<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sklep VIII Ips 226/2013
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.226.2013

Evidenčna številka:VS3006109
Datum odločbe:23.04.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 392/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - vročitev pisnega opozorila - dokazno breme - materialno dokazno breme - procesno dokazno breme - bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz zmotnega razumevanja prvega odstavka 82. člena ZDR o (materialnem) dokaznem bremenu, brez upoštevanja pravil o (procesnem) dokaznem bremenu strank v postopku. Po prvem odstavku 82. člena ZDR je (materialno) dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, čemur revizija ne oporeka, vendar pa to ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka tožniku podala 2. 8. 2012. Toženi stranki je naložilo, da tožnika pozove na delo in mu od 2. 9. 2012 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo, ki bi jo prejel, če bi v tem obdobju delal. Ugotovilo je, da tožena stranka ni dokazala vročitve pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj tega nista potrdila ne priča R. L., ki naj bi po navedbah tožene stranke pisno opozorilo vročil tožniku, ne tedanji direktor tožene stranke B. S., ki je opozorilo podpisal, saj naj bi po njegovi izpovedi vročitev opravljala zunanja kadrovska služba P.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, ker ni dokazano, da bi bilo pisno opozorilo pred redno odpovedjo tožniku vročeno. Pisno opozorilo je bilo sicer izdano in s strani tožnika tudi podpisano, ker pa je zanikal, da bi mu kdorkoli to opozorilo vročil, oziroma da bi bil z njegovo vsebino seznanjen, dokazi pa dejanske vročitve niso potrdili, vročitev ni dokazana.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja „vse razloge, predvsem bistvene kršitve določb pravdnega postopka“. Navaja, da sta sodišči svojo odločitev oprli na nadvse formalistično razlago določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je dokazala, da je tožnik 23. 7. 2012 na delo prišel pod vplivom alkohola, zato je ravnal v nasprotju s predpisi, kar brez dvoma predstavlja utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub dokazani kršitvi se je sodišče osredotočilo zgolj na formalni vidik postopka, kar pomeni, da ni šlo za sojenje, temveč za arbitriranje. Čeprav je tožnik pisno opozorilo dokazano podpisal, je sodišče prve stopnje nekritično sledilo njegovi izpovedi, da opozorila ni prebral in da mu izvod nikoli ni bil vročen. Sodišče mu je verjelo, kar pomeni, da v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu pravzaprav ni mogoče vročiti pisnega opozorila, saj se ta lahko „naredi neumnega“ in se pretvarja, da ne razume vročenega mu opozorila ter ne ve, kaj podpisuje. Tožena stranka nasprotuje presoji, da ni zadostila zahtevi po vročitvi pisnega opozorila oziroma, da vročitve ni dokazala. Tožnik je sprejem potrdil z lastnoročnim podpisom in vročitve sploh ni zanikal. Ni zatrjeval, da bi bilo z njo karkoli narobe, niti ni ugovarjal, da opozorila ni prejel. Zatrjeval je le, da vsebine ni prebral, na kar pa se ob podpisu ne more sklicevati. Meni, da je sodišče zagrešilo bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) ter posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Napačno so po mnenju revizije uporabljene tudi zakonske določbe o dokaznem bremenu. Zato tožena stranka predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje oziroma spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka.

4. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da le ta ni dovoljena, ker naj bi se z njo napadalo ugotovljeno dejansko stanje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz izpodbijane sodbe, ki pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku 2. 8. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je pred tem 6. 7. 2012 na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR izdala pisno opozorilo pred redno odpovedjo, ki vsebuje tožnikov podpis, in da ni dokazala, da je z vsebino opozorila tožnika pravilno seznanila oziroma da mu ga je sploh vročila. Zaslišani R. L., ki naj bi po navedbah tožene stranke tožniku vročal to opozorilo, je izpovedal, da takega opozorila ni vročal, pač pa je vročil tožniku le vabilo na zagovor.

8. Pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je obstoj pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR. V skladu s to določbo mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Če delodajalec opusti dolžnost iz prvega odstavka 83. člena ZDR, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, zato je revizijski očitek, da se sodišče ne bi smelo opreti le na „formalne vidike postopka“, neutemeljen. Sodišče mora najprej preizkusiti, ali je delodajalec zadostil vsem pogojem za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi je tudi vročitev pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena ZDR.

9. Bistvo revizije je strnjeno v trditev, da je tožena stranka s predložitvijo pisnega opozorila, katerega prejem je tožnik podpisal, zadostila zahtevi, da mora dokazati vročitev in v trditev, da je bila zato zmotno uporabljena določba prvega odstavka 83. člena ZDR. V zvezi s prvo sicer uveljavlja absolutni bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ki ju v smislu teh zakonskih določb niti ne konkretizira, zato ni mogoče slediti očitku, da sta podani), utemeljeno pa tudi relativno kršitev iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z določbami ZPP o dokaznem bremenu.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi izhajalo iz zmotnega razumevanja prvega odstavka 82. člena ZDR o (materialnem) dokaznem bremenu, brez upoštevanja pravil o (procesnem) dokaznem bremenu strank v postopku. Po prvem odstavku 82. člena ZDR je (materialno) dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca res na slednjem, čemur revizija ne oporeka, vendar pa to ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da se materialno dokazno breme ne spreminja, medtem ko procesno med postopkom prehaja z ene stranke na drugo. Dolžnost sodišča je, da ga pravilno razporedi. Po 212. členu ZPP mora namreč vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je v tožbi postavil trditev, da mu pisno opozorilo ni bilo vročeno. Tožena stranka jo je prerekala z nasprotno trditvijo, da mu je vročila pisno opozorilo pred odpovedjo in ga v dokaz tudi predložila. Iz dokumenta izhaja, da je bil tožniku vročen 16. 7. 2012, kar je ta potrdil s svojim podpisom o prejemu. Ob takem dokazu toženi stranki ni bilo treba dokazovati še, kdo je tožniku opozorilo vročal. Dokazno breme za nadaljnjo trditev, da kljub potrditvi vročitve s podpisom ta ni bila opravljena, je bilo na tožniku. Izvedeni dokazi niso potrdili njegove trditve, da naj bi mu dokument v podpis „pomolil“ R. L., češ da gre za evidenco škarta. Iz izpovedi R. L., da tožniku ni vročil pisnega opozorila in evidence škarta, pač pa le vabilo na zagovor, ob pravilni uporabi procesnih določb o dokaznem bremenu ni mogoče zaključiti, da vročitev opozorila ni dokazana, ampak nasprotno, dokazana ni tožnikova trditev o tem, da mu je bilo v podpis nekaj podtaknjeno. Ker sodišče druge stopnje, ki je sledilo stališču sodišča prve stopnje, procesne določbe iz 212. člena ZPP ni uporabilo na opisan način, je to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Zato je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

11. Posledica navedene kršitve je zmotna uporaba prvega odstavka 83. člena ZDR, ker izpodbijana sodba temelji na presoji, da tožnik pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni prejel in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče druge stopnje ni presojalo relevantnih okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo, čeprav jih je sodišče prve stopnje ugotovilo. Ob odločitvi, ki jo je sprejelo, je bilo opredeljevanje sodišča prve stopnje do kršitve, zaradi katere je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nepotrebno. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke ni moglo presojati, ne da bi kršilo tožnikovo pravico do pritožbe. Zanjo pa ob ugodilni sodbi tožnik ni imel pravnega interesa. Zato je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob zgornjih izhodiščih o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odloči po vsebini.

12. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).


Zveza:

ZDR člen 82, 82/1, 83, 83/1.
ZPP člen 212, 339, 339/1.
Datum zadnje spremembe:
12.06.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY2ODEw