<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sklep I Kr 34216/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:I.KR.34216.2016

Evidenčna številka:VS00004282
Datum odločbe:03.08.2017
Senat:Vesna Žalik (preds.), Branko Masleša (poroč.), dr. Mile Dolenc
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:prenos krajevne pristojnosti - drugi tehtni razlogi

Jedro

Nestrinjanje s formalnim procesnim vodstvom (zatrjevano neupoštevanje opravičila za izostanek z naroka) ne pomeni razloga za prenos pristojnosti.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper obdolženca pred Okrajnim sodiščem v Kopru teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po prvem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika.

2. Obdolženec predlaga prenos krajevne pristojnosti z Okrajnega sodišča v Kopru na Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah. Predlog utemeljuje z navedbami, da sodišče ni upoštevalo njegovega opravičila za izostanek s predobravnavnega naroka; da se je javno navajalo, da izostanka ni opravičil; da so bile zahteve za izločitev sodnice in predlogi za prenos krajevne pristojnosti neutemeljeno zavrnjeni; da se o zadevah na območju Višjega sodišča v Kopru vnaprej razve (in objavlja v medijih), "kako bodo postopane"; in da se mu krati pravica do obrambe. Predlog utemeljuje tudi z navedbo, da naj bi bil po trditvah v obtožnem predlogu dodatek št. 1 k pogodbi o izvajanju pravne pomoči št. 1-14-MD/2009 z dne 1. 11. 2009 podpisan v Slovenskih Konjicah.

3. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Kateri so ti tehtni razlogi, zakon ne določa, v literaturi1 in (ustavno)sodni praksi2 pa se je izoblikovalo stališče, da je tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave RS oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Pravica do sodnega varstva tako vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. To, kar je tu posebej izpostavljeno, je zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.

4. Vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženec v predlogu ni navedel tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti na drugo sodišče. Nestrinjanje s formalnim procesnim vodstvom (zatrjevano neupoštevanje opravičila za izostanek z naroka) ne pomeni razloga za prenos pristojnosti. Navedbe o priobčevanju informacij o posameznih sodnih zadevah z območja Višjega sodišča v Kopru v sredstvih javnega obveščanja so posplošene in dokazno nepodprte. Enako velja za zatrjevano neutemeljenost zavrnitve predhodnih predlogov za izločitev sodnice in prenos krajevne pristojnosti. S čim naj bi mu bile kratene njegove pravice v kazenskem postopku, obdolženec ni pojasnil. Obdolženčevo sklicevanje na vsebino obtožnega predloga glede dodatka št. 1 k že navedeni pogodbi pa tudi nima take teže, da bi narekovalo prenos krajevne pristojnosti na predlagano okrajno sodišče.

5. Razlogi, ki jih navaja obdolženec, ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je zato njegov predlog za prenos pristojnosti zavrnilo.

-------------------------------
1 Horvat, Štefan: Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV Založba, Ljubljana 2004, str. 83-85.
2 Sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 1597/2015-23 z dne 3. 12. 2015, odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 in Up-799/13-19 z dne 22. 1. 2015.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 35, 35/1.
Datum zadnje spremembe:
13.11.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDEyNjgy