravnomočni sodbi mora toženka tožniku iz zavarovalne pogodbe plačati za škodo, nastalo zaradi padanja vročih delcev nepojasnjenega izvora iz atmosfere po 138 avtomobilih, ko so bili ti uskladiščeni pri tožnikovi pravni (tudi procesnopravni) prednici. Zavarovalnine pa naj ne bi bila dolžna plačati za škodo zaradi nekvalitetne prevleke pločevine teh vozil ter zaradi udarnin in odrgnin na njih.

3. Zoper to sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev postopka v prvo- in drugostopenjskem sojenju ter zmotne uporabe materialnega prava. Razumeti (in šteti) je, da revident to sodbo izpodbija v delu, v katerem s (pri)tožbo ni uspel.

4. Toženka na vročeno revizijo ne odgovarja.

5. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS št. 26/99–45/2008), uveljavljene 1. 10. 2008, v skladu z drugim odstavkom 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Ur. l. RS št. 45/2008) na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana še pred tem datumom.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Očitka o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi se v sodbah sodišč nižjih stopenj zlasti kazala kot bistveno nasprotje med njunimi navedbami o vsebini listin in zapisnikov ter pravo vsebino teh listin in zapisnikov, revident ne konkretizira, ko (v zadnjih dveh odstavkih na 3. strani revizije in v nadaljevanju na naslednji strani ter v enakem besedilu v drugem odstavku na 7. strani revizije) piše: „Namreč, obe sodišči sta izvedensko mnenje izvedenca dr. K. povzeli napačno,“ oziroma s tem očitkom v bistvu nasprotuje pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ko (na istem mestu) nadaljuje: „Oziroma [sta temu mnenju] pripisali drugačno vsebino, kljub temu da so naknadno in predhodno izdelana izvedeniška mnenja v postopku prišla do povsem drugačnih ugotovitev.“ Slednje tudi ni dopusten oziroma upošteven revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Da naj bi v sodbah sodišč nižjih stopenj ne bilo razloženo, zakaj sta mnenju izvedenca prof. dr. L. K. sledili, ne drži (nevednost inženirja V. S. o drugih vzrokih korozije, kot je bilo padanje delcev, po mnenju sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, „ne more vzeti verodostojnosti strokovnim ugotovitvam dr. K., ki so natančne, sistematične ter dokumentirane z vrsto slik ..., ki nazorno potrjujejo njegove izsledke ..., da je prevleka na pokrovih obeh pregledanih vozilih neenakomerne debeline ..., da se lušči, čemur vzrok je pretanka in ... prepustna prevleka“; glej prva dva odstavka z 8. strani njegove sodbe s poudarki revizijskega sodišča).

9. Pomanjkljivosti, ki naj bi jih po ugotovitvah drugih izvedencev imelo mnenje prof. dr. L. K., revident konkretno ne izpostavi niti jasno ne prikaže, kako naj bi bil to med postopkom uveljavljal. Očitka se zato v tem delu ne da preveriti. Kolikor pa naj bi bila ena od takšnih pomanjkljivosti izbrana izvedenčeva metoda dela, pa njeno grajanje zopet ne presega revizijsko neupoštevnega nasprotovanja pravilnosti dejanskih ugotovitev. Sodba sodišča prve stopnje ima o tej metodi (v prvem odstavku na 9. strani) temeljite, jasne in logične razloge, zato v nasprotju z revizijskim zatrjevanjem ni podana bistvena procesna kršitev glede zapovedi o ocenjevanju dokazov iz 8. člena ZPP.

10. Preizkus očitkov iz prejšnjih treh točk obrazložitve pokaže, da v zvezi s temi očitki zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Tudi s trditvami, da naj bi bilo v zvezi s prvostopenjskim odrekom verodostojnosti računom, ki jih je družba, v kateri je bil tožnik poleg svoje zakonske partnerice edini družbenik, izstavila tožniku, napačno uporabljeno materialno pravo, revident izpodbija dejansko podlago. Enako velja za očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odbitno franšizo, ki naj bi se uporabila le v primeru krivdne povzročitve škode, pri čemer pa takšen pogodbeni pogoj ni bil ugotovljen. Gre torej za grajanje, ki revizijsko ni upoštevno.

12. Revident nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi se bilo v sodbi oprlo na dokaze, ki naj bi jih bilo predhodno zavrnilo zaradi prekluzije. Šlo naj bi za 115 fotografij zadevnih vozil, vpogled katerih naj bi bila toženka predlagala v vlogi s 16. 5. 2001. S tem naj bi bil revident prizadet tudi v pravici do izjavljanja, saj naj bi se bili na te, domnevno nedopustne dokaze oprli tako izvedenci kot sodišče. Revident v tem sklopu graja še stališče sodišča prve stopnje, po katerem za pravočasnost predlaganja dokazov po določbah 286. člena ZPP zadostuje, da je toženka izvedbo dokaza s pregledom fotografij pred prvim narokom predlagala (ne da bi fotografije tudi predložila). Ker naj bi bilo sodišče druge stopnje enake pritožbene očitke pavšalno zavrnilo, naj bi imela izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da naj se je ne bi dalo preizkusiti.

13. Revident je s pritožbo res uveljavljal enake razloge, kot so povzeti v 12. točki, vendar pa je sodišče druge stopnje nanje odgovorilo (v zadnjem odstavku na 5. strani in njegovem nadaljevanju na 6. strani svoje sodbe) z utemeljitvijo, ki jo je mogoče preizkusiti. V nasprotju z revizijskim očitkom se je sodišče druge stopnje izrecno opredelilo do pritožbenega stališča o prekluziji dokaza s fotografijami („Tudi če bi bila tožena stranka s predložitvijo tega dokaza dejansko prekludirana, bi upoštevanje takšnega dokaza predstavljalo le relativno bistveno kršitev pravdnega postopka. Tožeča stranka pa v svoji pritožbi konkretno ne pove, kako je upoštevanje tega dokaza vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe.“ Iz zadnjega odstavka na 5. strani sodbe.) Prav tako je v nasprotju z revizijskim stališčem, da naj bi bilo sodišče druge stopnje sodilo drugače kot Višje sodišče v Ljubljani v identični zadevi s sodbo I Cpg 557/2000 z dne 21. 3. 2001. Res je namreč ravno nasprotno. Sodbi imata isto pravno izhodišče (revizijsko preizkušana zadeva se razlikuje le po tem, da tožnik po oceni sodišča druge stopnje ni navedel, kako naj bi upoštevanje spornih fotografij vplivalo na pravilnost prvostopenjske sodbe).

14. Poleg tega izpodbijana sodba vsebuje dva prirejena razloga za zavrnitev očitka o upoštevanju prepoznega toženkinega dokaza. Revizijsko sodišče se ni opredelilo do razloga sodišča druge stopnje (citiranega v prejšnji točki obrazložitve), saj sprejema že (drugostopenjsko potrjeni) prvostopenjski razlog (utemeljitev podaja v 18. točki obrazložitve, spodaj). Pred njegovim preizkusom je treba opozoriti, da revident trdi, da naj bi bilo sodišče prve stopnje prepozen dokaz najprej zavrnilo, nato pa upoštevalo, pri čemer naj bi z napačnim razlogom utemeljilo, zakaj ga je smelo upoštevati. Zaradi jasnosti kaže poudariti, da je vprašanje kršitve pravice do izjavljanja zaradi zavajajočega ravnanja sodišča načeloma ločeno od vprašanja pravočasnega predlaganja dokazov.

15. Da je bila tožencu vzeta pravica, da se izjavi, ne drži. Takšna kršitev bi sicer lahko izšla iz situacije, v kateri bi sodišče prve stopnje prepozen dokaz z v 12. točki obrazložitve navedenimi fotografijami najprej zavrnilo, nato pa upoštevalo. Vendar pa se to po ugotovitvah revizijskega sodišča zanesljivo ni zgodilo. Iz spisa namreč izhaja naslednje:

(a) sodišče prve stopnje je na naroku 2. 9. 1999 stranki opozorilo na tretji odstavek 499. člena nedavno pred tem uveljavljenega ZPP (s katerim je bilo vpeljano sankcioniranje prepoznih dokazov) in preložilo narok, nakar je toženka v vlogi s 24. 9. 1999 navedla, da „prilaga še preostale razpoložljive fotografije vozil“, in predlagala, da se „angažira posebnega izvedenca strokovnjaka za avtomobilske materiale ..., ki naj razmeji škodo na vozilih po njenem nastanku oz. vzroku“,

(b) na prvi strani te toženkine vloge je zabeleženo, da so vlogi priložene listine B 19–20, zraven pa še s svinčnikom „(B 19–106?)“, kar je treba razumeti v luči prejšnjih navedb toženke, ki je:

(c) na naroku 19. 6. 1997 odgovorila na tožbo, v spis vložila 15 fotografij (B 12–15) in navedla, da razpolaga „tudi s fotografijami vsakega od vozil posebej in da lahko fotografije po potrebi predloži sodišču“,

(č) ter v vlogi z 2. 7. 1997 predlagala izdajo vmesne sodbe, ker je menila, da bo ugotavljanje višine škode na vsakem posameznem vozilu zahtevalo obsežen dokazni postopek, zaradi česar še „ne prilaga fotografske dokumentacije vozil“;

iz spisa še izhaja:

(d) toženka je v vlogi s 16. 5. 2001, sodišču poslani po faksu dan pred narokom 17. 5. 2001, vztrajala pri postavitvi izvedenca avtomobilske stroke, med številnimi listinskimi dokazi pa predlagala „vpogled fotografij vozil tožnika izdelanih 21. in 22. novembra 1995 s strani cenilcev tožene stranke“,

(e) nakar je sodišče na naroku 17. 5. 2001 v dokazni sklep – po ugovoru, naj se toženkine prepozne vloge (d) ne upošteva – zapisalo, da se „vpogledajo ... listine v spisu“, „ostali dokazni predlogi [pa] zavrnejo“.

16. Tako je glede na stanje spisa mogoče zanesljivo trditi, da sodišče prve stopnje ni zavrnilo izvedbe dokaza s fotografijami (e), ki v spis niso prišle z vlogo dan pred narokom (d) (v njej je bil sporni dokazni predlog le ponovljen), ampak da je ta dokaz izvedlo z vpogledom listin, ki so bile v spisu že več kot leto in pol prej (a). Obstoj teh fotografij je toženka zatrjevala že od začetka spora, kar je vidno iz (c) in (č). Zapis s svinčnikom (b), na katerega opozarja revident, navedenega nikakor ne postavlja pod vprašaj, saj napačno vodenje spisovne evidence, kadar ima listinska priloga več strani, ni redko. Vendar pa je bistveno, da navedeno ni vprašljivo glede na jasen zapis v vlogi (a), da toženka „prilaga še preostale razpoložljive fotografije vozil“.

17. Zaključiti je mogoče, da tožnikova pravica, da se o spornih fotografijah izjavi, ni bila okrnjena. Še več, videti je, da se je na naroku 30. 9. 1999, časovno povezanim s tožničino vlogo (a), o njih izjavil („Glede predloženih fotografij tožeča stranka ugotavlja, da pri vseh vozilih številke šasij ne ustrezajo številkam vozil, na katerih je dejansko škoda nastala in za katere odškodnino tožeča str. uveljavlja, poleg tega pa so fotografije nepreverljive, saj ...“). Nazadnje je še primerno poudariti, čeprav to za odločitev ni bistveno, da tožnik v reviziji ni niti nakazal, kaj bi bil glede navedenih spornih fotografij navedel, če bi ga sodišče prve stopnje ne zmedlo s svojim domnevno protislovnim ravnanjem.

18. Revizijsko sodišče se ne strinja z revidentom, da je bilo v konkretnih okoliščinah te zadeve za pravočasnost dokaza s fotografijami odločilno, da so bile te predložene (predane, izročene) pozneje (a) kot so bile predlagane s (c) in (č). Namen določb 286. člena ZPP je namreč, da se pravočasno zagotovi vse procesno gradivo, potrebno za uspešno izvedbo glavne obravnave na čimmanj narokih. Ta namen pa ne more biti izničen zgolj zaradi predložitve dokazil po naroku, kadar je za izvajanje dokazov že določen nov narok (v tej zadevi je bilo po kritičnem naroku (a) še devet narokov). Zato v tej zadevi ni bilo napačno šteti, da je toženka ravnala v skladu z določbami 286. člena ZPP.

19. Ne drži, da sodišče prve stopnje nima razlogov o tem, „zakaj ugotovitvam izvedenca G. sledi oziroma ne sledi“. Razlogi o tem so na dnu 4. strani in na vrhu 5. strani sodbe sodišča prve stopnje (upoštevajoč, da je izvedensko mnenje Fakultete za strojništvo – sodba omenja le mnenje fakultete – izdelal prof. dr. J. G., isto mnenje pa revident imenuje po njem; glej list. št. 222). S tem povezana zatrjevana procesna kršitev zato ni podana.

20. Očitek, da naj bi bilo sodišče prve stopnje tožniku onemogočalo vpogled v spis, revident uveljavlja s sklicevanjem na pritožbene navedbe. S tem glede na utrjeno prakso Vrhovnega sodišča ni izpolnil zahteve, da se je treba na revizijski razlog v zvezi s procesnimi kršitvami, na katerega revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), določno sklicevati. Tega očitka zato revizijsko sodišče ni preizkusilo.

21. Revident zatrjuje še kršitev ustavnih določb, vendar ne tako, da bi trdil, da so bila procesna jamstva, ki jih te zagotavljajo, kršena na način, ki ni sankcioniran že skozi določbe ZPP. Zato je bilo z zavrnitvijo očitkov o kršitvah ZPP odgovorjeno tudi na te očitke.

22. Izpodbijana sodba ne vsebuje odločitve o pritožbenih stroških, zato je že iz tega razloga v tem delu ni mogoče izpodbijati z revizijo.

23. Ker revizijsko uveljavljani razlogi niso utemeljeni in ker revizijsko sodišče tudi sicer ni ugotovilo, da bi bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, na kar pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

24. Ker revident ni uspel, svoje revizijske stroške krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 339, 339/1, 339/2-14
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ2OTUw