<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 2116/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.2116.2015

Evidenčna številka:VSL0065882
Datum odločbe:16.12.2015
Senat, sodnik posameznik:Tanja Kumer (preds.), Tadeja Primožič (poroč.), mag. Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:pobot - prenehanje terjatve zaradi pobota - izjava o pobotu - prodaja tuje stvari - sprememba tožbe

Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče, da pobot ni realiziran in da pobotanje ni izvedljivo, ker se tožnik ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik kupljenih nepremičnin. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ); ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni (311. člen OZ). Tožnikova terjatev, ki je zaradi pobota prenehala, ne more naknadno „oživeti“, čeprav toženec ni izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel s prodajno pogodbo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

a) v III. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh tožeči stranki plačati 41.666,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do prenehanja obveznosti;

b) v IV. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti še 1.018,01 EUR (skupaj 2.354,17 EUR) pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.243,42 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 18. 8. 2014 in ustavilo postopek za 107.553,50 EUR z obrestmi, nato pa razsodilo, da mora toženec tožniku plačati 41.666,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti 1.336,16 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje tudi dovolitvi spremembe tožbe. Ta temelji na prodajni pogodbi z dne 11. 5. 2006, ki sta jo sklenili pravdni stranki kot fizični osebi, medtem ko je obligacijsko razmerje v resnici obstajalo le med njunima gospodarskima družbama. Toženec je s podpisom prodajne pogodbe pripoznal dolg, ki ga v resnici ni bilo. Sicer pa pripoznava dolga ne ustvarja samostojnega pravnega naslova za plačilo. Sodišče ni razjasnilo okoliščin, v katerih je bila podpisana prodajna pogodba. Predlagane dokaze je namreč zavrnilo. Toženec je bil v kazenskem postopku oproščen kaznivega dejanja poslovne goljufije, ki naj bi ga storil kot direktor družbe A., d.o.o., v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti navedene družbe in ne v zvezi s sporno prodajno pogodbo. Zastaranje zato ni bilo pretrgano z vložitvijo kazenske ovadbe niti s priglasitvijo premoženjskopravnega zahtevka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam. Poudarja, da je sporna prodajna pogodba pravno veljavna in jo je treba upoštevati.

4. Pritožba je delno utemeljena.

O spremembi tožbe:

5. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe s sklicevanjem na prvi odstavek 185. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki omogoča takšno odločitev tudi takrat, ko ji toženec nasprotuje. Tožnik je s tožbo sprva terjal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu jo z uničenjem njegove družbe B., d.o.o., prizadejal toženec. Med pravdo je svoj prvotni zahtevek sicer znižal, oprl pa ga je na drugo dejansko in pravno podlago, namreč na prodajno pogodbo, ki sta jo dne 11. 5. 2006 sklenili pravdni stranki. Očitno gre v tem primeru za enega od več sporov med pravdnima strankama, zato je obravnavanje spremenjene tožbe brez dvoma smotrno za dokončno ureditev njunega razmerja. Sodišče prve stopnje torej z dovolitvijo spremembe tožbe ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba.

6. Po navedenem pritožba v tem delu ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

O glavni stvari:

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Kot zadostno podlago za takšno odločitev je štelo dejstvo, da je toženec v navedeni prodajni pogodbi priznal tožnikovo terjatev v zatrjevani višini 41.666,00 EUR. Pri tem pa je spregledalo, da sta pogodbenika v 3. členu pogodbe tožnikovo terjatev pobotala s toženčevo terjatvijo iz naslova kupnine za prodane nepremičnine v enaki višini. S pobotanjem terjatvi ugasneta. Pobot je namreč po 311. členu v zvezi s prvim odstavkom 270. člena Obligacijskega zakonika (OZ) eden od zakonskih načinov prenehanja obveznosti. Tožnik torej s sklicevanjem na toženčevo izjavo v pogodbi, da ima kupec do prodajalca terjatev v zatrjevani višini, ne more doseči njenega plačila, saj je terjatev zaradi pobota prenehala. Zmotno je tožnikovo stališče, da pobot ni realiziran in da pobotanje ni izvedljivo, ker se tožnik ne more vpisati v zemljiško knjigo kot lastnik kupljenih nepremičnin. Po izjavi o pobotu se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ); ti pogoji pa so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni (311. člen OZ). Tožnikova terjatev, ki je zaradi pobota prenehala, ne more naknadno „oživeti“, čeprav toženec ni izpolnil obveznosti, ki jih je prevzel s prodajno pogodbo.

8. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe je mogoče razbrati ugotovitev, da „realizacija prodajne pogodbe z dne 11. 5. 2006 ni možna“, vendar sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali gre v tem primeru za začetno ali poznejšo, dejansko ali pravno, subjektivno ali objektivno nemožnost. Prej navedena ugotovitev zato ne zadošča za ugoditev tožbenemu zahtevku na kakšni drugi pravni podlagi, posebej še, ker niti tožnik sam ne navaja okoliščin, ki bi lahko kazale na to, da je prodajna pogodba morebiti nična (35. člen OZ), da je razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 490. člena OZ) ali da je tožnik od pogodbe odstopil (103. in 440. člen OZ). Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno, da je toženca sploh pozval k izpolnitvi pogodbe. Ker tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika (440. člen OZ), ne zadošča, da so lastniki prodanih nepremičnin tretje osebe. Tožnik namreč ne trdi, da toženec ne more doseči prenosa lastninske pravice na tožnika, niti mu ne očita, da je za to vedel že ob sklenitvi pogodbe. Tožnik, sodeč po njegovih trditvah, od toženca ne terja vrnitve kupnine ali nadomestila vrednosti dosežene koristi, ki jo je pridobil toženec, ker je pogodba ostala neizpolnjena. Nasprotno, še v odgovoru na pritožbo vztraja, da je pogodba pravno veljavna. Ker je toženec sicer priznal tožnikovo terjatev, ni pa se zavezal, da jo bo poravnal, če pogodba ne bo izpolnjena, za povrh pa sta pogodbenika tožnikovo terjatev pobotala s toženčevo, tožnik do zahtevanega plačila ni upravičen. Kot že navedeno, je s pobotom njegova terjatev prenehala.

9. Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženčevi pritožbi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo. Na pritožbene trditve glede zastaranja ni treba odgovarjati. Če terjatev ne obstaja, je odveč razpravljanje o tem, kdaj je (oziroma bi lahko) prenehala pravica zahtevati njeno izpolnitev (prvi in drugi odstavek 335. člena OZ). Na trditev o tem, da je toženec priznal tožnikovo terjatev le zaradi tožnikove prisile, pa je tožencu pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

O stroških postopka:

10. Sprememba prve sodbe terja novo odločitev o stroških prvostopenjskega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnik s tožbo nazadnje propadel, mora tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti po neizpodbijani odmeri, ki jo je opravilo sodišče prve stopnje, znašajo skupaj 2.354,17 EUR. Tožnik torej tožencu poleg že prisojenih stroškov v višini 1.336,16 EUR dolguje še razliko v višini 1.018,01 EUR. Toženec pa je glede na doseženi pritožbeni uspeh upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov, ki po veljavni odvetniški tarifi (upoštevaje začetek postopka na prvi stopnji) obsegajo nagrado za postopek s pritožbo (1.019,20 EUR – tar. št. 3210) in 22% DDV (tar. št. 6007) skupaj 1.243,42 EUR. Stroške za odgovor na pritožbo mora tožnik trpeti sam.


Zveza:

OZ člen 270, 270/1, 311, 312, 312/2, 440.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNzM0
http://localhost:8983/solr/collection1/select?indent=on&version=2.2&hl=true&mm=100&qf=id&q=*:*