<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 348/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:II.IPS.348.2008

Evidenčna številka:VS0012488
Datum odločbe:14.10.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSK I Cp 226/2007
Senat:
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:skupno premoženje zakoncev - pridobitev skupnega premoženja zakoncev - razveza zakonske zveze - prenehanje življenjske skupnosti zakoncev pred razvezo zakonske zveze - nakup stanovanja - določitev deležev na skupnem premoženju - obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem - posebno premoženje zakonca - sklepčnost tožbe - trditvena podlaga tožbe - dovoljenost revizije - kumulacija tožbenih zahtevkov - vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe - zavrženje revizije

Jedro

Kljub obstoju zakonske zveze skupno premoženje zakoncev ne more nastati, če je prišlo že pred razvezo zakonske zveze med zakoncema do prenehanja življenjske skupnosti.

Stanovanje, kupljeno v času zakonske zveze, predstavlja posebno premoženje zakonca, kadar ta v njegov nakup vloži svoje osebno premoženje, bodisi premoženje, ki ga je prinesel v zakon, bodisi premoženje, ki ga je dobil v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom (prim. prvi odstavek 51. člena ZZZDR).

Stanovanje predstavlja skupno premoženje zakoncev, zato pravno ni odločilno, kdo od zakoncev je fizično prispeval denar za plačilo pologa in obrokov kupnine. Obveznost plačila kupnine za stanovanje, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, je namreč obveznost, nastala v zvezi s skupnim premoženjem, zakonca pa zanjo odgovarjata nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR).

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o plačilu 1.461,20 EUR.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku po tožbi delno ugodilo in ugotovilo, da sodi v skupno premoženje pravdnih strank stanovanjski objekt v S. s pripadajočim zemljiščem, ki se nahaja na parc. št. 351 k.o. ..., v solastninskem deležu 74/100 napram celoti, ter odločilo, da je delež strank na tem premoženju enak. Posledično je tožencu naložilo, da tožnici izstavi listino za vpis lastninske pravice v deležu 37/100 do celote. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. O zahtevkih po nasprotni tožbi je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank stanovanje v stanovanjski hiši v P., površine 99,96 m², vpisano v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu v vl. št. ..., v listu B VI k.o. ..., z deležem pravdnih strank vsake do ½. Tožnico je zavezalo, da tožencu plača 350.160,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2006 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica je zoper odločitev, ki se nanaša na nasprotno tožbo, vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni, tako da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi izpovedbami. Sodišče je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Višje sodišče nepravilno in nelogično zaključuje, da tožnica ni uspela dokazati, da je življenjska skupnost zakoncev razpadla že pred razvezo zakonske zveze in pred nakupom stanovanja ter da je bilo stanovanje kupljeno v času zakonske zveze. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da so bili odnosi med pravdnima strankama v letu 1992 že močno skrhani. Med strankama ni bilo več ekonomske skupnosti, saj tožnica o njej nikoli ni izpovedala, toženec ni prispeval k stroškom, bivanje pod isto streho ter pranje in likanje pa še ne pomeni take skupnosti. Tožnica je prala in likala zgolj iz higienskih razlogov. Namen nakupa, ki ga izpostavlja drugostopenjsko sodišče, nima prav nobenega pomena. Tožnica se je za nakup stanovanja odločila sama, brez vednosti toženca, ki ga je ves čas zaničljivo imenoval »golobnjak« in nikoli ni izrazil namena po nakupu. Tožba za razvezo zakonske zveze je bila vložena tri mesece po nakupu stanovanja, formalna ločitev pa je bila zaradi procesnih napak speljana šele leta 1993, vendar je jasno, da so dejanski razlogi za razvezo nastopili davno pred vložitvijo tožbe. Za ugotavljanje skupnega premoženja morajo biti izpolnjeni vsaj pogoji finančnega soprispevanja zakoncev oziroma nekakšna ekonomska skupnost. Drugostopenjsko sodišče je z zaključkom, da tožnica ni uspela dokazati, da je skupnost razpadla pred nakupom stanovanja, odpravilo njeno obsežno pritožbo in ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Zmoten je zaključek, da tožnica ni navedla ne dokazala, da je šlo pri nakupu stanovanja (pri pologu in plačilu obrokov kupnine) za njeno posebno premoženje. Izpodbijana sodba je zato nepravilna, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe glede vsebine zapisnikov in med samimi izpovedbami. Zapisniki izkazujejo tožničino izpovedbo, da je kupnino odplačevala obročno dvajset let, preostanek pa poplačala s kreditom. Glede pologa je na zaslišanju povedala, da si je 10 % izposodila od sosede in da je polog njeno posebno premoženje. Toženec ni sodeloval pri nakupu niti s finančnim prispevkom, na kar je opozorila v pritožbi, a se višje sodišče do tega ni opredelilo. Stanovanje je odplačala sama, zato tožencu ne pripada noben solastniški delež. Sodišči sta sprejeli nerazumno odločitev, da ni pomembno, če je s svojim zaslužkom faktično odplačevala toženčev del kupnine. Zmotno sta presodili pravni pomen sklenitve pogodbe in jo enačili s kreditom. Tožničin delež na stanovanju je večji od ½. Ostale revizijske navedbe se nanašajo na odločitev o plačilu 350.160,80 SIT in jih sodišče zaradi narave odločitve ne povzema.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/08), ki nanjo ni odgovorila.

O nedovoljenosti dela revizije

5. Toženec je v nasprotni tožbi poleg nedenarnega zahtevka za ugotovitev obsega skupnega premoženja in deležev na njem uveljavljal še denarni zahtevek za plačilo 350.160,80 SIT iz naslova neupravičene obogatitve, ki pa se opira na različno dejansko in pravno podlago. Ker je v premoženjskih sporih revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), s sodbo sodišča druge stopnje pa je denarnemu zahtevku toženca pravnomočno ugodeno v celoti, tj. za znesek 350.160,80 SIT – sedaj 1.461,20 EUR, revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena in jo je sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije

6. Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene kršitve konkretizirati. Očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi zapisniki, je presplošen in nekonkretiziran. Tožnica ga ni niti vsebinsko opredelila niti pojasnila. Ker táko uveljavljanje kršitve postopka ni obrazloženo, v revizijskem postopku ne more biti upoštevno. Enako velja tudi za na načelni ravni uveljavljano kršitev, da drugostopenjsko sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe.

7. Za odločitev o tem, ali stanovanje spada v skupno premoženje zakoncev, je odločilna okoliščina, ali je bilo le-to pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze (prim. drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Obstoj zakonske zveze torej predpostavlja, da med zakoncema obstaja življenjska skupnost (prim. 3. člen ZZZDR). Kljub obstoju zakonske zveze pa skupno premoženje zakoncev ne more nastati, če je prišlo že pred razvezo zakonske zveze med zakoncema do prenehanja življenjske skupnosti. Dokazno breme za dokazovanje te okoliščine je na tožnici, ki pa okoliščin, ki bi terjale tak zaključek, ni uspela dokazati. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da sta zakonca živela v življenjski skupnosti – prebivala sta skupaj z njuno hčerko, imela sta skupno gospodinjstvo, oba sta prispevala k preživljanju družine, tožnica je tožencu tudi prala in likala. Na njuno osebno povezanost kaže tudi okoliščina, da sta se pogovarjala o vlaganjih v skupno premoženje. Na te dejanske okoliščine, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerih je bil uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča, je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato ni mogoče upoštevati vseh tistih revizijskih očitkov, s katerimi tožnica meri na drugačno dokazno oceno in drugačno dejansko stanje. Tudi po mnenju revizijskega sodišča v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne daje opore za zaključek, da je ob nakupu (in vse do razveze) med zakoncema obstajala zgolj formalna zakonska zveza. Tega ne moreta spremeniti niti okoliščini, da so bili odnosi med strankama v letu 1992 močno skrhani in da je bila nekaj mesecev kasneje vložena tožba za razvezo zakonske zveze. Četudi je imela tožnica morebiti namen, da s tožencem ne želi biti več v življenjski skupnosti ne v zakonski zvezi, gre za miselni pridržek, ki ga ni mogoče upoštevati.

8. Stanovanje, kupljeno v času zakonske zveze, predstavlja posebno premoženje zakonca, kadar ta v njegov nakup vloži svoje osebno premoženje, bodisi premoženje, ki ga je prinesel v zakon, bodisi premoženje, ki ga je dobil v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom (prim. prvi odstavek 51. člena ZZZDR). V zvezi s tem je pritožbeno sodišče ugotovilo, revizijsko sodišče pa se je prepričalo ob pregledu spisovnega gradiva, da tožnica ni ne trdila ne dokazovala, da so denarna sredstva, ki jih je prispevala za nakup stanovanja (polog in obroki kupnine, ki jih je plačevala v času zakonske zveze, večji del pa po njenem prenehanju), predstavljala njeno posebno premoženje oziroma da so izvirala iz njenega posebnega premoženja. Okoliščina, da je kupnino odplačevala po obrokih še več let po prenehanju zakonske zveze, za sklepčnost tožbe še ne zadostuje. Ker dokazni postopek pomanjkljive trditvene podlage ne bi mogel nadomestiti, ne morejo biti utemeljeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka, ki se tičejo postopka dokazovanja in sprejemanja dokazne ocene.

9. Stanovanje torej predstavlja skupno premoženje zakoncev, zato pravno ni odločilno, kdo od zakoncev je fizično prispeval denar za plačilo pologa in obrokov kupnine. Obveznost plačila kupnine za stanovanje, ki predstavlja skupno premoženje zakoncev, je namreč obveznost, nastala v zvezi s skupnim premoženjem, zakonca pa zanjo odgovarjata nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Tako ima zakonec, ki je dolg plačal, pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (prim. tretji odstavek 56. člena ZZZDR), kar je bilo tožnici pravilno pojasnjeno že v izpodbijanih odločbah. Za nastanek skupnega premoženja tako ni pomembno, da toženec pri nakupu stanovanja ni sodeloval, niti da k nakupu morebiti ni prispeval ničesar.

10. Tožnica izpodbija tudi odločitev o deležih na skupnem premoženju. Ker vsebinskih razlogov v reviziji ni podala, je Vrhovno sodišče opravilo preizkus uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Le-to je bilo z izpodbijano sodbo pravilno uporabljeno, pravilni, natančni in izčrpni razlogi prvostopenjske sodbe, ki jim pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje, ne terjajo dopolnitve. Navedeno pomeni, da revizija v tem delu ni utemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - 41, 41/2, 367, 367/2, 377
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - 51, 51/1, 51/2, 56, 56/2, 56/3
Datum zadnje spremembe:
30.03.2020

Opombe:

P2RvYy02NTExNw==