<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 26606/2016
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.26606.2016

Evidenčna številka:VS00029288
Datum odločbe:10.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba III Kp 26606/2016
Datum odločbe II.stopnje:21.03.2018
Senat:Branko Masleša (preds.), Mitja Kozamernik (poroč.), mag. Kristina Ožbolt, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - kršitev kazenskega zakona - opis dejanja - nedoločen in nejasen izrek - sostorilstvo - izvršitveno dejanje - vloga storilca - storitev ali opustitev - garantna dolžnost

Jedro

V obravnavani zadevi so prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja.

Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje, kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca se oprostita plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 28. 9. 2017 obsojeno S. A. in M. J. spoznalo za kriva kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem odstavku 192. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), petih kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, treh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obsojeni S. A. je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen treh let in šestih mesecev zapora, za vsako od petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 122. člena KZ-1 sedem mesecev zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 123. člena KZ-1 po tri leta in štiri mesece zapora ter za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 deset let zapora. Na podlagi 53. člena KZ-1 ji je nato izreklo enotno kazen triindvajset let zapora. Obsojenemu M. J. je sodišče za kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 določilo kazen treh let zapora, za vsako od petih kaznivih dejanj po prvem odstavku 122. člena KZ-1 šest mesecev zapora, za vsako od treh kaznivih dejanj po prvem odstavku 123. člena KZ-1 po tri leta zapora ter za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 devet let zapora. Nato mu je na podlagi 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen enaindvajset let zapora. Obsojencema je sodišče v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja in pripora od 3. 7. 2016 dalje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter jima po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo potrebnih izdatkov oškodovancev in nagrado ter potrebne izdatke njihovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornica obsojene S. A. in zagovornik obsojenega M. J.

3. Zagovornica obsojenke S. A. v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri kaznivih dejanjih po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zavrniti obtožbo, ker ni bil podan ustrezen predlog za pregon. Svoje stališče utemeljuje z dejstvom, da oškodovanka še ni bila mladoletnik, v smislu kot ga določata 71. in 72. člen Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 63/94; v nadaljevanju KZ), kar glede na določilo 15. a člena KZ-1 po njeni oceni pomeni, da se pri kaznivih dejanj zoper življenje in telo v obravnavani zadevi, ne bi smele uporabiti določbe kazenskega zakona o pregonu po uradni dolžnosti. Zahteva navaja, da v izreku sodbe pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe ni opredeljena oblika krivde v odnosu do hujše posledice, čeprav je pri tem dejanju obvezna. Meni, da zgolj navedba smrti kot hujše posledice ne izraža oblike krivde obsojencev do ugotovljene smrti. Zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnega vprašanja, ali sta se obsojenca ob izvršitvi zavedala možnosti, da lahko njuno ravnanje poleg poškodbe glave povzroči smrt. Zagovornica navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, saj bi glede na varovalno dolžnost staršev po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) in ob upoštevanju koncepta opustitvenega dejanja, predvidenega v 17. členu KZ-1, moral biti v kazenskem postopku tudi oče oškodovanke. Dodaja, da ni dokazano, da je obsojenka v času delovanja aktivnega storilca opustila svojo varovalno dolžnost. Po njeni oceni so poškodobe oškodovanke nastale z aktivnim ravnanjem v obsojenkini odsotnosti. Zahteva sodbi sodišča prve stopnje očita, da zaradi odsotnosti opisa konkretnega delovanja posameznega obsojenca, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Zaključuje, da ni mogoče, da bi oseba, ki je delovala aktivno in oseba, ki je delovala pasivno, odgovarjali v enakih kaznovalnih okvirih. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obtožbo za kazniva dejanja po prvem odstavku 122. člena KZ-1 ter za kaznivo dejanje po prvem in drugem odstavku 124. člena KZ-1 zavrne, glede ostalih kaznivih dejanja pa obsojenko po 3. točki 358. člena ZKP oprosti.

4. Zagovornik obsojenca M. J. v zahtevi uveljavlja kršitve kazenskega zakona, kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 22., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Navaja, da iz izreka sobe ni razvidno, ali je bil obsojenec pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo spoznan za krivega zaradi storitev ali opustitev. Poudarja, da iz celotne sodbe ne izhaja, ali je obsojenec pri posameznih očitanih kaznivih dejanjih ravnal aktivno, ali je šlo za opustitev garantne dolžnosti. Zatrjuje, da iz izreka prvostopenjske sodbe ni mogoče razbrati, katero je bilo konkretno ravnanje, zaradi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, saj naj ne bi bilo jasno, ali se celotno ravnanje pripisuje obema sostorilcema, pri čemer po oceni zagovornika tudi ni razvidna konkretna vloga vsakega izmed njiju. Ocenjuje, da zaradi nekonkretiziranih očitkov obsojenec ni mogel uresničevati svoje pravice do obrambe. Zagovornik sodbi sodišča prve stopnje očita, da je obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker iz sodbe ni razviden obsojenčev subjektivni odnos do očitanih kaznivih dejanj, niti njegov subjektivni odnos do vsakega posameznega kaznivega dejanja. Dodaja, da je enaka kršitev podana pri obrazložitvi odmere kazni obsojencu. Zahteva zatrjuje, da sodišči nižje stopnje nista pojasnili na čem naj bi temeljila obsojenčeva garantna dolžnost. Prav tako sodbama sodišč nižje stopnje očita, da nimata obrazložitve o obsojenčevi opustitvi. Poudarja, da je o vzročni zvezi mogoče govoriti le v okviru sklepanja, da brez storilčeve opustitve posledica ne bi nastala. V teh mejah je po zagovornikovem stališču nujno preizkusiti ali dejanje, ki bi ga storilec moral izvršiti sploh adekvatno z vidika preprečitve prepovedane posledice in ali je storilec zmogel opraviti preprečitveno dejanje. Zaključuje, da sodba razlogov o tem nima. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbo v delu, ki se nanaša na kaznivo dejanje po drugem odstavku 192. člena KZ-1 razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa obsojenca oprosti obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP.

5. Vrhovna državna tožilka Sanja Javor Pajenk v odgovoru z dne 21. 9. 2018, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da iz opisa kaznivih dejanj ni razvidne jasne razmejitve katera izvršitvena ravnanja so zakonski znaki katerega izmed kaznivih dejanj. Pritrjuje stališču zagovornika obsojenca J., da je izrek sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiv in nerazumljiv ter, da ga ni mogoče preizkusiti. Poudarja tudi, da iz opisa kaznivih dejanj ni razvidne jasne razmejitve katera izvršitvena ravnanja so zakonski znaki katerega izmed kaznivih dejanj. Zaključuje, da opustitev garantne dolžnost ne more biti izvršitveno ravnanje pri kaznivih dejanjih telesnih poškodb.

6. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Na odgovor sta podala izjavi oba zagovornika, ki sta izrazila strinjanje s stališči vrhovne državne tožilke. Zagovornica obsojenke S. A. je poleg tega v odgovoru izrazila tudi nasprotovanje stališču vrhovne državne tožilke, ki se je nanašala na zatrjevano pomanjkanje predloga za pregon.

B-1.

7. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

8. Bistveni očitek zagovornika obsojenega M. J., ki ga skozi zahtevo za varstvo zakonitosti večkrat ponovi, je, da iz izreka sobe ni razvidno, ali je bil obsojenec pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo spoznan za krivega zaradi storitev ali opustitev, po njegovi oceni namreč ni jasno, ali je obsojenec pri posameznih očitanih kaznivih dejanjih ravnal aktivno, ali je šlo za opustitev garantne dolžnosti. Pri tem poudarja, da iz izreka sodbe ni mogoče razbrati, katero je bilo konkretno ravnanje, zaradi katerega je bil obsojenec spoznan za krivega. Opozarja tudi, da v obravnavani zadevi ni jasno, ali se celotno ravnanje v obravnavanem primeru pripisuje obema obsojencema, pri čemer pa ni razvidna konkretna vloga vsakega izmed njiju, kar je po njegovi oceni kršitev načela individualnosti krivde. Vsebinsko enake očitke izpostavlja tudi zahteva zagovornice S. A., pri čemer slednja navaja, da zaradi odsotnosti opisa konkretnega delovanja posameznega obsojenca, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

9. S takšnimi navedbami zagovornik in zagovornica primarno uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, pri čemer so izpostavljeni očitki dvojne narave, saj hkrati problematizirata nezadostno opredeljenost vloge vsakega izmed obeh obsojencev in vprašanje, ali sta ravnala v obliki storitve ali neprave opustitve. Hkrati pa navedbe zagovornice o tem, da sodbe ni mogoče preizkusiti predstavljajo uveljavljanje kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

10. V obravnavani zadevi se je obsojencema očitalo, da sta skupaj z zavestnim sodelovanjem pri storitvi in nepravi opustitveni obliki, z oškodovanko A. K., sicer obsojenkino hčerko, ravnala surovo in jo trpinčila ter jo pri tem petkrat lahko telesno, trikrat hudo telesno in enkrat posebno hudo telesno poškodovala, pri čemer je zaradi zadnje izmed telesnih poškodb tudi umrla. Iz izreka sodbe je razvidno, da sta pri telesnih poškodbah delovala skupaj in v soglasju, tako, da je eden od njiju, čeprav je vedel, da drugi povzroča oškodovanki poškodbe, to vsakič dopustil, kljub temu, da bi moral kot oseba, ki je imela A. K. dolžnost varovati pred nevarnostjo, to na kakršenkoli način preprečiti. Drugi izmed obeh pa naj bi pokojni oškodovanki prizadejal različne vrste in stopnje telesnih poškodb, pri čemer opisana ravnanja po stališču sodišča prve stopnje predstavljajo takšno obliko nasilja, ki mestoma presega meje človeške domišljije.1

11. Sodišče prve stopnje je glede razmejitve ravnanj posameznega obsojenca in glede vprašanja, kateri izmed njiju je pri posamezni telesni poškodbi oškodovanke ravnal v storitveni oziroma v nepravi opustitveni obliki, pojasnilo, da je opis kaznivih dejanj takšen, da iz njega izhaja, da so telesne poškodbe plod skupnega ravnanja obeh obsojencev. Skupno ravnanje obsojencev je privedlo do situacij, ko je oškodovanka utrpela telesne poškodbe oziroma druge posege v telesno in duševno celovitost. Po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi ni odločilno kateri izmed obsojencev je oškodovanki zadal poškodbeni udarec pri posamezni telesni poškodbi. Opustitev garantne dolžnosti je namreč imela enako posledico, kot aktivno ravnanje, oziroma povedano drugače, njun prispevek je imel v razmerju do prepovedane posledice, bodisi, da je šlo za aktivno ravnanje (storitev), bodisi za pasivnost (opustitev), enako težo na nastanek končne posledice. Če bi le eden izmed obsojencev oškodovanko zaščitil pred drugim, slednja nasilja ne bi utrpela. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni nujna navedba v izreku sodbe, kateri izmed obsojencev je v vsakem posameznem opisanem primeru ravnal v storitveni in kateri v nepravi opustitveni obliki. Pritožbeno sodišče je opisani presoji prvostopenjskega sodišča pritrdilo.

12. V obravnavani zadevi v izreku sodbe sodišča prve stopnje niso razmejena ravnanja posameznega izmed obsojencev, vendar pa navedeno ne pomeni, da je mogoče govoriti o kršitvi kazenskega zakona. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi že večkrat obravnavalo primerljive situacije, v katerih je več storilcev s skupnim delovanjem povzročilo prepovedano posledico. V sodbi I Ips 11020/20092 je obravnavalo situacijo, v kateri so trije obsojenci napadli in hudo telesno poškodovali oškodovanca. Sprva so ga pretepali, zaradi česar je padel po tleh in obležal, nato pa mu je eden izmed obsojencev skočil na prsni koš ter mu s tem prizadejal hudo telesno poškodbo. V navedeni zadevi med postopkom na prvi stopnji ni bilo razjasnjeno kdo izmed treh obsojencev je oškodovancu skočil na prsni koš. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti poudarilo, da je bila prizadejana huda telesna poškodba plod dotedanjega skupnega agresivnega ravnanja vseh treh obsojencev zoper oškodovanca. Agresivno ravnanje vseh je privedlo do situacije, ko je oškodovanec obležal na tleh in s tem v položaju, ko mu je eden izmed njih lahko skočil na prsni koš in mu prizadejal hudo telesno poškodobo. Glede na navedeno je zaključilo, da je šlo za skupni učinek ravnanja vseh obsojencev, zaradi česar ni odločilna okoliščina, kateri izmed obsojencev je oškodovancu zadal zadnji poškodbeni udarec.

13. V sodbi I Ips 355/20093 je Vrhovno sodišče izpostavilo pomen objektivne in subjektivne komponente sostorilstva in zavzelo stališče, da skupno delovanje sostorilcev ne zadošča, ampak mora vključevati njihovo skupno odločitev o izvršitvi dejanja, četudi ta ni izrecna, ampak je razvidna le iz njihovega koordiniranega delovanja, medtem ko se mora na drugi strani skupno delovanje kazati v posameznih prispevkih, ki morajo imeti naravo izvršitvenega dejanja, ali iz katerih je mogoče zaključiti, da vsi hočejo ali pristajajo na hudo telesno poškodbo oškodovanca.

14. Z vidika obravnavane zadeve pa so še zlasti relevantna stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Ips 9199/2012.4 V tej zadevi je sodišče svojo argumentacijo oprlo na izhodišča, ki izhajajo iz strokovne literature,5 na že zgoraj izpostavljeno objektivno-subjektivno teorija sostorilstva in na teorijo funkcionalne oblasti nad dejanjem. Za obstoj sostorilstva je pri obeh navedenih teorijah ključnega pomena skupna odločitev oziroma volja izvršiti dejanje. Ta subjektivni element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev. Kadar med udeleženci ni nikakršne komunikacije, ki bi kazala na enotno zavest in voljo, je zaključek o obstoju sostorilstva mogoče napraviti šele, če iz okoliščin ter ravnanja vsakega posameznika jasno izhaja, da je v času izvrševanja kaznivega dejanja anticipiral ravnanje drugih ter hotel (privolil), da njegovo ravnanje kot dopolnitev ravnanj drugih privede do prepovedane posledice. Šele kolikor sostorilec te zavesti in volje nima, lahko odgovarja izključno za lastne vzročne prispevke. V tem kontekstu je nato Vrhovno sodišče zaključilo, da v primeru, ko obdolženec ne izpolni zakonskih znakov kaznivega dejanja, pač pa njegova odgovornost temelji na določbah o sostorilstvu, mora biti v izreku sodbe navedeno konkretno ravnanje obdolženca. Posameznik vselej kazensko odgovarja zaradi tistega ravnanja, ki ga je sam izvršil, zato temelj njegove odgovornosti ne more biti v zadostni meri opredeljen že z izvršitvenim ravnanjem drugega, torej sostorilca.

15. Za potrebe presoje v kolikšni meri bi morala biti v opisu izpodbijane sodbe razmejena ravnanja posameznega izmed obsojencev, je najprej potrebno ugotoviti, ali pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za zaključek, da sta obsojenca ravnala v sostorilstvu. Za odgovor na navedeno vprašanje se velja opreti na teorijo funkcionalne oblasti nad dejanjem in objektivno-subjektivno metodo ugotavljanja sostorilstva. Slednja se ukvarja z vprašanjem ali je posameznik uresničil zakonske znake kaznivega dejanja, ali kako drugače prispeval k izvršitvi kaznivega dejanja (objektivni element). Poleg tega pa zahteva zavest in voljo posameznika, da skupaj z drugimi sodeluje pri uresničitvi kaznivega dejanja (subjektivni element). Teorija funkcionalne oblasti nad dejanjem za obstoj sostorilstva zahteva izpolnitev treh predpostavk, in sicer: 1) skupni načrt oziroma skupno odločitev za dejanje; 2) skupno delovanje v času izvršitve; in 3) odločilnost prispevka - sostorilec mora obvladovati dogajanje – njegova funkcija pri izvršitvi kaznivega dejanja mora biti takšna, da je od nje odvisen uspeh celotnega načrta.6

16. Glede na to, da je teorija oblasti nad dejanjem najbolj uporabljiva ravno pri ubojih in telesnih poškodbah,7 je zato v obravnavani zadevi še bistveno bolj relevantna. Pri tem je poseben poudarek potrebno nameniti ugotavljanju izpolnjenosti prvega pogoja teorije funkcionalne oblasti nad dejanjem. Skupna odločitev oziroma volja izvršiti dejanja je namreč stična točka obeh izpostavljenih teorij o sostorilstvu, hkrati pa je za obstoj sostorilstva ključnega pomena; ta subjektivni element omogoča, da se posamezniku pripišejo ravnanja drugih, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega delovanja vsakemu od sostorilcev.8

17. Z vprašanjem skupne odločitve oziroma soglasja za storitev kaznivih dejanj, se je podrobno ukvarjalo že sodišče prve stopnje in pri tem na več mestih na podlagi razumnih argumentov zaključilo, da je med obsojencema obstajalo tovrstno soglasje. Prvostopenjsko sodišče je svoj zaključek o skupni odločitvi obsojencev povzročiti prepovedano posledico oprlo na negativen odnos obsojencev do oškodovanke, ki je izhajal že iz okoliščine, da je bila deklica zanju v spornem obdobju povsem nepomembna, saj sta z njo ravnala nečloveško in se o njej pogovarjala z uporabo izraza kot je npr. „stoka“ (živina). Poleg tega pa je negativen odnos do oškodovanke izhajal tudi iz očitnega zanemarjanje njenih osnovnih potreb, ki se je kazalo skozi odtegovanje hrane, zapiranje v sobo ter na splošne razmere, v katerih je deklica živela – spala je na tleh sobe s plesnivimi stenami na navadni peni, prav tako se je v stanovanju obilno kadilo, nenazadnje pa deklica ni bila cepljena in ni obiskovala zdravnika. Zaključek o obstoju soglasja je sodišče oprlo tudi na koordinirano delovanje obsojencev ter na njuno medsebojno ščitenje pred drugimi, ki se je raztezalo tudi na začetek kazenskega postopka. Iz pravnomočno ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da sta obsojenca tudi po prijetju delovala usklajeno, saj sta si medsebojno dopisovala in usklajevala svoja zagovora s ciljem maksimalne medsebojne zaščite. V času storitve očitanih kaznivih dejanj sta navzven nastopala usklajeno ter se dopolnjevala v pojasnjevanju okoliščin nastanka dekličinih poškodb tretjim osebam. Vse navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo zaključek o skupni odločitvi oziroma volji obsojencev doseči prepovedane posledice.

18. Poleg navedenega pa sta podana tudi preostala dva kriterija teorije funkcionalne oblasti nad dejanjem. Glede pogoja skupnega delovanja obeh obsojencev je mogoče ugotoviti, da je izpolnjen, čeprav je eden izmed njiju ravnal v storitveni obliki, drugi pa v nepravi opustitveni obliki. Kazenskopravna teorija dopušča sostorilstvo v tovrstni kombinaciji. Storilstvo je namreč v prvi vrsti izpolnitev biti inkriminacije, zato je tisti, ki izpolni to bit – pa čeprav po merilih nepravih opustitev – zmeraj storilec, ne glede na to, da je bil ob njem še nekdo, ki je deloval aktivno.9 Celovito gledano sta obsojenca delovala skupno, še zlasti glede na to, da je bila dolžnost skrbeti za oškodovanko, kot element garantne dolžnosti, pri obeh ves čas podana. Prav tako sta obsojenca po pravnomočnih ugotovitvah sodišč nižje stopnje ves čas vedela, kaj se z oškodovanko dogaja in, da ji eden izmed njiju ves čas prizadeja telesne poškodbe vseh vrst in stopenj. Izpolnjen je tudi pogoj obvladovanja dogajanja s strani obsojencev. Čeprav sta ravnala v storitveni ali/in nepravi opustitveni obliki, pa je bil bodisi od storitve, bodisi od opustitve odvisen nastanek prepovedane posledice. Sodišče prve stopnje je glede tega v trinajsti točki obrazložitve ugotovilo, da je imela opustitev garantne dolžnosti za nastanek prepovedane posledice enako težo, kot udarci ali drugačno aktivno ravnanje. Kolikor bi namreč le eden izmed obsojencev oškodovanko pred drugim zaščitil, deklica nasilja in telesnih poškodb ne bi utrpela. Pri tem pa je po presoji sodišča prve stopnje vsak izmed obsojencev bil zmožen opaziti kaj drugi od njiju deklici s svojim protipravnim ravnanjem povzroča, pri čemer so bile posledice številne, prav tako pa so bile navzven vsakomur vidne ter so zahtevale zdravstveno oskrbo. Poleg tega so bili vsi trije vsakodnevno, pa tudi daljša obdobja skupaj doma.

19. Glede na to, da sta obsojenca ravnala v sostorilstvu, je v nadaljevanju potrebno presoditi v kolikšni meri bi morala biti njuna ravnanja (aktivna ali pasivna) razmejena ter odgovoriti na vprašanje, ali sta lahko oba hkrati odgovorna za aktivno izvršitveno ravnanje in nepravo opustitev.

20. Iz dosedanje sodne prakse s področja sostorilstva in vprašanja razmejitve med ravnanji posameznih sostorilstev izhajajo izhodišča za odločanje v predmetni zadevi, vendar pa se vse zgoraj izpostavljene zadeve tudi pomembno razlikujejo od obravnavane zadeve. Vse dosedanje sodbe Vrhovnega sodišča so namreč obravnavale enkratne dogodke in situacije v katerih je prišlo do telesnih poškodb v relativno kratkem časovnem obdobju, medtem ko so v obravnavani zadevi prepovedane posledice nastajale kontinuirano in skozi daljše časovne obdobje. Navedena okoliščina je differentia specifica, ki obravnavano zadevo pomembno loči od dosedanje sodne prakse, hkrati pa vpliva na drugačno presojo volje obeh obsojencev oziroma vprašanja njune skupne odločitve za storitev kaznivega dejanja. V navedenih zadevah so namreč sodišča presojala subjektivni element sostorilstva v luči kratkotrajnega, praviloma hipnega dogajanja, medtem ko ga je v obravnavani zadevi potrebno tehtati v luči daljšega časovnega obdobja v katerem sta obsojenca povzročala prepovedane posledice.

