<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 1067/2008
ECLI:SI:VSRS:2011:II.IPS.1067.2008

Evidenčna številka:VS0015420
Datum odločbe:24.11.2011
Opravilna številka II.stopnje:VSC Cp 849/2007
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije - povrnitev nepremoženjske škode - odgovornost upravnika večstanovanjske stavbe - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - poškodba pri padcu po stopnicah - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost - višina odškodnine - osebne lastnosti oškodovanca - telesne bolečine - strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

Jedro

Upravnik je bil dolžan skladno s pogodbo o upravljanju (v zvezi z metodologijo, na katero se pogodba sklicuje) skrbeti tudi za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav, za vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča in za varstvo bivalnega okolja ter opravljati vse storitve v zvezi z zagotovitvijo navedenega.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija tožeče stranke zoper sklep o stroških postopka se zavrže.

Sicer se reviziji tožeče in prve tožene stranke zavrneta.

Obrazložitev

1. Tožnica, lastnica enega od stanovanj v večstanovanjski hiši ... je 13. 5. 1997 pri hoji po zunanjih stopnicah pred hišo padla in se telesno poškodovala. S tožbo je zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo od prve tožene stranke, ki je upravnik hiše, in od druge toženke, pri kateri je imel upravnik zavarovano svojo odgovornost. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je podana odgovornost upravnika in posledično tudi njegove zavarovalnice za tožničino škodo, da pa je tožnica sama k njenemu nastanku prispevala s 30%. Upoštevaje njen prispevek je tožnici prisodilo 5.705 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbe vseh treh pravdnih strank zavrnilo in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

2. Sodbo pritožbenega sodišča z revizijama izpodbijata tožnica in prva toženka, vsaka v delu, v katerem pred nižjima sodiščema nista uspeli. Obe grajata odločitev o temelju odškodninske odgovornosti in odločitev o višini odškodnine ter uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava.

Tožnica trdi, da je odločitev o njenem prispevku procesno napačna, ker prva toženka ni podala ugovora deljene odgovornosti in nikoli ni trdila, da bi se tožnica gibala neprevidno; kršena so bila načelo dispozitivnosti postopka ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Podrejeno je odločitev o deljeni odgovornosti tudi materialnopravno zmotna. Tožnica je izbrala takšen način sestopanja s stopnic, ki je od vseh možnih načinov najbolj varen. Da bi z izborom drugega načina preprečila padec, ni bilo dokazano. Prav tako ni bilo dokazano, da v primeru, če bi gledala v smeri hoje, ne bi stopila na rob okvirja jaška. Nadalje ponavlja, da so stopnice in robniki, v stanju, v kakršnem so bili ob škodnem dogodku, predstavljali nevarno stvar, o čemer obstoji več judikatov. Končno uveljavlja, da je odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo za njeno škodo, prenizka.

Prva tožena stranka v reviziji obširno graja presojo, da je bil upravnik dolžan vzdrževati in popraviti (tudi) pohodno ploščo pod stopnicami. Svoje odklonilno stališče utemeljuje s trditvami, da po ugotovitvah izvedenca gradbene stroke pohodna plošča ni del stavbe in da se nahaja na zemljišču, ki leta 1996, ob sprejetju sklepa zbora stanovalcev o sanaciji, ni bilo odmerjeno kot funkcionalno zemljišče k stavbi; celo več: vpisano je bilo kot lastnina I. C. in upravnik za posege v lastnino slednjega ni bil upravičen ne na podlagi pogodbe in ne na podlagi zakona. Zgolj zapis v pogodbi o vzdrževanju funkcionalnega zemljišča še ne pomeni dejanskih obveznosti v zvezi s tem zemljiščem, vsaj ne do tedaj, ko je to geometrsko odmerjeno, saj do odmere ni znano, do kje sega in ali gre morda v celoti ali delno za funkcionalno zemljišče v skupni rabi z lastniki ostalih objektov v bližini. Podrejeno je po mnenju prve toženke nesprejemljiva tudi odločitev o tožničinem zgolj 30% prispevku k nastanku škode; prva toženka ponavlja svoje prepričanje, da je vzrok padca le v tožničini nepravilni hoji, za primer presoje, da je podana tudi odgovornost upravnika pa trdi, da je tožničin prispevek pomembno večji od ugotovljenega. Opozarja, da je sama že v pritožbi trdila, da so dejanske okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, konkretno povezava med predhodno nestabilnostjo tožničinega kolena in sklecom noge zaradi nestabilne hoje pri sestopanju po neravnem terenu pomanjkljivo ugotovljene, pa pritožbeno sodišče na te trditve ni odgovorilo in je tako kršilo procesna pravila. Izvedenec medicinske stroke je namreč na to vprašanje podal mnenje, da je tožnica padla zaradi poškodbe gležnja in ne zaradi predhodne okvare kolena, kar pomeni, da je „gradil odgovor v povezavi s posledicami in ne z vzrokom“.

3. Vsaka od revizij je bila vročena ostalim pravdnim strankam in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Odgovori na revizijo niso bili podani.

4. Revizija tožnice zoper sklep o stroških postopka ni dovoljena.

5. Odločitev o stroških postopka, čeprav je vsebovana v sodbi, se šteje za sklep. Revizija je dovoljena samo zoper tiste sklepe, s katerimi se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 384. člena ZPP). Sklep o stroških pa ni sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

6. Sicer sta obe reviziji neutemeljeni.

7. Na revizijski stopnji sojenja je še vedno sporno, ali je upravnik odgovoren za tožničino škodo, ali je odgovoren v celoti ali le delno (in v primeru deljene odgovornosti višina tožničinega prispevka), sporna pa je tudi višina odškodnine.

8. Izpodbijana presoja o odgovornosti upravnika za tožničino škodo temelji na pravilih o odgovornosti za kršitev pogodbene obveznosti; po določbi drugega odstavka 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) je namreč upnik upravičen od dolžnika zahtevati povrnitev škode, ki jo je pretrpel zato, ker dolžnik ni izpolnil obveznosti ali jo je izpolnil z zamudo. Tudi pri pogodbeni oziroma kontraktni odgovornosti morajo biti podani vsi elementi civilnega delikta, pri čemer kršitev pogodbe v strukturi civilnega delikta predstavlja element protipravnosti. V konkretnem primeru je ta podan. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil upravnik dolžan skladno s pogodbo o upravljanju (v zvezi z metodologijo, na katero se pogodba sklicuje) skrbeti (tudi) za nemoteno uporabo skupnih prostorov, delov, objektov in naprav, za vzdrževanje funkcionalnega in skupnega funkcionalnega zemljišča in za varstvo bivalnega okolja ter da je bil dolžan opravljati vse storitve v zvezi z zagotovitvijo navedenega. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je pohodna plošča pod zunanjimi stopnicami nujen sestavni del dostopa v večstanovanjsko stavbo in da je bilo upravniku na zboru etažnih lastnikov pred škodnim dogodkom naloženo popraviti tako poškodovane stopnice kot tudi pohodno ploščo, pa je izvršil le popravilo stopnic. Z revizijskimi trditvami, da pohodna plošča leži na zemljišču, ki takrat še ni bilo odmerjeno kot funkcionalno zemljišče večstanovanjske hiše, da je bilo v lasti I. C. ter da bi upravnik z deli na pohodni plošči lahko posegel v tujo lastnino, saj takrat še ni bilo znano, ali le ta res leži na funkcionalnem zemljišču „tožničinega“ bloka ali pa morebitni predstavlja skupno funkcionalno zemljišče večih objektov, presoje o protipravnosti svojega ravnanja oziroma opustitve prva toženka ne more omajati. V bran svoji tezi namreč ponuja le hipotetične ovire za sanacijo pohodne plošče, pri tem pa spregleda, da ni bilo nobenih trditev o tem, da bi bila dejanska pripadnost pohodne plošče stavbi sporna. Nenazadnje pa poleg dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, podprtih z mnenjem izvedenca gradbene stroke, da je pohodna plošča nujen sestavni del dohoda v blok in z izpovedbami posameznih prič v postopku, da so stanovalci bloka pohodno stopnico ravno zaradi te nujne funkcionalne navezanosti šteli že za prvo stopnico, argumentu prve toženke odvzame vsako razumno težo tudi dejstvo, da je bilo potrebno za sanacijo že obstoječe pohodne plošče (ki, kot bi bilo mogoče sklepati iz njenega poimenovanja v tej zadevi, ne predstavlja večje površine, pač pa le ozek podest pod stopnicami z dolžino, enako širini stopnic) le dvigniti nivo za nekaj cm (ga, kot so izpovedale priče, „podložiti“). Na obširne revizijske trditve, ki se nanašajo na vprašanje, ali je bilo upravniku naloženo popraviti tudi pohodno ploščo ali samo stopnice, revizijsko sodišče, ker revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) ne bo odgovarjalo.

9. Prva toženka pravnomočno odločitev neutemeljeno izpodbija tudi v delu, ki se nanaša na vprašanje pravno relevantne vzročne zveze, kot trdi, da je podana vzročna zveza zgolj med tožničino nepravilno hojo in nepravilnim sestopom s stopnice na pohodno ploščo.

V postopku ni bilo sporno in je pravnomočno ugotovljeno, da se je tožnica pred poškodbo spuščala po stopnicah pred blokom; da je nameravala z zadnje stopnice na pohodno ploščo sestopiti ritensko, zato se je obrnila tako, da ni gledala v smeri hoje, pač pa proti vhodu v stavbo, pri tem pa se je z obema rokama oprijemala za ograjo stopnic. Tak način sestopanja je izbrala, ker je bil po njeni presoji primernejši glede na njeno starost (66 let), telesno konstitucijo (izrazito nizko in močnejšo postavo), poškodovanost in neenotno višino stopnic, neravnine na pohodni plošči in glede na dejstvo, da je bila zadnja stopnica, s katere bi morala stopiti na pohodno ploščo, kar za 10 cm višja od ostalih. Ugotovljeno je, da je stopila ravno na rob betonskega okvirja rešetke, ki je bil takrat za 3,5 cm višji od nivoja pohodne plošče in da se ji je zaradi večje višine zadnje stopnice in višinske razlike med robom jaška in nivojem pohodne plošče desno stopalo spodvilo navznoter, zaradi česar je padla in desno stopalo pri padcu obremenila z lastno težo, kar je imelo za posledico zlom skočnega sklepa in poškodbo kolena. Tožnica je torej ritensko sestopala s stopnice na pohodno ploščo zaradi neustreznega stanja pohodne plošče, ki ga upravnik na zahtevo lastnikov stanovanj ni odpravil in so ga po škodnem dogodku odpravili stanovalci sami (pohodno ploščo so dvignili in izravnali). Zato je pravilna presoja nižjih sodišč, da opustitev popravila pohodne plošče predstavlja pravno relevanten vzrok tožničine škode.

Neutemeljen je očitek prve toženke o procesnih kršitvah na drugi stopnji sojenja v zvezi z dokazovanjem njene trditve, da naj bi do skleca gležnja prišlo zaradi že prej obstoječe nestabilnosti tožničinega kolena in posledične nestabilne hoje po stopnicah: po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča v primeru, ko si konkurira več možnih naravnih vzrokov, med katerimi so tudi oškodovančeve osebne lastnosti (in ta standard zajema tudi predhodne bolezni in stanja po njih), te ne morejo biti pravno relevanten vzrok, zato drugostopenjskemu sodišču na pritožbene trditve o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, ker naj bi ostalo nerazjasnjeno, ali je tožnica padla zaradi težav s kolenom, ni bilo treba odgovarjati.

10. Pravilna je tudi odločitev o tožničinem prispevku in so neutemeljene revizijske trditve tožnice, da ta ni podan oziroma da je manjši, kot tudi revizijske trditve prve toženke, da je večji. V splošnem vzeto je ritensko sestopanje s stopnic nedvomno manj varno od običajnega načina sestopanja, pri katerem je zagotovljen pogled na površino, ki jo je treba prehoditi. Toda tega načina tožnica ni izbrala ravno zato, ker je, kot je bilo ugotovljeno, zaradi dolgoletnega prebivanja v hiši vedela za neenotnost višine stopnic in posebej izstopajočo višino prve stopnice nad pohodno ploščo ter za posedenost in neravnine pohodne plošče. Okoliščine, ki so narekovale izbor načina hoje tožnice narekujejo presojo o odgovornosti prve toženke za tožničino škodo. Vendar pa tudi tožnica nima prav, ko zanika obstoj vzročne zveze med načinom svoje hoje in škodo oziroma ko svojemu načinu hoje pripisuje manjši pomen od tistega, ki se je odrazil v pravnomočni odločitvi. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnica padla zato, ker je stopila na rob betonskega okvira rešetke na pohodni plošči (in ne morebiti zaradi višinske razlike med pohodno ploščo in prvo stopnico), temu pa bi se s hojo, pri kateri bi imela pregled nad pohodno ploščo, lahko izognila tako, da bi stopila le nekaj centimetrov bolj v levo ali desno stran. Njen prispevek k škodi je podan (192. člen ZOR) in je glede na pričakovano običajno skrbnost tožnice in kršeno profesionalno skrbnost prve toženke (18. člen ZOR) v izpodbijani sodbi tudi ustrezno ovrednoten.

Tožnica neutemeljeno uveljavlja procesno kršitev načela dispozitivnosti in načela o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, češ, da prva toženka ni ugovarjala deljene odgovornosti oziroma da ni zatrjevala, da bi se tožnica gibala neprevidno; kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, se je prva toženka pridružila trditvam druge toženke o navedenih okoliščinah.

11. Sodišče prve stopnje je odškodnino za tožničino nepremoženjsko odmerilo na 10 povprečnih neto plač (od česar je tožnici zaradi njenega prispevka prisodilo 70%). Glede na dejanske ugotovitve, da je tožnica, ob poškodbi 66 let stara upokojenka, utrpela odlomek vrha zunanjega gležnja desnega skočnega sklepa, odlomek hrbtnega (zadnjega) nastavka golenice v skočnem sklepu in zvin levega kolenskega sklepa, da se je zdravila konzervativno, zdravljenje pa je obsegalo najprej enotedensko imobilizacijo obeh nog, nato imobilizacijo desne noge in uporabo bergel, povijanje gležnja, postopno obremenjevanje, fizioterapijo, več kontrol in rentgensko slikanje ter jemanje protibolečinskih sredstev, da je tožnica trpela stalne hude telesne bolečine tri dni, stalne srednje bolečine 21 dni, nato občasne jasne bolečine 1 mesec, sedaj pa trpi in bo tudi v bodoče trpela lažje bolečine ob obremenitvah, da je njena življenjska aktivnost zaradi omejitev pri dvigu in obračanju stopala navzven v desnem skočnem sklepu zmanjšane za 7%, zvin kolena pa stanja že prej močno degenerativno spremenjenega kolena ni pomembno poslabšal, da je utrpela strah, ne pa tudi skaženosti, je odškodnina primerna (200. in 203. člen ZOR) in primerljiva z odškodninami, ki jih sodišče prisojajo za primerljive škode.

12. Reviziji sta torej neutemeljeni in ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).


Zveza:

ZOR člen 18, 192, 200, 203, 262.
ZPP člen 377, 384, 384/1.
Datum zadnje spremembe:
24.08.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2Mjk1