VDSS sodba Pdp 225/2016

Jedro

Glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.

Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave.

Po ustaljeni sodni praksi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena OZ. Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter:

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki (iz naslova odškodnine zaradi izgubljenega 30-dnevnega odpovednega roka) obračunati odškodnino v višini 1.144,43 EUR, odvesti davke in prispevke in ji izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 4. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe);

- v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek (za izplačilo celotnega zahtevanega zneska odškodnine v /bruto/ znesku 1.144,43 EUR brez odvoda davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila) (II. točka izreka sodbe);

- naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 398,15 EUR v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka sodbe) ter

- odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka sodbe).

2. Tožena stranka v pritožbi zoper ugodilni del navedene sodbe, ki ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišče v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da izredna odpoved, ki jo je podala tožeča stranka, ni zakonita, ker jo je podala preko odvetnika, ki k izredni odpovedi sploh ni priložil pooblastila. Zato tožnica do odškodnine po 2. odstavku 111. člena ZDR-1 ni upravičena. Za plačilo odškodnine bi morale obstajati vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Tožena stranka ni odgovorna za nastalo situacijo. Račune je imela blokirane zaradi davčne izvršbe, tako da ni imela nobene možnosti za zagotovitev in izplačilo plač. Podlaga za izračun odškodnine je po mnenju tožene stranke lahko le neto plača. Poleg tega pa bi sodišče moralo upoštevati, da gre za terjatev, za katero se upoštevajo pogoji potrjene prisilne poravnave, saj je bil 27. 3. 2014 nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 20. 2. 2015 s sklepom sodišča.

Nepravilna je odločba o stroških postopka. Rok za plačilo lahko prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, šele po poteku paricijskega roka pride tožena stranka v zamudo in pričnejo teči zakonske zamudne obresti. V kolikor bi obveljal sedanji izrek, bi začele obresti teči bistveno prej. Pravilen izrek bi lahko bil le, da je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, preizkus glede ostalih bistvenih kršitev pa ni mogoč, ker tožena stranka ta pritožbeni razlog le pavšalno uveljavlja. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

6. Odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, so zlasti naslednja:

- Tožena stranka tožeči stranki ni izplačala plač za meseca januar in februar 2014.

- Tožeča stranka je zaradi navedene kršitve od delodajalca zahtevala odpravo kršitve in o njej obvestila Inšpektorat RS za delo, ker kršitev po opominu ni bila odpravljena, pa je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi po odvetniku A.A., ki je pooblastilo priložil že k pisnemu opominu na izpolnitev obveznosti, na podlagi odpovedi pa ji je delovno razmerje prenehalo dne 2. 4. 2014.

- Tožena stranka je dne 2. 4. 2014 izdala listino z naslovom: „Ugotovitve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja“, iz katere izhaja, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1) iz razlogov na strani delodajalca, da tožnici delovno razmerje preneha 2. 4. 2014, da ni koristila letnega dopusta za leto 2014 in ni prejela regresa za letni dopust za leto 2014 ter da ji pripada odpravnina v višini 8.392,93 EUR).

- Z dnem 27. 3. 2014 je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave, s sklepom Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. St 1151/2014 z dne 20. 2. 2015 pa je bila prisilna poravnava potrjena.

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 111. in 109. člena ZDR-1 ter na določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS. št. 127/2007 do 63/2013). Zavzelo je pravilna materialnopravna stališča do vseh med strankama spornih pravnih vprašanj (navedenih v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), ki jih kot sporna ponovno izpostavlja tožena stranka v pritožbi.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja nezakonitost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane v skladu z določbo 111. člena ZDR-1, saj je bila – kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje – podana zakonito s strani tožničinega pooblaščenca – odvetnika, ki je pooblastilo predložil že k pisnemu opominu na izpolnitev obveznosti (priloga A5), zato ni bil dolžan pooblastila predložiti ponovno ob podaji odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da glede na določbe ZDR-1 ni ovire, da delavec poda odpoved po pooblaščencu, pa tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka odpoved tožnice očitno akceptirala in o tem izdala celo listino (z vsebino, navedeno v 6. točki obrazložitve te sodbe), zato ni dvoma, da je bila podana iz zakonitih razlogov.

9. Tožena stranka tudi v pritožbi ponovno izpostavlja, da niso podane predpostavke odškodninske odgovornosti in da ni odgovorna za nastalo situacijo, ker je imela blokirane račune zaradi davčne izvršbe, tako da ni imela nobene možnosti za zagotovitev in izplačilo plač. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o tem ugovoru, ki je razvidno iz 9. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, zlasti z ugotovitvijo, da glede na 111. člen ZDR-1, ki ureja izredno odpoved delavca iz razlogov na strani delodajalca, zadostuje, da je podan eden od razlogov na strani delodajalca (v obravnavanem primeru razlog po 3. alineji 1. odstavka tega člena). Razlogi za izredno odpoved niso opredeljeni tako, da bi se zahtevala tudi odgovornost (krivda) delodajalca za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti do delavca. Kadar so ti odpovedni razlogi podani in je delavec spoštoval tudi postopek v zvezi s podajo izredne odpovedi (opredeljen v 2. odstavku 111. člena ZDR-1), je izredna odpoved zakonita in predstavlja podlago za uveljavitev pravice do odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek istega člena ZDR-1.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi z osnovo za plačilo odškodnine za čas odpovednega roka, ki naj bi bila po stališču tožene stranke neto in ne bruto plača. Tudi v zvezi z navedenim vprašanjem je že sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, ki ga je natančno obrazložilo v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in na tej podlagi pravilno odločilo tudi o višini odškodnine, do katere je upravičena tožnica.

11. Glede na to, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 2. 4. 2014, to je po dnevu, ko je bil nad toženo stranko začet postopek prisilne poravnave (27. 3. 2014), pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici pripada prisojena odškodnina v celotnem prisojenem znesku in da potrjena prisilna poravnava po določbi 212. člena ZFPPIPP na njeno terjatev nima učinka. Po določbi 212. člena ZFPPIPP namreč potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, tožničina terjatev (odškodnina v višini plačila za izgubljeni odpovedni rok) pa ne spada med takšne terjatve, saj je nastala po začetku postopka prisilne poravnave. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, pri čemer je tudi izrek ustrezno formuliran, saj je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v roku osmih dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od zapadlosti – to je od naslednjega dne po poteku osemdnevnega roka) do plačila. Zavzemanje tožene stranke za to, da bi moralo biti besedilo „po prejemu pisnega odpravka sodbe“ izpuščeno, ni utemeljeno.

Po stališču tožene stranke rok za plačilo stroškov postopka prične teči šele po pravnomočnosti odločbe, tožena stranka pa šele po poteku paricijskega roka pride v zamudo in tedaj pričnejo teči zakonske zamudne obresti. V kolikor bi obveljal sedanji izrek, bi začele obresti teči bistveno prej, zato bi bil – kot meni tožeča stranka – pravilen izrek, da je tožena stranka dolžna plačati pravdne stroške v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Stališče tožene stranke, da tožena stranka pride v zamudo šele po poteku paricijskega roka (ki teče po pravnomočnosti odločbe), je zmotno.

Po ustaljeni sodni praksi (odločbe višjih sodišč – npr. VSL, opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, VSC opr. št. II Ip 501/2014 z dne 26. 11. 2014, VSL opr. št. II Cpg 913/2013 z dne 24. 4. 2014, VSL opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015 ipd. - baza Ius Info) obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče (v skladu s 313. členom ZPP) določi tudi rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti. V primeru odločanja o stroških postopka je to tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ). Čeprav se roka praviloma medsebojno prekrivata, je z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. Zato je napačno pritožbeno stališče, da rok za prostovoljno plačilo pravdnih stroškov ne more poteči pred pravnomočnostjo odločitve o stroških.

V odločbi VSL, opr. št. III Ip 3755/2015 z dne 30. 11. 2015, ki se nanaša na podoben primer kot je obravnavani, je to sodišče med drugim navedlo, da pritožba (zoper odločitev o stroških postopka) odlaga izvršljivost sodne odločbe, izvršljivost (pravnomočnost in iztek paricijskega roka) pa je treba obravnavati ločeno od nastopa zamude (zapadlosti) stroškovne terjatve, o kateri je odločeno s sodno odločbo sodišča prve stopnje. Za zapadlost je bistveno, da je stranka s svojo obveznostjo povrnitve stroškov postopka seznanjena že s prejemom sodne odločbe sodišča prve stopnje, ki pri tem nadomešča opomin po drugem odstavku 299. člena OZ, na katerega zakon veže zapadlost in nastop zamude, dolžnikovi presoji pa je prepuščeno, ali bo svojo obveznost izpolnil ob zapadlosti ali kasneje, z zamudo, vendar do izteka roka za njeno prostovoljno izpolnitev. Enako stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VSL opr. št. III Ip 588/2014 z dne 11. 3. 2014, iz katerega izhaja, da po načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006 obveznost povrnitve stroškov nastane z odločbo sodišča, s katero sodišče odloči, kdo je dolžan povrniti stroške postopka, katere stroške in v kakšni višini in da je v konkretni zadevi obveznost povrnitve pravdnih stroškov nastala že s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bil določen tudi rok za prostovoljno izpolnitev, upnik pa je prišel v zamudo že po poteku tega roka (in ne šele po poteku paricijskega roka, to je od 16. dne po prejemu sodbe Vrhovnega sodišča RS, izdanega v postopku z revizijo), ker je bil z vložitvijo pravnih sredstev prekinjen le paricijski rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti, ne pa tudi materialnopravni rok za izpolnitev obveznosti, na katerega sta vezana zapadlost terjatve in začetek teka zamudnih obresti. V tem sklepu je VSL pritrdilo sodišču prve stopnje, da bi se z nasprotnim stališčem izgubila funkcija zamudnih obresti kot civilnopravne sankcije za zamudo, saj dolžniki ne bi bili motivirani za čimprejšnjo izpolnitev svojih obveznosti, temveč za zavlačevanje postopkov z vlaganjem (tudi neutemeljenih) pravnih sredstev.

Iz navedenega je torej razvidno, da je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka v izpodbijani sodbi pravilna, pritožba s tem v zvezi pa neutemeljena.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2016

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba Pdp 229/2016
• VDSS sodba Pdp 234/2016
• VDSS sodba Pdp 231/2016