<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba in sklep VIII Ips 182/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.182.2013

Evidenčna številka:VS3005999
Datum odločbe:09.12.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1149/2012
Senat:Miran Blaha (preds.), dr. Aleksej Cvetko (poroč.), mag. Marijan Debelak, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - premoženjska škoda - izgubljeni zaslužek - denarna renta - zmanjšanje zmožnosti za zaslužek - nezmožnost za delo - delna nezmožnost za delo - invalidnost - vzročna zveza - povrnitev nepremoženjske škode - višina odškodnine - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti

Jedro

Premoženjski odškodninski zahtevek za izgubljeni zaslužek postavi oškodovanca v tak položaj, kot če do škodnih posledic ne bi prišlo in bi oškodovanec z isto delovno zmožnostjo kot pred škodnim dogodkom pridobival dohodke. Če se ti zmanjšajo zaradi škodnih posledic, je oškodovanec upravičen do razlike med (objektivno predvidljivimi hipotetičnimi) dohodki s polno delovno zmožnostjo in (dejanskimi) dohodki z omejeno delovno zmožnostjo.

Revident je utemeljeno ponudil svojo invalidnost („delovno“ v smislu II. kategorije) kot temelj zmanjšane pridobitvene sposobnosti, zato bi jo moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov upoštevati pri presoji denarne rente za izgubljeni zaslužek.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita glede odločitve o odškodnini zaradi izgubljenega zaslužka in o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženima strankama naložilo v plačilo 36.000 EUR kot odškodnino za nepremoženjsko škodo pri nesreči pri delu, v presežku 26.000 EUR je zahtevek iz istega naslova zavrnilo. Tožniku je prisodilo 2.170 EUR iz naslova materialne škode zaradi zdravljenja, v presežku 2.384,9 EUR pa je zahtevek iz istega naslova zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo mesečne rente zaradi izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo. Ugotovilo je 100 % odgovornost toženih strank za tožnikovo nesrečo pri delu pri prvotoženi stranki. Tožnik si je zlomil petnico, gibljivost v spodnjem skočnem sklepu je z leti postala zavrta, še so prisotne bolečine, fiziater pa je ugotovil skrajšanje spodnje okončine za 5 mm. Za prestane telesne bolečine tožniku pripada 12.000 EUR, za pretrpljeni strah 2.000 EUR, 20.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in 2.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Del premoženjske škode je že zastaral (tuja nega, stroški prevoza in parkirnin), medtem ko je zahtevek za plačevanje denarne rente neutemeljen, saj tožnik ni dokazal vzročne zveze med škodnim dogodkom in izgubo zaslužka.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbe tožnika in toženih strank in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da bi mu moralo sodišče prisoditi še 13.000 EUR za telesne bolečine, dodatnih 2.000 EUR za strah , dodatnih 10.000 EUR iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti in dodatnih 1.000 EUR zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti. Odškodnina za nepremoženjsko škodo ni bila dosojena v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine. Pri materialni škodi zaradi zdravljenja gre za enotno škodo, zato odškodninski zahtevek lahko zastara šele, ko je zdravljenje zaključeno, in zastaranje ne teče posebej od vsakega stroška v zvezi z zdravljenjem. Tožnik ni imel izgube zaslužka zaradi invalidnosti do 1. 2. 2009, od tedaj dalje pa jo je imel, zato uveljavlja mesečno rento. Delovno razmerje mu je prenehalo 18. 12. 2009 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani prvotožene stranke. Dne 4. 3. 2011 je bil tožnik zaradi nezgode razvrščen v II. kategorijo invalidnosti (pred tem je bil v III. kategoriji). Za priznanje denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka se ne zahteva popolna nezmožnost za delo in nezmožnost pridobiti kakršnokoli delo. Namen določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) je vzpostavitev takega premoženjskega stanja oškodovanca, kot ga je imel pred škodnim dogodkom. To lahko pomeni razliko med prihodkom, kot ga je imel tožnik pred škodnim dogodkom, in prihodkom, kot ga v manjši višini prejema po škodnem dogodku. Tožnik je bil razporejen na čakanje, ker tožena stranka zanj ni imela ustreznega dela zaradi invalidnosti, iz istega razloga mu je bila tudi odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Takoj po prenehanju pogodbenega razmerja se je prijavil na zavodu za zaposlovanje, zato je iskal zaposlitev in ni jasno, kaj sodišče sploh pričakuje kot ustrezno iskanje druge zaposlitve. Sodba je v tem delu brez razlogov in protispisna, sodišče pa je tudi napačno uporabilo procesno pravilo o dokaznem bremenu. Stališče, da bi moral tožnik vložiti tožbo zoper odpoved tožene stranke, je zmotno, ker odpoved ni bila nezakonita. Vzročna zveza pri premoženjski škodi ne bi bila podana, če bi tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa če jo poda tožena stranka kot delodajalec.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revident izpodbija odločitev o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po določbi 179. člena OZ načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine škode. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) prizadetosti pravno zavarovane dobrine glede na vse konkretne okoliščine posameznega oškodovanca. Po drugem načelu pa mora sodišče pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. To načelo zahteva, da mora sodišče paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno upoštevali obe načeli pri odmeri pravične denarne odškodnine.

8. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je revident zaradi škodnega dogodka 6. 7. 2005 utrpel zdrobljen zlom leve petnice z dislokacijo med fragmenti. Priznana mu je bila odškodnina za nepremoženjsko škodo v skupni višini 36.000 EUR (37 neto povprečnih plač), ki skupno in po posameznih naslovih odseva pravilno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje.

9. Revident je trpel hude bolečine 2-3 dni, srednje hude bolečine ob dveh operativnih posegih, ob prehodu na normalno hojo brez bergel, pri razgibavanjih. Revidentu so ostale zbadajoče bolečine petnice, za katere je pričakovati, da se bodo pojavljale tudi v prihodnje, doživlja pa jih že 7 let. Podvržen je bil dvema operativnima posegoma in bil dvakrat hospitaliziran. Pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin tudi po presoji revizijskega sodišča znaša 12.000 EUR (12 povprečnih neto plač).

10. Dosojena nepremoženjska škoda zaradi prestanega strahu 2.000 EUR je v okvirih pravnega standarda, ki se je izoblikoval za podobne primere. Revident je trpel primarni strah ob škodnem dogodku, nato pa intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja, ki ga je doživljal predvsem ob operativnih posegih.

11. Iz naslova revidentovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti mu je bilo pravilno priznano 20.000 EUR odškodnine (20,5 neto povprečnih plač). Revident je invalid II. kategorije, s pravico do rehabilitacije za usposobitev za poklic varnostnik čuvaj, pri katerem mu ni treba dvigovati bremen, težjih od 10 kg, in ki je pretežno sedeče delo. Ne more več opravljati poklica, za katerega je bil izučen. Omejen je še pri opravilih, ki zahtevajo daljšo hojo, in pri dvigovanju bremen.

12. Po presoji revizijskega sodišča je bila glede na dejanske ugotovitve pravilno priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 2.000 EUR. Revident ima brazgotine na zunanji strani levega gležnja. Posledica poškodbe je tudi skrajšanje leve noge za 5 mm, kar se pri daljši hoji kljub ortopedskem čevlju kaže v šepanju.

13. Revizija neutemeljeno izpodbija delno zavrnitev odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo za stroške prevoza, parkirnin in stroška tuje pomoči, ker je ta v delu zastaral. V skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ mora, kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, temu povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. V skladu s prvim odstavkom 352. člena OZ odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Glede na določbo prvega odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Premoženjska škoda zaradi stroška zdravljenja kot posledice telesne poškodbe iz škodnega dogodka je poseben pravni naslov za prisojo odškodnine. Ta pravna podlaga ni enaka kot pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (179. člen OZ), čeprav izvira iz istega škodnega dogodka, ki lahko vpliva na temelj odškodninske odgovornosti in morebitno soodgovornost s sorazmernim znižanjem prisojene odškodnine (171. in 185. člen OZ). Obseg premoženjske škode in oškodovalec (dolžnik) zaradi poškodbe in okvare zdravja sta bila tako znana že ob posamičnih stroških, ki so nastali zaradi zdravljenja revidentovih poškodb, zato je zastaranje odškodninske terjatve začelo teči že z njihovim nastankom in ne šele z zaključkom celotnega zdravljenja. Sledenji je sicer lahko pomemben za določitev obsega škode v nepremoženjski sferi oškodovanca. Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je tako zastaral v delu, v katerem se nanaša na povrnitev stroškov zdravljenja tri leta pred vložitvijo tožbe (365. člen OZ).

14. Po presoji revizijskega sodišča pa je revizija utemeljena v delu, v katerem izpodbija zavrnitev odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo zaradi izgubljenega zaslužka. V skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo poškodovanemu, če ta zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane. Denarna renta je mesečna in je dosmrtna ali za določen čas (prvi in drugi odstavek 167. člena OZ). V skladu z določbo 175. člena OZ lahko sodišče na zahtevo oškodovanca za naprej poveča rento, lahko pa jo na zahtevo oškodovalca zmanjša ali odpravi, če se pomembneje spremenijo okoliščine, ki jih je imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe.

15. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi bil revident upravičen do denarne rente le, če ne bi mogel dobiti nikakršnega dela. Sodišče druge stopnje je dodalo temu stališču še, da revident ni izpodbijal redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, po kateri mu je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki 18. 12. 2009. Naj bi jo pa moral, če bi želel dokazati vzročno zvezo med škodnim dogodkom in premoženjskim prikrajšanjem pri zaslužku. Navedeni materialnopravni izhodišči nižjih sodišč sta po presoji revizijskega sodišča zmotni.

16. Revident je zatrjeval, da je zaradi delne nezmožnosti za delo, ki jo je dokazoval s svojo invalidnostjo kot posledico škodnega dogodka, izgubil del zaslužka, ki bi ga sicer prejemal, če njegove delovne zmožnosti ne bi bile zmanjšane. Delna nezmožnost za opravljanje pridobitnega dela je v skladu z drugim odstavkom 174. člena OZ zakonska podlaga za upravičenost do prejemanja denarne rente za izgubljeni zaslužek. Ni torej zahtevana popolna nezmožnost opravljanja pridobitne dejavnosti za utemeljitev denarne rentne, ampak je dovolj, da se delovna zmožnost zmanjša (trajneje) v tolikšni meri, da se tudi zaslužek oškodovanca zaradi škodnih posledic zmanjša. Premoženjski odškodninski zahtevek za izgubljeni zaslužek postavi oškodovanca v tak položaj, kot če do škodnih posledic ne bi prišlo in bi oškodovanec z isto delovno zmožnostjo kot pred škodnim dogodkom pridobival dohodke. Če se ti zmanjšajo zaradi škodnih posledic, je oškodovanec upravičen do razlike med (objektivno predvidljivimi hipotetičnimi) dohodki s polno delovno zmožnostjo in (dejanskimi) dohodki z omejeno delovno zmožnostjo. Pri presoji vzročne zveze pa je treba presojati, ali so nižji denarni prejemki res škodna posledica (v obravnavani zadevi revidentove invalidnosti), ali so v glavnem delu posledica dogodka, ki s škodnim dogodkom ni v vzročni zvezi. Revident je utemeljeno ponudil svojo invalidnost („delovno“ v smislu II. kategorije) kot temelj zmanjšane pridobitvene sposobnosti, zato bi jo moralo sodišče na podlagi izvedenih dokazov upoštevati pri presoji denarne rente za izgubljeni zaslužek.

17. Revident utemeljeno graja stališče, po katerem bi moral v delovnem sporu izpodbijati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, s čimer bi dokazal vzročno zvezo. Revident je bil v času odpovedi že invalid (III. kategorije), vendar je bila odpoved iz poslovnega razloga po njegovih navedbah dejansko podana predvsem zaradi njegove invalidnosti, česar pa sodišči nista preverjali. Sodišči nista imeli nikakršne trditvene podlage, da bi šteli odpoved za nezakonito, zato bi morali izhajati iz njene zakonitosti. Vendar pa le dejstvo odpovedi pogodbe o zaposlitvi samo po sebi še ne pomeni tudi prekinitve vzročne zveze med nesrečo pri delu, posledicami te nesreče oziroma premoženjsko škodo, ki jo tožnik uveljavlja po prekinitvi delovnega razmerja. Če je tožnikova invalidnost (kot posledica nesreče pri delu) vplivala na dejansko prenehanje delovnega razmerja pri toženi stranki iz tega razloga, mimo tega razloga pa tudi na možnost zaposlitve tožnika na drugem delovnem mestu (torej na možnost pridobitve druge zaposlitve), vzročna zveza ni bila prekinjena, sicer pa. Pri presoji utemeljenosti revidentovega zahtevka za povrnitev izgubljenega zaslužka je odločilno, ali je do nižjih prejemkov dejansko prišlo zaradi njegove zmanjšane delovne zmožnosti (invalidnosti) kot posledice nesreče pri delu.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno glede utemeljenosti zahtevka za plačilo denarne rente zaradi izgubljenega zaslužka, kar je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP narekovalo razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje v tem delu in glede spremljajočega stroškovnega zahtevka (tretji odstavek 165. člena ZPP) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo (odločitev o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo zaradi stroškov zdravljenja in tuje nege).

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek in ugotoviti vsa pravno pomembna dejstva v zvezi z vzročno zvezo med revidentovimi nižjimi dohodki in njegovo manjšo delovno zmožnostjo. Med drugim bo moralo ugotoviti, ali je odpoved (prenehanje potrebe po revidentovem delu) dejansko posledica invalidnosti (zmanjšane delovne zmožnosti), zaradi katere mu tožena stranka ni mogla več zagotavljati drugega ustreznega dela oziroma zaradi katere si tudi po prenehanju delovnega razmerja ni mogel najti ustrezne zaposlitve. Pri tem bo moralo glede na trditveno podlago strank tudi ugotoviti, ali je bil revident aktiven pri zmanjševanju škode v okviru poklicne rehabilitaciji in presoditi, kako je njegova (ne)aktivnost vplivala na utemeljenost odškodninskega zahtevka.


Zveza:

OZ člen 167, 174, 174/2, 175.
ZPP člen 380, 380/2.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyMjc0