<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS sklep Cp 18/2016
ECLI:SI:VSRS:2016:CP.18.2016

Evidenčna številka:VS0018618
Datum odločbe:10.11.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Rudi Štravs
Področje:MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
Institut:priznanje in izvršitev tuje sodne odločbe - javni red - pravica do izjave v postopku - načelo kontradiktornosti - pravica do udeležbe v postopku - načelu pomoči prava neuki stranki - obojestransko zaslišanje strank - prestajanja zaporne kazni

Jedro

Pritožnik je v izvornem postopku v pritožbi trdil, da na glavno obravnavo ni mogel priti, ker je bil v zaporu. Trdil je še, da uprava zaporov brez sodne odredbe zapornikov ne pripelje na sodišče. Pritožbeno sodišče je te navedbe ignoriralo. S takšno kršitvijo omenjena sodba nasprotuje 22. členu Ustave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Predlagateljica je dolžna prvemu nasprotnemu udeležencu povrniti 234,09 EUR stroškov za odgovor na pritožbo, v 15 dneh po prejemu tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je najprej priznalo sodbo Občinskega sodišča v Koprivnici VI P 21/05-35 z dne 14. 7. 2006 ter sodbo Županijskega sodišča v Koprivnici Gž 144/07-2 z dne 6. 9. 2007.

Nato je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru prvega nasprotnega udeleženca ter predlog za priznanje v delu, ki se nanaša nanj, zavrnilo. Razlog za zavrnitev je, da so mu bile kot tožencu v državi izvora kršene njegove temeljne procesne pravice, zaradi česar bi bilo priznanje v nasprotju z 22. členom Ustave. Odločitev je oprlo na 6. točko prvega odstavka 21. člena Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju Pogodba).

2. Proti temu sklepu se pritožuje predlagateljica. Sodišču očita, da je prekoračilo meje sistema omejenega preizkusa. Meni, da skozi določbo 6. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe ni mogoče širiti razloga za zavrnitev iz 3. točke prvega odstavka 21. člena Pogodbe. O postopku je bil pravilno obveščen, sodišče pa je tudi spregledalo, da mu je bil postavljen začasni zastopnik, ki je bil razrešen šele na naroku.

Organizacija prihoda zapornika na sodišče iz zapora, je stvar notranjega reda zaporov. Uprava zapora je bila o naroku obveščena že prek dejstva, da je morala tožencu vročiti vabilo. Tudi sicer pa sodišče ne nalaga upravi zaporov, da mora zagotoviti prihod stranke na sodišče. Sicer pa prvi nasprotni udeleženec ne trdi (in ne dokazuje), da bi sploh zaprosil za prevoz na sodišče in da bi mu bil s strani uprave zaporov zavrnjen prihod na sodišče.

Pritožbo je toženec vložil, ko je bil že na prostosti, pa tudi tedaj ni spodbijal dejanskega stanja z ustreznimi dokazi.

3. Prvi nasprotni udeleženec je na vročeno mu pritožbo odgovoril. V odgovoru nasprotni udeleženec argumentirano navaja, zakaj je bil prikrajšan v svojih procesnih pravicah in nasprotuje pritožbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistvo problema izvira iz dejstva, da je bil prvi nasprotni udeleženec (v nadaljevanju: toženec) v času osnovnega postopka v zaporu. Po prvotnih težavah z njegovim iskanjem (vmes so mu postavili začasnega zastopnika) so ga našli v zaporu ter mu tam vročili tožbo in kasneje tudi vabilo na glavno obravnavo ter sodbo. Ne gre torej za položaj, ko toženec v postopku sploh ne bi mogel sodelovati (na tožbo je odgovoril in tudi pritožil se je). Vprašanje pa je, ali je bila njegova možnost sodelovanja lahko zares učinkovita.

6. Toženec je že v osnovnem postopku trdil, da iz zapora ne more učinkovito varovati svojih pravic. Nastopal je laično, a nikakor ne pavšalno in procesno nerazumno. Trdil je, da je v zaporu in ne more dobiti naslovov prič, ki bi jih predlagal, predvsem pa da so listine, ki bi jih predložil, v Sloveniji, sam pa je v hrvaškem zaporu in torej do njih ne more priti. Sodišče je prosil, naj sojenje preloži, dokler ne bo na prostosti. Navedel je tudi, kdaj se mu kazen izteče (v odgovoru na tožbo z dne 15. 3. 2006 je pojasnil, da bo to 16. 12. 2006).

7. Sodišče mu ni ugodilo. Poslalo mu je vabilo na narok, kamor ni prišel (pooblaščenca ni imel, začasnega zastopnika, ki na narok prav tako ni prišel, je sodišče tam razrešilo). Na naroku je sodišče izvedlo tudi zaslišanje strank – a seveda ne odsotnega toženca. Nato je izdalo ugodilno sodbo.

8. Zoper njo se je pritožil in svojim prejšnjim navedbam dodal, da mu je bila kršena pravica do poštenega postopka tudi zato, ker na naroku ni bil prisoten. Prisoten pa ni bil zato, ker zapor brez sodnega naloga zapornikov ne pripelje na sodišče.

9. Pritožbeno sodišče o tej pritožbeni navedbi ni reklo popolnoma nič, glede ostalih navedb pa mu je odgovorilo, da so mu bila vsa sodna pisanja vročena, da je imel možnost predlagati dokaze in si tudi vzeti pooblaščenca.

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani odločitvi presodilo, da bi bili učinki priznanja obeh tujih sodnih odločb v nasprotju z 22. členom Ustave in določbo 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o pravici do kontradiktornega postopka, določbo 12. člena ZPP o načelu pomoči prava neuki stranki in tudi določbo 258. člena ZPP o načelu obojestranskega zaslišanja. Tak položaj je po presoji sodišča prve stopnje posledica skupka več okoliščin.

11. Vrhovno sodišče se osredotoča na eno samo, ki že sama zase predstavlja kršitev procesnega javnega reda. To pa je, da je toženec v izvornem postopku v pritožbi trdil, da uprava zapora brez sodnega naloga zapornikov ne vodi na sodišče in da je bil zato prikrajšan v pravici, da se sliši tudi njegova stran, da se ga enakovredno zasliši ter da bi postavljal vprašanja tožnici.

12. Ker je pritožbeno sodišče to njegovo (relevantno) pritožbeno navedbo, ki se tiče temeljnih ustavnih in konvencijskih procesnih pravic, v celoti ignoriralo, je po presoji Vrhovnega sodišča že to (samo zase) zadosten razlog za sklep, da bi priznanje tuje sodne odločbe nasprotovalo 22. členu Ustave.

13. Ker gre za kršitev procesnega javnega reda, so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prekoračilo meje sistema omejenega preizkusa.

14. Takšnega pravnega sklepa pritožbene navedbe ne uspejo spodbiti. Nič od tega, kar trdi pritožnica, namreč ne ovrže ustavnopravnega sklepa, da je bila prvemu nasprotnemu udeležencu kršena pravica do izjave v izvornem pritožbenem postopku. Njegova pritožbena navedba je bila pravno relevantna ter je v postopku priznanja tuje sodne odločbe ni mogoče relativizirati s trditvami dejanske narave, češ da prvi nasprotni udeleženec ni zatrjeval, da bi upravo zapora prosil, naj ga pripelje pred sodišče. Odgovor na to, kaj se je zgodilo, če je to storil, ali kaj bi se zgodilo, če bi to storil, bi bil namreč plod dejanskega ugibanja Vrhovnega sodišča o temi, ki je pravno relevantna in bi morala biti predmet presoje pritožbenega sodišča v izvornem postopku. Ker ni bila, bi bilo priznanje takšne odločbe v nasprotju z Ustavo in pravnim redom zaprošene države pogodbenice (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe).

15. Vrhovno sodišče je iz navedenih razlogov v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

16. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, je dolžna po merilu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) prvemu nasprotnemu udeležencu povrniti stroške za njegov argumentiran odgovor na pritožbo. Stroške je sodišče odmerilo v skladu s 6. točko tarifne številke 27 Odvetniške tarife.

----


Zveza:

URS člen 22. ZPP člen 5, 12, 285. Zakon o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah člen 21.
Datum zadnje spremembe:
16.12.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDAwODU1