<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 124/2007
ECLI:SI:VSRS:2010:III.IPS.124.2007

Evidenčna številka:VS4001421
Datum odločbe:19.01.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cpg 77/2007
Senat:
Področje:PRAVO DRUŽB - STEČAJNO PRAVO
Institut:družba z omejeno odgovornostjo (d. o. o.) - posledice začetka stečajnega postopka - vrnitev posojila družbenika - delniška družba - kapitalsko posojilo pred in po uveljavitvi ZGD-F

Jedro

Ena od materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka, sicer določena v (prvem odstavku 433. člena) ZGD, je bila, da družbenik, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ni mogel v stečajnem postopku proti družbi uveljavljati zahtevka na vračilo posojila, ker se je takšno posojilo v stečajnem postopku štelo za premoženje družbe.

Določba prvega odstavka 433. člena ZGD, ki je veljala pred uveljavitvijo novele ZGD-F, je veljala samo pri družbah z omejeno odgovornostjo, v razmerju med družbeniki in družbo z omejeno odgovornostjo, ne pa tudi pri delniških družbah, v razmerju med družbeniki in delniško družbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v znesku 3.271,60 EUR.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do stečajne mase stečajne dolžnice (tožene stranke) v skupni višini 16,050.776,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2003 dalje. Posledično je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 7.430,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2007 do plačila.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je novela F Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-F) začela veljati dne 22. 6. 2001, iz česar je v zvezi s kapitalskimi posojili izpeljalo zaključek, da glede tožničinih terjatev po pogodbah od leta 1995 do 22. 6. 2001 (to je po prvih petih spornih pogodbah) ni veljala obveznost konverzije v stečajnem postopku (konverzije danih finančnih zneskov v lastniški delež), za razliko od njene terjatve po pogodbi z dne 17. 10. 2001 (to je po zadnji, šesti sporni pogodbi). Vendar pa vseeno ni ugotovilo obstoja terjatev po prvih petih spornih pogodbah, ker je zaključilo, da je pravna prednica tožeče stranka (S. d.d. L. – v likvidaciji) na podlagi pogodbe o prodaji delnic z dne 25. 2. 2002 prenehala biti družbenica, kar naj bi posledično pomenilo, da je prenehala biti subjekt pravic in obveznosti iz teh pogodb.

3. Sicer pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da 433. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD) zajema le pravna razmerja med družbeniki in družbo z omejeno odgovornostjo, ne pa tudi pravnih razmerij med delničarji in delniško družbo.

4. Sodišče druge stopnje je v delu, ki je predmet revizije, ugodilo pritožbi tožeče stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo terjatev tožeče stranke v znesku 15,334.306,00 EUR (prej 3.674,713.168,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2007 do plačila, od tolarske protivrednosti 3.674,713.168,00 SIT pa od 6. 8. 2003 do 31. 12. 2006. Posledično je toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 16.035,00 EUR in njenih pritožbenih stroškov v znesku 5.031,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2007 do plačila.

5. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je odsvojitev delnic (s pogodbo z dne 25. 2. 2002) za pravno prednico tožeče stranke pomenila le izgubo korporacijskih pravic, urejenih z ZGD, ki pa ni v ničemer vplivala na civilnopravna razmerja, konkretno (na prenehanje terjatev) iz naslova danih posojil.

6. Sodišče druge stopnje je nadalje zaključilo, da spremenjeni 225. člen ZGD velja od 22. 6. 2001, zaradi česar ne velja retroaktivno, za posojila, dana pred tem datumom. Ob pravilni uporabi določb Zakona o obligacijskih razmerjih iz poglavja o posojilni pogodbi ter ZGD (četrtega odstavka 225. člena v zvezi s prvim odstavkom 433. člena) je zato ugotovilo obstoj terjatev tožeče stranke po prvih petih spornih pogodbah.

7. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava Predlagala je spremembo sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu s spremembo sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njeno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču druge stopnje v ponovno odločanje. Tožena stranka je priglasila stroške revizije.

8. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je sicer v postopku redne (prostovoljne) likvidacije, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je nasprotovala pravnemu stališču revidentke in pritrdila pravnemu razlogovanju sodišča druge stopnje. Tožeča stranka je priglasila stroške revizijskega odgovora.

9. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Uporabljeni predpisi.

10. Spremembe in dopolnitve Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo, ker je bila sodba sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku izdana pred tem dnem (drugi odstavek 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP; Ur. l. RS, št. 45/2008).

11. Določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), uveljavljene 1. 10. 2008, na odločanje o reviziji ne vplivajo (kolikor ni v oddelku 10.1. ZFPPIPP določeno drugače), ker se je stečajni postopek nad toženo stranko začel pred tem dnem (drugi odstavek 493. člena ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 126/2007).

Revizija ni utemeljena.

12. Novela ZGD-F je začela veljati dne 22. 6. 2001, medtem ko je bil stečajni postopek nad toženo stranko (pod opr. št. St 21/2003) uveden dne 9. 7. 2003, začet pa dne 5. 8. 2003, kot to izhaja iz podatkov sodnega/poslovnega registra za toženo stranko, s tem, da so bile pravne posledice (tako procesne kot materialnopravne) vezane na začetek stečajnega postopka. Ena od materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka, sicer določena v (prvem odstavku 433. člena) ZGD, pa je bila, da družbenik, ki je v času, ko bi družbeniki kot dobri gospodarstveniki morali zagotoviti družbi lastni kapital, namesto tega družbi dal posojilo, ni mogel v stečajnem postopku proti družbi uveljavljati zahtevka na vračilo posojila, ker se je takšno posojilo v stečajnem postopku štelo za premoženje družbe.

13. Vendar pa je navedena posledica veljala le za posojilo, ki je izviralo iz časa po uveljavitvi novele ZGD-F (to je za šesto sporno pogodbo, z dne 17. 10. 2001). Pravno pomemben je namreč datum uveljavitve novele ZGD-F, to je petnajsti dan po objavi novele ZGD-F v Uradnem listu Republike Slovenije, ko so se določbe 433. (in 434.) člena ZGD, ki so veljale pri družbah z omejeno odgovornostjo, glede na spremenjeni 225. člen ZGD začele smiselno uporabljati tudi pri delniških družbah, vendar le za delničarje, ki so imeli v družbi več kot 25-odstotni delež delnic z glasovalno pravico. Ker pa so ostala posojila izvirala iz časa pred uveljavitvijo novele ZGD-F, zanje (to je za prvih pet spornih pogodb, z dne 29. 12. 1995, z dne 22. 6. 2000, z dne 11. 10. 2000 in dveh z dne 13. 11. 2000) ni bilo mogoče uporabiti določbe četrtega odstavka 225. člena (tej ustreza določba četrtega odstavka 227. člena sedaj veljavnega ZGD-1) v zvezi s prvim odstavkom 433. člena ZGD.

14. Določba prvega odstavka 433. člena ZGD, ki je veljala pred uveljavitvijo novele ZGD-F, pa je itak veljala samo pri družbah z omejeno odgovornostjo, v razmerju med družbeniki in družbo z omejeno odgovornostjo, ne pa tudi pri delniških družbah, v razmerju med družbeniki in delniško družbo. Tožena stranka pa ni (bila) družba z omejeno odgovornostjo, da bi zanjo veljala navedena zakonska določba, kar je v ponovljenem postopku zaključilo (ne pa tudi upoštevalo) že sodišče prve stopnje (glej predzadnji odstavek obrazložitve na 5. strani njegove sodbe).

15. Zato v tem sporu niti ni pravno pomembno, ali tožeča stranka zaradi odprodaje delnic (s pogodbo z dne 25. 2. 2005) ni bila več družbenica tožene stranke.

16. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po navedenem ni podan. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP) – I. točka izreka.

17. Odločitev o revizijskih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato sama krije stroške revizije – II. točka izreka.

18. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP. Tožena stranka z revizijo ni uspela, zato mora tožeči stranki povrniti 3.271,60 EUR stroškov revizijskega odgovora – III. točka izreka.

19. Revizijsko sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo v skladu z določbami Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah. Gre za 2.065,50 (4.500 točk x 0,459) EUR stroškov sestave revizijskega odgovora z 20% davkov na dodano vrednost v znesku 413,10 EUR in za (s strani sodišča terjanih) 793,00 EUR stroškov sodnih taks za revizijski odgovor.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 225, 433, 433/1, 434
Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o gospodarskih družbah (2001) - ZGD-F - člen 1
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy02NTcxMg==