<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 352/2004
ECLI:SI:VSRS:2004:I.IPS.352.2004

Evidenčna številka:VS22577
Datum odločbe:16.12.2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - ponovitvena nevarnost - predkaznovanost - domneva nedolžnosti - neogibna potrebnost pripora

Jedro

Predkaznovanost je ena od pomembnejših subjektivnih okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

S tem ko je sodišče ugotovilo obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu v vloženi obtožbi očitanih kaznivih dejanj in z upoštevanjem njegove predkaznovanosti pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni kršilo domneve nedolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. N.B. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 25.10.2004 podaljšal pripor zoper obd. N.B. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 12.11.2004 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno. Zoper obdolženca je vložena obtožnica zaradi kaznivih dejanj posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in dveh poskusov kaznivih dejanj posilstva po 1.

odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki 1.

odstavka 201. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zoper obdolženca podaljšani pripor odpravi, podrejeno pa se zavzema za nadomestitev pripora s hišnim priporom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Meni, da ocena zagovornikove zahteve, da pripor ni neogibno potreben, da je mogoče ponovitveno nevarnost odpraviti z odreditvijo hišnega pripora, da ponovitvena nevarnost ne obstaja in da ni sorazmerja med priporom ter nevarnostjo, ki jo za okolico predstavlja obdolženec na prostosti, ni pravilna. Po njegovem stališču so podani vsi zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve navaja, da ne soglaša z oceno sodišča, da je pripor neogibno potreben, predvsem pa sorazmeren s kršitvijo osnovnih človekovih pravic obdolženega, ki so s priporom okrnjene, o čemer odločitev višjega sodišča niti nima razlogov. V ostalem po eni strani izraža dvom v obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, po drugi strani pa ocenjuje, da je mogoče takšno nevarnost pri obdolžencu odpraviti z nadomestitvijo pripora s hišnim priporom.

Zakonski pogoji za odreditev oziroma podaljšanje pripora so: obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil določeno kaznivo dejanje, in obstoj enega izmed pripornih razlogov, naštetih v 1., 2. in 3.

točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Sklep, s katerim sodišče odredi ali podaljša pripor, mora poleg navedbe dejstev in okoliščin, iz katerih izhaja utemeljen sum, vsebovati tudi obrazložitev pripornega razloga in utemeljitev, zakaj je odreditev ali podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi oziroma potek postopka (2. odstavek 202. člena ZKP).

V obravnavani zadevi je sodišče podaljšalo pripor zoper obdolženca po vloženi obtožnici (2. odstavek 272. člena ZKP), s katero je obdolžencu očitano, da je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja posilstva po 1. odstavku 180. člena KZ in dveh poskusov tega kaznivega dejanja po 1. odstavku 180. člena v zvezi z 22. členom KZ. Utemeljenega suma, ki ga napadeni pravnomočni sklep ugotavlja in obrazlaga z doslej zbranimi podatki in dokazi, zahteva ne izpodbija.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP je ponovitvena nevarnost podana, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in obdolženčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo med drugim na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Ta določba zajema tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer zadostuje, da sodišče ugotovi in presodi vsaj eno okoliščino subjektivne in eno objektivne narave.

Zaključek o obstoju tega razloga sodišče opira na okoliščine, da je obdolženec utemeljeno osumljen treh kaznivih dejanj, storjenih v kratkem časovnem obdobju od 15.5.2004 do 1.8.2004 na škodo iste oškodovanke, da je bil že pravnomočno obsojen zaradi storitve dveh istovrstnih kaznivih dejanj, za kateri mu je bila izrečena enotna kazen pet let zapora in da je v letu dni po poteku pogojnega odpusta storil obravnavana kazniva dejanja.

Glede na razloge napadanega pravnomočnega sklepa je sodišče ugotavljalo tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, ter na njihovi podlagi presodilo, da je pri obdolžencu še vedno podana ponovitvena nevarnost. Pri tem je pravilno ocenilo tudi obdolženčevo prejšnje življenje, to je predkaznovanost za istovrstni kaznivi dejanji ter njegove osebne lastnosti, ki se kažejo v vztrajnosti in odločnosti pri storitvah kaznivih dejanj posilstva. Odločitev sodišča se glede na navedeno ne opira samo na obdolženčevo predkaznovanost. Po ustaljeni sodni praksi je tudi sicer predkaznovanost ena od pomembnejših subjektivnih okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Očitek, da gre za kršitev domneve nedolžnosti, ker je podaljšanje pripora utemeljeno predvsem na predhodni obsodbi obdolženca, ni utemeljen. Po 27. členu Ustave Republike Slovenije in tudi po 3. členu ZKP velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Vendar pa Ustava (1.

odstavek 20. člena) določa možnost poseganja v človekovo pravico do osebne svobode že na podlagi utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje in ne šele na podlagi pravnomočne sodbe. Zato s postopanjem sodišča, ki je ugotovilo le obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu v vloženi obtožbi očitanih kaznivih dejanj in z upoštevanjem njegove predkaznovanosti pri presoji pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni kršena domneva nedolžnosti in tudi ne določbe kazenskega postopka, s katerimi so predpisani zakonski pogoji za podaljšanje pripora.

Senat sodišča prve stopnje je presodil, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben za varnost ljudi zaradi kriminalne količine, ki naj bi jo s storitvijo očitanih kaznivih dejanj uresničil, s čimer je neposredno ogrožena telesna celovitost oškodovank. Višje sodišče, ki je soglašalo s prvostopenjskimi zaključki in presodilo pritožbene navedbe, je ob vseh ugotovljenih okoliščinah upoštevalo pri oceni neogibne potrebnosti pripora tudi naravo obravnavanih kaznivih dejanj ter poudarilo, da so izrazito uperjena zoper spolno integriteto. S tem je nakazalo, da tovrstna kazniva dejanja predstavljajo hudo ogrožanje varnosti ljudi. Na podlagi tega in glede na ugotovljeno nevarnost ponavljanja teh kaznivih dejanj pri obdolžencu, sta nižji sodišči tudi utemeljeno sklepali, da je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da ga zato ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, tudi ne s hišnim priporom. Dosedanje obdolženčevo ravnanje, iz katerega sledi, da je nagnjen k izvršitvam kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, ne omogoča odločitve, za katero se zavzema vložnik zahteve.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. N.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).


Zveza:

URS člen 20, 20/1, 27.ZKP člen 201, 201/1-3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNTM2MQ==