<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 6686/2011
ECLI:SI:VSRS:2018:I.IPS.6686.2011

Evidenčna številka:VS00014869
Datum odločbe:05.07.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK II Kp 6686/2011
Datum odločbe II.stopnje:10.11.2016
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Marjana Lubinič, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki - kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - blanketna dispozicija - dopolnilna norma - kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu - vzročna zveza - prekinitev vzročne zveze - bistvene kršitve določb postopka - pravica do obrambe - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ogled kraja kaznivega dejanja - sprememba obtožbe - opis kaznivega dejanja

Jedro

Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem.

Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih.

Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnosti pa predstavlja neposreden vzrok za škodni dogodek. Sodišči sta zaključili, da so obsojenčeve opustitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obrazložili sta, je obsojenec imel možnost in dolžnost preprečiti oziroma odstraniti potencialno nevarnost, pa tega ni storil, čeprav je to bilo v njegovi pristojnosti, zavedanje obsojencev pa izkazuje tudi dejstvo, da je bilo ob kasnejši uporabi opažev poskrbljeno za fizično varovanje gradbene jame.

Okrožna državna tožilka je obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, pri čemer se predmet obtožbe nanaša na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do spremembe pravne opredelitve obravnavanega dejanja, zato kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana.

Obtožnica z dne 9. 2. 2015, ki je bila dne 1. 2. 2016 spremenjena skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP, v katerem so predpisane obvezne sestavine obtožbe, obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in druge (v določbi navedene) okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi. V obtožnici so navedena dejstva, ki so se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, med drugim tudi dejstva glede obsojenčevega vedenja o razopažanju in deponiranju opažev, prav tako je obrazloženo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da bi lahko opisano ravnanje oziroma opustitev imelo za posledico prevrnitev opažev in poškodovanje delavcev, ki so se gibali pod njimi, kar se je zgodilo dne 2. 2. 2011.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 18. 3. 2016 Z. J., M. P. in H. L. spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po petem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 201. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jim je pogojne obsodbe, v kateri je obsojenemu J. določilo kazen eno leto in pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, obsojenemu P. je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let, obsojenemu L.pa kazen eno leto zapora s preizkusno dobo enega leta in šestih mesecev. Obsojencem je naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka in plačilo sodne takse. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10. 11. 2016 pritožbe zagovornikov zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencem naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega J. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe za obravnavano dejanje, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane pravnomočne sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec Mirko Vrtačnik je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Vrhovni državni tožilec pritrjuje obrazložitvi sodišč prve in druge stopnje, da postavitev izvedenca gradbene stroke statika in ogled kraja kaznivega dejanja za pravilno odločitev v obravnavani zadevi nista potrebna. Meni, da zagovornik relevantnost navedenih dokaznih predlogov utemeljuje na podlagi drugačnih dejanskih okoliščin obravnavanega kaznivega dejanja, kot sta jih ugotovili sodišči, s čemer izraža nestrinjanje z njunimi dokaznimi zaključki, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Navaja, da je sodišče druge stopnje pritrdilo zaključkom sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med obsojenčevo opustitvijo dolžnostnega ravnanja in oškodovančevo smrtjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oškodovančevo ravnanje in udarec delovnega stroja ob opaža ne predstavljata dogodkov, ki jih obsojenec ni mogel pričakovati. Ocenjuje, da zagovornik z navedbami o pretrganju vzročne zveze ponovno izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec kot neutemeljene ocenjuje zagovornikove navedbe, da obsojenec ni vedel in ni mogel vedeti za nevarno situacijo na gradbišču in navaja, da je na te navedbe ustrezno odgovorilo sodišče druge stopnje v točkah 4 in 5 obrazložitve sodbe. Trdi, da spremenjena obtožnica temelji na istem historičnem dogodku, državna tožilka pa je obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. S spremembo obtožnice sta bila pred zaključkom glavne obravnave seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, s čemer je bil obsojencu zagotovljen primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Trdi, da sprememba obtožnice ni vplivala na istovetnost očitanega kaznivega dejanja. Navaja, da izpodbijana pravnomočna sodba vsebuje potrebne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso s seboj v nasprotju. Ocenjuje, da zagovornik z navedbami o odsotnosti razlogov o odločilnih dejstvih pod videzom kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP nasprotuje dokaznim zaključkom sodišč. Navedeno po mnenju vrhovnega državnega tožilca velja tudi za zagovornikove navedbe o kršitvi kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, na katere je v zadostni meri odgovorilo sodišče druge stopnje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki nanj nista odgovorila.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da normativov za ravnanje z opaži Faresin ni. Po zagovornikovih navedbah Program ukrepov za varstvo pri delu podjetja E. za opaže Faresin ni predpis oziroma tehnično pravilo o varnostnih ukrepih kot zakonski znak kaznivega dejanja po drugem odstavku 201. člena KZ-1. Po zagovornikovem mnenju obsojenec ni kršil predpisov. Ocenjuje, da očitka nepravilnega deponiranja opažev in opustitve postavitve varnostnih naprav v izreku sodbe nista konkretizirana, zato ni podan temeljni element protipravnosti dejanja. Po zagovornikovih navedbah izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede postavitve varnostnih naprav na gradbišču in pravnega predpisa, ki določa navedeno obveznost (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljane kršitve niso podane. Abstraktni zakonski znak kršitve predpisov ali tehničnih pravil o varnostnih ukrepih iz drugega odstavka 201. člena KZ-1 je v izreku sodbe sodišča prve stopnje konkretiziran z opisom, da obsojenec ni upošteval določb 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD), 10. člena Uredbe o zagotavljanju varstva in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju Uredba) ter v nasprotju s splošno priznanimi tehničnimi pravili in 5. točko Programa ukrepov varstva pri delu podjetja E. za opaže Faresin (v nadaljevanju Program) ni zagotovil varnosti v zvezi z delom. Iz določb 5. člena ZVZD izhaja, da mora delodajalec zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi. Skladno z določbo 10. člena Uredbe je potrebno med izvajanjem del na gradbišču upoštevati in izvajati (zgoraj navedena) temeljna načela iz ZVZD. Navedeni določbi tako na splošno predpisujeta obveznost delodajalca, da zagotovi varnost in zdravje pri delu. Varno ravnanje s konkretnimi opaži pa je določeno v 5. točki Programa, skladno s katero je treba po uporabi opažev oziroma razopaženju, le-te transportirati na deponijo; v krajih, kjer so možni sunki vetra ali ko hitrost vetra ogroža stabilnost opažev, jih je potrebno zavarovati pred prevrnitvijo, pri čemer se opaže običajno zlaga ploskoma enega na drugega s pokladanjem lesenih gredic. Po presoji Vrhovnega sodišča navedeni predpisi in splošno priznana tehnična pravila skupaj predstavljajo dopolnilno normo blanketne določbe iz drugega odstavka 201. člena KZ-1, ki določa varno deponiranje opažev oziroma onemogočanje približevanja nepravilno deponiranim opažem. Vrhovno sodišče še ugotavlja, da sta se sodišči do kršitve predpisov in tehničnih pravil o varnostnih ukrepih opredelili v točki 11 obrazložitvi sodbe sodišča druge stopnje in točki 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

7. V izreku je opisano, da je obsojenec dopustil neustrezno deponiranje opažev na steno (kampado), da torej opaži niso bili položeni na tla ali drugače zavarovani pred prevrnitvijo, pri čemer obsojenec tudi ni poskrbel za postavitev varnostnih naprav, da bi bilo približevanje nepravilno deponiranim opažem onemogočeno. Sodišči prve in druge stopnje sta obrazložili, da se je z deponiranjem opažev, brez njihovega fiksiranja na varno podlago, vzpostavilo stanje, ki je pomenilo neposredno nevarnost za življenje delavcev ali naključnih tretjih, pri čemer gibanje oziroma približevanje nepravilno deponiranim opažem ni bilo onemogočeno oziroma zavarovano, kar je v nasprotju z zgoraj navedenimi predpisi in temeljnimi načeli zagotavljanja varnosti in zdravja delavcev v zvezi z delom. S tem sta se sodišči v zadostni meri opredelili do postavitve varnostnih naprav in predpisov, ki navedeno obveznost določajo (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbami o (ne)pravilnem deponiranju opažev in njihovi prevrnitvi ter varnostnih napravah (v območju delovanja bagra) izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po zagovornikovih navedbah obsojencu ni mogoče očitati, da je obravnavano dejanje storil s krivdno obliko nezavestne malomarnosti (kršitev 1. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP). Trdi, da obsojenec ni bil neposredno odgovoren za spoštovanje predpisov na gradbišču in za postavitev varnostnih naprav. Obsojenca na gradbišču ni bilo, okoliščine oziroma razmere na gradbišču mu niso bile in niso mogle biti znane, zato se ni moral in mogel zavedati možnosti nastanka posledic, o čemer izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

9. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je bil obsojenec kot odgovorni vodja del odgovoren za izvajanje varnostnih ukrepov pri delu. Obsojenec je bil v odsotnosti obsojenega P., ko je prišlo do razopažanja, v dvojni vlogi, saj je slednjega nadomeščal in je takrat bil tudi edini odgovoren za operativno vodenje gradbišča. Sodišči sta obrazložili, da ni pomembno, da obsojenca od 26. 1. 2011 do 2. 2. 2011 na gradbišču ni bilo, saj so mu bile razmere na gradbišču v dneh pred in po nesreči dobro poznane. Tako so bili nadrejeni vselej seznanjeni tudi z načinom razopažanja opažev, saj se je na gradbišču to ves čas izvajalo na enak, neustrezen način. Vedenje obsojenega J. glede uporabe, postavitve in razopažanja predmetnih opažev ter organizacije dela v njihovi bližini kljub zatrjevani nenavzočnosti obsojenca na gradbišču je razvidno iz gradbenega dnevnika in knjige ukrepov, zato se ob zavedanju njihovega pravilnega odlaganja oziroma deponiranja oziroma alternativnih varnostnih ukrepov za njihovo brezhibno zavarovanje ne more razbremeniti odgovornosti za dopustitev neustreznega in predvsem nevarnega razopažanja. Sodišči sta obrazložili, da je bil obsojenec odgovoren za varnost na gradbišču, da je s svojim opustitvenim ravnanjem kršil predpise oziroma tehnična pravila s področja varnosti in zdravja pri delu, da je podana vzročna zveza med zgoraj navedenimi kršitvami in nastalo prepovedano posledico, ki ni bila prekinjena in da bi z ustreznim ukrepanjem na potek dogodkov moral in mogel vplivati ter na tej podlagi zaključili o obsojenčevi nezavestni malomarnosti (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 20-22 in 24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbami, da obsojenca na gradbišču ni bilo in da so zaključki sodišča o obsojenčevi krivdi v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga za zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Zagovornik navaja, da je obravnavano dejanje nepravo opustitveno kaznivo dejanje. Obsojenčeva opustitev po teoriji adekvatnosti oziroma pripisljivosti ni mogla povzročiti prepovedane posledice, izpodbijana pravnomočna sodba o tem nima razlogov. Ocenjuje, da prevrnitev opažev lahko povzroči le bager, zato je izpodbijana pravnomočna sodba v nasprotju s fizikalnimi zakonitostmi. Trdi, da je v obravnavanem primeru vzročno zvezo prekinilo oškodovančevo gibanje v delovnem območju bagra, kjer je gibanje prepovedano. Oškodovančevo gibanje ni bilo pričakovano, preusmerilo je potek dogodkov, zato bi tudi v primeru nepravilnega deponiranja opažev odpravilo vpliv obsojenčevega ravnanja. Oškodovanec je z navedenim ravnanjem kršil prisilne predpise, obsojenec pa za takšno oškodovančevo ravnanje ni odgovoren, o čemer sodba nima razlogov. Trdi, da se varnostne naprave v delovnem območju bagra ne morejo postaviti, navedena dolžnost prav tako ni (zakonsko) predpisana. Navaja še, da je bilo na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljeno, da delavci pod opaži niso hodili, saj tam ni bilo mogoče hoditi, hoja pa je bila zaradi bližine bagra tudi prepovedana, zato obsojenec ni mogel pričakovati, da bo oškodovanec hodil na navedenem območju (kršitev 1. točke 420. člena v zvezi s 1. točko 372. člena ZKP in kršitve 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe niso utemeljene. Obravnavano kaznivo dejanje je pravo opustitveno kaznivo dejanje1, pri katerem gre 1) za opustitev dolžnosti odgovorne osebe za postavitev, delovanje in brezhibnost varnostnih naprav ter 2) za opustitev drugih oblik varnostnih ukrepov, ki se zahtevajo po predpisih ali tehničnih pravilih. V obravnavani zadevi je bil obsojenec spoznan za krivega, da ni poskrbel za varnostni ukrep po predpisih in tehničnih pravilih, to je ustrezno deponiranje opažev, niti ni poskrbel za postavitev varnostnih naprav in s tem za preprečitev dostopa do nepravilno deponiranih opažev.

12. Sodišči sta ugotovili in obrazložili, da bi moral obsojenec kot odgovorni vodja gradbišča, ki je bil določen za odgovorno osebo za izvajanje ukrepov za zagotovitev varstva in zdravja pri delu, pri čemer so bile njegove dolžnosti in odgovornosti določene v odločbi o imenovanju in pooblastilih z dne 26. 3. 2010, ali zagotoviti ustrezno deponiranje opažev ali zagotoviti postavitev varnostnih naprav, (alternativna) opustitev obeh dolžnosti pa predstavlja neposreden vzrok za škodni dogodek. Sodišči sta obrazložili, da je vzrok za nesrečo nepravilna odložitev opažev po njihovem razopažanju oziroma dopustitvi s tem vzpostavljenega nevarnega stanja. Zaključili sta, da je do nesreče prišlo zaradi morebitnega udarca delovnega stroja ali materiala ob opaža, pritrditvene elemente opažev ali podporni zid, na katerega sta bila naslonjena, bodisi da je šlo za samostojni dejavnik ali za konkurenco z drugimi, s strani izvedenca navedenimi možnimi vzroki za prevrnitev opažev, in sicer je šlo za območje gradbišča, delovanje strojne mehanizacije v neposredni bližini odloženih opažev s povzročanjem tresljajev, utesnjenost oziroma pomanjkanje prostora za odlaganje opažev, sipkost materiala in posledično nestabilnost predvsem prenesenega opaža v njegovem spodnjem delu, ki je segal preko temeljev, odvijanje cestnega prometa nad opaži, klimatski pogoji, kar ni predstavljalo nepričakovanih oziroma nepredvidljivih dogodkov, ki bi jim bilo mogoče pripisati relevantno vzročno zvezo z realizacijo prepovedane posledice (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči sta zaključili, da so obsojenčeve opustitve v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Obrazložili sta, da je obsojenec imel možnost in dolžnost preprečiti oziroma odstraniti potencialno nevarnost, pa tega ni storil, čeprav je to bilo v njegovi pristojnosti, zavedanje obsojencev pa izkazuje tudi dejstvo, da je bilo ob kasnejši uporabi opažev poskrbljeno za fizično varovanje gradbene jame. Sodišči sta tako presodili in odgovorili na navedbe obrambe glede obstoja in pretrganja vzročne zveze, razloge izpodbijane pravnomočne sodbe pa sprejema tudi Vrhovno sodišče (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točke 15-24 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

13. Pri navedbi, da delovni proces ne omogoča postavitve bagra, zagovornik zgreši bistvo, ki je v zaključku sodišč, da bi moralo biti ustrezno zavarovano območje, kjer so bili deponirani opaži in ne območje bagra, ki je deloval ob tem območju (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 16 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Sodišči sta zavrnili ugovor obrambe, da je gibanje oškodovanca v delovnem območju strojne mehanizacije pretrgalo vzročno zvezo. Kot navedeno zgoraj, sta zaključili, da je bager deloval ob in ne na območju delovne nesreče, pri čemer bager v času nesreče ni deloval. Obrazložili sta, da je vzrok nesreče v nepravilnem deponiranju opažev, ki so se na oškodovanca prevrnili zaradi zgoraj navedenih predvidljivih dogodkov na gradbišču (promet, delovanje strojev, zmrzal itd.). Ugotovili sta, da se je delavec v trenutku nesreče nahajal na poti, ki se je tudi sicer uporabljala na delovišču. Sodišči sta glede nespoštovanja predpisov s strani oškodovanca zaključili, da je oškodovanec uporabljal pot, ki je bila v uporabi, pri čemer delavci navodil, da te poti ne bi smeli uporabljati, niso prejeli, ta pot pa je bila v določenih primerih (ko se je na drugi strani ceste odvijal promet ali so betonirali del ceste itd.) tudi edina mogoča. Sodišči sta zaključili, da bi obsojenec zaradi neustreznega zavarovanja nevarnih območij gradbišča moral predvideti (tudi nerazumno) ravnanje delavcev (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točki 18 in 19 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik pri uveljavljanju neobstoja oziroma pretrganja vzročne zveze pod krinko kršitve kazenskega zakona izhaja iz drugačnih dejanskih predpostavk za presojo vzročne zveze, s čimer izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč prve in druge stopnje ter uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

14. Zagovornik uveljavlja kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP, ko navaja, da je v spremenjeni obtožnici opisano drugo (in ne drugačno) kaznivo dejanje. Po zagovornikovih trditvah gre za nedopustno modifikacijo obtožbe, ki je posledica v dokaznem postopku ugotovljenih razbremenilnih dejstev. Po zagovornikovem mnenju sodišče modifikacije obtožbe ne bi smelo dopustiti, saj niti v prvi niti v modificirani obtožnici ni navedena trditvena in dokazna podlaga, da je obsojenec vedel in dopustil nepravilno deponiranje opažev, saj ga na gradbišču od 26. 1. 2011 do 2. 2. 2011 ni bilo. Meni, da je obtožba v nasprotju z izvedenimi dokazi.

15. Zagovornikove navedbe po presoji Vrhovnega sodišča niso utemeljene. Kot sta obrazložili sodišči (točka 4 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), je v obravnavani zadevi okrožna državna tožilka modificirala obtožbo (list. št. 576 spisa) oziroma jo prilagodila v izvedenem dokaznem postopku ugotovljenemu dejstvu, da je bil obsojeni P. v času demontaže opažev na letnem dopustu. V spremenjeni obtožnici se nadomeščanje obsojenega P. v času demontaže opažev tako več ne očita obsojenemu L., temveč obsojenemu J. Obsojenemu J. se storitev obravnavanega dejanja v spremenjeni obtožnici očita na podlagi dveh temeljev, in sicer je bil odgovoren za operativno vodenje gradbišča ter nadomeščanje obsojenega P. Okrožna državna tožilka je iz obtožbe izpustila očitek obsojenemu P., da ni uredil varnega izhoda iz gradbene jame, saj navedena opustitev ni v direktni povezavi z nastalo posledico. Iz navedenega izhaja, da je okrožna državna tožilka obtožnico spremenila na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, pri čemer se predmet obtožbe nanaša na isti historični dogodek. V obravnavanem primeru prav tako ni prišlo do spremembe pravne opredelitve obravnavanega dejanja, zato kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana. S spremembo je bila obramba seznanjena na glavni obravnavi dne 1. 2. 2016, obsojencu je bil omogočen primeren čas za pripravo obrambe, s čemer je bilo zadoščeno vsem zakonsko predvidenim procesnim kavtelam ob modifikaciji obtožbe (drugi odstavek 344. člena ZKP).

16. Obtožnica z dne 9. 2. 2015 (list. št. 330 spisa), ki je bila dne 1. 2. 2016 spremenjena (list. št. 578-579 spisa), skladno s prvim odstavkom 269. člena ZKP, v katerem so predpisane obvezne sestavine obtožbe, obsega opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki in druge (v določbi navedene) okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolje označi. V obtožnici so navedena dejstva, ki so se dokazovala z izvedbo predlaganih dokazov, med drugim tudi dejstva glede obsojenčevega vedenja o razopažanju in deponiranju opažev, prav tako je obrazloženo, da bi se obsojenec moral in mogel zavedati, da bi lahko opisano ravnanje oziroma opustitev imelo za posledico prevrnitev opažev in poškodovanje delavcev, ki so se gibali pod njimi, kar se je zgodilo dne 2. 2. 2011. Zagovornik z navedbami o nasprotju med obtožbo in izvedenimi dokazi ne uveljavlja nobene izmed kršitev, ki jih je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

17. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave in navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi dokaznemu predlogu obrambe za postavitev izvedenca gradbene stroke statika. Po zagovornikovih navedbah gre za ključen dokaz, na podlagi katerega bi ugotovili dejanski vzrok za nastalo posledico. Izvedenec gradbene stroke statik bi potrdil tezo obrambe, da sta se opaža lahko prevrnila le ob delovanju ogromne zunanje sile. Ker temeljni vzrok prevrnitve opažev ni bil razčiščen, je podana selektivna sodna presoja razbremenilnih dejstev. Navaja še, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o predloženih vektorskih izračunih, s katerimi je obramba izkazala relevantnost obravnavanega dokaznega predloga (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP).

18. Uveljavljana kršitev pravice do obrambe ni podana. Sodišči sta odločilna dejstva glede vzroka za obravnavan dogodek in sile, ki je delovala na opaže ob njihovi prevrnitvi ugotovili z izvidom in mnenjem, dopolnitvijo mnenja ter zaslišanjem izvedenca gradbene stroke in varnosti pri delu P. O.na glavni obravnavi ter z izpovedbami prič. Obrazložili sta, da je do prevrnitve opaža ne glede na dejanski sprožitveni razlog prišlo predvsem zaradi nepravilne odložitve in s tem labilnosti neprenesenega opaža, ki ni bil več fiksiran skladno s pravili stroke (točka 11 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Obramba obsojenega J. je z namenom, da bi izkazala utemeljen dvom o pravilnosti izvedenskega mnenja izvedenca P. O., sodišču predložila vektorske izračune, ki naj bi se nanašali na obravnavani dogodek. Sodišči sta se do predloženih izračunov opredelili v točkah 6 in 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točki 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje; presojo sodišč, da izračuni temeljijo na predpostavkah oziroma vhodnih podatkih, katerih vir ni znan, vhodni podatki torej niso bili ugotovljeni na način, da bi bili potrjeno verodostojni in s tem uporabni pri izdelavi izvedenskega mnenja, zato obramba ni vzbudila dvoma v izvedenčeve ugotovitve, sprejema tudi Vrhovno sodišče.

19. Zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe tudi, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda kraja kaznivega dejanja (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave). Ocenjuje, da je sodišče prve stopnje navedeni dokazni predlog zavrnilo na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene. Meni, da je prehodnost terena in možnost približevanja kraju kaznivega dejanja za obravnavano zadevo odločilnega pomena. Po zagovornikovih navedbah je bil v času obravnavanega kaznivega dejanja teren še bolj neprehoden, kot je sedaj, zato obsojenec ni mogel pričakovati, da bodo delavci hodili pod opažema. Po zagovornikovem mnenju je podana tudi kršitev pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja (kršitev 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s 23. členom Ustave in 6. členom Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin).

20. Fotografije kraja obravnavanega dejanja (list. št. 376-378 spisa) potrjujejo, da je razumna obrazložitev sodišč, da je stanje terena po končani rekonstrukciji ceste tudi zaradi poteka časa popolnoma spremenjeno ter ni primerljivo s stanjem v času storitve kaznivega dejanja, zato ogled kraja ne bi v ničemer pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja obravnavane zadeve. Sodišči sta prav tako zaključili, da so bile razmere na terenu v času obravnavanega dogodka v zadostni meri raziskane in dokumentirane na podlagi podatkov, pridobljenih pri ogledu kraja, ki so ga opravili policisti ter z zaslišanjem prič policista U. V. in delovnega inšpektorja Ž. L. (točka 8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Iz navedenega izhaja, da sta sodišči vsebinsko utemeljili zavrnitev obeh dokaznih predlogov (točke 6-8 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 2 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), zato zagovornikove navedbe, da sodišči zavrnitve dokaznih predlogov nista obrazložili, niso utemeljene. Zagovornik navedb glede kršitve pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja ni podrobneje pojasnil, zato gre za nekonkretizirane navedbe, ki jih Vrhovno sodišče ne more presojati (prvi odstavek 424. člena ZKP).

C.

21. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

22. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama

71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

-------------------------------
1 Tako tudi dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017, Posebni del s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, založništvo d. o. o., Maribor, 2017, str. 389.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 344, 344/1, 344/2, 371, 371/2, 372, 372-1.
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 201, 201/2, 201/3.
Zakon o varnosti in zdravju pri delu (1999) - ZVZD - člen 5.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29, 29-3.
Datum zadnje spremembe:
26.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNjg0