<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Predhodna vprašanja SEU

VSRS Sklep II Ips 7/2012

Evidenčna številka:Z00010
Datum:15.01.2015
Institut:predlog za predhodno odločanje - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - neupravičena pridobitev - odpadla pravna podlaga - plačilo na podlagi naknadno razveljavljene odločbe - nasprotna tožba - potrošniška pogodba - pristojnost slovenskega sodišča - pristojnost po kraju stalnega bivališča tožene stranke
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU
Odločba SEU:Sodba Sodišča EU C-185/15 z dne 12.10. 2016

Odločitev Sodišča EU v zvezi s tem vprašanjem si lahko preberete na:

http://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&docid=184445&pageIndex=0&doclang=SL&mode=lst&dir=&occ=first&part=1&cid=672071
Senat/sod. posam.:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Ana Božič Penko, Janez Vlaj

Izrek

I. Vrhovno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče za odgovor na naslednja vprašanja:

(1) Ali je treba pojem nasprotne tožbe v smislu 3. točke 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, ki je bila kot nasprotna tožba po nacionalnem pravu vložena potem, ko je bila v revizijskem postopku razveljavljena pravnomočna in izvršljiva sodba v postopku po prvotni tožbi toženca in je bila ta ista zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa s svojo nasprotno tožbo na obogatitveni podlagi zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca?

(2) Ali je treba pojem „zadeva v zvezi s potrošniško pogodbo“ iz 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi situacijo , ko potrošnik tožbo, s katero uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno tožbo, pri kateri pa gre za zadevo v zvezi s potrošniško pogodbo v smislu navedene določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, tožnik - potrošnik pa z njo zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s potrošniško pogodbo?

(3) Če pristojnosti v opisanem primeru ni mogoče opreti ne na pravila o pristojnosti za nasprotno tožbo niti na pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe, pa se postavlja še vprašanje:

(a) ali je treba pojem „zadeva v zvezi s pogodbo“ iz 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, s katero tožnik uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga pa jo kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno toženčevo tožbo, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med strankama, predmet zahtevka zaradi neupravičene obogatitve pa je vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s pogodbo;

in če je na prejšnje vprašanje mogoče odgovoriti pritrdilno, še vprašanje:

(b) ali je v opisanem primeru pristojnost po kraju izpolnitve v smislu 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 treba presojati glede na pravila, ki veljajo za izpolnitev obveznosti iz zahtevka zaradi neupravičene obogatitve?

II. Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

Besedilo

I. Kratka opredelitev problema

1. Vrhovno sodišče RS mora v okviru odločanja o utemeljenosti revizije presoditi, ali je podana pristojnost sodišča v Republiki Sloveniji za odločanje o tožbi zoper toženca, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Avstriji. Tožnik, fizična oseba s prebivališčem v Republiki Sloveniji, svojo tožbo utemeljuje na obogatitveni podlagi, vložena pa je kot nasprotna tožba potem, ko je Vrhovno sodišče v pravdni zadevi med istima strankama, ki se je pred istim sodiščem začela na toženčevo iniciativo in v zvezi s potrošniško pogodbo, razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Dejansko in pravno stanje

2. Pravdni stranki sta 14. 1. 1994 sklenili pogodbo o finančnem leasingu, in sicer toženec kot leasingodajalec, tožnik pa kot leasingojemalec. Zaradi neplačila zapadlih obrokov iz pogodbe je toženec 26. 10. 1995 s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine od tožnika terjal plačilo 16.692,22 EUR. Po tožnikovem ugovoru se je postopek nadaljeval v pravdi, v kateri je sedanji toženec nastopal kot tožnik, sedanji tožnik pa kot toženec.(1)

3. V navedeni pravdi je Okrožno sodišče na Ptuju (sodišče prve stopnje) s sodbo P 208/96 z dne 28. 4. 2004 vzdržalo sklep o izvršbi v veljavi in tožniku naložilo plačilo 16.692,22 EUR s pogodbenimi obrestmi in stroški postopka. S sodbo Višjega sodišča v Mariboru (sodišče druge stopnje) z dne 11. 4. 2006, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, je sodba sodišča prve stopnje P 208/96 z dne 28. 4. 2004 postala pravnomočna in izvršljiva. Tožnik je zoper to odločitev vložil revizijo. Preden je Vrhovno sodišče odločilo o reviziji, sta pravdni stranki 31. 7. 2006 sklenili izvensodno poravnavo, s katero sta se dogovorili, da bo tožnik najkasneje do 30. 8. 2006 plačal glavnico 16.692,22 EUR ter pravdne in izvršilne stroške v znesku 476.658,00 SIT.

4. V nadaljevanju je Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 563/2006 z dne 9. 7. 2008 o tožnikovi reviziji odločilo tako, da je razveljavilo navedeni sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V tej fazi je tožnik vložil nasprotno tožbo, s katero je od toženca zahteval vračilo zneska 18.678,45 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi), ki ga je nakazal 30. 8. 2006.

5. V ponovnem sojenju v postopku po toženčevi tožbi je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 4. 11. 2009 razveljavilo sklep o izvršbi in toženčevo tožbo zavrnilo ter mu naložilo plačilo stroškov postopka. Ta odločitev, ki je postala pravnomočna s sodbo sodišča druge stopnje z dne 31. 3. 2010, temelji na ugotovitvi, da tožnik predmeta leasinga ni prejel oziroma da toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti izročitve predmeta leasinga tožniku.

III. Potek postopka in trditve strank

6. Tožbeni zahtevek za povračilo zneska 18.678,45 EUR tožnik opira na pravila o neupravičeni obogatitvi zaradi odpadle pravne podlage (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in utemeljuje s trditvijo, da je bil znesek plačan na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila kasneje razveljavljena s sklepom Vrhovnega sodišča.

7. Toženec se je zoper tožnikovo tožbo branil z ugovorom, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo in zato ugovarjal pristojnosti Okrožnega sodišča na Ptuju glede na svoj sedež v Avstriji. Za primer, da bi sodišče štelo, da tožbeni zahtevek temelji na izvensodni poravnavi z dne 31. 7. 2006, pa se je skliceval tudi na v njej vsebovani dogovor o krajevni pristojnosti sodišča v Ljubljani. Vsebinsko je ugovarjal, da spornega zneska sam ni nikoli prejel in da je bil znesek nakazan na podlagi izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006, ki ni bila nikoli razveljavljena.

8. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 18.678,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe. Štelo je, da gre za nasprotno tožbo in da je zato podana pristojnost slovenskega sodišča na podlagi 49. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu (v nadaljevanju ZMZPP). Po vsebini je sledilo tožbenim navedbam, da gre za obogatitveni zahtevek zaradi odpadle pravne podlage (razveljavitev pravnomočne sodbe).

9. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da v tem primeru ni dopustna nasprotna tožba, ker sta tožbena zahtevka v takšni medsebojni odvisnosti, da se izključujeta. Podlago za pristojnost Okrožnega sodišča na Ptuju je našlo v ureditvi pristojnosti v sporih v zvezi s potrošniškimi pogodbami v določbah 15. in 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(2) (v nadaljevanju Uredba Sveta (ES) št. 44/2001). Obravnavani spor namreč izhaja iz pogodbe o finančnem leasingu za osebno vozilo, ki jo je tožnik sklenil kot fizična oseba - potrošnik izven sfere svoje poklicne in pridobitne dejavnosti, toženec pa se poklicno ukvarja s sklepanjem tovrstnih pogodb. Gre torej za pravno razmerje, ki ustreza prodaji blaga na obroke oziroma posojilu za financiranje blaga iz točk (a) in (b) 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. Kot neutemeljeno je zavrnilo toženčevo sklicevanje na sporazum strank o krajevni pristojnosti iz izvensodne poravnave, saj tožnik svojo tožbo utemeljuje na neupravičeni obogatitvi. Vsebinsko pritrjuje v tožbi zatrjevani pravni podlagi zahtevka, saj je tožnik plačal na pravni podlagi (pravnomočni sodbi), ki je kasneje odpadla. Tako pa je ravnal, da bi se izognil sili (rubežu premoženja). Navaja še, da se tudi v tej zvezi toženec neutemeljeno sklicuje na izvensodno poravnavo, saj ta po svoji vsebini ne izpolnjuje pogojev za novacijo obstoječega pravnega temelja v smislu 323. člena OZ, niti ni podan animus novandi v smislu 324. člena OZ. Pravdni stranki sta z njo le opredelili modaliteto in rok izpolnitve obstoječe obveznosti.

10. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in s sklepom II DoR 236/2011 z dne 1. 9. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o nasprotni tožbi.

11. Na podlagi navedenega sklepa je toženec vložil revizijo, v kateri vztraja, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Meni, da niso izpolnjeni pogoji za nasprotno tožbo niti za uporabo pravil Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ki se nanašajo na spore v zvezi s potrošniškimi pogodbami, saj konkreten spor ne izvira iz pogodbe o finančnem leasingu oziroma potrošniške pogodbe, temveč gre za zahtevek zaradi neupravičene obogatitve. V tem smislu sodbi sodišča druge stopnje očita nasprotje med razlogi, ki se nanašajo na pristojnost (potrošniška pogodba) in na vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka (neupravičena obogatitev). Meni, da je tožnik plačilo izvedel na podlagi izvensodne poravnave z dne 31. 7. 2006, torej na podlagi neodpadle pogodbene podlage. Pa tudi če bi tožnik plačal na podlagi pravnomočne sodne odločbe, je treba upoštevati, da zahteva vračilo plačanega, ker je bila sodna odločba, za katero je mislil, da ga zavezuje, kasneje razveljavljena. Ker zato ne gre za potrošniški spor, ni podana pristojnost po pravilih za potrošniške spore po določbah Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.

IV. Nacionalni predpisi in sodna praksa

12. Pogoji za nasprotno tožbo so v Republiki Sloveniji urejeni v 183. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta v 1. točki prvega odstavka določa, da tožena stranka lahko vloži do konca glavne obravnave pred istim sodiščem nasprotno tožbo, če je zahtevek nasprotne tožbe v zvezi s tožbenim zahtevkom.

13. V sodni praksi Republike Slovenije velja pravilo, da tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja nekega pravnega razmerja, izključuje nasprotni tožbeni zahtevek, da tako pravno razmerje ne obstaja. Taka medsebojna litispendenca narekuje zavrženje nasprotne tožbe.(3) V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, saj toženčev zahtevek iz osnovne tožbe za plačilo zapadlih obrokov iz pogodbe o leasingu ne izključuje tožnikove tožbe za povračilo tega zneska, plačanega na podlagi kasneje razveljavljene sodbe. Institut nasprotne tožbe v ureditvi ZPP je izraz načela ekonomičnosti in pravne varnosti, zato se vprašanje koneksitete med tožbama v smislu 1. točke prvega odstavka 183. člena ZPP razlaga široko in vključuje tudi situacijo, ko se osnovna tožba nanaša na terjatev iz pogodbenega razmerja, nasprotna tožba pa na zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, ki je v zvezi z istim razmerjem.(4)

14. Povračilo neupravičene obogatitve, kot jo tožnik uveljavlja s tožbo, temelji na določbi 190. člena OZ. Ta v prvem odstavku določa, da je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. V tretjem odstavku 190. člena OZ je določeno, da obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

15. Kraj izpolnitve denarne obveznosti je določen v prvem in drugem odstavku 295. člena OZ. Po prvem odstavku 295. člena OZ se denarne obveznosti izpolnjujejo v kraju, v katerem ima upnik sedež oziroma prebivališče. Drugi odstavek 295. člena OZ pa določa, da se v primeru, ko se plačilo opravlja z nalogom, denarne obveznosti izpolnjujejo v sedežu organizacije, pri kateri so upnikova denarna sredstva.

V. Pravo Unije

16. Ob začetku obravnavanega pravdnega postopka je pristojnost ter priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah urejala Uredba Sveta (ES) št. 44/2001. Po določbi 11. točke njene uvodne izjave morajo biti pravila o pristojnosti čimbolj predvidljiva in morajo temeljiti na načelu, da se pristojnost praviloma določa po stalnem prebivališču toženca, pri čemer mora taka pristojnost vedno obstajati, razen v nekaterih točno opredeljenih primerih, v katerih je zaradi predmeta pravde ali avtonomije strank upravičena druga navezna okoliščina. Po 12. točki uvodne izjave mora poleg stalnega prebivališča toženca obstajati tudi alternativna podlaga pristojnosti, ki temelji na tesni povezavi med sodiščem in sporom, ali ki je v interesu ustreznosti sodnega varstva. Po 13. točki uvodne izjave pa mora biti šibkejša stranka v zvezi z zavarovanjem, potrošniškimi pogodbami in zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.

17. Temeljno načelo pristojnosti po stalnem prebivališču toženca je konkretizirano v 1. točki 2. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ki določa, da so ob upoštevanju določb te uredbe osebe s stalnim prebivališčem v državi članici ne glede na njihovo državljanstvo tožene pred sodišči te države članice. Po 1. točki 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 so te osebe lahko tožene pred sodišči druge države članice samo na podlagi pravil, opredeljenih v 2. do 7. oddelku II. poglavja uredbe.

18. Skladno s točko (a) 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 je v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti.

19. Po 3. točki 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 je oseba s stalnim prebivališčem v državi članici lahko tožena tudi, če gre za nasprotno tožbo, ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerem je temeljila prvotna tožba, pred sodiščem, kjer je v teku prvotni postopek.

20. Pristojnost za potrošniške pogodbe je urejena v 4. oddelku II. poglavja Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. Po 1. točki 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 se pristojnost v skladu s tem oddelkom brez poseganja v 4. člen in v peto točko 5. člena določi v zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, (a) če gre za pogodbo o prodaji blaga na obroke; ali (b) če gre za pogodbo o posojilu z obročnim odplačevanjem ali za kakršno koli drugo obliko posojila za financiranje prodaje blaga; ali (c) v vseh drugih primerih, če je bila pogodba sklenjena z osebo, ki opravlja gospodarsko ali poklicno dejavnost v državi članici, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, ali če na kakršen koli način usmerja to svojo dejavnost v to državo članico ali v več držav, vključno s to državo članico, pogodba pa spada v okvir te dejavnosti. Po 1. točki 16. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 potrošnik lahko sproži postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči v državi članici, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče, ali pred sodišči kraja, kjer ima potrošnik stalno prebivališče. Po 3. točki 16. člena uredbe pa ta člen ne vpliva na pravico do vložitve nasprotne tožbe pred sodiščem, kjer je v skladu s tem oddelkom v teku prvotni postopek.

VI. Razlogi za postavitev vprašanja

21. Pri presoji relevantnosti vprašanja pristojnosti slovenskega sodišča in pri oblikovanju vprašanj za predhodno odločanje je Vrhovno sodišče RS upoštevalo, da se tožnikova tožba ne opira na izvensodno poravnavo (oziroma, da v zvezi s tem tožnik ne uveljavlja kakšnega oblikovalnega zahtevka), temveč da temelji na obogatitveni podlagi kot posledici razveljavitve pravnomočne sodbe.

