<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba IV Ips 24/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:IV.IPS.24.2019

Evidenčna številka:VS00029298
Datum odločbe:17.09.2019
Senat:Barbara Zobec (preds.), Branko Masleša (poroč.), Vesna Žalik
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - sankcija za prekršek - globa - opomin

Jedro

Izpodbijana sodba nima razlogov o spremembi sankcije.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se deloma ugodi in se v delu izpodbijane pravnomočne sodbe, ki se nanaša na izrek opomina, ugotovi kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Inšpektorat Republike Slovenije za delo je storilko prekrška z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovorno storitve prekrška po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (v nadaljevanju ZEPDSV). Izrekel ji je globo v višini 1.251,88 EUR. Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo ZSV 176/2017 z dne 30. 1. 2019 storilkini zahtevi za sodno varstvo deloma ugodilo in plačilni nalog spremenilo tako, da je storilki prekrška za prekršek po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena ZEPDSV izreklo opomin. Sodišče je odločilo, da se storilki prekrška sodna taksa ne določi, ker je z zahtevo za varstvo zakonitosti delno uspela.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, kršitve določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) in kršitve določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da sodišče v izpodbijani sodbi ni odgovorilo na pravno relevantna zatrjevanja storilke prekrška v zahtevi za sodno varstvo. Poudarja, da je obrazložitev izpodbijane sodbe le povzetek navedb storilke prekrška in njenih pravnih zaključkov, sodišče pa se do zatrjevane in obrazložene kršitve zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kršitve materialnega in procesnega prava in očitka o nepravilnem izreku prekrškovne sankcije, ni opredelilo. Nadaljuje, da ostaja popolnoma neobrazložena tudi sprememba sankcije za prekršek, saj sodišče „ne uspe zaključiti zadnje povedi v 5. točki obrazložitve sodbe“. Uveljavljane kršitve sklene s trditvijo, da sodišče v obravnavani zadevi ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe, izpodbijana sodba pa je obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno, meritorno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilki prekrška in njeni zagovornici. Slednja je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti izrazila strinjanje z vloženo zahtevo ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da postopek o prekršku v skladu z določbo prvega odstavka 42. člena ZP-1 ustavi, oziroma izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v trditvi, da izpodbijana pravnomočna sodba ne zadosti zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe. Zaradi tega je po stališču vložnika zahteve obremenjena s kršitvijo 22. člena Ustave ter bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.

5. Iz ustaljene prakse Ustavnega sodišča1 je razvidno, da je za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko sklepa, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo. Pravici stranke do izjavljanja zato na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo pomembnost, ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

6. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah2 presodilo, da odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo pravnega sredstva zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo pravice do sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve zahteve za sodno varstvo, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava in pri tem bistvene navedbe zahteve loči od nebistvenih ter na prve vsebinsko odgovori.

7. Bistvena kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba nima razlogov oziroma so razlogi nerazumljivi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah3 presodilo, da ZP-1 ne predpisuje izrecne vsebine obrazložitve sodbe, s katero sodišče odloči o zahtevi za sodno varstvo, zato je treba v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 smiselno uporabiti določbe pritožbenega postopka v rednem sodnem postopku. Po drugem odstavku 167. člena ZP-1 sodišče druge stopnje v obrazložitvi odločbe oceni navedbe pritožbe in navede kršitve materialnopravnih določb tega zakona ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Kot že rečeno, zahteva za sodno varstvo predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v postopku o prekršku, zato je treba dolžnost sodišča, da presodi vse pravno relevantne navedbe zahteve za sodno varstvo, razlagati še nekoliko širše kot v primeru, ko sodišče druge stopnje presoja pravilnost in zakonitost sodbe, ki jo je izdalo sodišče prve stopnje.

8. V obravnavanem primeru se je storilki očitala storitev prekrška po prvi alineji tretjega odstavka 23. člena ZEPDSV, ker za svoje delavce ni vodila evidence o izrabi delovnega časa. V postopku inšpekcijskega nadzora namreč ni bila predložena ustrezna evidenca dela delavcev, ki ga opravljajo dnevno; ni bila torej predložena evidenca dnevne prisotnosti na delu, ki bi obsegala čas vožnje in čas dejansko opravljenega drugega dela delavcev, ker se takšna evidenca pri delodajalcu ni vodila.

9. Iz podatkov prekrškovnega spisa je razvidno, da je storilka prekrška po svoji zagovornici zoper plačilni nalog vložila zahtevo za sodno varstvo, v uvodu katere je zatrjevala zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kršitev materialnih določb ZEPDSV in ZP-1, kršitve določb postopka in kršitev pri izreku prekrškovne sankcije. V obrazložitvi zahteve za sodno varstvo je vložnica trdila, da je narava dela pri storilki zaposlenih delavcev zelo raznolika, ker delavci poleg vožnje in sprevodniških opravil, opravljajo še druga dela, kot so priprava in pospravljanje vozil, dežurstvo na delovnem mestu, nalivanje goriva v vozila in podobno. Ker gre za dela, ki se ne opravljajo vsak dan, ni mogoče preveriti, kdaj delavci dejansko začnejo s pripravo avtobusa, oziroma kdaj dejansko končajo z njegovim pospravljanjem. Poudarila je, da do presežka ur pri delavcih prihaja zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa, in ne zaradi odrejanja nadurnega dela. Uveljavljanje navedbe je sklenila z navedbo, da je glede na naravo in način dela, evidenčna lista dnevne in mesečne prisotnosti delavcev, ki je bila predložena v inšpekcijskem postopku, ustrezna in skladna z vsemi zakonskimi zahtevami.

10. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe (3. in 4. točka razlogov sodbe) podrobno povzelo trditve zahteve za sodno varstvo, iz česar je razvidno, da je bilo sodišče pri odločanju o pravnem sredstvu z njimi seznanjeno. V 5. točki obrazložitve je zaključilo, da navedbe v zahtevi za sodno varstvo nimajo vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Presodilo je, da je iz prekrškovnega spisa in zapisnika o inšpekcijskem pregledu razvidno, da je bila evidenca opravljenega dela za delavce za mesece marec, april in maj 2016 res predložena, vendar pa ta evidenca ni bila skladna z zahtevo prvega odstavka 18. člena ZEPDSV, ki določa, katere podatke mora delodajalec dnevno vpisovati v evidenco delavnega časa za posameznega delavca, in ki mu med drugim nalaga tudi, da dnevno vpisuje podatke o številu ur opravljenega dela.

11. Sodišče je s takšno obrazložitvijo odgovorilo na bistvo navedb v zahtevi za sodno varstvo. Opravilo je presojo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski znaki storilki očitanega prekrška, saj je v skladu z veljavno zakonodajo treba za posameznega delavca dnevno vpisovati v evidenco podatke o številu opravljenih ur dela, evidenca, ki jo je vodila storilka prekrška, pa ni bila skladna z navedeno zahtevo. Upoštevaje takšno presojo sodišča, ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani sodbi v tem delu podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, oziroma, da sodišče ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodne odločbe.

12. Pritrditi pa je treba vložniku zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijana sodba nima razlogov o spremembi kazenske sankcije, kar predstavlja kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. V obravnavanem primeru je bila storilki prekrška s strani prekrškovnega organa izrečena globa v znesku 1.251,88 EUR. Sodišče je v tem delu izpodbijani plačilni nalog spremenilo in storilki prekrška na podlagi določbe 21. člena ZP-1 izreklo opomin. V obrazložitvi sodbe ni namenilo niti besede spremembi prekrškovne sankcije v korist storilke prekrška.

13. Kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je po vsebini podobna kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, spada v skupino takoimenovanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka. Te so v zakonu naštete taksativno, zanje pa je, za razliko od takoimenovanih relativnih bistvenih kršitev določb postopka, značilno, da mora stranka dokazati le njihov obstoj, ne pa tudi vpliva na zakonitost sodbe; ta se namreč domneva. Pri absolutnih bistvenih kršitvah gre za izbor najhujših kršitev postopka, ki so takšne narave, da sodba, ki jih vsebuje, praviloma ne bi smela postati pravnomočna. Ugotovljena bistvena kršitev določb prekrškovnega postopka je nekdaj praviloma povzročila razveljavitev izpodbijane odločbe in ponovno odločanje pred prvostopenjskim sodiščem. Z novelo ZP-1E je prišlo do spremembe pri odločanju pritožbenega sodišča; tudi takšno kršitev mora višje sodišče odpraviti samo, izpodbijano odločbo pa razveljaviti le v primeru, če kršitve glede na njeno naravo, ni mogoče odpraviti na pritožbeni stopnji.4

14. Kljub temu, da je v obravnavanem primeru v izpodbijani pravnomočni sodbi podana absolutna bistvena kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker sodba nima razlogov o spremembi prekrškovne sankcije, izpodbijanje pravnomočne sodbe zaradi tega ni treba razveljaviti, temveč lahko Vrhovno sodišče absolutno bistveno kršitev določb postopka le ugotovi.

15. V obravnavanem primeru je sodišče prekrškovno sankcijo spremenilo v storilkino korist ter ji na podlagi določbe 21. člena ZP-1 (namesto globe) izreklo opomin. V prekrškovnem postopku milejše sankcije od opomina ni mogoče izreči, zato razveljavitev sodbe v delu, ki se nanaša na spremenjeno prekrškovno sankcijo, za storilko prekrška ne bi bila v korist. Povedano drugače: če bi Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo zaradi kršitve po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 razveljavilo v delu, ki se nanaša na izrečeno prekrškovno sankcijo in sodišču naložilo, da obrazložitev sodbe dopolni z navedbo olajševalnih okoliščin, ki obravnavani prekršek delajo posebno lahkega, storilka prekrška zaradi tega ne bi bila v ugodnejšem položaju. Sodišče je namreč v obravnavanem primeru presodilo, da so izpolnjeni zakonski znaki očitanega ji prekrška, svojo odločitev je ustrezno obrazložilo, hkrati pa je presodilo, da je treba storilki izrečeno globo spremeniti v opomin. Ker ZP-1 milejše sankcije od opomina ne pozna, golo popravljanje izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku, oziroma njeno dopolnjevanje z razlogi, ki so botrovali izreku opomina, ne bi bilo smiselno, hkrati pa ne bi v ničemer izboljšalo dejanskega položaja storilke prekrška.5

C.

16. Vrhovno sodišče je zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti deloma ugodilo in ugotovilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, v delu, ki se nanaša na spremembo prekrškovne sankcije. Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu vložnika zahteve, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi, ker je presodilo, da ima sodba glede ugovorov, ki jih je storilkina obramba uveljavljala v zahtevi za sodno varstvo, ustrezne razloge. V delu, v katerem je Vrhovno sodišče ugotovilo kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 (izostanek razlogov o izreku opomina) pa zahteva za varstvo zakonitosti ni bila vložena v korist storilke prekrška.

-------------------------------
1 Primerjaj na primer odločbi Ustavnega sodišča RS Up-399/2005 z dne 15. 5. 2008 in Up-1266/2005 z dne 7. 6. 2007.
2 Primerjaj sodbe v zadevah IV Ips 14/2012 z dne 29. 5. 2012, IV Ips 100/2012 z dne 27. 11. 2012, IV Ips 47/2012 z dne 27. 11. 2012 in IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016.
3 Primerjaj na primer sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 66/2011 z dne 20. 9. 2011 in IV Ips 100/2012 z dne 27. 11. 2012.
4 Tako tudi Fišer Z: Zakon o prekrških (ZP-1) s komentarjem, Lexperia, GV založba, Ljubljana, 2018, str. 822 in 859.
5 Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 40309/2012 z dne 22. 2. 2018 med drugim presodilo, da načelo prepovedi reformatio in peius varuje obtoženčev efektivni, torej dejanski položaj.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 21, 59, 59/3, 155, 155/1, 155/1-8, 167, 167/2.
Datum zadnje spremembe:
29.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MDY0