<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sodba III Ips 12/2020-3
ECLI:SI:VSRS:2020:III.IPS.12.2020.3

Evidenčna številka:VS00037041
Datum odločbe:16.06.2020
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba I Cpg 148/2019
Datum odločbe II.stopnje:22.08.2019
Senat:Vladimir Balažic (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mile Dolenc, Franc Seljak
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:zastavna pravica na denarni terjatvi - anticipirana zastavna pravica - rubež denarne terjatve - stečajni postopek nad dolžnikom - ločitvena pravica - nastanek ločitvene pravice - nadaljevanje poslovanja - bodoče terjatve - terjatev, nastala po začetku stečajnega postopka - razpolagalna sposobnost - načelo enakega obravnavanja upnikov - dopuščena revizija

Jedro

Tožnica je pridobila zastavno pravico na obstoječih in bodočih denarnih terjatvah toženke s sklepom o rubežu. Nad toženko se je v vmesnem času začel stečajni postopek, sodišče pa je dovolilo nadaljevanje poslovanja v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve, ki so bile predmet sklepa o rubežu.

Ločitvena pravica tožnice je veljavno nastala le na denarnih terjatvah, nastalih do začetka stečajnega postopka. Za veljaven nastanek ločitvene pravice je namreč odločilna razpolagalna sposobnost dolžnika, ki jo ta z začetkom stečajnega postopka izgubi. Tudi kadar gre za prisilni nastanek zastavne pravice in nastanek ni odvisen od voljnega ravnanja dolžnika, temveč nastane s samim nastankom terjatve, se mora terjatev vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika.

Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadaljuje s poslovanjem, po veljavni pravni ureditvi v ničemer ne vpliva na položaj upnika. Poslovanje stečajnega dolžnika tudi ne pomeni morebitne ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora (z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16-ega dne).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da v stečajnem postopku St 354/2016 nad tožnico ločitvena pravica toženke kot upnice za terjatev v višini 1,571.628,25 EUR na denarni terjatvi stečajne dolžnice do Republike Slovenije ne obstaja (I. točka izreka) ter toženki naložilo povrnitev 210,00 EUR tožničinih stroškov postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo, tako da je tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice za zavarovanje terjatve v višini 68.415,71 EUR, zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo ter v nespremenjenem obsegu I. točke izreka in v II. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka(III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 169/2019-7 z dne 17. 12. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se upnikova zastavna (ločitvena) pravica z rubežem terjatve, nastale na podlagi sodne odločbe, razteza tudi na terjatve stečajnega dolžnika, nastale po začetku stečajnega postopka, če je sodišče na podlagi določbe 317. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) stečajnemu dolžniku dovolilo nadaljevanje poslovanja v pravnem razmerju, iz katerega te terjatve nastajajo.

4. Tožena stranka je zoper II. točko izreka sodbe sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala ugoditev reviziji z razveljavitvijo omenjenega dela sodbe sodišča druge stopnje in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, pri čemer naj bi se odločitev o revizijskih stroških pridržala do končne odločbe.

5. Revizija tožene stranke je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. Predlagala je, naj se jo kot neutemeljeno zavrne, toženi stranki pa posledično naloži povračilo stroškov revizijskega postopka z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Relevantno dejansko stanje

6. Za presojo utemeljenosti revizije so relevantne naslednje dejanske ugotovitve v sodbah sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP):

- pred začetkom stečajnega postopka se je zoper tožnico kot dolžnico na predlog toženke kot upnice pred Okrajnim sodiščem v Celju vodil izvršilni postopek, v katerem je bil izdan sklep Ig 17/2013 z dne 1. 2. 2013, s katerim so bile v korist toženke zarubljene obstoječe in bodoče terjatve tožnice do Republike Slovenije iz naslova koncesijske pogodbe št. 1 in iz naslova pogodbe za zagotovitev poplavne varnosti na porečju Savinje (v nadaljevanju denarne terjatve do Republike Slovenije);

- dne 23. 6. 2016 je bil nad tožnico začet stečajni postopek;

- tožnici je bilo po začetku stečajnega postopka dovoljeno nadaljevanje poslovanja (od 23. 6. 2016 do 31. 12. 2016) v razmerju, v katerem so nastajale denarne terjatve do Republike Slovenije;

- toženka je v stečajnem postopku nad tožnico prijavila terjatev v višini 1,571.628,25 EUR in ločitveno pravico na denarnih terjatvah (tožnice) do Republike Slovenije;

- prijavljena terjatev je bila v celoti priznana, ločitvena pravica pa prerekana, ker naj bi denarne terjatve do Republike Slovenije na dan začetka stečajnega postopka ne obstajale;

- na dan začetka stečajnega postopka je imela tožnica do Republike Slovenije terjatev v višini 68.415,71 EUR.

Presoja sodišč prve in druge stopnje

7. Sodišče prve stopnje je ob enotnem stališču sodne prakse in teorije presodilo, da anticipirana ustanovitev zastavne pravice učinkuje le, če zastavitelj naknadno pridobi razpolagalno sposobnost. Z dnem začetka stečajnega postopka je bila tožnici odvzeta razpolagalna sposobnost; kasnejše nadaljevanje poslovanja pa ne pomeni ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti, saj takšna posledica iz relevantnih določb ZFPPIPP ne izhaja. Poleg tega je nadaljnje poslovanje stečajnega dolžnika omejeno in nadzorovano, iz česar prav tako izhaja, da stečajni dolžnik s podelitvijo dovoljenja za nadaljevanje poslovanja ne pridobi ponovno razpolagalne sposobnosti. Ob upoštevanju načela enakega obravnavanja upnikov tudi ni mogoče sprejeti stališča, da bi na podlagi nadaljnjega poslovanja stečajnega dolžnika lahko nastajala posebna stečajna masa, temveč nastaja splošna stečajna masa. Ločitvena pravica toženke lahko tako obsega zgolj terjatve, ki so nastale do začetka stečajnega postopka nad tožnico.

8. Tudi sodišče druge stopnje je razsodilo, da ločitvena pravica ne obstaja (razen na terjatvi v višini 68.415,71 EUR, kolikor so znašale terjatve tožnice do Republike Slovenije na dan začetka stečajnega postopka). Glede razpolagalne sposobnosti za veljaven nastanek zastavne pravice je v celoti pritrdilo argumentom sodišča prve stopnje. Pojasnilo je še, da je neutemeljena toženkina primerjava situacije s poslovanjem v prisilni poravnavi, saj se stečajni postopek od omenjenega že po namenu razlikuje. Medtem ko je namen stečajnega postopka enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz stečajne mase, je namen prisilne poravnave izvedba finančnega prestrukturiranja in nadaljevanje poslovanja dolžnika. Razpolagalna sposobnost dolžnika v prisilni poravnavi ni omejena na način, kot to velja v stečajnem postopku, ko je ta dolžniku odvzeta ex lege. Ker je bila zastavna pravica toženke na bodočih denarnih terjatvah odvisna od nastanka teh terjatev in v tem oziru pogojna, ni predstavljala pričakovalne pravice, ki bi bila varovana s 33. členom Ustave RS.

Navedbe revidentke

9. Revidentka navaja, da naj bi ostalo nepojasnjeno, zakaj naj bi stečajni dolžnik izgubil razpolagalno sposobnost glede svojega premoženja, saj sicer s svojim premoženjem sploh ne bi smel razpolagati. Tudi prodaja v stečaju ne bi bila dopustna. Posle prevzame stečajni upravitelj, katerega pristojnost povsem ustreza pristojnosti poslovodstva, zaradi česar stečajni dolžnik ostane subjekt pravic in obveznosti.

10. V konkretnem primeru (po prepričanju revidentke) vprašanje razpolagalne sposobnosti tudi sicer ni odločilno. Zastavna pravica toženke je namreč nastala prisilno, na podlagi sodne odločbe, in tako naj bi njen nastanek v ničemer več ne bil odvisen od voljnega ravnanja dolžnice. Odločilna okoliščina naj bi bilo poslovanje, ki je bilo stečajni dolžnici dovoljeno ravno v razmerju, iz katerega so izvirale terjatve, na katerih naj bi revidentka pridobila zastavno pravico. Po njenem prepričanju ni videti razloga za kolektivizacijo takšne koristi nadaljnjega poslovanja, če si je sama pred začetkom stečajnega postopka na terjatvah iz tega razmerja zagotovila zavarovanje. Položaj primerja z nadaljevanjem poslovanja dolžnika, nad katerim se vodi postopek prisilne poravnave in v katerem je možna veljavna pridobitev zastavne pravice.

11. Revidentka zatrjuje, da je bila njena zastavna pravica ustavnopravno varovana kot pričakovalna pravica v okviru 33. člena Ustave RS, in sodiščema nižjih stopenj še očita, da ni bila deležna ustreznega ustavnopravnega diskurza.

Navedbe iz odgovora na revizijo

12. Tožeča stranka odgovarja, da so pravne posledice stečajnega postopka jasne in da razpolagalna sposobnost z začetkom tega postopka preneha po samem zakonu. Ukrep nadaljnjega poslovanja stečajnega dolžnika ni povezan z njegovo razpolagalno sposobnostjo, ki z uveljavitvijo tega ukrepa ne oživi ponovno. Ker stečajni dolžnik nima razpolagalne sposobnosti, terjatve, ki so oziroma ki bodo nastale po začetku stečaja, ne morejo biti predmet zastavnih pravic, ustanovljenih v času pred stečajem, ko je dolžnik še imel polno razpolagalno sposobnost, pač pa predstavljajo del splošne stečajne mase. Drugačno stališče bi privilegiralo točno določenega upnika, kar bi bilo v nasprotju s temeljnim načelom enake obravnave upnikov. Opozarja, da primerjava s poslovanjem v prisilni poravnavi ni na mestu, saj je končni cilj stečajnega postopka subjektivno prenehanje dolžnika, medtem ko dolžnik po izvedbi postopka prisilne poravnave v celoti ohrani svojo pravno subjektiviteto.

Razlogi za zavrnitev revizije

Glede anticipirane zastavne pravice

13. Toženka je obstoj zastavne pravice na denarnih terjatvah tožnice do Republike Slovenije oziroma obstoj ločitvene pravice utemeljevala na sklepu Okrajnega sodišča v Celju Ig 17/2013 z dne 1. 2. 2013 o dovolitvi izvršbe z rubežem in prenosom v izterjavo. Pridobitev zastavne pravice z rubežem denarne terjatve (107. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju) je podobna pridobitvi zastavne pravice z odstopom denarne terjatve v zavarovanje (207. člen Stvarnopravnega zakonika). Razlika je v tem, da je odstop prostovoljen in temelji na pravnem poslu, medtem ko je rubež prisilna oblika, ki temelji na sodni odločbi, izdani v izvršilnem postopku.

14. Pri ustanovitvi zastavne pravice na bodočih terjatvah je bistveno, da je dolžnik v trenutku nastanka posamezne terjatve razpolagalno sposoben, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje. S tem v zvezi so neutemeljena revidentkina navajanja glede razpolagalne sposobnosti stečajnega dolžnika. Z začetkom stečajnega postopka namreč stečajni dolžnik izgubi razpolagalno sposobnost. Izguba razpolagalne sposobnosti se kaže ravno v tem, da z začetkom stečajnega postopka pooblastila poslovodstva dolžnika za vodenje poslov prenehajo oziroma preidejo na stečajnega upravitelja (prvi odstavek 245. člena ZFPPIPP). Ta je organ stečajnega postopka in ne njegov subjekt. Zato je v sklepni fazi postopka tudi mogoča prodaja premoženja stečajnega dolžnika, ki jo opravi stečajni upravitelj s soglasjem sodišča.

15. Vrhovno sodišče je o veljavnosti nastanka zastavne pravice na bodočih terjatvah v primeru, ko se je nad dolžnikom začel stečajni postopek, že odločalo, in sicers sodbo III Ips 47/2018-3 z dne 18. 12. 2018. V omenjenem primeru je šlo za ustanovitev zastavne pravice na podlagi dogovora o anticipirani globalni fiduciarni cesiji, to je na podlagi pravnega posla, ki za učinkovanje ob nastanku posamezne terjatve od dolžnika ni več terjal posebnega razpolagalnega pravnega posla, ko je torej zastavna pravica nastala s samim nastankom terjatve, odstopljene v zavarovanje. Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da lahko zastavna pravica veljavno nastaja le na tistih bodočih terjatvah, ki so nastale do začetka stečajnega postopka, ko je razpolagalec (stečajni dolžnik) izgubil razpolagalno moč. Terjatve, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, pa so postale del splošne stečajne mase.1

16. Takšna rešitev se prilega tudi konkretni situaciji, ko je zastavna pravica nastala na podlagi sodne odločbe. Tudi v konkretnem primeru za nastanek zastavne pravice v korist toženke ni bilo potrebno nobeno dodatno voljno ravnanje dolžnice oziroma tožnice. Zastavna pravica je torej nastala s samim nastankom terjatve. Vendar pa se mora tudi terjatev, ki je podvržena rubežu, ob nastanku vsaj za ti. juridično sekundo ustaviti v premoženjski sferi dolžnika. Na terjatvi, ki nastane po začetku stečajnega postopka, ko dolžnik ni več razpolagalno sposoben, zato ne more nastati niti zastavna pravica na podlagi sklepa o rubežu. Pri obeh modalitetah anticipirane (v naprej ustanovljene) zastavne pravice je namreč njen nastanek odvisen od razpolagalne sposobnosti dolžnika v trenutku nastanka posamezne terjatve. Terjatve, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, zato nastanejo v korist splošne stečajne mase.

Glede nadaljevanja poslovanja

17. Tudi nadaljevanje poslovanja stečajnega dolžnika ni razlikovalni element v zvezi z vprašanjem možnosti veljavnega nastanka ločitvene pravice po začetku stečajnega postopka. Dovoljenje sodišča stečajnemu dolžniku, da nadaljuje s poslovanjem (317. člen ZFPPIPP), po veljavni pravni ureditvi v ničemer ne vpliva na položaj upnika. Poslovanje stečajnega dolžnika tudi ne pomeni morebitne ponovne pridobitve razpolagalne sposobnosti, za kar se zavzema revidentka. Takšno poslovanje namreč vodi stečajni upravitelj, pri čemer ne gre za neposredno uresničevanje razpolagalne sposobnosti samega stečajnega dolžnika, temveč se ta uresničuje preko upravitelja kot organa stečajnega postopka.

18. Poleg tega je nadaljevanje poslovanja namenjeno doseganju boljših pogojev za prodajo premoženja stečajnega dolžnika, s tem pa doseganju boljših pogojev za poplačilo (vseh) upnikov. Dejstvo, da je bilo stečajni dolžnici dovoljeno nadaljevanje poslovanja ravno v razmerju, iz katerega so pred začetkom stečajnega postopka izvirale terjatve, ki so bile predmet zastavne pravice, po obrazloženem v ničemer ne vpliva na drugačno materialnopravno presojo. Rešitev, kot jo ponuja revidentka, da bi te terjatve predstavljale posebno stečajno maso, bi namreč nasprotovala enemu temeljnih načel stečajnega postopka, to je načelu enakega obravnavanja upnikov, ki so v razmerju do stečajnega dolžnika v enakem položaju, pri čemer gre pri nadaljevanju poslovanja za položaj upnikov po začetku stečajnega postopka. Sicer pa je toženka v zvezi s terjatvami, ki so nastale do začetka stečajnega postopka in v zvezi s katerimi si je zagotovila zavarovanje, uživala položaj ločitvene upnice v stečajnem postopku.

19. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi pravna ureditev v zvezi z obveznostmi stečajnega dolžnika, ki nastanejo zaradi nadaljevanja poslovanja. ZFPPIPP namreč v četrti točki tretjega odstavka 355. člena za te obveznosti določa, da predstavljajo strošek stečajnega postopka, ki je breme splošne stečajne mase (drugi odstavek 226. člena ZFPPIPP). Če so obveznosti iz tega naslova tiste, ki zmanjšujejo splošno stečajno maso, so na drugi strani terjatve iz tega naslova tiste, ki splošno stečajno maso povečujejo.

Glede prisilne poravnave

20. Neutemeljeno je tudi revidentkino zavzemanje za izenačitev položaja stečajnega dolžnika, ki nadaljuje s poslovanjem, s položajem insolventnega dolžnika v postopku prisilne poravnave. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, se oba omenjena postopka zaradi insolventnosti vodita z različnim namenom. Medtem ko je glavni namen stečajnega postopka enakomerno in hkratno poplačilo vseh upnikov iz splošne stečajne mase, je namen prisilne poravnave izvedba finančnega prestrukturiranja dolžnika in nadaljevanje njegovega poslovanja. Razpolagalna sposobnost dolžnika v prisilni poravnavi ni omejena na način, kot je ta omejena v stečajnem postopku, ko je dolžniku odvzeta ex lege.

Glede pričakovalne pravice

21. Končno so neutemeljeni revizijski očitki sodiščema nižjih stopenj glede presoje ustavnopravnega varstva revidentkine pravice. Pričakovanje, ki je pravno varovano (pričakovalna pravica), nastane subjektu, ki ima konkreten zahtevek za pridobitev določene pravice. Toženkina zastavna pravica na bodočih terjatvah je bila anticipirana in torej odvisna od dejstva nastanka posamezne terjatve. Dokler terjatev ni nastala, toženka v zvezi z njo ni imela zahtevka. Kot takšna (do začetka stečajnega postopka nenastala terjatev) ni pomenila toženkine pričakovalne pravice, ki bi bila ustavnopravno varovana.

Glede dopuščenega revizijskega vprašanja

22. Glede na vse obrazloženo je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje negativen: upnikova zastavna (ločitvena) pravica z rubežem terjatve, nastale na podlagi sodne odločbe, se ne more raztezati na terjatve stečajnega dolžnika, nastale po začetku stečajnega postopka, tudi če je sodišče na podlagi določbe317. člena ZFPPIPP stečajnemu dolžniku dovolilo nadaljevanje poslovanja v pravnem razmerju, iz katerega te terjatve nastajajo.

Odločitev o reviziji

23. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na revizijske navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev.

24. Ker glede na obrazloženo uveljavljani revizijski razlog ni podan, je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo (I. točka izreka).

Odločitev o stroških revizijskega postopka

25. Ker revidentka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP in v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije njene stroške (II. točka izreka).

26. Ker revidentka z revizijo ni uspela, mora v skladu s 155. členom ZPP respondentki povrniti 335,99 EUR stroškov revizijskega odgovora (III. točka izreka). Stroški so odmerjeni po veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT)2 in jih sestavlja nagrada po tar. št. 21 v višini 270,00 EUR oz. 450 točk, materialni stroški po11. členu OT v višini 5,4 EUR ter 60,59 EUR oziroma 22 % priglašenega davka na dodano vrednost, z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

-------------------------------
1 Glej sodbo VS RS III Ips 47/2018-3 z dne 18. 12. 2018.
2 Upoštevana je vrednost točke 0,6 EUR, kot je veljala od 6. 4. 2019, torej tudi v času vložitve odgovora na revizijo (3. 3. 2020).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 245, 245/1, 305, 317
Datum zadnje spremembe:
03.09.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM5OTgz