22. Pri preizkusu obstoja alternativnih podlag splošni pristojnosti po sedežu toženca je upoštevalo v navedenih uvodnih izjavah Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 naštete cilje in za določitev pristojnosti relevantne okoliščine, kot so predmet pravde oziroma povezava med sodiščem in sporom ter potreba po varstvu potrošnika kot šibkejše stranke (11., 12. in 13. točka uvodne izjave). Hkrati je upoštevalo, da je treba v relevantnih določbah Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 uporabljene pojme, zato da se zagotovi njegova enotna uporaba v vseh državah članicah, razlagati avtonomno, to je ob upoštevanju sistema in ciljev te uredbe.(5)

Pristojnost za nasprotno tožbo po 3. točki 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001

23. V konkretnem primeru je tožnik svojo tožbo vložil kot nasprotno tožbo. Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 v 3. točki 6. člena nasprotno tožbo opredeli kot tožbo, ¨ki izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerem je temeljila prvotna tožba¨. Gotovo je, da morata biti zahtevka iz prvotne tožbe in nasprotne tožbe povezana.(6) Vrhovno sodišče pa se je znašlo v dvomu pri odgovoru na vprašanje, kako tesna mora biti ta zveza, da je upravičena uporaba pravil o pristojnosti iz navedene določbe uredbe. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče) se do vprašanja obsega koneksitete pri nasprotni tožbi še ni opredelilo.

24. Posebnost obravnavanega primera je v tem, da je tožnik svojo tožbo vložil v fazi, ko se je postopek, ki je tekel na podlagi toženčeve prvotne tožbe, zaradi razveljavitve v revizijskem postopku vrnil v ponovno sojenje na prvo stopnjo, tožnik pa sedaj s to tožbo na obogatitveni podlagi zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po razveljavljeni sodbi. Zato strogo gledano tožnikova tožba ne temelji na „isti pogodbi“ kot prvotni toženčev tožbeni zahtevek. Vsebina slednjega je bila terjatev iz pogodbe o leasingu, medtem ko tožnik uveljavlja obogatitveni zahtevek zaradi odpadle pravne podlage, ki pa ni neposredno pogodba o leasingu, temveč pravnomočna sodba iz postopka po toženčevi tožbi. Izhajajoč prav iz teh okoliščin, ki hkrati pomenijo, da je tožnik plačilo zneska, katerega vračilo zdaj zahteva, izvršil šele potem, ko je toženec že vložil svojo prvotno tožbo, in zato, ker mu je to nalagala pravnomočna in izvršljiva sodba, vračilo pa zahteva, ker je ta sedaj razveljavljena, je mogoče prav tako šteti, da njegova tožba ne izhaja iz „istih dejstev“ kot prvotna tožba. Možna pa je tudi nasprotna interpretacija, po kateri je mogoče šteti, da potrebno istovetnost dejanske podlage med obema tožbama predstavlja že neposredna kavzalna povezava med obema tožbenima zahtevkoma. Tožnik namreč zahteva vračilo zneska, za katerega trdi, da ga je plačal na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe, izdane v postopku po prvotni toženčevi tožbi, skratka zahteva vračilo tistega, kar je plačal po sodbi, izdani v postopku po prvotni tožbi. Na podoben način je mogoče utemeljiti tudi koneksiteto s pogodbeno podlago prvotne toženčeve tožbe, saj je razveljavljena sodba, ki pomeni odpadlo podlago tožnikovemu obogatitvenemu zahtevku, hkrati odločitev o toženčevi prvotni tožbi.

Pristojnost za potrošniške pogodbe po 15. in 16. členu in pogodbena razmerja po 1. točki 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001

25. Na podoben način, to je iz povezave med prvotno toženčevo tožbo in sedaj obravnavano tožnikovo tožbo, se zastavlja problem tudi pri preizkusu pristojnosti po pravilih, ki veljajo za zadeve v zvezi s potrošniško pogodbo.

26. Iz dosedanje prakse Sodišča izhaja, da je 1. točko 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, ki opredeljuje pojem „zadeve v zvezi s potrošniško pogodbo“, treba razlagati ozko, saj gre za ureditev, ki pomeni odstop tako od splošnega pravila o pristojnosti po prebivališču toženca (1. točka 2. člena te uredbe), kakor tudi od pravila o posebni pristojnosti za pogodbe (1. točka 5. člena iste uredbe).(7) Za potrošniško pogodbeno razmerje v smislu uredbe gre le v primeru, če so izpolnjeni naslednji pogoji: (1) da je pogodbena stranka potrošnik, ki ravna z namenom, za katerega se šteje, da je zunaj njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti; (2) da je bila pogodba med takim potrošnikom in subjektom, ki dejavnost opravlja poklicno ali pridobitno, dejansko sklenjena, in (3) da ta pogodba spada v eno od kategorij iz točk od (a) do (c) 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001. Ti pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno – če eden od njih ni izpolnjen, pristojnosti ni mogoče določiti na podlagi pravil, ki veljajo za potrošniške pogodbe.(8)

27. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje je med pravdnima strankama sklenjena pogodba o leasingu, ki navedene kriterije izpolnjuje. Prav na to pogodbo se je opiral tudi zahtevek, ki ga je s prvotno tožbo uveljavljal toženec. Dvom pa se Vrhovnemu sodišču poraja glede vprašanja, ali gre za zadevo v zvezi s potrošniško pogodbo tudi v primeru, ko se s tožbo uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, ki temelji na razveljavljeni sodbi iz postopka v zvezi s potrošniško pogodbo. Gre za to, da predmet konkretnega spora ni več veljavnost potrošniške pogodbe ali njeno izpolnjevanje (saj je bilo o teh vprašanjih že odločeno s sodbo po prvotni tožbi), temveč obogatitveni zahtevek, ki pa je po drugi strani neposredno povezan prav s potekom postopka in odločitvijo v (prvotnem) sporu v zvezi s potrošniško pogodbo. Vrhovnemu sodišču se zato postavlja vprašanje, ali za kvalifikacijo spornega razmerja kot potrošniškega zadostuje, da razveljavljena sodba predstavlja odločitev o tožbi iz potrošniške pogodbe, in gre zato za zahtevek, ki izhaja iz kasnejše drugačne odločitve o obstoju pogodbene obveznosti. Za opredelitev spora kot „zadeve v zvezi s pogodbo“ v smislu 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 v tem smislu govori neposredna povezanost konkretnega obogatitvenega zahtevka s pravdno zadevo po prvotni toženčevi tožbi, ki jo je treba šteti za spor v smislu 1(b) točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.(9) Za nasprotno „nepotrošniško“ oziroma nepogodbeno kvalifikacijo pa po drugi strani govori sama obogatitvena narava konkretnega tožbenega zahtevka. V tem okviru se zato v bistvu poleg vprašanja, kako neposredna mora biti povezanost med odpadlo podlago neupravičene obogatitve in potrošniškim pogodbenim razmerjem med pravdnima strankama, da je mogoče šteti, da gre tudi v primeru neupravičene obogatitve za spor v zvezi s potrošniško pogodbo, pravzaprav postavlja vprašanje, kdaj in ali sploh za zahtevke zaradi neupravičene obogatitve pride v poštev katera od posebnih pristojnosti.

28. Dosedanja praksa Sodišča ne daje odgovora na navedeno vprašanje. Sodišče je v okviru razmejevanja med pogodbenimi razmerji na eni strani ter deliktnimi in kvazideliktnimi razmerji na drugi strani reklo, da tožbeni zahtevek, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost toženca in ki se ne navezuje na pogodbo v smislu 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, spada v okvir 3. točke 5. člena te uredbe.(10) Okoliščina, da ena od pogodbenih strank toži drugo pogodbeno stranko za ugotovitev civilne odgovornosti, ne zadostuje za to, da bi taka tožba spadala med „zadeve v zvezi s pogodbenimi razmerji“ v smislu 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, temveč je tako le, če se očitano ravnanje šteje za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, kot jih je mogoče opredeliti glede na predmet pogodbe.(11) Če je namreč namen zahtevkov povračilo škode, ki izhaja iz kršitve pravic in obveznosti iz pogodbe med strankami v postopku o glavni stvari, zaradi česar bi bilo za odločitev o tožbi nujno upoštevanje pogodbe, gre za zadevo v zvezi s pogodbenimi razmerji.(12) Navedena praksa pa ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali oziroma kdaj je navedene kriterije mogoče uporabiti tudi za zahtevke zaradi neupravičene obogatitve, niti kam je sploh mogoče uvrstiti tovrstne zahtevke.

29. Iz prakse Sodišča sicer izhaja, da se pravilo iz 1. točke 5. člena uporablja širše kot pravilo iz 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, saj za uvrstitev zadeve med (splošna) pogodbena razmerja zadostuje že obstoj pravne obveznosti, ki jo je ena stranka v korist druge stranke prostovoljno sprejela in na kateri temelji tožba tožeče stranke (sprejem enostranske obljube), medtem ko mora biti za uporabo pravil o pristojnosti za potrošniške pogodbe sklenjena pogodba.(13) Ob povedanem je vprašanje, ali je mogoče pogodbeno naravo pripisati tudi obogatitvenemu zahtevku, kjer obveznost nasprotne stranke ne temelji na svobodno sprejeti zavezi, temveč jo določa zakon.(14) Za to, da je v določenih okoliščinah relevantna povezanost obogatitvenega zahtevka s pogodbenim razmerjem in da bi bilo zato mogoče zanje pod določenimi pogoji uporabiti pravila o pristojnosti za zadeve v zvezi s pogodbo (pa naj bo v smislu 1. točke 5. člena ali pa 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001), pa nenazadnje govori tudi določba 1. točke 10. člena Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti („Rim II“)(15). Ta za primer, da se nepogodbena obveznost, nastala zaradi neupravičene obogatitve, vključno s prejemom neupravičenega plačila, nanaša na razmerje med strankama, denimo na pogodbo ali škodno dejanje, ki je v tesni zvezi s to neupravičeno obogatitvijo, določa, da zanjo velja pravo, ki velja za to razmerje.

30. Pri oblikovanju vprašanj je Vrhovno sodišče upoštevalo možnost nakazanih različnih kriterijev pri določanju pristojnosti za potrošniška in splošna pogodbena razmerja ter zato poleg vprašanja v zvezi s pravili o pristojnosti za potrošniška razmerja postavilo podrejeno vprašanje tudi v zvezi s pravili za splošna pogodbena razmerja. V okviru slednjega pa je glede na specifičnost povezave obogatitvenega zahtevka s pogodbenim razmerjem postavilo še vprašanja glede razlage navezne okoliščine za določitev pristojnosti v takem primeru. Gre za to, ali se kot kraj izpolnitve iz 1(a) točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 šteje tipična izpolnitev iz osnovnega pogodbenega razmerja med strankama ali pa se pristojnost določi glede na pravila, ki veljajo za izpolnitev denarne obveznosti iz obogatitvenega zahtevka.

31. Glede na navedeno Vrhovno sodišče RS na podlagi tretjega odstavka v povezavi s točko (b) prvega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije prosi Sodišče za odgovor na naslednja vprašanja:

(1) Ali je treba pojem nasprotne tožbe v smislu 3. točke 6. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, ki je bila kot nasprotna tožba po nacionalnem pravu vložena potem, ko je bila v revizijskem postopku razveljavljena pravnomočna in izvršljiva sodba v postopku po prvotni tožbi toženca in je bila ta ista zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik pa s svojo nasprotno tožbo na obogatitveni podlagi zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca?

(2) Ali je treba pojem „zadeva v zvezi s potrošniško pogodbo“ iz 1. točke 15. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi situacijo, ko potrošnik tožbo, s katero uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno tožbo, pri kateri pa gre za zadevo v zvezi s potrošniško pogodbo v smislu navedene določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001, tožnik - potrošnik pa z njo zahteva vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s potrošniško pogodbo?

(3) Če pristojnosti v opisanem primeru ni mogoče opreti ne na pravila o pristojnosti za nasprotno tožbo niti na pravila o pristojnosti za potrošniške pogodbe, pa se postavlja še vprašanje:

(a) ali je treba pojem „zadeva v zvezi s pogodbo“ iz 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 razlagati tako, da zajema tudi tožbo, s katero tožnik uveljavlja zahtevek zaradi neupravičene obogatitve, vlaga pa jo kot nasprotno tožbo po nacionalnem pravu v zvezi s prvotno toženčevo tožbo, ki se nanaša na pogodbeno razmerje med strankama, predmet zahtevka zaradi neupravičene obogatitve pa je vračilo zneska, ki ga je bil dolžan plačati po (kasneje) razveljavljeni sodbi iz postopka po prvotni tožbi toženca, torej vračilo zneska, ki izhaja iz zadeve v zvezi s pogodbo;

in če je na prejšnje vprašanje mogoče odgovoriti pritrdilno, še vprašanje:

(b) ali je v opisanem primeru pristojnost po kraju izpolnitve v smislu 1. točke 5. člena Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 treba presojati glede na pravila, ki veljajo za izpolnitev obveznosti iz zahtevka zaradi neupravičene obogatitve?

------------


(1) Ureditev postopka po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v slovenskem pravnem redu je primerljiva s postopkom izdaje plačilnega naloga. Skladno z drugim odstavkom 55. a člena nekdanjega Zakona o izvršilnem postopku (sedaj drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju) se po dolžnikovem ugovoru zoper izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (in po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu) postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot po tožbi.

(2) U L L 12, 16. 1. 2001, str. 1.

(3) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 171/95 z dne 9. 10. 1997.
(4) Npr. sodba in sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 236/99 z dne 15. 2. 2000, ki se sicer nanaša na tožbo za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja in nasprotno tožbo za povračilo odpravnine.

(5) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi ÖFAB, Östergötlands Fastigheter AB proti Franku Kootu, Evergreen Investments BV, C-147/12, z dne 18. 7. 2013, 27. točka; Sklepni predlogi generalnega pravobranilca (Léger) v zadevi Danværn Production A/S proti Schuhfabriken Otterbeck GmbH & Co., C-341/93, z dne 17. 5. 1995, 20. točka.

(6) Report on the Convention - Jenard Report, OJ 1979 C 59/28.

(7) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Daniela Mühlleitner proti Ahmadu Yusufiju, Wadatu Yusufiju, C-190/11, z dne 6. 9. 2012, 26. in 27. točka.

(8) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Česká spořitelna, a.s. proti Geraldu Feichterju, C-419/11, z dne 14. 3. 2013, 30. točka.

(9) Prim. sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Rudolf Gabriel, C-96/00, z dne 11. 7. 2002, 56. točka.

(10) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Athanasios Kalfelis proti Bankhaus Schröder, C-189/87, z dne 27. 9. 1988, 17. točka.

(11) Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Marc Brogsitter proti Fabrication de Montres Normandes EURL, Karstenu Fräßdorfu, C-548/12, z dne 13. 3. 2014, 23., 24. in 29. točka.


Zveza:

Mednarodne Pogodbe
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 267/3

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah - člen 3, 3-1, 5, 5/1-a, 6, 6-3, 15, 15/1-a, 15/1-b, 16, 16-1, 16-3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ člen 190, 190/3, 295, 295/1, 295/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 183, 183/1-1
Datum zadnje spremembe:
14.03.2019

Opombe:

P3NldS0xMTc=