<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 5/2011
ECLI:SI:VSRS:2014:II.IPS.5.2011

Evidenčna številka:VS0016858
Datum odločbe:22.05.2014
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cp 1886/2009
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, mag. Rudi Štravs, Janez Vlaj
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - denacionalizacija - pričakovane pravice iz denacionalizacije - sporazum - pogodbena volja strank - neupravičena pridobitev - kondikcija - kavza - neuresničena pravna podlaga - predhodno vprašanje - utemeljenost zahtevka za povračilo vlaganj - sprememba dokazne ocene pred sodiščem druge stopnje - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Dogovora pravdnih strank o skupnem oddajanju v najem do zaključka denacionalizacijskega postopka, delitvi najemnin in poračunu morebitnih tožnikovih obveznosti do toženca ni mogoče razumeti drugače, kot da sta tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke in toženec kot denacionalizacijski zavezanec zaradi pričakovanih obveznosti iz denacionalizacije vnaprej uredila medsebojna razmerja. Gre za podlago njunega sporazuma, ki izvira iz pričakovanja, da bo v denacionalizacijskem postopku pravni prednici tožnika nepremičnina vrnjena v naravi (stranki sta se v pogodbi poimenovali sedanji in bodoči lastnik) ter da bo toženec upravičen do povračila vlaganj v nepremičnino. Denacionalizacijski postopek se je zaključil z vrnitvijo nepremičnine v naravi, o zahtevku za povračilo vlaganj pa v denacionalizacijskem postopku ni bilo meritorno odločeno, ker ga je toženec umaknil. Odločitev o vprašanju, ali je toženec vtoževane najemnine prejel na izjalovljeni pogodbeni podlagi, je odvisna od utemeljenosti njegovega zahtevka za povračilo vlaganj, ki je predstavljal podlago za dogovorjeno delitev najemnin med pravdnima strankama. O tem vprašanju v denacionalizacijskem postopku zaradi umika zahtevka ni bilo odločeno, zato mora v tej pravdi o njem kot o predhodnem vprašanju odločati sodišče.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 17.265,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2008 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencu naložilo povračilo pravdnih stroškov. V obrazložitvi je navedlo, da je tožnikov zahtevek za plačilo nadomestila zaradi nemožnosti uporabe iz drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zastaral. Delno pa je tožbenemu zahtevku ugodilo na obogatitveni podlagi.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in ugodilo pritožbi toženca ter sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu in izreku o pravdnih stroških spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo 17.265,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in naložilo plačilo pravdnih stroškov tožniku. Pritrdilo je razlogom sodišča prve stopnje o zastaranju tožnikovega zahtevka na podlagi določb drugega odstavka 72. člena ZDen. Doseženo korist na obogatitveni podlagi bi tožnik lahko uveljavljal le za obdobje po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, če bi za to bili izpolnjeni pogoji. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo določilo najemnih pogodb o poračunu bodočih obveznosti pravdnih strank in zato zmotno zaključilo, da je toženec najemnine prejel brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila. Spregledalo je namreč skupni namen pogodbenikov, da kot pravni naslednik upravičenke in denacionalizacijski zavezanec zaradi morebitnih obveznosti z naslova vlaganj s pogodbo vnaprej uredita razmerje. Takšna razlaga pa ne dopušča sklepa, da je toženec v primeru umika zahtevka za povrnitev vlaganj dolžan vrniti prejete najemnine.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije in revizija je bila s sklepom II DoR 186/2010 dopuščena glede vprašanj:

- Ali je sodišče spremenilo dokazno oceno, ne da bi opravilo glavno obravnavo, in je s tem kršilo načelo kontradiktornosti?

- Ali je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek kljub pripoznavi dela zahtevka in je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev postopka?

- Ali je pravilna odločitev, da zahtevek na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi ni utemeljen?

4. Tožnik v reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev in o podlagi za spremembo sodbe. Pritožbeno sodišče je spremenilo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ne da bi izvedlo glavno obravnavo. Ugotovilo je, da je toženec utemeljeno pridobil del najemnine in da je svoj zahtevek v upravnem postopku umaknil, ker je štel, da so njegova vlaganja v denacionalizirano nepremičnino poplačana iz prejete najemnine, čeprav ni dokazal višine svoje terjatve, ki ji je tožnik ves čas nasprotoval in se z umikom tožbe ni strinjal. Tožnik ni imel nobene možnosti vplivati na dokazno oceno pritožbenega sodišča, ki očitno drugače razume izvedene dokaze in napačno tolmači določbe o poračunu najemnin. Ne drži, da je zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen zastaral. Navaja še, da je toženec del najemnine prejel brez pravnega temelja oziroma glede na podlago, ki se kasneje ni uresničila. S sporno določbo najemnih pogodb ni priznal kakršnihkoli obveznosti do toženca. Če bi toženec dokazal vlaganja v skladu s 25. členom ZDen, bi se ta poračunala s prejetim delom najemnin, vendar jih zaradi umika zahtevka ni dokazal. Ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo, da je toženec del tožbenega zahtevka pripoznal, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

5. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

6. Revizija je utemeljena.

7. Dejansko podlago sodb obeh sodišč nižje stopnje tvorijo naslednje ugotovitve: Pravdni stranki sta se pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, ki je tekla v korist tožnikove pravne prednice, dogovorili, da bosta kot sedanji in bodoči lastnik nepremičnino, ki je predmet denacionalizacijskega postopka, oddajali v najem; da bodo najemniki eno tretjino najemnine plačevali tožencu, dve tretjini pa tožniku; da se bo najemnina, ki jo prejme toženec do dokončanja denacionalizacijskega postopka, v celoti poračunala z eventualnimi obveznostmi bodočega lastnika (tožnika) do sedanjega lastnika (toženca), v kolikor bo v denacionalizacijskem postopku tako odločeno. Nepremičnina je bila s pravnomočno odločbo pravni prednici tožnika vrnjena v naravi. O toženčevem zahtevku za povračilo vlaganj v denacionalizirano nepremičnino v denacionalizacijskem postopku ni bilo odločeno, ker je bil postopek v tem delu zaradi umika zahtevka ustavljen. Toženec je zahtevek umaknil, ker naj bi bil z zneski prejetih najemnin v celoti poplačan. Tožnik je v umik privolil pod pogojem, da mu toženec vrne prejete najemnine.

8. Revizijski ugovori o neobrazloženosti izpodbijane sodbe in o nezastaranju zahtevka iz drugega odstavka 72. člena ZDen so neupoštevni, saj v tem obsegu revizija ni bila dopuščena(1).

9. Čeprav se pritožbeno sodišče sklicuje na določbo druge alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki mu pod določenimi pogoji omogoča, da na podlagi spremenjene dokazne ocene spremeni sodbo, ne da bi izvedlo obravnavo(2), v tem primeru ne gre za tak primer, saj po oceni revizijskega sodišča pritožbeno sodišče ni spreminjalo dokazne ocene. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine ustavitve denacionalizacijskega postopka glede toženčevega zahtevka za povračilo vlaganj, ki jih je nato upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, in sicer tako, da je toženec zahtevek umaknil, ker je štel, da je s prejetimi zneski najemnin njegov zahtevek za povračilo vlaganj v celoti poplačan, kakor tudi, da tožnik v ta umik ni privolil. S tem dejanskim stanom povezani revizijski očitki o pogojih za spremembo dokazne ocene so zato neutemeljeni. Enako velja za vsebino ugotovljene pogodbene volje strank. Čeprav pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo pogodbeni namen pravdnih strank, da kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke (tožnik) in denacionalizacijski zavezanec (toženec) zaradi morebitnih obveznosti z naslova vlaganj vnaprej uredita medsebojno razmerje, pa tudi v tem obsegu ni spreminjalo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče namreč s tem ni ugotovilo dejstva (pogodbene volje), ki ga ne bi pred tem ugotovilo že sodišče prve stopnje, niti ni preseglo ugotovitev o pogodbeni volji strank, vsebovani že v razlogih sodišča prve stopnje. Tudi sodišče prve stopnje je namreč izhajalo iz take pogodbene volje pravdnih strank, čeprav je ni izrecno zapisalo. Vsebovana je v razlagi, da bi bil toženec na podlagi spornega določila najemnih pogodb o poračunu morebitnih obveznosti tožnika do toženca upravičen zadržati najemnine le v obsegu v denacionalizacijskem postopku priznanih vlaganj. To pa ne more pomeniti drugega, kot da je bil namen pravdnih strank, da zaradi morebitnih tožnikovih obveznosti z naslova toženčevih vlaganj vnaprej uredita medsebojna razmerja. Ker glede na navedeno pritožbeno sodišče ni spreminjalo dokazne ocene sodišča prve stopnje, temveč je le drugače presodilo pomen sporne pogodbene določbe o poračunu najemnin, se v tej zadevi vprašanje, ali je pritožbeno sodišče pravilno uporabilo določbo druge alineje 358. člena ZPP sploh ne postavlja.

10. Bistvo kondikcijskega zahtevka iz 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je v tem, da je v zvezi z izjalovljeno podlago (npr. pogodbo) ena oseba pridobila določeno korist, druga oseba pa je za to isto korist prikrajšana. Če se podlaga za prehod koristi ni uresničila, je takšna pridobitev neupravičena, zato nastopi dolžnost vrnitve (condictio causa data causa non secuta)(3).

11. Kot sta ugotovili obe nižji sodišči, dogovora pravdnih strank o skupnem oddajanju v najem do zaključka denacionalizacijskega postopka, delitvi najemnin in poračunu morebitnih tožnikovih obveznosti do toženca ni mogoče razumeti drugače, kot da sta tožnik kot pravni naslednik denacionalizacijske upravičenke in toženec kot denacionalizacijska zavezanec zaradi pričakovanih obveznosti iz denacionalizacije vnaprej uredila medsebojna razmerja. Gre za podlago njunega sporazuma, ki izvira iz pričakovanja, da bo v denacionalizacijskem postopku pravni prednici tožnika nepremičnina vrnjena v naravi (stranki sta se v pogodbi poimenovali sedanji in bodoči lastnik) ter da bo toženec upravičen do povračila vlaganj v nepremičnino. Tako ugotovljena pogodbena volja ustreza ureditvi razmerij iz (pričakovanih) upravičenj, ki gredo na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen upravičencu (v tem primeru tožniku) in na podlagi 25. člena ZDen zavezancu (v tem primeru tožencu). Denacionalizacijski postopek se je zaključil z vrnitvijo nepremičnine v naravi, o zahtevku za povračilo vlaganj pa v denacionalizacijskem postopku ni bilo meritorno odločeno, ker ga je toženec umaknil. Po presoji revizijskega sodišča takšna dejanska situacija ne dopušča zaključka, da je toženec dolžan brez poprejšnjega preizkusa o utemeljenosti njegovega zahtevka za povračilo vlaganj vrniti prejete zneske najemnin, niti da jih je upravičen obdržati. Odločitev o vprašanju, ali je toženec vtoževane najemnine prejel na izjalovljeni pogodbeni podlagi, je odvisna od utemeljenosti njegovega zahtevka za povračilo vlaganj, ki je predstavljal podlago za dogovorjeno delitev najemnin med pravdnima strankama. O tem vprašanju v denacionalizacijskem postopku zaradi umika zahtevka ni bilo odločeno, zato mora v tej pravdi o njem kot o predhodnem vprašanju odločati sodišče, česar pa doslej zaradi napačnega materialnopravnega stališča še ni storilo.

12. Ker je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi navedenih razlogov, se revizijsko sodišče ni posebej ukvarjalo z drugim dopuščenim vprašanjem, ali je pritožbeno sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker je tožbeni zahtevek zavrnilo kljub pripoznavi dela zahtevka. Opozarja pa, da pripoznava pomeni toženčevo izjavo, da je tožbeni zahtevek (deloma) utemeljen. Taka izjava mora biti zato jasna in nedvoumna, nanašati pa se mora neposredno na sam zahtevek(4).

13. Sodišče druge stopnje zaradi navedene zmotne materialne presoje prvostopenjske sodne odločbe ni preizkusilo v celoti. Revizijsko sodišče je zato tožnikovi reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi navedenega se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Drugi odstavek 371. člena ZPP.

Op. št. (2): Gre za primere, ko je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, pisne izjave prič iz 236.a člena tega zakona, ogledne predmete, ki so v spisu, ali posredno izvedene dokaze (217. in 218. člen, tretji odstavek 302. člena ZPP), njegova odločba pa se opira samo na te dokaze. Prim. J. Zobec v : Ude, L. in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 468 - 470.

Op. št. (3): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 444/2004 z dne 6.3.2006; A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 46; Z. Strajnar, Verzije - predpostavke, obseg vračanja ter razmerje med obligacijskopravnimi in stvarnopravnimi povračilnimi zahtevki, Pravosodni bilten, 2012, št.1, str. 12 -14.

Op. št. (4): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 340/2006 z dne 26. 7. 2007.


Zveza:

OZ člen 190, 190/3. ZPP člen 339, 358, 358-2.
Datum zadnje spremembe:
21.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY3NzE5