<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Kazenski oddelek

VSK Sodba II Kp 11807/2012
ECLI:SI:VSKP:2018:II.KP.11807.2012

Evidenčna številka:VSK00018744
Datum odločbe:04.12.2018
Senat, sodnik posameznik:Mara Bristow (preds.), Aleš Arh (poroč.), Vitomir Bohinec
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:obstoj kaznivega dejanja - zloraba prostitucije - izkoriščanje - okoriščenje - protipravna premoženjska korist - skupno premoženje zakoncev

Jedro

Pod pojmom delo, ki predstavlja podlago za pridobitev skupnega premoženja, namreč ni moč šteti tistega, ki izvira ali pa je posledica kaznivega dejanja. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanka prostitucije ni opravljala prostovoljno, temveč je bila vanjo prisiljena s silo in grožnjami obtoženca, na način, kot je opisan v izreku sodbe. Ker si je obtoženec prilaščal denar, ki ga je oškodovanka dobila s prostitucijo, takšno njegovo ravnanje povsem ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja prostitucije, saj obtoženec s prostitucijo kot tako, ni imel nobenega opravka, temveč je od te dejavnosti, ki jo je izvajala oškodovanka sama, imel le finančno korist, oziroma je bil z njo okoriščen. Zato nikakor ne gre za situacijo, kot jo ureja ZZZDR-1 glede premoženjskih razmer med zakonci, saj denar, ki si ga je pridobil na škodo oškodovanke, ni predstavljal skupnega premoženja temveč korist, ki je bila protipravno pridobljena s kaznivim dejanjem.

Izrek

I. Pritožbi višje državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se kazen, določena za kaznivo dejanje po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zviša na 2 (dve) leti in 10 (deset) mesecev zapora, enotna izrečena kazen pa na 3 (tri) leta zapora, v ostalem pa se pritožba, v celoti pa pritožba obtoženčeve zagovornice kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega E. K. spoznalo za krivega, da je z dejanjem pod točko I storil kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, z dejanjem pod točko II pa kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 156. člena KZ-1. Sklicujoč se na zakonska določila, mu je za prvo dejanje določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za drugo pa kazen šest mesecev zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripor od 6.3.2012 od 8.47 ure do 23.3.2012 do 14.10 ure. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je še odločilo, da je oškodovani N. B. dolžan plačati 20.000,00 EUR, v presežku pa je oškodovanko napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta višja državna tožilka in obtoženčeva zagovornica. Prva sodbo izpodbija zaradi odločbe o kazenskih sankcijah po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 določi kazen tri leta in osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 pa kazen deset mesecev zapora, nakar naj mu izreče enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora.

3. Obtoženčeva zagovornica se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe oziroma, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje sodbo pa naj spremeni tudi glede kazenske sankcije.

4. Zagovornica je tudi odgovorila na pritožbo višje državne tožilke in predlagala, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne oziroma, da naj ugodi pritožbi obtoženca.

5. Pritožba višje državne tožilke je deloma utemeljena, ni pa utemeljena pritožba obtoženčeve zagovornice.

K pritožbi obtoženčeve zagovornice:

6. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je obtoženca spoznalo za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj. Okoliščine zadeve je namreč pravilno in v celoti ugotovilo, sprejete zaključke pa tako obširno in prepričljivo obrazložilo, da jih pritožbena izvajanja niso mogla omajati. Zato se sodišče drug stopnje v tistem delu, ko ne bo posebej odgovorilo na pritožbene navedbe, le sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

7. Pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, ker ni pravilno ugotovilo, da se je oškodovanka s prostitucijo ukvarjala povsem prostovoljno tako, kot je to počela še preden je spoznala obtoženca in kot to počne še danes. Šlo je za sporazumno dejavnost brez kakršnekoli uporabe fizične sile, ker pa je oškodovanka z obtožencem tedaj živela v izvenzakonski skupnosti to v smislu 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-1) pomeni, da je s prostitucijo ustvarjen prihodek predstavljal skupno premoženje. Ker obtoženec tedaj ni bil zaposlen, ga je oškodovanka kot zunajzakonska partnerica po 50. členu ZZZDR-1 bila dolžna preživljati in zato tudi iz tega razloga ni utemeljen očitek o zlorabi prostitucije, saj si obtoženec oškodovankinega zaslužka, spričo tega, da je šlo za skupno premoženje, ni mogel prilaščati. Ker prostitucija kot taka ni prepovedana gre za povsem legalno pridobljen dohodek oškodovanke, ki je v danih okoliščinah predstavljal skupno premoženje obeh zunajzakonskih partnerjev, spričo česar, kot rečeno, obtožencu ni moč očitati storitve kaznivega dejanja.

8. Z navedeno razlago pritožbeno sodišče ne soglaša. Sicer drži, da premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, kar enako velja tudi za zunajzakonsko skupnost, predstavlja njuno skupno premoženje. V tem pogledu bi premoženje, ki bi ga eden od zakonskih ali zunajzakonskih partnerjev, ali celo oba, ustvarjal s prostitucijo kot legalizirano obrtno dejavnostjo, res predstavljalo skupno premoženje. Vendar obravnavani primer takšnega sklepanja ne dopušča. Pod pojmom delo, ki predstavlja podlago za pridobitev skupnega premoženja, namreč ni moč šteti tistega, ki izvira ali pa je posledica kaznivega dejanja. Kot je namreč pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, oškodovanka prostitucije ni opravljala prostovoljno, temveč je bila vanjo prisiljena s silo in grožnjami obtoženca, na način, kot je opisan v izreku sodbe. Ker si je obtoženec prilaščal denar, ki ga je oškodovanka dobila s prostitucijo, takšno njegovo ravnanje povsem ustreza zakonskemu znaku izkoriščanja prostitucije, saj obtoženec s prostitucijo kot tako, ni imel nobenega opravka, temveč je od te dejavnosti, ki jo je izvajala oškodovanka sama, imel le finančno korist, oziroma je bil z njo okoriščen. Zato nikakor ne gre za situacijo, kot jo ureja ZZZDR-1 glede premoženjskih razmer med zakonci, saj denar, ki si ga je pridobil na škodo oškodovanke, ni predstavljal skupnega premoženja temveč korist, ki je bila protipravno pridobljena s kaznivim dejanjem. Nasprotno stališče v pritožbi je zato pravno nevzdržno.

9. S pritožnico dalje ne gre soglašati, ko oporeka oškodovankini verodostojnosti češ, da je ta že svojega bivšega moža M.T. najprej krivo ovadila, enako kot sedaj obtoženca, nato pa ovadbo preklicala ter, da tudi sicer njena izpovedba ni prepričljiva. Nelogično namreč je, da naj bi ji obtoženec grozil s prijavo prostitucije na CSD, če pa je slednji to že vedel ob postopku razveze zakonske zveze, morebitna prijava pa tudi ne bi mogla vplivati na stike oškodovanke z njenima otrokoma. Tudi vodenje evidenc s strankami za oškodovanko ni bilo nič novega, glede na njeno predhodno ukvarjanje s prostitucijo, razumljivo pa je tudi, da je obtožencu hotela zamolčati svojo dejavnost in se je zato pretvarjala, da opravlja erotične masaže.

10. Sodišče prve stopnje je v sodbi podalo podrobno in prepričljivo oceno oškodovankine izpovedbe, katero je presojalo tako samo zase kot glede ostalih dokazov in obtoženčevega zagovora. S tem, ko je navedlo, zakaj sprejema izpovedbo oškodovanke pa je istočasno zavrnilo nasprotne navedbe v obtoženčevemu zagovoru in tudi sodišče druge stopnje v oškodovankini izpovedbi ne najde razlogov, ki bi njeno izpovedbo kakorkoli omajale. Res je, da podaja ovadbe in nato njen umik lahko predstavlja okoliščino, ki priča o neverodostojnosti ovaditelja, še sploh, ker je bil ta predhodno poučen o posledicah krive ovadbe, niso pa redki primeri, ko umiki podanih ovadb niso posledica prave volje ovaditelja temveč pritiska nanj, kot se je to izkazalo tudi v obravnavanem primeru. V tej luči pa dobi umik ovadbe povsem drugo vsebino, ki na ovaditeljevo verodostojnost ne more vplivati. O tem, iz katerih razlogov je oškodovanka ovadbo umaknila pa je sodišče prve stopnje podalo podrobne razloge pri kaznivem dejanju oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, kot bo rečeno še kasneje.

11. Čeprav pritožnica vztraja pri obtoženčevem zagovoru, da sam za prostitucijo oškodovanke ni vedel in slednje tudi ni tepel ter ji grozil, pa je sodišče prve stopnje oškodovankino izpovedbo ocenilo kot verodostojno, ker je ta podkrepljena tudi z drugimi posrednimi dokazi, kot so številni pripomočki za izvajanje prostitucije, najdena nadzorna kamera in prisluškovalna naprava v stanovanju in obtoženčeva predkaznovanost (točka 8 do 11 sodbe). Glede slednje obtoženčeva zagovornica meni, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ne bi smelo upoštevati sodbo Okrajnega sodišča v Kopru II K 24387/2012 z dne 3.2.2014, s katero je bil obtoženec spoznan za krivega nasilnega dejanja na škodo oškodovanke češ, da je takšno postopanje sodišča v nasprotju z načelom poštenega sojenja ter nepristranskostjo sodišča. Vendar ti očitki niso utemeljeni. Nobene ovire namreč ni, da sodišče pri dokazni oceni ne bi smelo upoštevati obtoženčevih prejšnjih obsodb, saj v smislu prvega odstavka 18. člena ZKP pri sojenju ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila, niti ni z njimi omejeno, dvoma pa tudi ni, da ne gre za dokaze, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sicer pa celo ZKP v drugem odstavku 182. člena nalaga dolžnost pribave prejšnjih obsodb, če prihaja v poštev izrek enotne kazni. Prejšnje obsodbe so pomembne tako za odmero kazenske sankcije kot za ugotavljanje okoliščin, odvisno od vsakega konkretnega primera npr. način izvršitve dejanja, dokazi, ki so v drugem spisu ipd. Jasno pa je, da prejšnja obsodba ne more biti edini in odločujoč dokaz o krivdi kasneje storjenega kaznivega dejanja, kar pa v obravnavanem primeru tudi ni. Sodišče prve stopnje je, kot rečeno, navedlo tudi druge posredne dokaze, ki potrjujejo oškodovankino izpovedbo zaradi česar tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sta bila s pribavo omenjenega spisa obremenjena sodnika porotnika, ki sta zavestno ali nezavestno štela, da je obtoženec zaradi predhodne obsodbe, kaznivo dejanje storil. Dalje tudi ne drži pritožbeni očitek, da je kriminalna količina že zajeta s pravnomočno sodbo, saj se v tej obtožencu očita, da je oškodovanki grozil, dejanje pa je sodilo v isto časovno obdobje kot sedaj po izpodbijani sodbi. Čeprav pritožba v nadaljevanju trdi, da gre za dva povsem druga dogodka, pa je pojasniti, da je kriminalna količina po obravnavani sodbi precej širša in se nanaša na drug objekt kazensko pravnega varstva oziroma gre za drugovrstno kaznivo dejanje zaradi česar niso utemeljeni morebitni pomisleki o že razsojeni stvari. Je pa oškodovanka že v zgoraj citirani zadevi navajala, da jo je obtoženec silil v prostitucijo kar se torej ujema z njeno izpovedbo v sedanjem postopku.

12. Res je, da je sodišče prve stopnje pri obtožencu ugotovilo gospodovalen odnos do žensk (točka 12) pri čemer je izhajalo iz sodb, s katerimi je bil spoznan za krivega kaznivih dejanj na škodo M.V. in M.M., to je obtoženčevih predhodnih partnerk. Vendar, kot že rečeno, ocenjevanje okoliščin, ki izhajajo iz drugih sodb, ne more predstavljati kršitev pravice obtoženca do poštenega sojenja, kot zatrjuje obramba. Obtoženec namreč ni bil spoznan za krivega sedaj obravnavanega kaznivega dejanja zaradi prejšnjih obsodb temveč zaradi personalnih in materialnih dokazov v konkretni zadevi. Kolikor pa pritožba še izpostavlja, da obtoženec nadzornega kamere in prisluškovalne naprave ni uporabljal, je le pripomniti, da te navedbe pravilnosti sodbe v točki 10 niso omajale. Nabava prisluškovalnih naprav ima namreč že sama po sebi svoj namen in tudi če teh naprav obtoženec zares ni uporabljal, kot sam zatrjuje, pa je na oškodovanko vršil določen pritisk. Izrek sodbe pa obtožencu tudi ne očita, da je naprave uporabljal temveč le, da jih je zaradi nadzora oškodovanke namestil.

13. Kar zadeva kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1 pritožnica izpodbijani sodbi očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj sodišče ni pribavilo podatkov o telefonskih klicih obtoženca iz zapora, niti zavrnitve tega dokaznega predloga, ki je v zadevi ključnega pomena, ni obrazložilo. Po drugi strani pa bi v primeru, če bi obtoženec oškodovanki po telefonu res grozil, bilo logično, da bi takoj podala prijavo na policiji in ne, da je prvotno ovadbo zoper obtoženca umaknila.

14. Navedeni dokazni predlog na predobravnavnem naroku ni bil podan, niti ne v posebni vlogi z dne 15.2.2018 temveč je dokazni predlog po navedbah pritožbe obtoženec podal šele v svojem zagovoru. Iz njegovega zagovora pa ne izhaja, da je navedeni predlog podal jasno in nedvoumno vendar kljub temu, če je bil tak predlog podan, je bil glede na določbo 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP prepozen, pa tudi sicer očitno neutemeljen, saj po poteku skoraj šestih let od dejanja izvedba tega dokaza objektivno ni bila več izvedljiva.

15. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bilo dejansko stanje tudi glede tega kaznivega dejanja pravilno in v celoti ugotovljeno. Drži, da obsodilna sodba tudi v tem delu temelji na oškodovankini izpovedbi, vendar je ta tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljiva. Dejstvo je, da iniciativa za umik ovadbe ni prišla le od obtoženca temveč tudi od njegove sestre H. K., ki se je na sodišču tudi sama angažirala za izpustitev obtoženca iz pripora. Njene navedbe, ki jih je podala v prošnji "za pomilostitev obtoženca" pa se ujemajo z razlogi, kot jih je oškodovanka pojasnila glede umika ovadbe in ker je tudi obtoženec 18.3.2012 zaprosil za obisk oškodovanke v zaporih, ni dvoma, da je bil močno zainteresiran, da oškodovanka ovadbo čimprej umakne. Te objektivne okoliščine pa tudi obrazložitev v 21. do 24. točki sodbe zato potrjujejo pravilnost izpodbijane sodbe, da umik ovadbe s strani oškodovanke ni bil prostovoljen temveč posledica obtoženčevih pritiskov, ki jih je s telefonskimi klici izvajal tako sam na oškodovanko kakor tudi preko svoje sestre H.K.. Kljub temu, da je oškodovanka tudi po obtoženčevi izpustitvi na prostost z njim nadaljevala razmerje, kot navaja pritožba, pa to dejstvo ni bistveno glede na splošno ugotovitev sodišča, da je bila obtožencu podrejena (točka 27 sodbe) in je razumljivo tudi, da razmerje z obtožencem prav zaradi groženj, ki jih je od njega dobivala iz pripora, ni mogla čez noč prekiniti. Umik ovadbe in nato njena ponovna podaja zato glede na vse okoliščine, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje ne pomeni, da je oškodovanka neverodostojna zaradi česar nasprotne pritožbene navedbe v tej smeri niso bili uspešne.

16. Kolikor pritožba še izpostavlja, da sodišče ni pojasnilo zavrnitve dokaznega predloga po zaslišanju prič J. K. M., E. M. ter B. V., ta očitek sicer drži, vendar predstavlja le relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, kot to ugotavlja že pritožba sama. Pri tem pa v nadaljevanju argumentirano ne pove, zakaj naj bi predlagani dokazi bili pravno relevantni za zadevo. Navedba, da priče obtoženca razbremenjujejo je namreč glede na podano dokazno oceno sodišča preskromna za zaključek, da je opustitev izvedbe teh dokazov vplivala na pravilnost sodbe. Izkaže se zato, da zatrjevani pritožbeni razlogi obtoženčeve zagovornice niso utemeljeni.

K pritožbi državne tožilke:

17. Z državno tožilko se je potrebno strinjati v stališču, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo preblago kazen za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1. Sodišče je pri odmeri kazni kot obteževalne okoliščine upoštevalo težo in način izvršitve kaznivega dejanja ter obtoženčevo predkaznovanost, še zlasti, da je dejanji storil v času preizkusne dobe po obeh pogojnih obsodbah, v slabo pa mu je štelo tudi ponavljajoče se nasilje. Vendar pa je te okoliščine tudi po oceni pritožbenega sodišča premalo ovrednotilo zlasti kar zadeva obtoženčevo predkaznovanost za kazniva dejanja, storjena z elementi nasilja. Le-to je namreč, kot pritožba utemeljeno opozarja, vseskozi prisotno pri storjenih kaznivih dejanjih in to ne le pri tistih, ki jih je upoštevalo sodišče temveč tudi pri ostalih, kot je to razvidno iz izpiska iz kazenske evidence (sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 33/97 zaradi kaznivih dejanj lahke telesne poškodbe in drugih; sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 148/00, kaznivo dejanje ogrožanja varnosti; sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 405/98, kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ-1). Dvoma ni, da je obtoženčevo nasilje njegova stalnica pri vseh kaznivih dejanjih z izjemo dveh, ki sta povsem drugovrstni kakor tudi, da do sedaj izrečene mu kazenske sankcije svojega namena niso dosegle. Ne le, da je kaznivo dejanje ponovil temveč je to storil celo v času preizkusne dobe po dveh sodbah kar nedvomno predstavlja zelo pomembno obteževalno okoliščino, ki se mora tudi ustrezno odraziti pri izreku kazenske sankcije. Zato se obtožencu določena kazen za obravnavano kaznivo dejanje, izkaže kot prenizka.

18. Obtoženčeva zagovornica se v odgovoru na pritožbo sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 84746/2010, s katero je bila storilcu za enako kaznivo dejanje izrečena kazen eno leto in pet mesecev zapora, kar po njenem pomeni, da je izpodbijana kazen v skladu s sodno prakso. Ob tem je pojasniti, da sklicevanje na sodno prakso pri izrekanju kazenskih sankcij ne more biti vedno dosledno upoštevano že zaradi načela individualizacije kazenske sankcije. Pa tudi sicer primerjana kazenska zadeva ni povsem enaka s sedaj obravnavano. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru I K 84746/2010 z dne 7.3.2013 namreč izhaja, da je storilec pri kaznivem dejanju zlorabe prostitucije uporabil grožnjo napram oškodovanki, medtem ko se obtožencu v konkretni zadevi očita tudi uporaba fizične sile, saj je oškodovanko tudi večkrat pretepel, zaradi česar je način storitve kaznivega dejanja bolj intenziven oziroma grob kot v sodbi mariborskega sodišča.

19. Z državno tožilko pa se ni moč strinjati, ko meni, da je tudi kazen šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje oviranja pravosodnih in drugih državnih organov po prvem odstavku 286. člena KZ-1, preblaga. Ne glede na obtoženčevo predkaznovanost namreč način izvršitve tega kaznivega dejanja ni tak, da bi terjal strožje kaznovanje in zato v tem delu kazenske sankcije tudi ob preizkusu po 386. členu ZKP, ki je bil opravljen v obtoženčevo korist, ni bilo potrebno poseči. Glede na navedeno je zato sodišče druge stopnje pritožbi višje državne tožilke deloma ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obtožencu kazen za kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, zvišalo na dve leti in deset mesecev zapora, izrečeno enotno kazen pa posledično na tri leta. Ocenilo je, da sta tako zvišana določena kazen kakor izrečena enotna povsem primerna teži storjenih kaznivih dejanj, stopnji kazenske odgovornosti in okoliščinam, v katerih sta bili obe kaznivi dejanji storjeni. Neutemeljeno pritožbo obtoženčeve zagovornice pa je sodišče druge stopnje na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku ni prišlo do kršitev, na katere je bilo v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

20. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornice ni uspel, ga je sodišče druge stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse, in sicer iz istih razlogov kot je to storilo že sodišče prve stopnje.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (uradno prečiščeno besedilo) (2012) - KZ-1-UPB2 - člen 175, 175/1.
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (uradno prečiščeno besedilo) (2004) - ZZZDR-UPB1 - člen 50, 51.
Datum zadnje spremembe:
29.01.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI1MjMz