21. Bistvenega pomena za odločitve v zadevah I Ips 355/2009 in I Ips 9199/2012 je bila odsotnost subjektivnega elementa sostorilstva oziroma enotne zavesti in volje vseh sostorilcev, katere vzrok je iskati ravno v kratkem časovnem obdobju, v katerem je prišlo do storitve kaznivih dejanj. Glede na to, da storilci v navedenih zadevah niso imel zavesti in volje, so lahko odgovarjali izključno za lastne vzročne prispevke. V obravnavani zadevi pa je (ravno) volja in enotna zavest obeh obsojencev podana. Omenjena skupna volja se je skozi daljše časovno obdobje kazala v negativnem odnosu obsojencev do oškodovanke, v njeni popolni izolaciji od zunanjega sveta ter v aktivnem prikrivanju njenih poškodb, ki sta ji jih prizadejala. Poleg izkazane skupne volje obsojencev, pa tudi iz vseh okoliščin njunega ravnanja izhaja, da sta v času izvrševanja kaznivih dejanj predvide(va)la ravnanja drugega soobsojenca in (vsaj) privolila v to, da bo njegovo ravnanje pripeljalo do prepovedane posledice. Izpolnitev subjektivnega elementa sostorilstva v obravnavani zadevi, ob upoštevanju dejstva, da je imela opustitev garantne dolžnosti obsojencev enak učinek za nastanek prepovedane posledice kot njuno aktivno ravnanje, omogoča, da se vsakemu izmed obsojencev pripišejo ravnanja drugega, kakor da bi bila njegova. Gre za vzajemno pripisovanje učinkov skupnega (tihega) dogovora povzročiti prepovedano posledico, vsakemu izmed obsojencev. To pa pomeni, da vprašanje kaj konkretno je kdo izmed njiju storil, izgubi pomen in zato ni več nujno, da obsojenca odgovarjata za lastne vzročne prispevke. Glede na to v obravnavani zadevi ni potrebno, da bi bila posamezna ravnanja obsojencev določno razmejena in pripisana. Pri tem je treba upoštevati, da je šlo celovito gledano za ravnanje, ki sta ga po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje, vodila in usmerjala oba obsojenca. V takšni situaciji pa ni mogoče posameznih ravnanj vsakega izmed obsojencev obravnavati iztrgano iz celote in ga posebej secirati kot to skuša prikazati zagovornik. Nerazmejitev vlog obsojencev v izreku sodbe sodišča prve stopnje in dejstvo, da v opisu dejanje ni navedeno kateri izmed njiju je deloval v storitveni in kateri v nepravi opustitveni obliki, zato ne predstavlja kršitve kazenskega zakona.

22. Vrhovna državna tožilka se v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pridružuje stališčem zagovornika obsojenca J. Navaja, da iz opisa očitanih kaznivih dejanj ni razvidno, kateri izmed obsojencev je dejanje storil s storitvijo in kateri z opustitvijo. Pri tem sicer ne govori o kršitvi kazenskega zakona, ampak zadevo problematizira z vidika kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Tako kot zagovornica obsojene S. A. namreč pojasnjuje, da izreka sodbe na način kot je oblikovan, ni mogoče preizkusiti. Dodaja, da se pri opisu kaznivih dejanj telesnih poškodb pri enem od obsojencev, ki ni konkretiziran, kot izvršitveno ravnanje navaja opustitev garantne dolžnosti, ki je lahko izvršitveno ravnanje pri kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe, ne pa pri kaznivih dejanjih telesnih poškodb.

23. Uvodoma je treba pojasniti, da stališče vrhovne državne tožilke o tem, da opustitev garantne dolžnosti ne more biti izvršitveno ravnanje pri kaznivih dejanjih telesnih poškodb, temelji na napačnem razumevanju nepravih opustitev. Le-te v kazenskem zakonu niso inkriminirane v obliki opustitev, kot to predpostavlja vrhovna državna tožilka, ampak v skladu s tretjim odstavkom 17. člena KZ-1, kot storitve. Dolžnost preprečiti prepovedano posledico je pri nepravi opustitvi namreč vpeta v storitveno oblikovano inkriminacijo. Dodaten pogoj krivde nepravega opustitvenega storilca pa je njegova dolžnost preprečiti nastanek prepovedane posledice – garantna dolžnost.10 V obravnavani zadevi je garantna dolžnost izvirala iz družinskih oziroma njej podobnih razmerij. Glede na navedeno je ob upoštevanju pogojev iz tretjega odstavka 17. člena KZ-1, tudi kaznivo dejanje telesnih poškodb mogoče storiti v obliki neprave opustitve.

24. V preostalem pa se ravno tako ni mogoče strinjati z argumentacijo vrhovne državne tožilke. Slednja namreč spregleda izkazano izrazito subjektivno komponento sostorilstva oziroma skupno voljo in zavest obsojencev poškodovati deklico ter dejstvo, da so bila neprava opustitvena ravnanja (opuščanje garantnih dolžnosti) enake teže za nastanek prepovedane posledice kot aktivna storitvena ravnanja. Medsebojna povezava omenjenih elementov pa omogoča, da se vsakemu izmed njiju pripišejo ravnanja drugega obsojenca, kakor da bi bila njegova. Hkrati takšen zaključek omogoča tudi celovitost ravnanj obsojencev skozi daljše časovno obdobje. Pri tem sta svoja ravnanja usklajevala, glede na to, da sta oškodovanko izolirala od zunanjega sveta in skupno pojasnjevala domnevne izgovore za njene poškodbe. Njuna ravnanja so imela po ugotovitvah sodišč nižje stopnje za cilj znebiti se oškodovanke. V tem konkteksu pa tudi izolacija posameznih ravnanj in vprašanje ali je posamezen obsojenec ravnal v storitveni ali nepravi opustitveni obliki, izgubi pomen. Hkrati pa ni videti razloga, zakaj takšnega izreka sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti. Na podlagi opisa dejanj je namreč mogoče sklepati tudi o subjektivnem elementu sostorilstva in skupni zavesti ter volji obsojencev povzročiti prepovedano posledico, kar pomeni tudi, da je obsojencema omogočal nemoteno izvrševanje pravice do obrambe.

25. Zagovornik M. J. zatrjuje, da so stališča sodišč nižje stopnje v nasprotju z načelom subjektivne odgovornosti oziroma krivde. S takšnim stališčem se ni mogoče strinjati. Načelo krivdne odgovornosti namreč preprečuje vpeljavo objektivne odgovornosti, ki pomeni, da posameznik brez krivde odgovarja zgolj za nastalo posledico. V obravnavani zadevi pa je pri obeh obsojencih izkazan krivden odnos do prepovedane posledice, in sicer direktni naklep do poškodb in malomarnost do smrti oškodovanke, hkrati pa so celovito opisana njuna ravnanja v obliki storitev in nepravih opustitev, zato kršitvi načela krivdne odgovornosti ni mogoče govoriti.

26. Zagovornik obsojenega M. J. navaja, da obsojenec ni mogel izvrševati pravice do obrambe, ker ni vedel ali naj se brani za opustitev, ali za storitev. Svoje stališče zagovornik utemeljuje na domnevi, da bi se obsojenec, če bi vedel, da se mu očita opustitev, lahko branil zgolj zoper ta očitek. Hkrati bi obsodba za opustitev lahko pomenila milejšo kazen, kot če bi bil obsojen zaradi storitve. Istovrstne navedbe vsebuje tudi zahteva zagovornice obsojene S. A. Uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana. Kot je bilo že pojasnjeno, je bilo v izreku sodbe navedeno, da se obsojencema očitata tako storitev kot neprava opustitev, zoper tako konkretizirane očitke pa sta se imela možnost braniti. V preostalem pa so naziranja zagovornika, da naj bi bila kazen za (nepravo) opustitev milejša, napačna. Tretji odstavek 17. člena KZ-1 ne predvideva milejšega kaznovanja pri nepravih opustitvah. Tudi strokovna literatura navaja, da se glede nepravih opustitvenih kaznivih dejanj ne bi smelo pozabiti, da je razlog za njihov nastanek prav potreba po enakem vrednotenju s storitvenimi kaznivimi dejanji, zato ni videti podlage za splošno milejše vrednotenje na ravni predpisovanja kazni.11

27. Zahteva zagovornika J. uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni razviden obsojencev subjektvni odnos do dejanj, niti njegov subjektivni odnos do vsakega posameznega dejanja. Zatrjuje, da je enaka situaciji pri obrazložitvi odmere kazni. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. Sodišče prve stopnje je v 71. točki obrazložitve sodbe presodilo, da je pri obeh obsojencih podan direktni naklep do poškodb in malomarnost do smrti oškodovanke. Svojo presojo je oprlo na različne lažne informacije, ki sta jih glede poškodb in varstva oškodovanke dajala ostalim, na osamitev deklice in na kasnejše usklajevanje zagovorov. Sodišče je tudi poudarilo, da način storitve kaznivih dejanj zoper nemočnega otroka, časovni razpon kaznivih dejanj in stopnjevanje nasilja kažejo na to, da je bil pri vseh kaznivih dejanjih podan njun direktni naklep, v odnosu do smrti oškodovanke pa sta ravnala z zavestno obliko malomarnosti. Presojo naklepa obsojenca, ki je ravnal v obliki neprave opustitve pa je oprlo na zavest in voljo nepreprečiti nasilja, ki se je redno in kontinuirano izvajalo zoper oškodovanko. Oba obsojenca sta takšno nasilje imela možnost opazovati, kolikor pa kdo od njiju ni bil neposredno navzoč, je imel možnosti neposredne posledice opaziti, saj so bile vidne (nenazadnje so poškodbe pri deklici opazili tudi drugi). Glede na navedeno se ni mogoče strinjati z zagovornikom, da sodba nima razlogov o obsojenčevi krivdi. Pri tem sicer res ni za vsako posamezno kaznivo dejanje izrecno pojasnjeno iz katerih okoliščin izhaja obsojenčev naklep do posameznih poškodb, vendar pa glede celokupnost in enotnost vseh ravnanj, ki so bila usmerjena k istemu cilju, to niti potrebno.

28. Glede očitkov o pomanjkanju razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca v okviru odmere kazni, je mogoče ugotoviti, da je sodišče prve stopnje obteževalne okoliščine, ki jih je upoštevalo pri izreku kazni obsojencu navedlo v 73. točki obrazložitve. Sodišče je pri tem sprva izpostavilo obteževalne okoliščine za oba obsojenca, kar je glede na enovitost ravnanja razumljivo. V nadaljevanju pa je sodišče v 74. točki obrazložitve posebej pojasnilo, kaj je narekovalo izrek strožje kazni obsojenki S. A. Glede na navedeno smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi očitanega pomanjkanja razlogov o izrečeni kazni, ni podana.

29. Zahteva zagovornika obsojenega M. J. uveljavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sodišči nista pojasnili na čem naj bi temeljila garantna dolžnost obsojenca J. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. Prvostopenjska sodba ima razloge o obsojenčevi garantni dolžnosti v 12. točki obrazložitve. Sodišče je pri tem izčrpno pojasnilo, da je med obsojencema šlo za ljubečo zvezo dveh odraslih oseb, ki sta si ustvarila življensko skupnost, v okviru katere sta živela v skupnem gospodinjstvu. Sodišče je tudi navedlo, da garantne dolžnosti obsojenca v razmerju do oškodovanke ne omejuje okoliščina, da je bil v kritičnem času še vedno formalno poročen z bivšo ženo I. J. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da so ga tako tretje osebe, kakor tudi sam sebe, vsebinsko šteli za očima, kar v slovarju SSKJ pomeni „materin drugi mož oz. partner v odnosu do njenih otrok iz prejšnjega zakona“. V tem delu obrazložitve sodbe je mogoče zaslediti tudi izrecen poudarek sodišča, da za kazensko pravo niso pomembne zgolj formalne definicije družinskega prava, ampak predvsem vsebina odnosa, ki je v obravnavani zadevi bila takšne narave, da je obsojenec postal garant v razmerju do oškodovanke. Sodišče druge stopnje je 22. točki obrazložitve sodbe odgovorilo na istovrstne pritožbene očitke in v bistvenem pritrdilo presoji sodišča prve stopnje. Glede na zgoraj navedeno ne držijo zagovornikove trditve, da sodišči nista argumentirano pojasnili na čem je temeljila garantna dolžnost obsojenca. Kolikor pa zagovornik polemizira z ugotovitvami o vsebini in naravi zveze obsojencev, pa s tem ne uveljavlja kršitev določb postopka, ampak izpodbija pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

30. Zagovornik zatrjuje, da so razlogi sodišča druge stopnje glede vprašanja obsojenčeve garantne dolžnosti drugačni od razlogov sodbe sodišča prve stopnje in da se obsojenec zoper takšno razlogovanje ni imel možnosti braniti kar po njegovi oceni predstavlja kršitev pravice do obrambe in pravice do pravnega sredstva. Pritožbeno sodišče ob presoji očitkov, da med obsojencema ni obstajala življenjska skupnost in očitkov o pomanjkanju razlogov o obsojenčevi garantni dolžnosti, ni navajalo nobenih novih okoliščin, ali ugotovitev, kot to zatrjuje zagovornik. Glede na navedeno ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe, ali kršitvi pravice do pravnega sredstva. V preostalem pa zagovornikova graja stališče pritožbenega sodišča, da očim ni pravni pojem, temveč opredeljuje vlogo materinega partnerja do njenih otrok iz prejšnjega zakona, predstavlja uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

31. Zagovornik očita sodbi sodišča prve stopnje, da v izreku sodbe ne vsebuje konkretizacije garantne dolžnosti. Takšen očitek predstavlja uveljavljanje kršitve kazenskega zakona, ki pa ni podana. V izreku sodbe sodišča prve stopnje je namreč že v abstraktnem delu naveden izvor garantne dolžnosti obsojencev, saj je navedeno, da je bila obsojenka S. A. mati, obsojenec M. J. pa očim oškodovanke. V konkretnem delu pa je nato še dodatno zapisano, da sta bila oba dolžna oškodovanko varovati pred nevarnostjo in poškodbami. Izrek tako konkretizira izvor garantne dolžnosti in njeno vsebino do mere, da obsojencema omogoča obrambo ter izpodbijanje očitkov o vlogi, izvoru in vsebini njune garantne dolžnosti. Podrobnejša konkretizacija pa je stvar obrazložitve sodbe, zato so zagovornikovi očitki neutemeljeni.

32. Zahteva zatrjuje, da sodbi sodišč nižje stopnje nimata obrazložitve o opustitvi in o njeni presoji. Poudarja, da je o vzročni zvezi mogoče govoriti le v okviru sklepanja, da brez storilčeve opustitve posledica ne bi nastala. V teh mejah je nujno preizkusiti ali dejanje, ki bi ga storilec moral izvršiti sploh adekvatno preprečiti prepovedano posledico in ali je zmogel opraviti preprečitveno dejanje. Zaključuje, da sodba razlogov o tem nima. Navedbe zagovornika ne držijo. Sodba sodišča prve stopnje ima v 13. točki obrazložitve obširne razloge o nepravi opustitvi obeh obsojencev in o tem, da je bilo njuna opustitev za nastanek prepovedane posledice enake teže kot aktivno storitveno ravnanje. Hkrati je sodišče pojasnilo, da kolikor bi le eden izmed obsojencev oškodovanko pred drugim zaščitil, deklica ne bi utrpela nasilja in s tem povezanih telesnih poškodb. Nenazadnje je sodišče zaključilo, da je bil vsak izmed obsojencev zmožen opaziti kaj drugi od njiju deklici s svojim protipravnim ravnanjem povzroča, pri čemer so bile posledice številne in navzven jasno vidne. Glede na izpostavljeno argumentacijo, se zagovornikovi očitki o pomanjkanju razlogov o obsojenčevi opustitvi in vzročni zvezi med opustitvenim ravnanjem ter prepovedano posledico, izkažejo kot neutemeljeni.

33. Zagovornica obsojence S. A. v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker bi po njenem stališču sodišče prve stopnje moralo pri kaznivih dejanjih po prvem odstavku 122. člena KZ-1 zavrniti obtožbo, ker ni bil podan predlog za pregon. Ocenjuje, da oškodovanka še ni bila mladoletnik, v smislu kot ga določata 71. in 72. člen KZ (mladoletnik v starosti od 14 do 18 leta). Poudarja, da v kritičnem času veljavno določilo 15.a člena KZ-1 predvidevalo, da se pri kaznivih dejanj zoper življenje in telo, izvršenih zoper mladoletnika, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe zakonika o vložitvi predloga za pregon in se storilca preganja po uradni dolžnosti. Zatrjuje, da je bil z novelo KZ-1E (Ur. l. RS, št. 27/17) zakonsko besedilo 15.a člena KZ-1 spremenjeno tako, da zakon ne govori več o mladoletniku, ampak o mladoletni osebi. Zaključuje, da ravno sprememba zakonskega besedila kaže na različno zakonodajalčevo pojmovanje besed mladoletnik in mladoletna oseba.

34. Uveljavljana kršitev določb postopka ni podana. Zakonsko besedilo 15. a člena KZ-1, veljavno v kritičnem času, je sicer res uporabljajo izraz mladoletnik, vendar pa to ne pomeni, da se za osebo mlajšo od štirinajstih let ne bi smel voditi pregon po uradni dolžnosti za tovrstna kazniva dejanja. Zagovornica se ob tem sklicuje na določili 71. in 72. člena KZ ter poudarja, da ista beseda „mladoletnik“ v različnih delih kazenskega zakona ne bi smela imeti drugačnega pomena. Vendar pa je takšna argumentacija napačna. Različna razlaga istega zakonskega pojma temelji na drugačnem namenu in kontekstu v katerem sta pojma uporabljena na posameznih mestih v kazenskem zakonu. Namen 71. člena KZ je v preprečitvi uporabe kazenskih sankcij proti storilcem kaznivih dejanj, mlajših od štirinajstih let in v tem kontekstu njihova zaščita pred kazenskim pregonom,12 medtem ko pojem mladoletnik v 15. a členu KZ-1 zajema mladoletne oškodovance. Glede na navedeno ni mogoče iste razlage zakonskega pojma iz 71. člena KZ uporabiti tudi v primeru 15. a člena KZ-1. Hkrati si ni mogoče predstavljati, da bi bila določba 15. a člena KZ-1, ki jo je zakonodajalec uvedel ravno z namenom zaščite otrok kot najranljivejše skupine, izključno v funkciji zaščite mladoletnih oseb med 14 in 18 letom starosti, ne pa tudi v funkciji zaščite oseb mlajših od 14 let. Kolikor je namreč zakonodajalec smatral mladoletnike med 14 in 18 letom za tako ranljivo skupino ljudi, da mora država preganjati kazniva dejanja na njihovo škodo, tudi brez posebnega predloga, to še v toliko večji meri (argument a fortiori) velja za osebe mlajše od 14 let.

35. Z novelo KZ-1E se je zakonsko besedilo 15. a člena KZ-1 sicer res spremenilo, kot navaja zagovornica, in sicer je zakonski pojem mladoletnik nadomestila beseda mladoletna oseba. Vendar pa je iz zakonodajnega gradiva novele razvidno, da šlo le za redakcijski popravek, namenjen uskladitvi sistematike in redakcijske jasnosti. Pri tem je v zakonodajnem gradivu izrecno navedeno, da je tudi razlaga dotedanjega besedila mogoča le v smislu, da se pojem mladoletnik nanaša na vse osebe do dopolnjenega osemnajstega leta starosti.13 Ob upoštevanju vsega navedenega je mogoče zaključiti, da je razlaga 15.a člena KZ-1 kakršno ponuja zagovornica nepravilna, kar hkrati pomeni, da uveljavljana kršitev določb postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

36. Zagovornica navaja, da v izreku sodbe pri očitanem kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe ni opredeljena krivdna oblika v odnosu do hujše posledice, čeprav je pri tem kaznivem dejanju obligatorna. Meni, da zgolj ugotovitev smrti kot hujše posledice ne izraža oblike krivde obsojencev do ugotovljene smrti. Zatrjuje tudi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do odločilnega vprašanja, ali sta se obsojenca ob izvršitvi zavedala možnosti, da lahko njuno ravnanje poleg poškodbe glave povzroči tudi smrt.

37. Vrhovno sodišče je v številnih sodbah presodilo, da dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja in se dokazuje vrsta naklepa po 17. členu KZ pri naklepnih kaznivih dejanjih ali vrsta malomarnosti po 18. členu KZ pri kaznivih dejanjih, storjenih iz malomarnosti, po zakonu niso obvezna sestavina opisa kaznivega dejanja in se v izreku ta dejstva ter okoliščine praviloma ne navajajo.14 Ne glede na izpostavljeno stališče sodne prakse, pa so v obravnavani zadevi v izreku sodbe tovrstne okoliščine navedene. V izreku so namreč opisane okoliščine in mehanizem nastanka posebno hude telesne poškodbe, hkrati pa je navedena tudi hujša posledica (smrt). V preostalem pa je že na podlagi v izreku konkretizirane okoliščine, da je oškodovanka dobila močan udarec v glavo, mogoče zaključiti, da sta obsojenca ravnala (vsaj) v krivdni obliki malomarnosti do hujše posledice (smrti) oškodovanke. Podrobnejše objektivne okoliščine, ki kažejo na krivdno obliko do hujše posledice pa so stvar obrazložitve sodbe in jih je sodišče prve stopnje tudi navedlo v 73. točki obrazložitve. Pri tem je pojasnilo, da aktivni obsojenec, ki je z oškodovanko ravnal na način, da jo udaril po glavi, ki je sicer vitalni del telesa, ali jo zalučal v predmet z večjo gladko površino nedvomno deloval z namenom poškodovanja in odgovarja za vsakršno posledico, ki je iz tega njegovega dejanja izšla. Glede na navedeno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

38. Zagovornica obsojene S. A. navaja, da ni dokazano, da je obsojenka v času delovanja aktivnega storilca opustila svojo varovalno dolžnost. Hkrati ocenjuje, da so poškodbe oškodovanke nastale z aktivnim ravnanjem v odsotnosti obsojenke. Podobne trditve podaja tudi zagovornik obsojenega M. J., ki še dodaja, da v obravnavani zadevi ni jasno, ali je bil obsojenec kot opustitelj v kritičnem času sploh prisoten in kakšna je bila njegova obveznost v tistem času, oziroma kakšna naj bi bila potem njegova opustitev. Sodbi sodišč nižje stopnje imata razumne razloge o vprašanju navzočnosti obsojencev, hkrati pa vsebujeta pojasnilo, da tudi v primerih, ko obsojenca nista bila navzoča v času aktivnega ravnanja enega izmed njiju, so pri oškodovanki nastale posledice, ki so bile drugemu kasneje jasno vidne. Šlo je za naklepno ponavljajoče se ravnanje obeh obsojencev, pri čemer je vsak od njiju imel možnost preprečiti nadaljnje nasilje nad oškodovanko, česar pa nista storila. Smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana, v preostalem pa izpostavljene navedbe zagovornikov predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

39. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb postopka ter Ustave, niso bile podane, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

40. Glede na podatke o premoženjskem stanju obsojencev, razvidne iz sodbe sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče oba obsojenca na podlagi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse.

-------------------------------
1 Točka 83. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.
2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 11020/2009 z dne 13. 3. 2014.
3 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 355/2009 z dne 16. 12. 2010.
4 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9199/2012 z dne 15. 1. 2015.
5 dr. Matjaž Ambrož: SOSTORILSTVO V PRIMEŽU TEORETIČNIH MODELOV IN PRAKTIČNIH IZZIVOV, revija Pravnik, št. 5-6, letnik 2013.
6 Tako dr. Matjaž Ambrož: Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, št. 5-6, let. 2013, str. 295 in dalje.
7 Tako dr. Matjaž Ambrož: Sostorilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 37.
8 Tako dr. Matjaž Ambrož: Sostorilstvo v primežu teoretičnih modelov in praktičnih izzivov, Pravnik, št. 5-6, let. 2013, str. 295 in 296.
9 dr. Matjaž Ambrož: Sostorilstvo in udeležba v kazenskem pravu, GV Založba, Ljubljana, 2014, str. 128 – 131.
10 Bavcon, Šelih in ostali: KAZENSKO PRAVO – SPLOŠNI DEL, Peta izdaja, Ljubljana, 2011, str. 158-164.
11 dr. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 92.
12 dr. Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2001, str. 418-419.
13 Predlog Zakona o spremembah in dopolnitevah Kazenskega zakonika z dne 8. 3. 2017, št. 00720-3/2017/9.
14 npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 84/2004 z dne 5.5.2005 in I Ips 36/2009 z dne 9. 7. 2009 ter številne druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 17, 17/3, 20, 20/2.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 371, 371/1, 371/1-11, 372, 372-1.
Datum zadnje spremembe:
29.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM1MDYz