<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS Sodba VIII Ips 237/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:VIII.IPS.237.2017

Evidenčna številka:VS00011433
Datum odločbe:10.04.2018
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VDSS Pdp 865/2016
Datum odločbe II.stopnje:20.04.2017
Senat:mag. Marijan Debelak (preds.), Borut Vukovič (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, mag. Irena Žagar
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:dve odpovedi pogodbe o zaposlitvi - predlog za združitev postopkov - odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi

Jedro

Prvi odstavek 300. člena ZPP določa, da se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik različnih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišče zgolj pooblašča, da več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa da to mora storiti. Če se sodišče odloči, da pravd ne bo združilo, s tem ne stori bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 257,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ga je razveljavilo. Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z 8. 7. 2015 in toženi stranki naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v višini 12.905,45 EUR bruto in tožniku po odvodu davkov in prispevkov izplača neto znesek. Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več in drugače. Presodilo je, da je izredna odpoved nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala kršitev, ki so bile tožniku očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča.

3. Zoper del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je bila zavrnjena njena pritožba, tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana zaradi kršitve načela ekonomičnosti postopka po 11. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče v skupno obravnavanje ni združilo tega spora in spora ki je potekal v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je v zvezi z elektronskim sporočilom z dne 22. 11. 2014 postavilo na stališče, da posredni storilec ni storilec kaznivega dejanja. Takšno stališče je v nasprotju s prakso Vrhovnega sodišča v kazenskih zadevah. Iz navedenega sporočila je razvidno, da je bil med tožnikom in A. A. dogovor, da bosta izjavi datirala za nazaj, da jih bo podpisal B. (očitno bivši župan B. B.) in da se bodo izjave žigosale, čeprav je župan (sedanji zakoniti zastopnik tožene stranke) to prepovedal. Tožnik je bil nadrejen delavki v vložišču, katere naloga ni bila, da preverja, ali je odločitev direktorja uprave (to je tožnika) o žigosanju upravičena. Tožniku je bila odpoved podana po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), vendar se je sodišče vsebinsko opredelilo le do kršitve po prvi alineji. Celo v primeru, če se v delovnem razmerju šteje, da je storilec kaznivega dejanja le neposredni storilec, je izpolnjen vsaj odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi glede določitve denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1.

4. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik uveljavlja le v zvezi s tem, da sodišče za skupno obravnavanje ni združilo spora, ki poteka v tej zadevi in spora v zvezi z zakonitostjo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 300. člena ZPP. Gre za kršitev, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, zato bi jo tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 286. b člena ZPP morala uveljaviti takoj, ko je to bilo mogoče, vendar tega ni storila niti med postopkom pred sodiščem prve stopnje, niti v pritožbi.

8. Sicer pa prvi odstavek 300. člena ZPP določa, da se lahko v primeru, ko teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik različnih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišče zgolj pooblašča, da več pravd lahko združi v skupno obravnavanje, ne določa pa da to mora storiti. Če se sodišče odloči, da pravd ne bo združilo, s tem ne stori bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Res pa je, da bi bilo zaradi tega, ker se oba spora nanašata na prenehanje delovnega razmerja, čeprav na različnih pravnih podlagah, smotrno, da bi sodišče oba spora obravnavalo v enotnem postopku, saj bi to preprečilo možnost sprejema odločitev, ki bi se med seboj vsebinsko nasprotovale, do česar pa v konkretnem primeru niti ni prišlo. V pravnomočno končanem sporu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo odločeno, da tožniku delovno razmerje preneha z 8. 7. 2015. S pravnomočno sodbo v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo 8. 7. 2015. Med obema izrekoma tako ni nasprotja.

9. Tožniku je bilo v izredni odpovedi očitano, da je kot vršilec dolžnosti direktorja občinske uprave konec decembra 2014 odtisnil pečat tožene stranke na dve potrdili o tem, da sodelujoči v projektih niso prejeli javnih sredstev, za aktivnosti, ki so v teh listinah navedene, kar naj bi storil kljub temu, da je župan odločil, da teh izjav ne bo potrdil. Izpodbijana sodba temelji na dokaznem zaključku, da tožena stranka ni dokazala očitka v zvezi s potrdilom, ki se nanaša na projekt A. (komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi odpravila v delu, ki se nanaša na drugo potrdilo, izdano v zvezi s projektom B). Pri tem je sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso utemeljenost dejanskega razloga za odpoved presojalo v okviru njegove opredelitve v sami odpovedi. V skladu z drugim odstavkom 87. člena ZDR-1 mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved. V sodnem postopku dejanskih razlogov ni možno širiti. Sodišče je izrecno ugotovilo, da sporno potrdilo izvira še iz časa mandata prejšnjega župana in tako ni bilo žigosano s strani tožnika konec decembra 2014 v nasprotju z izrecnim navodilom sedanjega župana tožene stranke (16. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe). Nadalje je sodišče na podlagi izpovedb prič A. A. in C. C. zaključilo, da slednja po navodilu tožnika (kar je kot možnost navajala tožena stranka) ni žigosala potrdila. Oboje predstavlja dejanske ugotovitve na katere je revizijsko sodišče vezano, drugačne navedbe tožnika pa pomenijo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja.

10. Revizija neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava z utemeljitvijo, da sodišče ni presojalo ali je tožnik znake kaznivega dejanja uresničil s tem, da se je z A. A. dogovoril, da bosta izjave datirala za nazaj, da jih bo podpisal bivši župan in da se bodo žigosale kljub prepovedi sedanjega župana. Revizija sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do vprašanja, ali je to ravnanje možno opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Oba revizijska ugovora bi bila v smislu zmotne uporabe materialnega prava lahko relevantna (tudi če zanemarimo vprašanje ali je očitek takšnega dogovora in naročila podrejeni delavki vsebovan v dejanskih razlogih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) le v primeru, če bi bilo v sodnem postopku dejansko ugotovljeno, da sta se tožnik in priča A. A. dogovorila za takšno postopanje in da sta tak dogovor tudi uresničila, pri čemer naj bi tožnik žigosanje naročil svoji podrejeni delavki. Vendar pa sodbi sodišč druge in prve stopnje takšne ugotovitve ne vsebujeta. Revizijske navedbe o zmotni uporabi materialnega prava se v tem delu tako pokažejo za prikrito uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje spregledalo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in da zato ni presojalo, ali je odpoved lahko zakonita na tej podlagi. Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da tožniku očitano ravnanje ni bilo dokazano. Pri takšni podlagi izpodbijane sodbe ni pomembno, ali je očitano ravnanje presoja kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ali kot hujša kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Če sporno ravnanje storilcu ni dokazano, potem odpoved ne more biti zakonita, ne glede na to, ali se to ravnanje opredeli kot kršitev po prvi ali drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

12. Revizija je neutemeljena tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev o višini denarnega povračila po drugem odstavku 118. člena ZDR-1. V skladu z navedeno določbo sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Tožena stranka prisojeno denarno povračilo neutemeljeno primerja z denarnim povračilom, ki je bilo prisojeno s sodbo VIII Ips 229/2017, saj ne gre za primerljivi zadevi. V navedeni zadevi je delavčeva zaposlitev trajala manj kot tri leta, tožnik pa je bil pri toženi stranki zaposlen sedem let in devet mesec. Sodišče je tožnikove zaposlitvene možnosti ocenilo kot dobre, saj se je tožnik takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlil. Res pa je, da je zaposlitev trajala samo dva meseca, nakar je bil tožnik znova nezaposlen. Zato je neutemeljeno revizijsko zavzemanje za to, da se tožnikove zaposlitvene možnosti ocenijo kot odlične in se posledično tožniku dosodi samo simbolično denarno povračilo ali pa sploh ne. Pogodba o zaposlitvi je bila razvezana z 8. 7. 2015, to je z dnem dokončnosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato tožnik v času do prenehanja delovnega razmerja niti ni mogel izkoristiti kakšnih pravic, ki bi bile upoštevne v smislu določbe drugega odstavka 118. člena ZDR-1. Morebitne odpravnine, ki bi tožniku po zatrjevanju revizije šla na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na določbo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, ni možno upoštevati pri odmeri višine denarnega povračila ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi.

13. Glede na vse navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

14. Tožena stranka z revizijo ni uspela. Zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, tožniku dolžna povrniti utemeljeno priglašene stroške odgovora na revizijo. Ti znašajo 257,03 EUR (nagrada za odgovor na revizijo 206,55 EUR, 2 % materialni stroški 4,13 EUR, 22 % DDV 46,35 EUR).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 300, 300/1
Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 110, 110/1, 118, 118/2
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4NDk0