<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 6021/2010-558
ECLI:SI:VSRS:2015:I.IPS.6021.2010.558

Evidenčna številka:VS2007468
Datum odločbe:05.03.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSL II Kp 6021/2010
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Marko Šorli, Maja Tratnik, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - objektivna identiteta med obtožbo in sodbo - prekoračitev obtožbe - nedovoljen dokaz - hišna preiskava - zasliševanje prič - zaslišanje obremenilnih prič - presoja pritožbenih navedb - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - kršitev kazenskega zakona - zakonski znaki kaznivega dejanja - pravna opredelitev - izsiljevanje - zloraba prostitucije - izkoriščanje - odločba o kazenski sankciji

Jedro

V izreku sodbe niso konkretizirane okoliščine iz katerih bi izhajalo, da je bil posebej surov način storitve kaznivega dejanja izsiljevanja za oškodovanca hkrati tudi poniževalen. Kar naredi kaznivo dejanje po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 težje, je med drugim tudi dejstvo, da je storilec deloval na posebej surov in za oškodovanca hkrati tudi poniževalen način, na primer v situacijah, ko se bo oškodovanec moral sleči, klečati, prositi ipd.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje glede kaznivega dejanja opisanega pod točko III izreka, spremeni v pravni opredelitvi in kazenski sankciji tako, da se kaznivo dejanje pravno opredeli po prvem odstavku 213. člena Kazenskega zakonika ter se obsojenemu na podlagi prvega odstavka 213. člena Kazenskega zakonika določi kazen 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, nato pa se mu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika, upoštevaje že določeno kazen 4 (štiri) mesece zapora za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika iz izpodbijane sodbe, izreče enotna kazen 8 (osem) let zapora.

II. V preostalem se zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika in zahteva za varstvo zakonitosti obsojenega, zavrneta.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani D. P. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), za katero mu je določilo kazen štiri leta zapora in kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1 (točka III izreka), za katero mu je določilo kazen pet let zapora. Sodišče je obsojenemu na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let in pet mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti ter stransko denarno kazen v višini 1000 dnevnih zneskov oz. 32.190,00 EUR (drugi odstavek 45. člena KZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 47. člena KZ-1), ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi določila prvega odstavka 73. člena KZ-1 je odvzelo 81 zaseženih mobilnih telefonov, na podlagi 74. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena KZ-1 avtomobil znamke Mercedes Benz A 180, avtomobil znamke BMW 730D pa na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) vrnilo T. F. Obsojenemu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebnih izdatkov in nagrade zagovornikov in sodne takse. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenega in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni, obsojenemu pa v plačilo naložilo stroške postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP ter potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti pravočasno vložila obsojenčev zagovornik mag. I. D., odvetnik v Ljubljani, in obsojeni. Slednji je Vrhovnemu sodišču dne 9. 5. 2013, 27. 1. 2014 in 3. 11. 2014 posredoval še tri vloge naslovljene „Priloga k zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15. 5. 2012.“ Zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in zaradi kršitev ustavnih pravic obsojenega, njegovim navedbam se v vlogi z dne 26. 6. 2012 pridružuje tudi obsojenec. Predlagata spremembo pravnomočne sodbe, tako da se obsojenega oprosti očitanih kaznivih dejanj oziroma njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah na odgovor vrhovne državne tožilke vztrajata pri navedbah zahtev.

B.

5. Po določbi tretjega odstavka 421. člena ZKP lahko obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti vloži v roku treh mesecev od dneva, ko je prejel pravnomočno sodno odločbo. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila sodba sodišča druge stopnje (pravnomočna sodna odločba) obsojencu vročena dne 27. 3. 2012. Rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti se je tako iztekel dne 27. 6. 2012. Ker so obsojenčeve dopolnitve zahteve za varstvo zakonitosti vložene 9. 5. 2013, 27. 1. 2014 in 3. 11. 2014 prepozne, jih Vrhovno sodišče ni moglo obravnavati kot dopolnitev obsojenčeve že vložene zahteve za varstvo zakonitosti.

Glede kršitve materialnega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja

6. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki jo stori sodišče, če glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabi zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti. Navaja, da je sodišče kaznivo dejanje pod točko III izreka opredelilo po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1, ne da bi ugotovilo, da je bil posebej surov način storitve kaznivega dejanja hkrati tudi poniževalen. Nesprejemljivo je stališče pritožbenega sodišča, da veznik „in“ v določilu tretjega odstavka 213. člena KZ-1 pomeni, da je dejanje po tem odstavku mogoče storiti ali na posebej surov ali poniževalen način, ni pa izključeno tudi, da sta podani obe izvršitveni obliki.

7. Okrožno sodišče v Ljubljani je D. P. pod točko III izreka sodbe spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 213. člena KZ-1. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je obsojeni storil kaznivo dejanje izsiljevanja na posebej surov način s tem, ko je 26. 1. 2009 T. F. prisilil, da je nanj prenesel lastništvo osebnega avtomobila BMW serije 7, reg. št. LJ ..., ter ga s tem oškodoval za najmanj 30.000,00 EUR, tako da je „dne 24. 12. 2008 v lokalu S. v Ljubljani najprej izkoristil T. F. nepazljivost ter z mize v lokalu vzel ključe njegovega osebnega avtomobila BMW, po tem, ko je dne 21.1.2009 P.-ju T. F. povedal, da je z njegovega dvorišča izginil njegov osebni avto F.-ju najprej predlagal, da bo poizvedel glede izginotja avtomobila, nato pa mu ponudil, da pride po originalni ključ vozila za 7.000,00 EUR oziroma celo vozilo za 12.000,00 EUR, nato zahteval, naj mu prinese denar 12.000,00 EUR, da bo dobil avto nazaj in da mu je ta denar že dolžan, nato pa mu začel groziti, da naj prenese lastništvo vozila nanj, vse to z grozečim glasom tako, da se je F. ustrašil, saj ga je poznal kot nasilnega človeka in vedel, da je bil obsojen zaradi umora v Srbiji ter se mu tudi zaradi njegovega fizičnega izgleda in grozečega nastopa ni upal upreti, ter je zato v prostorih podjetja I. d.o.o. v Ljubljani dne 26. 1. 2009 podpisal vnaprej pripravljene dokumente za prenos lastništva vozila, zaradi česar je P. vozilo lahko istega dne registriral na svoje ime pod registrsko številko LJ ..., zahteval od F. še rezervni ključ, ker pa mu ga F. ni hotel izročiti, je v točno neugotovljenem času v začetku februarja 2009 do 5. 2. 2009 v popoldanskem času po 17.00 uri pristopil k F., ki je sedel v osebnem avtomobilu Peugeot 207 na parkirišču restavracije P1 v Ljubljani, mu zagrozil, da zadeve še nista dokončno uredila in kdaj bosta to storila, nato pa ga prijel za levo roko in mu jo spodvil tako, da je gledala iz vozila ter hkrati sunkovito zaloputnil z vrati vozila tako, da mu je priprl prste leve roke, zaradi česar je dobil F. zmečkanino končnih členkov IV. in V. prsta levice ter odrgnine na levem sredincu, s tem pa ga je poškodoval tako, da je moral F. iskati pomoč na UB KC Ljubljana, kjer je ostal na zdravljenju od 5. 2. 2009 do 13. 2. 2009, vse le zato, da bi dobil še rezervne ključe osebnega avtomobila BMW serije 7, kar je nedvomno storjeno na posebej surov način.“

8. Načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 1. člena KZ-1 med drugim zahteva, da so v opisu obdolženčevega ravnanja vsebovani vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, sicer njegovo ravnanje ni kaznivo dejanje.

9. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku prvostopenjske sodbe izhaja, da je bilo dejanje storjeno na posebej surov način, po oceni Vrhovnega sodišča pa je potrebno pritrditi stališču zagovornika, da v izreku niso konkretizirane okoliščine iz katerih bi izhajalo, da je bil posebej surov način storitve kaznivega dejanja za oškodovanca hkrati tudi poniževalen. Storilec temeljne oblike (klasičnega) kaznivega dejanja izsiljevanja z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, s silo ali resno grožnjo drugega prisili, da kaj stori ali opusti v škodo svojega ali tujega premoženja. Kar naredi kaznivo dejanje težje je po tretjem odstavku 213. člena KZ-1 med drugim tudi dejstvo, da je storilec deloval na posebej surov in za oškodovanca hkrati tudi poniževalen način, na primer v situacijah, ki jih ob sklicevanju na stališče mag. Mitja Deisingerja(1) navaja vložnik; ko se bo oškodovanec moral npr. sleči, klečati, prositi ipd. Že jezikovna razlaga določila tretjega odstavka 213. člena KZ-1 drugačne razlage ne dopušča.

10. Opis kaznivega dejanja pod točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje dejansko izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja izsiljevanja v temeljni obliki po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakonika je Vrhovno sodišče zato v tem delu spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko III. izreka prvostopenjske sodbe tako, da se obsojenega D. P. spozna za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1. Na podlagi te določbe je Vrhovno sodišče obsojencu za kaznivo dejanje izsiljevanja po prvem odstavku 213. člena KZ-1 določilo kazen štiri leta in šest mesecev zapora, pri čemer je upoštevalo okoliščine na strani obsojenca, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje - težo dejanja, stopnjo kazenske odgovornosti, njegovo vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj z elementi nasilja ter kot edino olajševalno okoliščino, očetovstvo (sodba stran 119, 120).

Glede zatrjevanih kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

11. Po oceni obsojenčevega zagovornika je sodba pritožbenega sodišča obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče ni razumno, izčrpno in prepričljivo odgovorilo na vse pritožbene navedbe zagovornika, pač pa je vse ugovore, s katerimi je ta sodišču očital zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zavrnilo z neustrezno argumentacijo v smeri potrditve obsodilne sodbe prvostopenjskega sodišča. Navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vprašanja, kdaj je bilo storjeno kaznivo dejanje izsiljevanja, saj je bil obsojeni 2. 2. 2009 izkazano v tujini, prepis vozila, ki naj bi bil vzrok konfliktne situacije pred lokalom P1 pa je bil urejen že 26. 1. 2009. Obsojenec dodaja, da iz pojasnil, ki sta jih Okrožnemu sodišču posredovala Interpol Zagreb in Okrajno sodišče na Pagu izhaja, da je bil 2. 2. 2009 na Hrvaškem. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do izpostavljenih nasprotij v izjavah oškodovanca T. F., predvsem v zvezi z vprašanjem, ali naj bi ga obsojeni poškodoval z vrati avtomobila znamke Peugeot ali Bentley. Nepojasnjen je ostal tudi zaključek o zavrnitvi dokaznega predloga obrambe, da se rekonstrukcija opravi še na vozilu znamke Bentley. Navedba pritožbenega sodišča, da ima sodba sodišča prve stopnje tudi razloge o krivdi, je nejasna.

12. Vrhovno sodišče ocenjuje, da obramba pritožbenemu sodišču po vsebini ne očita uvodoma zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo obveznost sodišča druge stopnje, da svojo odločitev ustrezno obrazloži. Vendar pa je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji, kot standard obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Ni nujno, da se pritožbeno sodišče vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Standardu obrazložitve sodišče druge stopnje zadosti tudi, če iz razlogov sodbe izhaja, da se je s pritožbenimi ugovori seznanilo oziroma jih ni prezrlo(2).

13. Takšne pomanjkljivosti v razlogih sodbe pritožbenega sodišča ni zaznati. Nasprotno, pritožbeno sodišče je v 59. točki obrazložitve sodbe navedlo, da v celoti pritrjuje dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe, saj je obrazložitev presoje dokazov in ugotovljenih odločilnih dejstev logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva, tako da je zunaj vsakršnega dvoma. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče v sodbi ocenilo protislovne dokaze in izpovedbe ter skrbno obrazložilo razloge za zavrnitev dokaznih predlogov strank. Prepričljivi so tudi razlogi o obtoženčevi krivdi. V 61. točki je pritrdilo zaključku, da je obsojeni oškodovanca poškodoval v času od začetka februarja 2009 do 5. februarja 2009, ker mu ni želel izročiti rezervnih ključev avtomobila in razlogom s katerimi je sodišče prve stopnje ovrglo obsojenčev zagovor, da je bil 2. 2. 2009 v tujini (109. stran sodbe sodišča prve stopnje).

Pritožbeno sodišče je poudarilo, da nima dvomov v zvezi z zaključki o načinu nastanka oškodovančeve poškodbe, o storilcu in vozilu, na katerem je prišlo do poškodbe, saj ima sodba sodišča prve stopnje o tem obsežne in prepričljive razloge (točka 60). Oškodovančeva izpovedba je potrjena z rekonstrukcijo in izvedenskim mnenjem izvedenca medicinske stroke, ker pa je sodišče na strani 110 utemeljeno presodilo, da oškodovanec tega dne ni uporabljal vozila znamke Bentley, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni bilo potrebe po dopolnjevanju dokaznega postopka z izvedbo rekonstrukcije dogodka še na takšnem avtomobilu (točka 63). Relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 395. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi z kaznivim dejanjem izsiljevanja zato ni podana.

14. Pritožbeno sodišče je ocenilo tudi pomisleke obrambe v zvezi z dejanskimi okoliščinami kaznivega dejanja zlorabe prostitucije in zaključkom, da so se dekleta prostituirala za D. P. in mu morala dajati denar, kar zagovornik obširno izpodbija tudi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pritožbeno sodišče je v 43. in 44 točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da je sodišče prve stopnje pri vsakem dejanju v okviru kaznivega dejanja zlorabe prostitucije presodilo obsojenčevo ravnanje in se opredelilo tako do njegovega zagovora kot tudi do izpovedb prič, izsledkov prisluhov in SMS sporočil ter listinskih dokazov ter napravilo dokazne zaključke o odločilnih dejstvih. Poudarilo je, da zaključek sodišča prve stopnje, da se je obsojeni zavedal, da je V. R. mladoletna in v slabi finančni situaciji, oprlo na izsledke njunih telefonskih pogovorov.

15. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je pritožbeno sodišče soglašalo z ugotovitvijo, da je obsojeni pri prostituciji deklet (tudi pri prostituciji M. J.) sodeloval z namenom izkoriščanja in v obdobju med začetkom leta 2008 in 9. 6. 2009 pridobil najmanj 80.000,00 EUR (točki 39 in 80). Pritožbeno sodišče je poudarilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi podatkov v zaseženih zvezkih, ki so jih vodila dekleta, v povezavi s prisluhi, izpovedbami deklet in listinskimi dokazi o premoženjskem stanju obsojenca, opravilo natančno analizo zaslužkov deklet, cenikov za opravljanje spolnih storitev in premoženjskega, finančnega ter osebnega stanja obsojenega. Pritrdilo je zaključku prvostopenjskega sodišča, da so dekleta obsojenemu izročala precej več denarja kot so znašali mesečna najemnina in stanovanjski stroški, obsojeni pa je na takšen način pridobil najmanj 80.000,00 EUR, od katerih je najmanj 13.115,00 EUR položil na svoj transakcijski račun, za 8.000,00 EUR kupil avtomobil znamke Mercedes Benz A in 7. 5. 2009 ob podpisu predpogodbe za nakup nepremičnine izročil 20.000,00 EUR gotovine. S povzetim je povsem zadostilo standardu obrazloženosti drugostopenjske sodbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), zato relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 395. člena ZKP, ki jo po vsebini uveljavlja zahteva, tudi v tej zvezi ni podana. Glede na stališče v 40. točki sodbe pritožbenega sodišča pa je neutemeljen tudi očitek o izostanku obrazložitve glede pritožbeno izpostavljenega vprašanja nerazumljivosti izreka zaradi navajanja delovnih imen nekaterih deklet.

16. Z nadaljnjimi navajanji poskušata zagovornik tudi na straneh 4 do 6, predvsem pa na straneh 10 do 13 in 16 do 19 zahteve, obsojenec pa v pretežnem delu svoje zahteve, z lastno oceno dokazov in predstavitvijo svojega videnja dogajanja izpodbiti pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja ter tako v zahtevi nedovoljen razlog (drugi odstavek 420. člena ZKP) utemeljiti z zatrjevanjem absolutnih bistvenih kršitev, ki po oceni Vrhovnega sodišča niso podane(3).

Glede kršitve materialnega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije

17. Obsojenčev zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in izraža pomisleke v ugotovitve nižjih sodišč, da je obsojeni izkoristil dekleta, ko pa jim vendar nikdar ni jemal denarja v smislu, za katerega bi lahko šteli, da je nesorazmeren, saj so obdržala najmanj šestdeset odstotkov zaslužka; še več, nižji sodišči ugotavljata celo, da si je obsojeni prilastil v povprečju le nekje okoli trideset odstotkov. Po njegovi oceni zgolj dejstvo, da je materialno sodeloval pri nudenju spolnih uslug deklet za plačilo še ne pomeni, da je s tem tudi zlorabil osebo, ki se prostituira. O ekonomskem izkoriščanju bi lahko govorili šele, če bi bila prostitutka upravičena do manj kot petdeset odstotkov dohodkov.

18. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije stori, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji (prvi odstavek 175. člena KZ-1), pri čemer se strožje kaznuje, če je dejanje storjeno proti mladoletni osebi ali proti več osebam (drugi in tretji odstavek 175. člena KZ-1). Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 79651/2010-643 z dne 27. 3. 2014 že poudarilo, da zakonski znak „zaradi izkoriščanja“ pomeni, da ima obsojeni korist od prostituiranja in prejema denar. Nižji sodišči sta ugotovili, da je obsojeni v letih 2008 in 2009 sodeloval pri prostituiranju najmanj dvanajstih oseb na način, da je ustvarjal zaslužek, pri čemer je šlo za kontinuirano izvrševanje in utečen, donosen posel. Zagotovil je stanovanjske prostore, jih po potrebi tudi opremil, dekletom nadel delovna imena, nekatera od njih fotografiral ter skrbel za ažurno spletno oglaševanje njihovih storitev, omogočal pa jim je tudi izvajanje spremstva na različnih lokacijah v Sloveniji in tujini. Obsojeni je določal v katerem stanovanju in kdaj bo katera izmed deklet nudila spolne storitve ter na dnevni bazi preverjal, koliko potencialnih in koliko dejanskih strank so imela. Na takšen način je dejansko vodil in nadziral izvrševanje prostitucije. Pri tem pa je od deklet zahteval del zaslužka („darilca“), višina katerega ni bila odvisna le od števila strank, ampak tudi od časa v katerem so bila v stanovanju, pri čemer nikakor ni bila volji posameznega dekleta prepuščena presoja kolikšen delež bo prepustila obsojenemu, ampak je to določil on. Vrhovno sodišče ne sprejema očitkov zagovornika, da iz zvezkov ni razvidno, da je obsojeni denar tudi resnično prejel, da je odklonil sodelovanje z M. S. in da jim je obsojenec ukvarjanje s prostitucijo le olajšal, saj s temi navedbami po vsebini izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da je obsojeni pri prostituciji sodeloval prav zaradi izkoriščanja, in ne iz katerega drugega razloga. Višina premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja zlorabe prostitucije. Je pa pravilno postopanje nižjih sodišč, ki sta z namenom ugotovitve, ali je obsojeni pri prostituciji sodeloval zaradi izkoriščanja, presojali tudi razmerje med višino zaslužkov in obsojenčevo siceršnjo premoženjsko situacijo ter življenjskim stilom, kot je bilo pojasnjeno v točki 15.

Glede zatrjevane kršitve po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP

19. Po oceni zagovornika je sodišče prve stopnje v obsojenčevo škodo poseglo v opis kaznivega dejanja ter s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka na način po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar Vrhovno sodišče takega stališča ne sprejema. Vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo je predpisano v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP, sodišče pa je praviloma vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe. Ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo(4). Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi (glede na izvedene dokaze, ki kažejo na spremenjeno, v obtožbi navedeno dejansko stanje) predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. Velja splošno pravilo, da sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen. So pa dovoljene spremembe v opisu kaznivega dejanja, ki niso pravno relevantne za obstoj kaznivega dejanja in krivdo.

20. V zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe prostitucije se je obsojenemu po obtožnici očitalo, da je na račun izvrševanja kaznivega dejanja pridobil najmanj 80.000,00 EUR, v nadaljevanju pa se je le primeroma, za obstoj kaznivega dejanja nerelevantno, navajal način uporabe tega denarja (nakazila na transakcijski račun, nakup nepremičnin in avtomobilov). Glede na to, da je obsojeni očetu v njunem telefonskem pogovoru povedal, da je ob podpisu predpogodbe za nakup nepremičnine izročil 20.000,00 EUR je sodišče očitek obtožnice konkretiziralo z navedbo natančne višine izročene gotovine. Glede na to, da način uporabe denarja ne vpliva na obstoj kaznivega dejanja, sodišče tudi s tem, ko je s pojasnilom, da je tožilstvo napačno seštelo znesek obsojenčevih gotovinskih pologov na transakcijski račun, 11.630,00 EUR spremenilo v 13.115,00 EUR, ni nedovoljeno poseglo v relevantno dejansko podlago obtožnice. Po presoji Vrhovnega sodišča gre še vedno za isti historični dogodek, bistvo očitanega dejanja se ni spremenilo in zato tudi ne njegov pravni položaj, v katerem bi bile okrnjene njegove obrambne pravice.

21. Iz enakih razlogov ni mogoče pritrditi stališču zagovornika, da je prvostopenjsko sodišče tudi s posegi v opis kaznivega dejanja izsiljevanja kršilo obtožno načelo. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da sodišče s tem, ko je besedo „zvil“ nadomestilo s „spodvil“ ni vsebinsko spremenilo očitka in v opis dejanja ni vstavilo težjega očitka, ampak spremembo le prilagodilo ugotovljenemu dejanskemu stanju, še vedno v okviru istega historičnega dogodka iz obtožbe. Enako je mogoče zaključiti v zvezi s spremembo ugotovitve razloga konflikta pred lokalom P1; sodišče prve stopnje je namreč po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bil vzrok obsojenčevega napada dejstvo, da mu oškodovanec ni želel izročiti rezervnih ključev avtomobila in ne, kot se je navajalo v obtožnici, da ni odgovoril na njegovo SMS sporočilo. Dejansko se z vsemi temi posegi sodišča zoper obsojenca usmerjeni očitek ni vsebinsko spremenil in gre le za spremembo pravno nerelevantnih okoliščin oziroma za spremembo, ki mu ni ne v škodo in ne v korist.

Glede zatrjevanih kršitev v zvezi s hišnimi preiskavami stanovanj

22. Navedbe obsojenčevega zagovornika v zvezi z zakonitostjo hišne preiskave na naslovu K. ..., Ljubljana (stanovanje „P2“), ki v tej zvezi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, nasprotujejo podatkom spisa. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je dežurni preiskovalni sodnik z odredbo I Kpd 789/2009 dne 8. 6. 2009 med drugim odredil hišno preiskavo stanovanja na naslovu K. ..., saj so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da obsojeni tam izvršuje kaznivo dejanje zlorabe prostitucije in je obstajala verjetnost, da se bodo odkrili predmeti ali listine, ki so pomembni za kazenski postopek in jih bo treba zaseči. Policisti hišne preiskave tega stanovanja niso opravili, saj je bilo še pred vstopom ugotovljeno, da stanovanje ni več v uporabi najemnice Š. H. Lastnica stanovanja J. P. je namreč policistom predložila listine iz katerih je izhajalo, da je najemna pogodba prenehala 27. 4. 2009. Kot v točki 23 ugotavlja pritožbeno sodišče so policisti na željo in v spremstvu lastnice le vstopili v stanovanje, lastnici o vzroku vstopa takoj izdali potrdilo, ker pa ni bila podana procesna situacija v kateri bi se hišna preiskava opravljala brez odredbe, policija preiskovalnemu sodniku tudi ni bila dolžna podati poročila po petem odstavku 218. člena ZKP. Zagovornik sicer v tem delu zahteve na splošni ravni zatrjuje, da se sodba ne bi smela opreti na zvezke, ki jih je vodila K. K. in podatke telefonske komunikacije med obsojenim in K., vendar okoliščin, ki bi tako stališče utemeljevale, ne substancira v skladu z zahtevo prvega odstavka 424. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče te trditve ni presojalo(5).

23. Zagovornik v zvezi s hišnimi preiskavami stanovanj na naslovih S. cesta ..., S. cesta ..., S. cesta ..., P3 ... in K. ... pritožbenemu sodišču očita, da je s stališčem, da navzočnost lastnikov ni potrebna, saj so bili navzoči dejanski uporabniki stanovanj, obšlo zakon. Vrhovno sodišče temu ne more pritrditi. Krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi, da sta hišna preiskava preiskava in najdeni dokazi zakonita, je izrecno določen v prvem in tretjem odstavku 216. člena ZKP. Te osebe so "tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje ali njegov zastopnik" ter dve polnoletni osebi kot priči. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že pojasnilo(6), da je pri razlagi pomena zakonskega besedila "tisti, čigar stanovanje se preiskuje" treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Hišna preiskava pomeni poseg v ustavno varovano pravico nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave); varovana pravica je torej varstvo pravice do (širšega kroga) zasebnosti, ki je prav tako z Ustavo varovana dobrina (35. člen Ustave). Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega. To pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov, ne glede na to ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik. Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (drugi odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore niti jih ne sme preiskovati.

24. V obravnavani zadevi se je 9. 6. 2009 po odredbi dežurnega preiskovalnega sodnika kot nujno preiskovalno dejanje opravljala tudi hišna preiskava stanovanja št. ..., na naslovu S. cesta … v Ljubljani. Obstajali so namreč utemeljeni razlogi za sum, da tudi v tem stanovanju dekleta nudijo spolne storitve za D. P. in verjetnost, da se bodo odkrili predmeti ali listine, ki so pomembni za kazenski postopek in jih bo treba zaseči. Dežurni preiskovalni sodnik je izvršitev odredbe prepustil delavcem policije PU Ljubljana, z izrecnim navodilom, da so dolžni pred izvršitvijo o preiskovalnem dejanju obvestiti tudi osumljenega D. P. Iz zapisnika o hišni preiskavi izhaja, da je bila odredba pred preiskavo vročena dejanskima uporabnicama stanovanja Š. H. in S. Z. (drugi odstavek 215. člena ZKP), ki sta bili tudi navzoči ob opravljanju hišne preiskave (prvi odstavek 216. člena ZKP), zagotovljena pa je bila tudi navzočnost dveh polnoletnih oseb kot prič (tretji odstavek 216. člena ZKP). V hišni preiskavi je bilo zaseženih 37 mobilnih telefonov, 7 zvezkov in kovinska škatlica bele barve, v kateri so bili najdeni trije bankovci za 20 EUR in en bankovec za 5 EUR, ter listek z napisom 65.

25. Hišna preiskava stanovanja na S. cesti ... je bila opravljena zakonito, na podlagi pisne odredbe preiskovalnega sodnika (prvi odstavek 215. člena ZKP), v navzočnosti obeh dejanskih uporabnic stanovanja (prvi odstavek 216. člena ZKP) in dveh solemnitetnih prič (tretji odstavek 216. člena ZKP, zato so dokazi, ki so bili zaseženi pri tej hišni preiskavi, pridobljeni na zakonit način (219. člen ZKP) in ne gre za dokaze na katere se sodba ne bi smela opirati in bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP).

26. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža pomisleke o stališču pritožbenega sodišča v zvezi z vprašanjem pravice obdolženca, ki je utemeljeno osumljen kaznivega dejanja, da je navzoč pri hišni preiskavi kot posameznem preiskovalnem dejanju in s tem smiselno uveljavlja kršitev petega odstavka 178. člena ZKP. Ker ne gre za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP (razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP), ampak za kršitev določbe kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP), ki je bila uveljavljana že v pritožbi, bi bilo potrebno v postopku zahteve za varstvo zakonitosti izkazati, da bi zatrjevana kršitev pravice do obrambe lahko vplivala na zakonitost sodbe.

27. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti okoliščin, ki bi utemeljevale takšno vzročno zvezo med zatrjevano kršitvijo in mogočim vplivom na zakonitost izpodbijane sodbe ne substancira v skladu z zahtevo prvega odstavka 424. člena ZKP(7). Navaja le, da se je začetek hišne preiskave na P3 ..., ki bi se morala pričeti opravljati ob 11. 25 uri zaradi zagotovitve navzočnosti odvetnika odložil na 13.25 uro, medtem pa se je med 11.07 in 13.30 uro opravljala preiskava stanovanja na S. ... Poudarja, da ni mogel zahtevati navzočnosti pri hišni preiskavi na naslovu S. ..., saj je bila ta ob njegovem prihodu na P. ... že zaključena, kakršnikoli ugovori pa brezpredmetni, saj nezakonitosti ni bilo mogoče več odpraviti. Vložnik je tako v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo kot v zahtevi za varstvo zakonitosti ostal le na ravni zatrjevanja kršitve, ni pa konkretiziral, kako bi ta, glede na zagotovljeno možnost naknadne kontradiktornosti, lahko vplivala na zakonitost sodbe. Že v postopku zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom kot tudi na glavni obravnavi, ko so se v njegovi navzočnosti izvajali vsi dokazi, je imel obsojenec možnost zavzeti stališče glede pridobljenih dokazov ter predstaviti svoj pogled o morebitnem vplivu zatrjevane kršitve na učinkovito udejanjanje pravic obrambe. Kakor je bilo že pojasnjeno, vložnik niti v zahtevi za varstvo zakonitosti vsebinsko ni utemeljil, kako naj bi kršitev pravic obrambe po petem odstavku 178. člena ZKP, ki jo je uveljavljal že v pritožbi, lahko vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Vrhovno sodišče zato teh navedb zahteve, ne da bi jim v tem delu samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP, ne more preizkusiti.

Glede zatrjevanih kršitev v zvezi zasliševanjem prič v preiskavi

28. Zagovornik v zvezi z vprašanjem obsojenčeve navzočnosti pri zaslišanju oškodovanca T. F. v preiskavi zavrača stališče pritožbenega sodišča, da navzočnost obdolženca pri zaslišanju prič v fazi preiskave ni obvezna, lahko pa se mu omogoči; če so podane okoliščine iz četrtega odstavka 178. člena ZKP (npr. strah priče), je presoji preiskovalnega sodnika prepuščeno, ali bo dovolil obdolžencu, da je navzoč pri preiskavi ali ne. Navaja, da bi po gramatikalni razlagi četrtega odstavka 178. člena ZKP preiskovalni sodnik obsojenega sicer lahko odstranil z zaslišanja, ampak šele ko bi zaslišanje že potekalo in bi bil slednji že prisoten. Tako pa preiskovalni sodnik obsojenega ni niti obvestil o nameravani izvedbi preiskovalnega dejanja, s tem pa mu odrekel tudi pravico, da bi priči postavljal vprašanja.

29. Vrhovno sodišče po podatkih spisa ugotavlja, da sta bila tako obsojenec kot njegov zagovornik z dopisom preiskovalnega sodnika z dne 17. 7. 2009 obveščena, da bo oškodovanec T. F. v preiskavi zaslišan v njegovi nenavzočnosti, saj je priča sodišču pojasnil, da se obsojenega zelo boji in zaradi močnega strahu pred njim v njegovi navzočnosti ne bi mogel pričati. Ob zaslišanju obsojenec ni bil navzoč, je bil pa njegov zagovornik.

30. Po določbi četrtega odstavka 178. člena ZKP lahko preiskovalni sodnik odredi, da se obdolženec odstrani z zaslišanja, če priča ob njegovi navzočnosti ne želi izpovedati ali če okoliščine kažejo, da v njegovi navzočnosti ne bo govorila resnice ali v primeru, če bo po zaslišanju priče potrebno opraviti sodno prepoznavo. Glede na takšno zakonsko določbo je preiskovalnemu sodniku prepuščena presoja oziroma odločitev ali bo dovolil obdolžencu, da je navzoč pri zaslišanju priče. Gre za ukrep, ki je namenjen varovanju prič. Glede na namen, ki ga zasleduje zakonska določba, je povsem razumljivo, da je preiskovali sodnik smel sprejeti odločitev, še preden je oškodovanec začel izpovedovati. Zato zgolj ozka jezikovna razlaga četrtega odstavka 178. člena ZKP, na katero se sklicuje zahteva, ni sprejemljiva(8).

31. Zagovornik zatrjuje, da je bila obsojenemu v preiskavi kršena pravica do navzočnosti pri zaslišanju obremenilne priče, s čimer po vsebini uveljavlja kršitev določbe druge alineje 29. člena Ustave. Skladno s tem določilom mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali s svojim zagovornikom. Bolj določno je takšna obdolženčeva pravica formulirana v d) točki tretjega odstavka 6. člena EKČP, po kateri ima obdolženec pravico, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot veljajo za obremenilne priče. Evropsko sodišče za človekove pravice je na primer v odločbi Luca v. Italy z dne 27. 2. 2001 obrazložilo, da mora imeti obdolženec primerno možnost preizkusiti in izprašati obremenilno pričo v času, ko je ta podala svojo izjavo ali kasneje v postopku. Obsojeni res ni imel možnosti zaslišati obremenilno pričo v fazi zaslišanja prič v preiskavi, iz podatkov spisa pa izhaja, da je bil oškodovanec kasneje večkrat zaslišan na glavni obravnavi, tokrat vedno v obsojenčevi navzočnosti, ki je izkoristil tudi pravico postavljanja vprašanj. Le v primeru, če temu ne bi bilo tako, sodišče pa bi sodbo kljub temu oprlo na izpoved oškodovanca, bi ugotovljena kršitev v fazi preiskave lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, česar pa vložnika zahtev ne zatrjujeta(9).

32. Zagovornik izraža tudi pomisleke v zvezi z načinom zasliševanja prič M. S., K. L. in M. J. v preiskavi, s čimer po vsebini smiselno zatrjuje kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jo je v zahtevi za varstvo zakonitosti mogoče upoštevati le, če je hkrati izkazano tudi, da bi zatrjevana kršitev pravice do obrambe lahko vplivala na zakonitost sodbe. Vložnik trdi, da strokovna sodelavka ni upoštevala, da so priče odklonile odgovore na posamezna vprašanja, ker bi jih ti utegnili spraviti v hudo sramoto (238. člen ZKP) ter jim kljub temu postavljala takšna vprašanja in zahtevala njihove odgovore. Po podatkih spisa so bile M. S., K. L. in M. J. ob zaslišanju v preiskavi, skladno z določilom drugega odstavka 240. člena ZKP, poučene tudi, da niso dolžne odgovarjati na vprašanja iz 238. člena ZKP. To določilo je namenjeno varovanju prič in priča je tista, ki oceni, ali je verjetno, da bi z odgovorom na vprašanje sebe ali svojega bližnjega sorodnika (1. do 3. točka prvega odstavka 236. člena ZKP) spravila v hudo sramoto, znatno materialno škodo ali v kazenski pregon. Iz zapisnikov o zaslišanju prič M. S., K. L. in M. J. izhaja, da je sodišče odločitve prič, da odklonijo odgovor na posamezno vprašanje, ki bi jo utegnilo spraviti v hudo sramoto, sprejelo in zaslišanje nadaljevalo s postavljanjem drugih vprašanj. Zagovornik, ki očitno meni drugače, bi moral v zahtevi za varstvo zakonitosti navesti vprašanja, na katera naj bi sodišče, kljub izrecni odklonitvi, zahtevalo odgovore, sploh ob dejstvu, da je bila obrambi ta možnost dana tudi na glavni obravnavi, na kateri so bile priče M. S., M. J. in K. L. s strani sodišča neposredno zaslišane v obsojenčevi navzočnosti in v navzočnosti njegovega zagovornika. Vrhovno sodišče zato tudi teh navedb zahteve, ne da bi pravno neopredeljenim očitkom samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP, ne more preizkusiti.

Glede načina zasliševanja prič na glavni obravnavi

33. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so nepojasnjeni tudi ugovori zagovornika v zvezi z načinom zasliševanja prič na glavni obravnavi. Navaja namreč, da je sodišče kljub opozorilu obrambe štelo, da je bilo soglasje strank, da predsednica senata prva zaslišuje priče dano za zaslišanje vseh prič, s tem pa obrambo postavila v neugoden položaj, saj ni mogla učinkovito uporabiti svojega znanja in obrambne strategije.

34. Po prvem odstavku 334. člena ZKP je vrstni red izpraševanja priče praviloma (če stranke ne soglašajo drugače) odvisen od tega, katera od strank je predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem priče oziroma ali je sodišče izvedbo dokaza odredilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 334. člena ZKP). Zagovornik ne pojasni pri zaslišanju katere od prič naj bi predsednica senata s tem, ko je prva postavljala vprašanja kršila določila postopka kot tudi ne, ali je bila izvedba dokaza z zaslišanjem posamezne priče odrejena na predlog katere od strank ali s strani sodišča, zato Vrhovno sodišče smiselno zatrjevanega vpliva na zakonitost pravnomočne sodbe, ne more preizkusiti (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

35. Po določbi prvega odstavka 241. člena ZKP, ki se skladno z določilom prvega odstavka 331. člena ZKP uporablja tudi v zvezi z načinom zasliševanja prič na glavni obravnavi, se od priče po splošnih vprašanjih zahteva, naj pove vse, kar ve o zadevi; nato se ji postavljajo vprašanja, da se njene izpovedbe preskusijo, dopolnijo in razjasnijo. Pritrditi je stališču zagovornika, da je sodišče s tem, ko je na glavni obravnavi najprej prebralo izpovedbe prič in jih šele nato zaslišalo, čeprav je to storilo v soglasju s strankami, ravnalo v nasprotju s temi določili. Kljub izkazani kršitvi pa zagovornik v zahtevi ne zatrjuje, še manj pa izkaže vpliv kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP)(10).

Glede kazenske sankcije

36. Vrhovno sodišče zagovorniku ne more pritrditi tudi v delu, ko drugostopenjskemu sodišča očita, da se ni opredelilo do okoliščin, ki jih je v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo izpostavil v pritožbi. Pritožbeno sodišče je namreč v točkah 95 do 97 sodbe pojasnilo, zakaj glede na ugotovljene obteževalne in olajševalno okoliščino pritrjuje stališču prvostopnega sodišča in s tem je zadostilo standardu obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 395. člena ZKP). Zagovornik z navedbami, da je bila obsojencu izrečena nesorazmerno visoka zaporna kazen po vsebini izpodbija primernost izrečene kazenske sankcije ter izraža nestrinjanje z odmero kazenske sankcije. To pa ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom (drugi odstavek 420. člena ZKP). Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je kazensko sankcijo z zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče izpodbijati le zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana, če sodišče z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekorači pravico, ki jo ima po zakonu, česar sodišče z določitvijo posameznih kazni in z izrekom enotne kazni v konkretnem primeru ni storilo (5. točka 372. člena ZKP)(11).

Glede zakonitosti sklepa o začasnem zavarovanju zahtevka za odvzem premoženjske

koristi

37. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se je čas začasnega zavarovanja zahtevka za odvzem premoženjske koristi po sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 6021/2010 z dne 12. 5. 2010 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 6021/2010 z dne 18. 3. 2010 iztekel 18. 9. 2010. Sodišče bi moralo slediti predlogu obrambe in vozilo po izteku roka obsojenemu vrniti, ne pa da je o predlogu obrambe obvestilo Okrožno državno tožilstvo ter s tem ravnalo v nasprotju z določili zakona. Takšno stališče je zmotno. Ker je odrejen ukrep z 18. 9. 2010 prenehal veljati, državna tožilka po izteku tega roka ni mogla predlagati njegovega podaljšanja. S potekom roka se je (prvi) postopek zavarovanja zaključil, sodišče pa je skladno z načelom kontradiktornosti postopka okrožno državno tožilstvo, kot nasprotno stranko, seznanilo s predlogom obsojenčevega odvetnika za vrnitev zaseženih predmetov. Tožilka pa je nato 23. 9. 2010 podala nov predlog za odreditev ukrepa kateremu je sodišče s sklepom II K 6021/2010 z dne 6. 10. 2010 sledilo in obsojenemu (drugič) prepovedalo razpolagati z osebnim avtomobilom znamke BMW 730D.

Glede stroškov postopka

38. Zmotno je tudi zagovornikovo stališče, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je obsojenemu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, kršilo zakon. Nasprotno, ravnalo je skladno z določilom prvega odstavka 95. člena ZKP, ki določa, da kolikor spozna sodišče obdolženca za krivega, izreče v sodbi, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Sodišče ga sicer sme tudi oprostiti povrnitve vseh ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena, ampak le če se v postopku ugotovijo okoliščine, ki kažejo na to, da bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Sodišče prve stopnje takšnih okoliščin ni ugotovilo, obramba pa jih ni ponudila v presojo niti pritožbenemu sodišču, nenazadnje pa jih ne navaja niti v zahtevi. Posplošenih navedb ne more preizkusiti ne pritožbeno in ne Vrhovno sodišče.

C.

39. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika utemeljena v delu, ki se nanaša na kršitev kazenskega zakona v zvezi s kaznivim dejanjem izsiljevanja pod točko III izreka prvostopenjske sodbe. Zato je pravnomočno sodbo glede dejanja pod točko III izreka, na podlagi pooblastila iz prvega odstavka 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo po prvem odstavku 213. člena KZ-1 in mu na podlagi te zakonske določbe določilo kazen štiri mesece zapora ter mu zatem, ob upoštevanju že določene kazni štiri leta zapora za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, na podlagi 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen osem let zapora. Pri izreku enotne kazni pa upoštevalo obteževalne in olajševalne okoliščine, kot jih je v sodbi ugotovilo že sodišče prve stopnje (strani 119 in 120).

40. Sicer pri presoji zahtev za varstvo zakonitosti obsojenca in njegovega zagovornika Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev, zahtevi pa sta vloženi tudi iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

----

(1) Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 421.

(2) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 21007/2010-115 z dne 8. 11. 2012 in druge.

(3) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 2668/2009 z dne 1. 12. 2011, I Ips 390/2006 z dne 28. 5. 2007 in I Ips 396/2006 z dne 30.11.2006 in druge.

(4) Prim. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011 in I Ips 104/2002 z dne 8. 5. 2003.

(5) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in I Ips 39647/2010-361 z dne 27. 11. 2014.

(6) Prim. sodbo I Ips 329/2006 z dne 24.5.2007 in druge.

(7) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 in I Ips 39647/2010-361 z dne 27. 11. 2014.

(8) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 422/2008 z dne 15. 1. 2009 in I Ips 39647/2010-361 z dne 27. 11. 2014.

(9) Prim. tudi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-207/99 z dne 4. 7. 2002, Up-849/2005 z dne 18. 10. 2007 in Up-719/2003 z dne 9. 3. 2006 in sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 190/2006 z dne 17. 5. 2007, I Ips 450/2007 z dne 17. 4. 2008 in I Ips 51620/2010 z dne 10. 5.2012 in druge.

(10) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 329/2000 z dne 22. 5. 2003.

(11) Prim. sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 24279/2013-60 z dne 11. 9. 2014 in I Ips 10033/2012-200 z dne 28. 8. 2014.


Zveza:

ZKP člen 215, 216, 219, 354, 354/1, 371, 371/1-8, 371/1-9,
371/2, 372, 372-1, 372-4, 372-5, 395, 395/1. KZ-1 člen 175, 175/1, 175/2, 175/3, 213, 213/1, 213/3. URS člen 29.
Datum zadnje spremembe:
02.07.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDgwMjY2