<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

Sodba III Ips 119/2007
ECLI:SI:VSRS:2009:III.IPS.119.2007

Evidenčna številka:VS4001389
Datum odločbe:15.12.2009
Opravilna številka II.stopnje:VSM I Cpg 41/2007
Senat:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:razlaga pogodbe - vsebina sporazuma o zavarovanju terjatve - posledice začetka stečajnega postopka - višina obrestne mere

Jedro

Materialnopravna predpostavka zahtevka na vrnitev dvojne are je odgovornost pogodbi nezveste stranke, ki je aro prejela (drugi odstavek 80. člena ZOR), medtem ko je zahtevek na vrnitev izpolnjenega objektivna posledica razdrtja pogodbe (drugi odstavek 132. člena ZOR). Zgolj opredelitev, da znesek takratnih 201.995,00 DEM »predstavlja« aro, v besedilu sporazuma o zavarovanju sama zase tako še ni ustvarila obveznosti tožeče stranke, da s svojim premoženjem zavaruje tudi morebitno terjatev upnika iz naslova odgovornosti osebnega dolžnika za neizpolnitev prodajne pogodbe.

Revizijsko sodišče v besedilu 114. člena ZPPSL ne najde podlage za stališče, da je ta določba urejala eno izmed materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka – to je, obrestno mero v višini TOM za obrestovanje vseh denarnih terjatev po začetku stečajnega postopka, ne oziraje se pri tem, po kakšni obrestni meri so se obrestovale denarne terjatve pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje v peti alineji prvega odstavka izreka v celoti glasi:

»Ugotovi se, da obstaja (tudi) terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti od zneska 27.946.958,58 SIT (sedaj 116.620,55 EUR) od 4.3.2004 do plačila, pod pogojem, da tožeča stranka izkaže plačilo tega zneska zastavnemu upniku A. d.o.o., oziroma tretji osebi po njegovem nalogu, ali bo ta znesek plačan s prodajo premoženja tožeče stranke v izvršilnem postopku.«V preostalem delu se revizija zavrne.

Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim naj bi sodišče toženi stranki naložilo plačilo 220.975,53 EUR v protivrednosti takratnih SIT s pripadajočimi obrestmi. Delno pa je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da obstaja pogojna terjatev v znesku 27.946.958,58 SIT s pripadajočimi obrestmi. Zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje glede podrejenega tožbenega zahtevka se nanaša (1) na zahtevek na ugotovitev pogojne terjatve tudi v znesku 103.378,40 EUR iz naslova obveznosti vračila dvojne are in (2) na razliko med temeljno obrestno mero (TOM) ter obrestno mero zakonskih zamudnih obresti za čas po začetku stečajnega postopka, to je od 4.3.2004 dalje.

2. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ki se je nanašal na podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo)

7. Zgolj dejstvo, da je bila razpravljajoča sodnica obenem predsednica stečajnega senata v stečajnem postopku nad toženo stranko, samo po sebi še ni okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v njeno nepristranskost (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 22/2004 z dne 6. 12. 2005). Očitek neupoštevanja tega dejstva sodišču druge stopnje zato ne more biti utemeljen.

8. Sodišči prve in druge stopnje sta zavrnitev podrejenega tožbenega zahtevka (samo ta odločitev je predmet revizijskega preizkusa) glede glavnice utemeljili z vsebino sporazuma o zavarovanju z dne 18. 1. 2001. Ključna za takšno presojo je bila ugotovitev obeh sodišč, da iz tega sporazuma ne izhaja, da bi bilo zavarovanje dano tudi za primer obveznosti vrnitve dvojnega zneska are. Delno zavrnitev obrestnega dela podrejenega tožbenega zahtevka pa sta sodišči prve in druge stopnje utemeljili s 114. členom Zakona o prisilni poravnavi in stečaju (v nadaljevanju ZPPSL). Revizijsko sodišče zato ne more slediti očitku, da sodišči prve in druge stopnje nista odgovorili na vprašanje, zakaj v izpodbijanem delu odločitve ni bila izdana prava (to je za tožečo stranko ugodna) zamudna sodba. Iz povzetega ključnega dela sodb sodišča prve in druge stopnje namreč izhaja, da sta zavzeli stališče, da v tem delu niso bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 318. člena ZPP.

9. Osrednje vprašanje tega gospodarskega spora je bilo, ali je tožeča stranka kot (morebitna) bodoča zastavna dolžnica z notarskim zapisom sporazuma o zavarovanju prevzela obveznost zavarovanja tudi za morebitno upnikovo terjatev do osebnega dolžnika na vrnitev dvojne are. Revizijsko sodišče se pridružuje negativnemu odgovoru na to vprašanje, ki sta ga podali sodišči prve in druge stopnje. Razlaga, za katero se zavzema revidentka, nima opore v besedilu točke »tretjič« notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju, ki ga je tožeča stranka priložila k tožbi.

10. Sporni del besedila te točke sporazuma o zavarovanju revizijsko sodišče zaradi jasnosti povzema: »Za zavarovanje eventualnih obveznosti vrnitve dela kupnine v višini 230.000,00 …DEM, pri čemer predstavlja 201.995,00 … DEM ara…, v primeru razdrtja pogodbe o prodaji poslovne stavbe z dne …, dolžnika in zastavna dolžnika dovoljujeta…«. Iz tega besedila tudi po razumevanju revizijskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka (kot morebitna bodoča zastavna dolžnica) prevzela (le) obveznost ustanovitve zastavne pravice v zavarovanje terjatve zastavnega upnika iz naslova vrnitve dela kupnine v znesku takratnih 230.000,00 DEM v primeru razdrtja prodajne pogodbe. Večje obveznosti tožeča stranka ni prevzela. Če bi jo, bi morala biti posebej opredeljena tudi terjatev upnika iz naslova odgovornosti osebnega dolžnika za neizpolnitev prodajne pogodbe. Materialnopravna predpostavka zahtevka na vrnitev dvojne are je namreč odgovornost pogodbi nezveste stranke, ki je aro prejela (drugi odstavek 80. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR), medtem ko je zahtevek na vrnitev izpolnjenega objektivna posledica razdrtja pogodbe (drugi odstavek 132. člena ZOR). Zgolj opredelitev, da znesek takratnih 201.995,00 DEM »predstavlja« aro, v besedilu sporazuma o zavarovanju sama zase tako še ni ustvarila obveznosti tožeče stranke, da s svojim premoženjem zavaruje tudi morebitno terjatev upnika iz naslova odgovornosti osebnega dolžnika za neizpolnitev prodajne pogodbe. Povzeti zapis o ari v sporazumu o zavarovanju tako ne more imeti pomena, za katerega se zavzema revidentka.

11. Res je sporni sporazum o zavarovanju sklenjen v obliki notarskega zapisa, tožeča stranka pa je kot zastavna dolžnica soglašala z njegovo neposredno izvršljivostjo. Vendar to še ne pomeni, da je obseg njene obveznosti, opredeljen v tem sporazumu o zavarovanju, prav takšen, kot je trdila v tožbi. Tudi že izdani sklep o izvršbi v izvršilni zadevi In 21/2004 Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni sam zase tega dejstva ne potrjuje.

12. Tožbene trditve o zavarovanju terjatve iz naslova are v znesku 103.378,40 EUR (201.995,00 DEM) so bile v nasprotju s sporazumom o zavarovanju terjatve (v prilogi A 6), ki ga je tožeča stranka po podatkih spisa priložila k tožbi. Procesna predpostavka za izdajo prave zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP tako ni bila izpolnjena. Sodišče prve stopnje je zato moralo opraviti kontradiktorni postopek, z očitano opustitvijo izdaje (prave) zamudne sodbe pa ni kršilo 318. člena ZPP. Uveljavljeni revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tako ni podan.

13. Iz razlogov izpodbijanih sodb (smiselno) izhaja, da je sporna pogojna terjatev v razmerju med upnikom in (osebnim) dolžnikom (to je toženo stranko v obravnavanem gospodarskem sporu) zapadla 1. 1. 2004. Odtlej (pa do 3. 3. 2004) sta sodišči prve in druge stopnje namreč ugotovili tudi obstoj pogojne terjatve tožeče stranke iz naslova zamudnih obresti po predpisani obrestni meri od zneska takratnih 27.946.950,58 SIT (sedaj 116.620,55 EUR). Izhodišče presoje o vprašanju pravilne uporabe 114. člena ZPPSL je tako, da je do začetka stečajnega postopka sporna terjatev že zapadla in da se po sodbah sodišč prve in druge stopnje do začetka stečajnega postopka obrestuje po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

14. Revizijsko sodišče (drugače kot sodišči prve in druge stopnje) v besedilu 114. člena ZPPSL ne najde podlage za stališče, da je ta določba urejala eno izmed materialnopravnih posledic začetka stečajnega postopka – to je, obrestno mero v višini TOM za obrestovanje vseh denarnih terjatev po začetku stečajnega postopka, ne oziraje se pri tem, po kakšni obrestni meri so se obrestovale denarne terjatve pred začetkom stečajnega postopka. Zato 114. člen ZPPSL v obravnavanem gospodarskem sporu, v katerem se je sporna glavnica obrestovala po predpisani obrestni meri za zamudne obresti na takratne tolarje že pred začetkom stečajnega postopka (prim. 13. točko te obrazložitve), ne more biti podlaga za spremembo obrestne mere z dnem začetka stečajnega postopka.

15. V tem delu je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 380. člena ZPP), na katerega revidentka pravilno opozarja. Revizijsko sodišče je zato v zavrnjenem obrestnem delu delno spremenilo izpodbijani sodbi sodišča druge in prve stopnje in odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe.

16. Iz doslej razloženega pa sledi tudi, da izpeljava kontradiktornega postopka ni mogla vplivati na položaj tožeče stranke v obravnavanem gospodarskem sporu. V tem delu je šlo samo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na katerega niso vplivale trditve tožene stranke. Očitana opustitev izdaje (prave) zamudne sodbe zato ne pomeni relativne bistvene kršitve določb ZPP iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP tako ni podan. Enako velja za očitek sodišču druge stopnje v zvezi s sklicevanjem na pomanjkljivo prilogo »A 4.« Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je v spisu s prilogo A 4 označena Pogodba o prodaji poslovne stavbe, ki je bila sklenjena med R. d.o.o., RT. GmbH, kot prodajalcem in A. d.d., kot kupcem. Da ta pogodba na vsebino obveznosti tožeče stranke iz sporazuma o zavarovanju ne more vplivati, pa sledi iz povzetega bistvenega dela besedila tega sporazuma (prim. 10. točko te obrazložitve).

17. Neutemeljeni del revizije je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (1993) - ZPPSL - člen 114
Zakon o obligacijskih razmerjih (1978) - ZOR - člen 80, 80/2, 132, 132/2
Datum zadnje spremembe:
26.03.2020

Opombe:

P2RvYy02NTA0Ng==