<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sklep III Ips 88/2017
ECLI:SI:VSRS:2018:III.IPS.88.2017

Evidenčna številka:VS00013867
Datum odločbe:13.06.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cpg 1428/2016
Datum odločbe II.stopnje:12.04.2017
Senat:Vladimir Balažic (preds.), Franc Seljak (poroč.), dr. Mile Dolenc, dr. Miodrag Đorđević, Tomaž Pavčnik
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - dospelost terjatve do naročnika - dopuščena revizija

Jedro

Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1. Tožeča stranka je kot podizvajalka gradbenih del neposredno od tožene stranke kot naročnice del zahtevala plačilo zneska 42.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

4. Na predlog tožeče stranke je Vrhovno sodišče s sklepom III DoR 62/2017 z dne 22. 9. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je naročnik, ki je prejel neposredno zahtevo sodelavca podjemnika, dolžan, ko so izpolnjeni pogoji, za plačilo te neposredne zahteve, plačati terjatev sodelavcu podjemnika.

5. Tožeča stranka je v zakonskem roku vložila revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ter Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču druge stopnje.

6. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije in priglasila stroške revizijskega postopka.

Ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi

7. Tožena stranka kot naročnica in družba V. d. d. kot glavna izvajalka sta 6. 10. 2008 sklenili gradbeno pogodbo za izgradnjo prizidka in izvedbo adaptacije na obstoječi stavbi O.

8. Tožeča stranka kot podizvajalka in glavna izvajalka sta 28. 9. 2009 sklenili podizvajalsko pogodbo št. 3 za izvedbo obrtniških del (izgradnjo požarne stene) na istem objektu.

9. Tožeča stranka je svoje pogodbene obveznosti iz podizvajalske pogodbe izpolnila in 11. 3. 2010 glavni izvajalki izstavila račun št. 013/10 v znesku 42.000,00 EUR ter ga 16. 3. 2010 poslala v potrditev glavni izvajalki. Na računu je bilo navedeno, da ga ob zapadlosti poravna tožena stranka.

10. Primopredaja na objektu med tožečo stranko in glavno izvajalko je bila izvedena 8. 4. 2010, ko je glavna izvajalka tudi potrdila račun št. 013/10.

11. 16. 4. 2010 je tožeča stranka račun št. 013/10 poslala toženi stranki in zahtevala plačilo.

12. 6. 10. 2010 je bil nad glavno izvajalko začet stečajni postopek.

13. Opravljeno delo tožeče stranke po računu 013/10 je bilo v razmerju med glavno izvajalko in naročnico (toženo stranko) vključeno v končno situacijo, katere višina pa je bila dokončno usklajena šele po začetku stečajnega postopka nad glavno izvajalko.

Glede obsega revizijskega preizkusa

14. V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato se do revizijskih razlogov, ki presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, ni dolžno opredeljevati.

Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje

15. Sodišče prve stopnje je v delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, zavzelo stališče, da je najkasneje s postavitvijo zahtevka toženi stranki za plačilo terjatev prešla v premoženjsko sfero tožeče stranke. Posledično ni moglo priti do pobota v stečajnem postopku, saj ni bilo več vzajemnosti terjatev (311. člen OZ).

Materialnopravno stališče sodišča druge stopnje

16. Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na dopuščeno revizijsko vprašanje, zavzelo stališče, da nastane neposredni zahtevek podizvajalca po samem zakonu, ko se izpolnijo vse predpostavke po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ena od teh predpostavk je tudi dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika. Če ta terjatev še ni dospela, podizvajalec ne more zahtevati neposrednega plačila od naročnika. Kot zmotno pa je presodilo stališče sodišča prve stopnje, da je terjatev izvajalca prešla na podlagi zakonite cesije v premoženjsko sfero tožeče stranke že s postavitvijo zahtevka za plačilo toženi stranki, čeprav takrat še ni bil izpolnjen pogoj dospelosti izvajalčeve terjatve do naročnika. Terjatev glavne izvajalke do tožene stranke je prenehala na podlagi zakonitega pobotanja po 261. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ker terjatev glavne izvajalke do tožene stranke ne obstaja več, tožbeni zahtevek tožeče stranke na podlagi 631. člena OZ ni utemeljen.

Glede utemeljenosti revizije

17. Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje je iz revizijskih navedb razbrati, da revidentka zastopa stališče, da naj bi materialnopravne učinke ustvarjala tudi neposredna zahteva sodelavca podjemnika, ki je podana, še preden so izpolnjeni (vsi) pogoji za plačilo.

18. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da pomeni ureditev po 631. členu OZ izjemo od pravila, da pogodba ustvarja pravice in obveznosti le za stranke pogodbe.1 V primeru neposrednega zahtevka po 631. členu OZ se smiselno uporabljajo določbe OZ o cesiji.2 Uveljavitev tega upravičenja ima zato za posledico prehod podjemnikove terjatve do naročnika v premoženjsko sfero podjemnikovega sodelavca (podizvajalca).

19. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo, da morajo biti na podlagi 631. člena OZ za uspešno uveljavitev neposrednega zahtevka izpolnjene naslednje predpostavke:

− pripoznanje izvajalca o obstoju podizvajalčeve terjatve do izvajalca,

− dospelost podizvajalčeve terjatve do izvajalca,

− dospelost izvajalčeve terjatve do naročnika,

− koneksnost obeh terjatev.

Pri tem pa se je opredelilo, da je ključen odgovor na vprašanje, ali mora biti izvajalčeva terjatev dospela že ob podaji zahtevka za neposredno plačilo, ali pa zadostuje, da predmetna terjatev ob podaji zahtevka obstaja, v plačilo pa lahko zapade kasneje. Zavzelo je stališče, da je odločilno, da v trenutku prejema zahtevka za plačilo niso bili izpolnjeni pogoji po 631. člena OZ. Ob pomanjkanju ponovne zahteve tožeče stranke tožena stranka ni bila dolžna plačati tožeči stranki niti kasneje.

20. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Ob takšni razlagi 631. člena OZ bi podizvajalec svoje zakonsko upravičenje lahko uveljavil le tako, da bi se na naročnika obrnil z zahtevo za neposredno plačilo šele potem, ko bi bil naročnik že v zavezi izpolniti obveznost do izvajalca. Ob tem ne gre spregledati, da spada opredelitev zapadlosti terjatve glavnega izvajalca do naročnika v sfero pogodbene avtonomije naročnika in izvajalca. Podizvajalcu, ki ni stranka tega pogodbenega razmerja, datum zapadlosti terjatve izvajalca niti ni (nujno) poznan. Če bi obveljalo stališče sodišča druge stopnje, da zahteva podizvajalca za neposredno plačilo, podana pred zapadlostjo terjatve glavnega izvajalca, ne ustvarja nobenih pravnih posledic, bi naročnik do prejema „pravočasne“ zahteve lahko pravilno izpolnil le glavnemu izvajalcu. Podizvajalec bi svoj interes (plačilo svoje terjatve do glavnega izvajalca), varovanju katerega je namenjeno določilo 631. člena OZ, lahko zavaroval le tako, da bi se z zahtevo za neposredno plačilo obrnil na naročnika v trenutku zapadlosti terjatve glavnega izvajalca in to preden bi naročnik svojo obveznost izpolnil glavnemu izvajalcu. Takšna razlaga bi podizvajalcu omogočala uveljavljanje neposrednega zahtevka zgolj v primeru zamude naročnika pri plačilu glavnemu izvajalcu. Ob tem ne gre spregledati tudi določila prvega odstavka 290. člena OZ, po katerem je dolžnik v primeru, da je izpolnitveni rok dogovorjen v izključno njegovem interesu, upravičen izpolniti obveznost tudi pred dogovorjenim rokom. Razlaga, ki jo je podalo sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, zato pomeni popolno izvotlitev namena zavarovanja položaja podjemnikovih sodelavcev, ki ga je zasledoval zakonodajalec z uzakonitvijo pravice do neposrednega zahtevka po 631. členom OZ.

21. Pri iskanju pravilnega odgovora na dopuščeno vprašanje je treba upoštevati ustrezno ravnovesje med položajema naročnika in podizvajalca: učinkovito varstvo podizvajalca z neposrednim zahtevkom in nevtralen položaj naročnika kot dolžnika (cessusa) v primeru prenosa terjatve s cesijo. Trenutek prehoda terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca (cesionarja) je pomemben za položaj naročnika, saj od tega trenutka dalje lahko pravilno izpolni obveznost le podizvajalcu. Prehod terjatve je v primeru 631. člena OZ pogojen z izjavo volje podizvajalca (zahteva za neposredno plačilo), ki temelji na pogodbenem razmerju med izvajalcem in podizvajalcem, ki je za naročnika sicer tuje. Vendar je z izpolnitvijo predpostavke izvajalčeve pripoznave podizvajalčeve terjatve in z uveljavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalca naročnikov položaj izenačen z dolžnikovim položajem v primeru pogodbenega prenosa terjatve po prejemu obvestila o odstopu (drugi odstavek 419. člena OZ). Izvajalčeva pripoznava podjemnikove terjatve varuje naročnika pred morebitnimi istočasnimi zahtevki izvajalca glede iste terjatve. V primeru, ko na podlagi izvedenih del podizvajalca obstajata tako podizvajalčeva terjatev do izvajalca, kakor tudi terjatev izvajalca (iz opravljenih del podizvajalca) do naročnika in je edina ovira za nastanek plačilne obveznosti naročnika nezapadlost njegove (že obstoječe) obveznosti do izvajalca, ni ovir za prehod izvajalčeve terjatve v premoženjsko sfero podizvajalca.3 Ker izvajalčeva pripoznava podizvajalčeve terjatve varuje nevtralen položaj naročnika, je treba 631. člen OZ razlagati tako, da izvajalčeva terjatev do naročnika preide v premoženjsko sfero podizvajalca že v trenutku, ko se je podizvajalec v teh okoliščinah z neposrednim zahtevkom obrnil na naročnika. Od tega trenutka dalje je naročnik zaradi učinka zakonite cesije v zavezi le do podizvajalca. Ob takšni razlagi Vrhovno sodišče odgovarja na dopuščeno revizijsko vprašanje tako, da je naročnik, ki je v zgoraj navedenih okoliščinah prejel neposredno zahtevo sodelavca podjemnika, ob zapadlosti njegove obveznosti le-to dolžan plačati sodelavcu podjemnika.

22. Ob takšni razlagi 631. člena OZ se izkaže kot materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da je terjatev, ki jo tožeča stranka vtožuje v tem postopku, ugasnila na podlagi zakonitega pobotanja po 261. členu ZFPPIPP. Ker je na dan začetka stečajnega postopka nad izvajalcem (6. 10. 2010) sporna terjatev do tožene stranke že bila v premoženjski sferi tožeče stranke, ni bil izpolnjen pogoj vzajemnosti terjatev iz prvega odstavka 261. člena OZ, zato zakonito pobotanje na sporno terjatev ni moglo imeti učinka.

23. Tožena stranka se v odgovoru na revizijo sklicuje, da bi bila tudi v odsotnosti stečajnega postopka nad glavno izvajalko upravičena pobotati svojo nasprotno terjatev do glavne izvajalke pred poplačilom tožeče stranke, kar naj bi izhajalo iz nevtralnosti naročnikovega pravnega položaja. Respondentka se torej smiselno sklicuje na upravičenje iz 315. člena v zvezi z drugim odstavkom 421. člena OZ, pri čemer pa niti ne utemeljuje, da je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala relevantna dejstva o predpravdnem pobotanju vtoževane terjatve na tej podlagi, niti da je to upravičenje uveljavljala z ustreznim procesnim pobotnim ugovorom.

Glede odločitve o reviziji

24. Odločitev sodišča druge stopnje o spremembi sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitvi tožbenega zahtevka glede na odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Posledično pa se sodišče druge stopnje ni opredelilo do preostalih pritožbenih razlogov, ki jih je s pritožbo uveljavljala tožena stranka. Vrhovno sodišče posebej opozarja, da je tožena stranka s pritožbo izrecno izpodbijala tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine tožbenega zahtevka. Ker so pritožbene trditve v tem delu ostale neizčrpane, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Glede stroškov revizijskega postopka

25. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

-------------------------------
1 Sklep II Ips 341/2015 z dne 5. 5. 2016.
2 Sodba in sklep III Ips 50/2014 z dne 20. 1. 2016.
3 Tudi pri pogodbenem odstopu terjatve po 417. členu OZ ni ovir za prenos terjatve, ki še ni zapadla (Glej tudi: M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, stran 573 in 574).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 261, 261/2, 290, 419, 419/2, 631
Datum zadnje spremembe:
13.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIwNzYw