<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 173/2009
ECLI:SI:VSRS:2010:I.IPS.173.2009

Evidenčna številka:VS2005078
Datum odločbe:14.01.2010
Opravilna številka II.stopnje:VSK Kp 257/2008
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - zaslišanje priče - zapisnik o izpovedbi iz drugega postopka - tajni disciplinski postopek - pravice obrambe - izvajanje dokazov - dokazni predlog - kršitev kazenskega zakona - uničenje uradne listine - uradna listina

Jedro

Obsojenkine navedbe na zaslišanju v preiskavi, naj sodišče zasliši pričo, kolikor to smatra za potrebno, ni mogoče šteti za dokazni predlog, prav tako ne navedbe njene zagovornice v pritožbi, da bi sodišče moralo izvesti ta dokaz.

Tajnost disciplinskega postopka še ni razlog, da se sodna odločba na podatke iz spisa v disciplinskem postopku ne bi smela opreti.

Obrazložitev

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Novi Gorici je obsojenko spoznalo za krivo kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 265. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter ji na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenka dolžna plačati stroške kazenskega postopka v višini 109,60 EUR in na 400 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornice obsojenke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

2. Obsojenkina zagovornica zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 420. člena ZKP) ter kršitve 29. člena Ustave RS.

3. Vrhovni državni tožilec, ki je odgovoril na zahtevo, meni da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Dokazni predlog za zaslišanje S.P. ni bil nikoli podan, zato tudi ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do obrambe zaradi opustitve izvedbe tega dokaza. Glede na opis kaznivega dejanja se obsojenki očita uničenje ne zgolj uradne listine pač pa uničenje sodnega spisa. S tem, ko je bila listina zvezana, oštevilčena in vpisana v popis spisa, je postala del spisa in s tem pridobila status uradne listine. Navedbe, da je obsojenka iz spisa iztrgala svoj delovni osnutek, pa ne morejo biti razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravno tako ni podana zatrjevana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je sodišče izpovedbo iz disciplinskega postopka prebralo, priča K. pa je tam opisan potek dogodkov potrdila.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenki in njeni zagovornici, vendar nanj nista odgovorili.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je obsojenka iz nepravdnega spisa N 13/99 iztrgala list, na katerem je bila listina izvedenca S.P. in sicer potem, ko je ta listina že bila vezana v spis. Zagovoru obsojenke, da je šlo za njen delovni koncept, ni sledilo. Štelo je, da ima vsaka listina, ki se nahaja v sodnem spisu, značaj uradne listine. Vrhovno sodišče sprejema argumentacijo, da ima listina, ki jo je za sodišče pripravil izvedenec in je vezana v spis, značaj uradne listine in da zato dejanje obsojenke, ki je tako listino iztrgala iz spisa, predstavlja kaznivo dejanje iz drugega odstavka 265. člena KZ. Navedbi zahteve, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhajajo zakonski znaki tega kaznivega dejanja, zato ni mogoče pritrditi, ravno tako pa ne navedbi, da je predmetni nepravdni spis oštevilčen in da nobena listina v njem ne manjka, saj taka trditev nasprotuje ugotovljenemu dejanskemu stanju.

7. Neutemeljen je ugovor zahteve, da se iz izreka sodbe ne da razbrati, za kateri spis gre, saj je pri slovenskih okrajnih sodiščih zagotovo več spisov z opravilno številko N 13/99, zaradi česar je prekršen kazenski zakon. Poleg tega, da gre za nedovoljen ugovor nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, je ta okoliščina za obstoj kaznivega dejanja povsem nepomembna. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da gre za spis katerega drugega sodišča, to ne bi vplivalo na ugotovitev, da je ravnanje obsojenke mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje ponareditve uradne listine, knjige ali spisa po drugem odstavku 265. člena KZ. Obsojenka je namreč kot uradna oseba uničila listino, ki je bila del sodnega spisa, s tem pa je izpolnila vse znake tega kaznivega dejanja.

8. Ker je z zahtevo za varstvo zakonitosti nedopustno uveljavljati razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zahteva ne more uspeti z navedbami, da bi sodišče moralo zavzeti stališče glede tega, ali je delovni koncept sodnika uradna listina. Zahteva namreč izhaja iz drugačnih dejanskih izhodišč, kot so bila ugotovljena s strani sodišča prve stopnje in šteje, da je obsojenka iz spisa iztrgala samo svoj delovni osnutek. Enako velja za navedbe zahteve, da tega kaznivega dejanja ni mogoče storiti iz malomarnosti. Drži sicer trditev zahteve, da je kaznivo dejanje, ki se očita obsojenki, naklepno kaznivo dejanje, vendar zahteva z navedbami, da naklep pri obsojenki ni podan, ne more biti uspešna.

9. Neutemeljena pa je tudi navedba zahteve, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko se je oprlo na izjavo priče G.K., ki jo je ta dala v disciplinskem postopku. Navaja, da je bil disciplinski spis označen kot uradna tajnost in bi ga moralo sodišče iz spisa izločiti, ne pa nanj celo opreti sodbe. Samo dejstvo, da je disciplinski postopek tajen, ne more biti razlog, da se sodna odločba na podatke iz takega spisa ne bi mogla opreti oziroma da bi bili taki dokazi nedovoljeni. Poleg tega pa je bil omenjeni disciplinski spis uporabljen samo tako, da je bila izjava, ki jo je G.K. dala v disciplinskem postopku zoper obsojenko, tej priči predočena na glavni obravnavi, ker je priča izpovedala, da se ne spominja več, za kakšno listino je takrat šlo. Ob predočenju na glavni obravnavi je priča zgolj potrdila potek dogodkov, kot ga je opisala ob zaslišanju v disciplinskem postopku. Sodišče torej sploh ni neposredno uporabilo dokaza iz disciplinskega postopka, pač pa je izpovedba priče dokaz, ki je bil izveden na glavni obravnavi, izjava iz disciplinskega postopka pa je bila priči v predmetnem kazenskem postopku le predočena.

10. Očitno neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da bi moralo sodišče ugoditi dokaznemu predlogu za zaslišanje S.P. in da opustitev izvedbe tega dokaza predstavlja kršitev tretjega odstavka 29. člena Ustave RS in kazenskega zakonika. Obsojenka namreč ni nikoli v postopku predlagala izvedbe tega dokaza. Zaslišana v preiskavi je navedla, naj sodišče zasliši S.P., kolikor to smatra za potrebno, saj bi izvedenec lahko izpovedal, ali v spisu manjka kakšno izvedensko mnenje. Take navedbe pa ni mogoče šteti za dokazni predlog. Tudi zagovornica ni nikdar podala dokaznega predloga za zaslišanje tega izvedenca, v pritožbi je zgolj navedla, da bi moralo sodišče izvesti dokaz z njegovim zaslišanjem, česar pa ravno tako ni mogoče šteti za dokazni predlog. Ker torej dokazni predlog za zaslišanje S.P. ni bil nikoli podan, ni mogoče govoriti o tem, da je bila obsojenki prekršena pravica do obrambe, ker ga sodišče ni zaslišalo.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenke, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje, na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžna povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-8, 371/2, 420, 420/2.
KZ člen 265, 265/2.
Datum zadnje spremembe:
27.05.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQzODQy