<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba I U 1683/2016-16
ECLI:SI:UPRS:2017:I.U.1683.2016.16

Evidenčna številka:UP00011339
Datum odločbe:19.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:REVIDIRANJE
Institut:pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetja - nadzor nad pooblaščenimi ocenjevalci - izrek opomina

Jedro

V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka (v nadaljevanju tudi Agencija) je na podlagi prvega odstavka 33. člena, 1. alineje drugega odstavka 99. člena in 138. člena Zakona o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-2) začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca pooblaščenemu ocenjevalcu vrednosti podjetij (v nadaljevanju tudi pooblaščeni ocenjevalec) A.A., ker iz listinskih dokazov, kot jih navaja, izhaja utemeljen sum, da je pooblaščeni ocenjevalec pri pripravi Poročila o oceni vrednosti družbe na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. z dne 24. 6. 2015 (v nadaljevanju Poročilo 1) in Poročila o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - C. d.d. z dne 22. 6. 2015 (v nadaljevanju Poročilo 2), obe izdelani za naročnika Družbo za upravljanje terjatev bank d.d., kršil 88. člen ZRev-2), ki ga citira.1 V 1. točki izreka toženka navaja, da pri izdelavi Poročila 1 pooblaščeni ocenjevalec kršil Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti (deseta izdaja 2013, v nadaljevanju MSOV), Slovenski poslovnofinančni standard za ocenjevanje vrednosti 1 (2013, v nadaljevanju SPS 1) in Kodeks etičnih načel za ocenjevalce vrednosti (2012, v nadaljevanju Kodeks etičnih načel) in sicer : MSOV 102 - Izvajanje v točki 3, MSOV 103 - Poročanje, točko 1, MSOV 200 - Podjetje in poslovni deleži, točko C18, MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, točko C19 (b), SPS 1 - Ocenjevanje vrednosti podjetij v točki 2.b, prvi odstavek 91. člena ZRev-2, Kodeks etičnih načel, odstavka 2.4. a) in 2.4. b), ki jih vse citira, iz razlogov, kot jih navaja v točkah 1a, 1b, 1c,1d in 1e izreka. V točki 2. izreka toženka navaja, da je pri izdelavi Poročila 2 pooblaščeni ocenjevalec kršil MSOV in SPS 1 in sicer: MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, točko C18 ter odstavek C19(b), MSOV 102 - Izvajanje v točki 3, MSOV 103 - Poročanje, Splošno načelo, točko 1, SPS 1, odstavek 2. b) iz razlogov, kot jih navaja v točkah 2a), 2b) in 2c) izreka (v nadaljevanju Odločba o začetku postopka).

2. Na podlagi istih določb ZRev-2 je Agencija odločila, da je tožnik pri pripravi Poročila 1 in Poročila 2 kršil 88. člena ZRev-2, ki ga citira, saj je : 1. V Poročilu 1 uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. z dne 13. 2. 2015, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij D.D., prav tako zaposlen v družbi E. d.o.o., za naročnika F. d.d., in to kljub temu, da je med predpostavkami navedel, da je pri ocenjevanju vrednosti izhajal le iz javno dostopnih podatkov, medtem ko je prvotno poročilo, izdelano s strani D.D., temeljilo na internih podatkih družbe B. d.d. S tem je pooblaščeni ocenjevalec kršil prvi odstavek 91. člen ZRev-2, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti ter Kodeks etičnih načel, odstavek 2.4. a), ki določa, da mora biti pooblaščeni ocenjevalec odkrit in pošten v vseh poklicnih in poslovnih razmerjih, ter odstavek 2.4. b), ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec spoštovati zaupnost informacij, pridobljenih v poklicnih in poslovnih odnosih, zato nobenih takih informacij brez ustreznega in izrecnega pooblastila ne sme razkriti tretjim strankam. V točki 2. izreka toženka navaja, da v Poročilu 2 ni ustrezno obravnaval danih posojil matični družbi F. d.d. z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila, povezanih z matično družbo F. d.d. S tem je pooblaščeni ocenjevalec kršil MSOV 102, točko 3, ki določa, da je s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza treba zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Pri določanju obsega potrebnih dokazov je potrebna strokovna presoja, da se zagotovi, da informacije, ki jih je treba pridobiti, ustrezajo namenu ocenjevanja vrednosti. V točki 3. izreka je toženka postopek za izrek ukrepa odvzema dovoljenja pooblaščenemu ocenjevalcu, začet z odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja 10.00-19/2016 z dne 6. 7. 2016, v točkah 1a, 1b, 1c in 1d, v zvezi s Poročilom 1, in v točkah 2b in 2c v zvezi s Poročilom 2, ustavila. Zaradi kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 1. in 2. točke izreka te odločbe ter na podlagi dejstva, da pri očitanih kršitvah iz 1. in 2. točke odločbe o začetku postopka, navedenih v 3. točki izreka te odločbe, ni mogoče z gotovostjo trditi, da je pooblaščeni ocenjevalec tako kršil pravila ocenjevanja vrednosti, da so zaradi kršitev mnenja o ocenjeni vrednosti napačna oziroma zavajajoča, je Agencija pooblaščenemu ocenjevalcu v postopku za odvzem dovoljenja na podlagi 101. člena ZRev-2 izrekla opomin. Dolžan pa je tudi plačati pavšalno nadomestilo stroškov postopka izdaje odločbe v višini 1.600,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (v nadaljevanju Odločba o izreku opomina ali Odločba).

3. V obrazložitvi izpodbijane Odločbe je toženka navedla listinske dokaze, na podlagi katerih je začela postopek za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca. Toženka se v obrazložitvi izpodbijane Odločbe opredeli do Izjave tožnika, ki jo povzame. Navaja določbe MSOV 102 - Izvajanje, točka 32, Kodeks etičnih načel, odstavka 2.4. a) in 2.4. b), ki jih citira. Predloga tožnika za izvedbo naroka in zaslišanje tožnika in da kot izvedenca imenuje tujo institucijo, toženka kot nepotrebna zavrne, ker je v zadostni meri pridobila razpoložljive informacije. Navaja, da v obravnavani zadevi ustna obravnava za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebna (103. člen3 in 105. člen4 ZRev-2).

4. Iz obrazložitve izpodbijane Odločbe izhaja, da je toženka smiselno upoštevala mnenji mednarodnih strokovnih avtoritet G.G. in H.H. Glede nedovoljenega razkrivanja poslovnih skrivnosti in tožnikove Izjave, v kateri je pojasnil način dela v družbi E. d.o.o. ter navedel, da med poročiloma obstajajo določene podobnosti, da pa nima v spominu, da bi kdorkoli vedoma uporabil katerokoli zaupno informacijo, da pa je nemogoče povsem izključiti možnost, da je bila kakšna listina vendarle nepravilno spravljena med splošno dokumentacijo in da se je z njo nenamerno in nevede seznanil, pri čemer ni vedel, da ne izvira iz javno dostopnega vira, kar tožnik obžaluje, Agencija meni, da je tožnik kršil odstavek 2.4. a) Kodeksa etičnih načel, ki določa, da mora biti pooblaščeni ocenjevalec odkrit in pošten v vseh poklicnih in poslovnih razmerjih in odstavek 2.4. b) Kodeksa etičnih načel, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec spoštovati zaupnost informacij, pridobljenih v poklicnih in poslovnih odnosih, zato nobenih takih informacij brez ustreznega in izrecnega pooblastila ne sme razkriti tretjim strankam. Posredovanje podatkov, dejstev in okoliščin, za katere je pooblaščenci ocenjevalec izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti, brez pisne privolitve naročnika, tretji osebi, pomeni kršitev prvega odstavka 91. člena ZRev-2, ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec kot zaupne varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti premoženja.

5. Glede točke 2. izreka Odločbe se toženka sklicuje na Odločbo o začetku postopka, iz katere izhaja, da je družba C. d.d. odobrila posojilo matični družbi F. d.d. v višini 3.835 tisoč EUR, ki je zapadlo 30. 11. 2014 in ki do datuma izdelave Poročila 2 ni bilo vrnjeno5. Nad družbo F. d.d. se je 2. 12. 2014 začel postopek preventivnega prestrukturiranja. V letnem poročilu družbe C. d.d. za leto 2014 je pooblaščeni revizor posebej izpostavil negotovost družbe F. d.d. glede bodočega poslovanja kot delujoče podjetje in da računovodski izkazi družbe C. d.d. ne vsebujejo morebitnih popravkov, ki bi utegnili biti posledica negotovosti nadaljnjega poslovanja družbe F. d.d. Navedeno posojilo je bilo pri ocenjevanju vrednosti upoštevano kot finančna naložba v polni višini. Poleg tega je C. d.d. matični družbi F. d.d. izdala garancijo za posojilo, najeto pri I., Dunaj, v višini 5.000 tisoč EUR. Pri ocenjevanju vrednosti navedena pogojna obveznost ni bila upoštevana. Prav tako je na J. v lasti C. d.d. vpisana hipoteka za zavarovanje posojila, ki ga je F. d.d. najela pri K. d.d. V Poročilu 2 je med predpostavkami in omejitvami sicer zapisano, da pogojne obveznosti pri oceni vrednosti niso bile upoštevane.

6. V Izjavi je tožnik pojasnil, da je bila ocena vrednosti izdelana na dan 31. 12. 2014 in da je pri sestavi Poročila 2 uporabil zadnje revidirane izkaze na dan 31. 12. 2014, pri čemer je bila vrednost finančnih naložb upoštevana skladno z revidirano vrednostjo na datum ocenjevanja. V Izjavi je tožnik med drugim navedel, da po svoji strokovni presoji zgolj na podlagi javno dostopnih podatkov ne bi mogel z veliko verjetnostjo priti do zaključka, da so izkazane vrednosti, ki so revidirane, napačne, oziroma da finančne terjatve do F. d.d. ne bodo poplačane, česar ni mogel oceniti tudi pooblaščeni revizor. Ne strinja se tudi z oceno Agencije, da je bila ta napaka, tudi če je res obstajala, takšna, da bi vplivala na podano oceno vrednosti. Meni tudi, da višina zavarovanja posojila z delnicami B. d.d. še ne pomeni, da bo posojilo izterljivo zgolj v višini zavarovanja. Poleg tega pa je F. d.d. 2. 12. 2014 sprožila postopek preventivnega prestrukturiranja finančnih obveznosti in ima C. d.d. v danem primeru ločitveno pravico na premoženju F. d.d.. Skladno z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), so terjatve C. d.d. v preventivnem prestrukturiranju F. d.d. obravnavane kot zavarovane finančne terjatve, saj je v skladu s 44.h členom ZFPPIPP moralo s takim načinom poplačila soglašati 75 % finančnih upnikov. Tožnik je družbo vrednotil s strokovno skrbnostjo, na podlagi javno dostopnih podatkov in revidiranih računovodskih izkazov. Načrt finančnega prestrukturiranja družbe in predlog za začetek postopka prisilne poravnave je bil dejansko vložen šele 1. 3. 2016 in v času priprave poročila kot na datum ocenjevanja vrednosti na podlagi javno dostopnih podatkov nihče ne bi mogel utemeljeno oceniti, da posojila, dana F. d.d. ne bodo izterjana v celoti in da na datum ocenjevanja vrednosti C. d.d. ključnih poslovnih dogodkov ni mogel predvideti z dovolj veliko verjetnostjo.

7. Agencija pojasnjuje, da je pooblaščeni ocenjevalec neodvisen od pooblaščenega revizorja in da mora strokovna dejstva presojati sam in neodvisno. V primeru ocenjevanja vrednosti C. d.d. je odgovoren za strokovno presojo vrednosti dolgoročnih finančnih naložb v družbo F. d.d. Glede upoštevanja dejstev, ki so se zgodila po datumu ocenjevanja vrednosti, to je po 31. 12. 2014, Agencija odgovarja, da je bilo tudi do datuma ocenjevanja vrednosti javno dostopnih zadostnih informacij, ki so nakazovale na to, da je bila družba F. d.d. že pred datumom ocenjevanja izpostavljena visokemu kreditnemu tveganju, visokemu tveganju plačilne sposobnosti in tveganju spremembe poštene vrednosti, ko je za leto 2013 pooblaščeni revizor v mnenju izpostavil navedena tveganja, poleg tega je tudi izpostavil, da ima družba ponavljajočo izgubo, in da na dan 31. 12. 2013 izkazuje presežek kratkoročnih obveznosti nad kratkoročnimi sredstvi. To je že na dan 31. 12. 2013, skladno z mnenjem pooblaščenega revizorja, nakazovalo na negotovost, ki lahko vzbudi dvom v sposobnost družbe, da nadaljuje kot delujoče podjetje. Poleg tega je bil že pred datumom ocenjevanja vrednosti, in sicer 2. 12. 2014, sprejet in javno objavljen sklep o začetku postopka preventivnega prestrukturiranja družbe F. d.d. To pomeni, da je že pred datumom ocene vrednosti obstajal utemeljeni indic glede bistveno zmanjšane plačilne sposobnosti družbe F. d.d. Pooblaščeni ocenjevalec bi moral upoštevati okoliščine, ki so bile javno poznane. Glede plačilne sposobnosti družbe F. d.d. pri presoji naložbe družbe C. d.d. v družbo F. d.d. se Agencija strinja, da je težko trditi, za koliko bi bilo potrebno slabiti posojilo družbi F. d.d. Obenem pa meni, da bi tožnik moral v poročilu razkriti tveganje v povezavi s tem posojilom in se na podlagi tega opredeliti glede vrednosti naložbe za potrebe ocene vrednosti družbe. Kolikor ni imel zadosti informacij, bi se moral omejiti v okviru predpostavk in omejitev. Agencija meni, da je nastala kršitev glede neustreznega obravnavanja danih posojil matični družbi F. d.d. z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila. S tem je tožnik kršil MSOV 102 - Izvajanje, točko 3, ki jo toženka citira. Toženka navaja, da ugotovljene kršitve pravil ocenjevanja vrednosti pomenijo kršitev prvega odstavka 88. člena ZRev-2. Ker pogoj iz 1. alineje drugega odstavka 99. člena ZRev-2 za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja ni izpolnjen, je tožniku na podlagi 101. člena ZRev-2 izrekla opomin. Izrek o stroških je toženka utemeljila na pravni podlagi drugega odstavka 76. člena ZRev-2 in Tarife o nadomestilih stroškov postopkov Agencije za javni nadzor nad revidiranjem.

8. Tožnik je začel postopek sodnega varstva in sicer zoper Odločbo o izreku opomina v celoti, razen 3. točke izreka, zoper Odločbo o začetku postopka pa v delu, ki se nanaša na kršitve pod točkama 1e in 2a izreka. Navaja, da toženka ni natančno določala listin in dokazov, ki so podlaga za uvedbe postopka, ampak se je med drugim tudi pavšalno sklicevala, da je bil postopek uveden na podlagi „ostalega gradiva“. Toženka ni specificirala, s katerimi ravnanji je tožnik kršil kateri predpis, zaradi česar se do odločbe ni mogoče konkretizirano opredeliti. Ni jasno izrečeno, kaj je predmet kršitve, saj to, kar naj bi bila „ustrezna“ obravnava, ki jo je tožnik opustil, ni opredeljeno. Enaki so tožnikovi splošni ugovori glede Odločbe o izreku ukrepa. Dodatno je v postopku izdaje storjena procesna kršitev, ker toženka ni izvajala predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika in drugih prič. Kršila je pravico tožnika do izjave kot tudi pravico do predloga dokazov v lastno korist. Podana procesna kršitev je preko nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja pripeljala do nezakonite odločbe. Gre za absolutno bistveno kršitev postopka.

9. Glede očitanih kršitev pod 1. točko izreka izpodbijane Odločbe tožnik navaja, da se Agencija do opredelitev tožnika ni vsebinsko opredelila, ampak jih je le pavšalno zavrnila. Tožnik se zaveda pomena varovanja zaupnih podatkov. Dejstvo, da sta oba ocenjevalca vrednosti zastopnika družbe E. d.o.o., poročila imajo skupno obliko, saj gre za del zunanje podobe te družbe. Posledično je razumljivo, da je poročilo oblikovno in po strukturi zelo podobno oziroma v posameznih delih identično. V določenem delu so lahko podobne ali celo zelo podobne podporne analize, kot analize panoge, ki je običajen del poročila. Kolikor ocenjevalec oceni, da take analize nimajo pomanjkljivosti, le te lahko uporabi, saj v ničemer ne posega v pravice drugega naročnika. Tudi ni nenavadno, da sta oba z mag. D.D. uporabila enake pristope k oceni vrednosti, ker so pogoste strokovne diskusije in izmenjava izkušenj. Bilo bi nenavadno, da bi za cenitev iste družbe na isti dan izbrala bistveno različen pristop, saj že dolga leta sodelujeta in imata podobna stališča o temeljnih strokovnih vprašanjih. V zadevi ni bilo namernega deljenja podatkov, saj so v družbi F. d.o.o. ločili zaupne podatke od splošnih podatkov in tudi poskrbeli, da sta cenitvi opravila različna ocenjevalca. Meni, da v predmetni zadevi ni prišlo do razkrivanja zaupnih podatkov enega naročnika drugemu. Priznava pa, da med poročiloma obstajajo določene podrobnosti in situacijo obžaluje. Neutemeljen je očitek, da je kršil dolžnost varovanja zaupnih podatkov, saj vedoma ni nikoli dostopal do nobenih podatkov, ki bi jih B. d.d. štela za zaupne. Tožnik se je v dobri veri seznanil s podatki, za katere je bil prepričan, da vsi izvirajo iz javno dostopnih virov, teh ni posebej varoval v razmerju do naročnika poročila, saj je bil prepričan, da so javno dostopni in da jih lahko razkrije. Tožnik ni storil kršitve v zvezi z varovanjem podatkov, ki so mu bili zaupani. Hkrati pa tudi ni mogoče trditi, da je bil v svojih poslovnih odnosih neodkrit in nepošten. Tudi v delih, ki so splošni, ni nekritično povzemal poročila mag. D.D. Drži, da je uporabil nekatere splošne dele in podporne analize, ki jih je opravil že slednji, in sicer v delih, ki ne vsebujejo zaupanih podatkov.

10. Glede očitane kršitve pod 2. točko izreka izpodbijane Odločbe tožnik meni, da izrek ni skladen z obrazložitvijo. Iz izreka je razbrati očitek, da tožnik ni zbral zadostnih dokazov za ocenjevanje vrednosti. Iz obrazložitve pa izhaja očitek, da je tožnik samostojen in od revizorja neodvisen, da so obstajale določene javno objavljene informacije, iz katerih ni bilo mogoče razbrati, kakšna slabitev vrednosti te naložbe bi bila potrebna in da bi moral razkriti tveganja v povezavi s posojilom ter bi se v tej zvezi moral omejiti v okviru predpostavk na omejitev, kar je v direktnem nasprotju z zaključkom, da tožnik ni zbral zadostnih dokazov. Očitek iz obrazložitve izpodbijane Odločbe glede predstavite teh tveganj v poročilu in obveznosti oblikovanja omejitvenih predpostavk, četudi bi bil resničen, ne predstavlja kršitve, ki je opisana v izreku, zato je Odločba brez razlogov o ključnih dejstvih.

11. Tudi vsebinsko je neutemeljen očitek, da bi moral tožnik navesti posebno omejitveno predpostavko glede posojil, danih matični družbi F. d.d., saj so bila ta dejstva upoštevana. Pri upoštevanju oziroma neupoštevanju pogojnih obveznostih, povezanih z matično družbo F. d.d., je tožnik to tudi jasno razkril med posebnimi predpostavkami in omejitvami v Poročilu 2 na strani 77. To pomeni, da se zaveda svojih obveznosti. V primeru konkretnih posojil družbi F. d.d. tožnik na podlagi lastne strokovne presoje v okviru pristojnosti, ki jih ima, ni videl potrebe po teh dodatnih kriterijih, saj je ocenil, da so vse zadeve že jasno in pregledno predstavljene v poročilu. Tudi pooblaščeni revizor je izrecno izpostavil pogojne obveznosti družbe C. d.d., ne pa tudi posojil matični družbi F. d.d. To kaže, da sta dva neodvisna strokovnjaka enako ocenila, da je kot dodatno omejitev treba izpostaviti pogojne obveznosti, ne pa tudi posojil do matične družbe. Tudi sicer ni bilo vsebinskih razlogov za takšno dodatno omejitveno predpostavko. Prvič, izkazi družbe so bili revidirani, v sklopu navedenega pa posojila niso bila oslabljena. Slabitev bi moral zahtevati revizor. Drugič, višina zavarovanja posojila še ne pomeni, da bo posojilo izterljivo zgolj v višini zavarovanja. Tretjič, F. d.d. je 2. 12. 2014 sprožila postopek preventivnega prestrukturiranja finančnih obveznosti. Ker ima C. d.d. v danem primeru ločitveno pravico na premoženju F. d.d in ker postopek preventivnega prestrukturiranja ne predvideva cenitev vrednosti zavarovanja in na njeni podlagi delitve izvorno zavarovane terjatve na zavarovane in nezavarovane, velja skladno z ZFPPIPP, da so terjatve C. d.d. v preventivnem prestrukturiranju F. d.d. obravnavane kot zavarovane finančne terjatve, kar pomeni, da je ni možno znižati v danem primeru, temveč se lahko le odloži njeno plačilo. Vse navedeno so okoliščine, ki govorijo proti posebnim omejitvenim predpostavkam.

12. Tožnik predlaga svoje zaslišanje in zaslišanje D.D., glede razlage in pravilne uporabe MSOV 2 pa predlaga, da sodišče imenuje izvedenca ustrezne stroke oz. primarno tujo institucijo. Sklepno meni, da četudi bi bile očitane kršitve podane, stopnja krivde tožnika, odsotnost škodljivih posledic ter pripravljenost tožnika, da sodeluje v postopku in si prizadeva v prihodnje čimbolj kvalitetno opravljati delo, napotuje na izrek korektivnih ukrepov, ne daje pa osnove za izrek opomina, ki je zelo huda sankcija z velikim negativnim vplivom na ugled tožnika. Nepravilen je tudi izrek o stroških postopka, ki jih mora v celoti nositi toženka. Sodišču predlaga, da obe odločbi v izpodbijanem delu razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) in postopek ustavi oziroma spremeni tako, da razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) izrečeno sankcijo in v izpodbijanem delu postopek ustavi oziroma podredno Odločbo v izpodbijanem delu razveljavi (prav odpravi - op. sodišča) in zadevo vrne v nov postopek toženki. Glede stroškov tožnik prilaga stroškovnik.

13. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe. Tožnik nekonkretizirano navaja omejitev možnosti opredelitve do kršitev pravil. V izreku izpodbijane Odločbe o začetku postopka je navedeno, da je toženka začela postopek na podlagi listinskih dokazov, kot jih navaja, ostalo gradivo, zbrano pri nadzoru, je sestavni del nadzornih spisov ter predstavlja podporno gradivo. Tožnik pa je imel vseskozi pravico do vpogleda v ves nadzorni spis toženke, kar je tudi izkoristil 11. 8. 2016 ter se seznanil s celotno vsebino spisa toženke. V Izjavi ni podal nobenih navedb glede nerazumevanja očitanih kršitev ali vsebine gradiva. Očitki glede nespecificiranosti ne držijo, saj je v izreku, kot v obrazložitvi obeh izpodbijanih odločb določno navedeno v zvezi s čim je konkretna kršitev nastala in na kakšen način je tožnik kršil pravila ocenjevanja. Tožnik v postopku ni izrazil nerazumevanja očitanih kršitev pravil ocenjevanja, v Izjavi pa se je opredelil do vseh očitkov. Opozarja, da je tožnik o domnevnih pomanjkljivostih izpodbijane Odločbe o začetku postopka prekludiran (139. člen in 113. člen ZRev-2). Toženka je v postopku ocenila, da ni potrebno pridobivanje dodatnih mnenj in da ustna obravnava ni potrebna, zato predlog tožnika ni bil sprejet (prvi odstavek 105. člena ZRev-2). Zaslišanje tožnika je glede na dejstvo, da se je imel možnost in dolžnost se pisno izjaviti (prvi odstavek 103. člena ZRev-2), pa je neprimeren dokaz, predlog je bil tudi neobrazložen. Glede obveznih sestavin izreka odločbe navaja določbe 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), po katerem mora biti izrek kratek in določen.

14. V zvezi z razkrivanjem podatkov je bila dolžnost tožnika, da brez ustreznega in izrednega pooblastila družbe F. d.d., za katero je pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij D.D. izdelal Poročilo o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. z dne 13. 2. 2015, teh podatkov ne uporabi v svojem poročilu, kar pa tožnik ni storil. Toženka pojasnjuje, da so pooblaščeni ocenjevalci zavezani k varovanju zaupanih podatkov. Navaja prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in odstavka 2.4. a) in 2.4. b) Kodeksa etičnih načel, ki jih citira. Toženka je na podlagi pregleda poročil nedvoumno ugotovila, da je tožnik uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, ki so bili uporabljeni v poročilu, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec D.D. za naročnika F. d.d. ter je v tej zvezi navedla vse dokaze, ki jih navaja. Ne držijo tožnikove pavšalne navedbe, da sta poročili zgolj oblikovno in po strukturi skladni, saj je Agencija evidentno ugotovila, da sta poročili tudi vsebinsko enaki, vključno z nepravilnimi izračuni. Hkrati pa tožnik do določenih zaključkov v svojem poročilu nesporno ne bi mogel priti zgolj iz javno dostopnih podatkov, kot je to sam navedel. Z dodatnimi ukrepi, ki so bili sprejeti, da bi bili podatki čimbolj zavarovani, posledično tožnik tudi sam priznava, da navedenega področja v podjetju E. d.o.o. niso imeli zadosti dobro urejenega in dorečenega. Iz primerjave obeh poročil nedvomno izhaja, da je očitana kršitev nastala. Pojasnilo tožnika, da še vedno dobro sodeluje z naročnikom, ne more pojasniti očitane kršitve, saj je naročnik prav zaradi navedene kršitve pridobil vpogled v informacije nejavnega značaja.

15. V Poročilu 2 pa tožnik ni ustrezno obravnaval danih posojil matični družbi F. d.d. z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila, kar predstavlja kršitev MSOV 102, točko 3. Sklicevanje tožnika, da je navedel omejitveno predpostavko na strani 77 poročila, toženka označuje kot sprenevedanje. Posebne predpostavke pri ocenjevanju vrednosti se navedejo nedvoumno v svojem poglavju. Poleg tega mora biti eksplicitno zapisano, da gre za posebno predpostavko, kar v konkretnem primeru ni slučaj. Glede očitane kršitve gre za to, da tožnik ni ustrezno presodil danih posojil matični družbi z vidika tveganja poplačila in da za upoštevanje le teh pri oceni vrednosti ni zbral zadostnih dokazov, ki bi podpirali uporabljeno višino danih posojil matični družbi F. d.d. pri oceni vrednosti, ter da je imel tožnik na voljo zadosti informacij iz javnih virov, ki bi jih lahko uporabil za pripravo svojega poročila in utemeljitev svojih zaključkov, pa teh dokazov več kot očitno ni zbral. Do datuma ocenjevanja vrednosti je bilo javno dostopnih zadosti informacij, ki bi nakazovale, da je bila družba F. d.d. že pred datumom ocenjevanja izpostavljena visokemu kreditnemu tveganju, visokemu tveganju plačilne sposobnosti in tveganju spremembe poštene vrednosti, za kar navede razloge. Navaja letno poročilo družbe F. d.d. za leto 2013 in sklep o začetku postopka preventivnega prestrukturiranja. Tožnik bi moral upoštevati okoliščine, ki jih navaja, ki so bile javne poznane v povezavi s plačilno sposobnostjo družbe F. d.d. pri presoji naložbe družbe C. d.d. v družbo F. d.d. Ni toliko pomembna sama kvaliteta zavarovanja, ki jo je družba C. d.d. za navedeno posojilo imela, temveč presoja vrednosti naložbe v družbo F. d.d. Toženka ne trdi, da bi tožnik moral upoštevati dana posojila po nižji vrednosti od knjigovodske, temveč le, da niso bili zbrani zadostni dokazi, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Toženka trdi, da bi morala tožeča stranka v poročilu razkriti tveganje v povezavi s tem posojilom in se na podlagi tega opredeliti glede vrednosti naložbe za potrebe ocene vrednosti družbe. Kolikor tožnik ni imel zadosti informacij, bi se glede tega moral omejiti v okviru predpostavk in omejitev. Agencija ima kot sektorski regulator dolžnost in pravico samostojnega tolmačenja strokovnih pravil. Iz navedb tožnika ni jasno, katera so tista strokovna vprašanja, ki naj bi jih toženka preverjala pri tuji inštituciji. Predlagano zaslišanje D.D. in postavitev izvedenca ustrezne stroke sta podana prepozno in v nasprotju s 139. členom in 113. členom ZRev-2, hkrati sta tudi neobrazložena. Tožniku je bil izrečen najblažji možni ukrep po ZRev-2. Toženka predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

16. V pripravljalnih vlogah obe stranki dodatno pojasnjujeta svoja stališča.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Postopek sodnega varstva je po ZRev-2 spor o zakonitosti odločbe Agencije. Za postopek sodnega varstva se glede na drugi odstavek 109. člena ZRev-2 uporabljajo določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po 114. členu ZRev-2 sodišče preizkusi odločbo nadzornega organa v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz zakona, ki ureja upravni spor. To so kršitve, na katere napotuje tretji odstavek 27. člena ZUS-1 (kršitve drugega odstavka 237. člena ZUP), zato je sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanih odločb, to je Odločbe o začetku postopka in Odločbe o izreku opomina, s formalne plati preizkusilo, ali je bil postopek pred toženko izveden v skladu s posebnimi določbami ZRev-2 oziroma v skladu z določbami ZUP, ki se uporabljajo podredno (drugi odstavek 102. člena ZRev-2).

19. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je postopek izreka ukrepa po ZRev-2 urejen dvofazno. Agencija v prvi fazi (če iz razpoložljivih podatkov izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za izrek ukrepa) odloči o začetku postopka (prvi in drugi odstavek 138. člena ZRev-2). V drugi fazi (po prejemu Izjave subjekta nadzora o razlogih za izrek ukrepa oziroma po izteku roka za takšno Izjavo) pa odloči o samem izreku ukrepa (prvi odstavek 140. člen ZRev-2). Sodno varstvo je zagotovljeno proti obema odločbama, vendar proti odločbi, s katero Agencija začne postopek za izrek ukrepa ni posebnega postopka sodnega varstva in se le-ta lahko zaradi morebitnih kršitev določb postopka do njene izdaje izpodbija s tožbo le v postopku sodnega varstva proti odločbi o izreku ukrepa (2. alineja drugega odstavka 110. člena ZRev-2 v povezavi s četrtim odstavkom 110. člena ZRev-2). V predmetni zadevi tožnik izpodbija obe odločbi, tako Odločbo o začetku postopka kot Odločbo o izreku opomina.

20. V obravnavani zadevi je Agencija odločala v postopku javnega nadzora nad delom pooblaščenih ocenjevalcev, kadar ti izvajajo naloge ocenjevanja vrednosti pri subjektih, zavezani obvezni reviziji (prvi odstavek 33. člena ZRev-2)6 ter izrekla ukrep nadzora - opomin. Pooblaščenemu ocenjevalcu lahko v predpisanem postopku Agencija izreče: 1) odreditev odprave kršitev 2) opomin 3) odvzem dovoljenja (97. člena ZRev-2). Po drugem odstavku 99. člena ZRev-2 Agencija odvzame dovoljenje za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca, če pooblaščeni ocenjevalec pri izvajanju ocenjevanja vrednosti premoženja : - krši pravila ocenjevanja vrednosti in je zaradi te kršitve mnenje o ocenjeni vrednosti oz. obrazložitev tega mnenja napačna oz. zavajajoča, - krši dolžnost varovanja zaupnih podatkov; - ponavljajoče krši določbe ZRev-2 oz. drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oz. pravila ocenjevanja vrednosti, tako da mu je bil zaradi tovrstnih kršitev že dvakrat izrečen opomin. Po 101. členu ZRev-2 Agencija izreče opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe ZRev-2 oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja, kot je obravnavani primer.

Glede očitka kršitev pravil postopka

21. V obravnavani zadevi je po presoji sodišča Agencija kot sektorski regulator nastopala v okviru svojih pooblastil, ki jih ima po ZRev-2 in je postopek nadzora in izreka ukrepa potekal v skladu z določbami ZRev-2. Iz podatkov v priloženih spisih, kakor tudi iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je Agencija začela postopek za odvzem dovoljena (138. člen ZRev-2) z Odločbo o začetku postopka za odvzem dovoljenja za opravljanje nalog pooblaščenega ocenjevalca tožniku iz razlogov in na podlagi dokazov, kot jih navaja v izreku. Iz listinskih dokazov, kot jih toženka navaja v izreku Odločbe o začetku postopka, je toženka ugotovila, da izhaja utemeljen sum, da je tožnik pri pripravi Poročila 1 in Poročila 2 kršil 88. člen ZRev-2, ki določa način ocenjevanja vrednosti.

22. V skladu s prvim odstavkom 138. člena ZRev-2 Agencija začne postopek za odvzem dovoljenja, če iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja utemeljen sum, da je podan kateri od razlogov za odvzem dovoljenja, določen s tem zakonom.7 V izreku izpodbijane Odločbe o začetku postopka je toženka navedla konkretne dokumente oz. listinske dokaze, na podlagi katerih je začela postopek in nato z Odločbo izrekla izpodbijani ukrep. Tudi iz obrazložitve izpodbijane Odločbe so razvidne listinski dokazi, na katerih sloni njena odločitev. Ne gre za pavšalne navedbe glede dokazil, iz katerih izhaja sum kršitve pravil ocenjevanja, kot želi prikazati tožnik. Glede t.i. „ostalega gradiva, zbranega pri nadzoru“, pa gre za sestavni del nadzornih spisov, s katerim je bil tožnik, kot je navedla toženka v odgovoru na tožbo, ob vpogledu v nadzorni spis, pred izdajo izpodbijane Odločbe seznanjen, zato ne gre za kršitev pravil postopka, kot meni tožnik. Tako očitki tožnika, da je bil postopek uveden oz. da je bil ukrep izrečen na podlagi pavšalnega sklicevanja na listinske dokaze, s čimer naj bi bilo poseženo v tožnikovo pravico do izjave, ne držijo.

23. Neutemeljeni so tudi razlogi tožnika, da izreka izpodbijanih odločb nimata določenih konkretnih ravnanj, ki naj bi pomenili kršitev. Iz izreka izpodbijanih odločb jasno izhaja, na kakšen način je tožnik kršil pravila ocenjevanja in kakšne kršitve pravil ocenjevanja so mu očitane. Vsaka kršitev je jasno in določno navedena, kot tudi predpisi, ki so kršeni. Konkretno navedene kršitve pa so dodatno obrazložene tudi v obrazložitvah (obeh) izpodbijanih odločb. Tako ne gre za nedoločne očitke in nejasnosti do te mere, da tožnik ni vedel, kaj je predmet kršitve in na kašen način je kršitev storjena ter katere predpise je kršil, kot želi prikazati tožnik. Sodišče tudi ne vidi neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanih odločb, kot meni tožnik. V obravnavani zadevi izpodbijana Odločba o začetku postopka vsebuje tudi vse obvezne sestavine po tretjem odstavku 138. člena ZRev-28, izpodbijana Odločba o izreku ukrepa pa je skladna z drugim odstavkom 140. člena ZRev-2, saj je Agencija z njo odločila o izreku ukrepa samo zaradi tistih dejanj, ravnanj in okoliščin, zaradi katerih je izdala Odločbo o začetku postopka in samo na podlagi tistih listin in drugih dokazov, ki so bili navedeni v Odločbi o začetku postopka in jih je v Izjavi o razlogih priložil tožnik. Izpodbijani Odločbi vsebujeta razloge o ključnih dejstvih ter ju je mogoče preizkusiti.

24. Po povedanem očitek tožnika, da v izrekih izpodbijanih odločb ni opredeljeno, kateri podatki oz. ravnanja so tista, ki pomenijo uporabo pristopov, vsebino, strukturo in predpostavke ne drži. Tako izhaja iz točke 1e izreka Odločbe o začetku postopka in 1. točke izreka Odločbe, da je tožnik: v Poročilu 1 uporabil pristope, vsebino in strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31. 12. 2014 - B. d.d. z dne 13. 2. 2015, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec D.D., prav tako zaposlen v družbi E. d.o.o., za naročnika F. d.d., in to kljub temu, da je tožnik med predpostavkami navedel, da je pri ocenjevanju vrednosti izhajal le iz javno dostopnih podatkov, medtem ko je prvotno poročilo, izdelano s strani D.D., temeljilo na internih podatkih družbe B., d.d. S tem je pooblaščeni ocenjevalec kršil prvi odstavek 91. člen ZRev-2 ter Kodeks etičnih načel, odstavka 2.4. a) in 2.4. b). Tudi očitek tožnika, da ni opredeljeno, kaj je „ustrezna“ obravnava, ki jo je opustil, ni utemeljen. Iz točke 2a izreka Odločbe o začetku postopka in 2. točke izreka Odločbe izhaja, da : tožnik v Poročilu 2 ni ustrezno obravnaval danih posojil matični družbi F. d.d z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila, povezanih z matično družbo F. d.d., s čimer je krši MSOV 102, točko 3.

25. Sodišče tudi ne vidi očitanih kršitev pravil postopka, ker toženka ni izvedla naroka in izvajala predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika. Subjektu nadzora je namreč spoštovanje načela kontradiktornosti v postopku zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe o začetku postopka seznani z dejstvi in dokazi, ki po mnenju Agencije utemeljujejo začetek postopka, ter s tem, da ima možnost podati Izjavo o razlogih za začetek postopka, v kateri lahko navaja dejstva in predlaga dokaze (139. člen ZRev-2). Po presoji sodišča v postopku ni bila kršena pravica stranke do izjave9 oz. pravica stranke, da predlaga dokaze v lastno korist. Po 103. členu ZRev-2 dajejo v postopku stranke praviloma svoje izjave pisno (prvi odstavek). Le v primeru iz drugega odstavka 105. člena ZRev-2 lahko dajejo stranke svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek 103. člena ZRev-2). Po prvem odstavku 105. člena ZRev-2 nadzorni organ odloča brez naroka. Le v primeru, če nadzorni organ presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev, lahko ne glede na prvi odstavek tega člena, razpiše ustno obravnavo (drugi odstavek 105. člena ZRev-2). Toženka je pojasnila, zakaj ni razpisala naroka. Toženka je pojasnila tudi razloge, zakaj ni izvedla predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke, pri čemer je tožnik primarno predlagal tujo institucijo. Toženka je v obravnavani zadevi namreč ocenila, da za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev ni potrebno pridobivanje dodatnih mnenj in da je v zadostni meri pregledala razpoložljivo dokumentacijo, na podlagi katere bo lahko odločila v predmetni zadevi. Sodišče ocenjuje, da je diskrecijsko pravico pravilno uporabila in v okviru pooblastila in namena, ki ji ga daje ZRev-2. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo načelo kontradiktornosti med postopkom pred Agencijo ves čas spoštovano, saj je bila izpodbijana Odločba o začetku postopka tožniku vročena in je bil tožnik pozvan, da se o razlogih za začetek postopka izjavi. Tožnik je torej imel možnost, da v zvezi z očitanim sumom kršitve pravil ocenjevanja poda Izjavo, v kateri je imel možnost izpodbijati ugotovitve Agencije ter predlagati vse dokaze v svojo korist. Tožnik je to pravico tudi izkoristil. Iz upravnih spisov pa izhaja, da tožnik v postopku ni predlagal dokaza z zaslišanjem priče D.D., kot navaja v tožbi, zato sodišče te razloge kot protispisne zavrača.

Glede obstoja kršitve

26. Subjektu nadzora je Agencija izrekla opomin zaradi kršitve 88. člena ZRev-2, ki določa, da mora ocenjevanje vrednosti po tem zakonu potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja, in predpise, izdane na njihovi podlagi.

27. Tožniku gre tudi po presoji sodišča utemeljeno očitek kršitve določbe prvega odstavka 91. člena ZRev-2, po kateri mora pooblaščeni ocenjevalec kot zaupne podatke varovati vse podatke, dejstva in okoliščine, za katere je izvedel pri opravljanju ocenjevanja vrednosti premoženja in Kodeksa etičnih načel za ocenjevalce, odstavka 2.4. a), ki določa, da mora biti pooblaščeni ocenjevalec odkrit in pošten v vseh poklicnih in poslovnih razmerjih ter odstavka 2.4. b), ki določa, da mora pooblaščeni ocenjevalec spoštovati zaupnost informacij, pridobljenih v poklicnih in poslovnih odnosih, zato nobenih takih informacij brez ustreznega in izrecnega pooblastila ne sme razkriti tretjim strankam. V zadevi je po presoji sodišča toženka nedvoumno ugotovila, da je tožnik v Poročilu 1 uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v Poročilu o oceni vrednosti lastniškega kapitala na dan 31.12. 2014 - B. d.d. z dne 13. 2. 2015, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec D.D., za naročnika F. d.d., ki je prav tako zaposlen v družbi E. d.o.o. Toženka je pojasnila, da je tožnik med predpostavkami navedel, da je pri oceni vrednosti izhajal le iz javno dostopnih podatkov, poročilo, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec D.D. pa je temeljilo na internih podatkih družbe B. d.d. Iz obrazložitve (obeh) izpodbijanih odločb so razvidni razlogi, na podlagi katerih je toženka prišla najprej do utemeljenega suma kršitve in nato do ugotovitve kršitve. Sodišče se z njeno dokazno oceno strinja, tožnikove ugovore, da gre le za oblikovno in strukturno skladni poročili, pa kot pavšalne zavrača. Iz izreka izpodbijane Odločbe o začetku postopka in iz obrazložitve Odločbe so razvidni listinski dokazi, na podlagi katerih je toženka prišla do takšnih zaključkov, da je tožnik razpolagal z vsebino poročila D.D. Toženka je pojasnila, da sta poročili enaki tudi po vsebini, vključno z nepravilnimi izračuni in tudi pojasnila, da tožnik do določenih zaključkov, kot jih navaja v Poročilu 1, ne bi mogel priti zgolj iz javno dostopnih podatkov, kar je tudi sam navedel. Slednjemu tožnik niti ne oporeka. Tako iz razlogov toženke izhaja, da je tožnik uporabil podatke, ki javno niso dostopni in jih je s tem neupravičeno razkril svojemu naročniku. V zadevi tudi ni sporno, da tožnik za razkritje informacij, pridobljenih v poklicnih in poslovnih odnosih, ni imel pooblastila.

28. Utemeljeno pa gre po presoji sodišča tožniku tudi očitek kršitve MSOV 102 - Izvajanje, točka 3, ki med drugim določa, da je s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza, treba zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti in da je pri določanju obsega potrebnih dokazov potrebna strokovna presoja, da se zagotovi, da informacije, ki jih je treba pridobiti, ustrezajo namenu ocenjevanja vrednoti, ker dana posojila matični družbi F. d.d. v Poročilu 2 niso bila ustrezno obravnavana z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila, kar je toženka tudi ustrezno pojasnila, kar se da preizkusiti.

29. Razlogi tožnika, da gre za materialno pravno zmotno stališče toženke o kršitvi MSOV 102 - Izvajanje, točka 3, po presoji sodišča niso utemeljeni. O vsebinskih razlogih, ki jih je tožnik navajal v Izjavi in jih ponavlja v tožbi, s katerimi pojasnjuje svoje stališče, da ne gre za očitane kršitve pravil ocenjevanja vrednosti, se je obširno izrekla toženka v obrazložitvi izpodbijane Odločbe (na straneh 8 in 9) in se sodišče z njimi strinja. Tožniku se po presoji sodišča utemeljeno očita, da ni ustrezno presodil danih posojil družbe C. d.d. matični družbi z vidika tveganja poplačila, in da za upoštevanje le teh pri oceni vrednosti ni zbral zadostnih dokazov, ki bi podpirali uporabljeno višino danih posojil matični družbi F. d.d. in da je s tem kršil navedena pravila ocenjevanja vrednosti. Tožnik tudi v tožbi, enako kot v Izjavi, nasprotuje stališčem toženke glede tega, da dana posojila matični družbi F. d.d. v Poročilu 2 niso bila ustrezno obravnavana z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila, in da je zbral zadostne dokaze in je bila zagotovljena ustrezna podpora ocenjevanja vrednosti. Iz razlogov, ki jih podaja toženka, izhaja, da temu ni tako, in da tožnik ni navedel posebnih omejitvenih predpostavk v svojem poročilu, do datuma ocenjevanja vrednosti pa je bilo javno dostopnih zadosti informacij, ki so po pravilnem stališču toženke nakazovale, da je družba F. d.d. že pred datumom ocenjevanja izpostavljena visokemu kreditnemu tveganju, visokemu tveganju plačilne sposobnosti in tveganju spremembe poštene vrednosti (to je javno objavljeno letno poročilo družbe F. d.d. za leto 2013 in sklep o začetku postopka preventivnega prestrukturiranja družbe F. d.d.).

30. Na tožbene navedbe, da je tožnik omejitvene ali posebne predpostavke navedel na strani 77 Poročila 2, je toženka v odgovoru na tožbo pojasnila, da se posebne predpostavke nedvoumno navedejo v posebnem poglavju, kar pa ni obravnavani primer in tega tožnik tudi ne zatrjuje. Že v obrazložitvi izpodbijane Odločbe pa toženka utemeljeno nasprotuje tožnikovim vsebinskim razlogom glede sklicevanja na mnenje pooblaščenega revizorja, saj mora tudi po presoji sodišča tožnik podati svoje mnenje samostojno in neodvisno.

31. Glede na povedano se sodišče ne strinja z razlogi tožnika, da v Poročilu 1 in Poročilu 2 ni storil očitanih kršitev pravil ocenjevanja vrednosti iz 88. člena ZRev-2. Po presoji sodišča je toženka utemeljeno zaključila, da je tožnik s tem, ko je v Poročilu 1 uporabil pristope, vsebino, strukturo in predpostavke, kot so bili uporabljeni v poročilu, ki ga je izdelal pooblaščeni ocenjevalec D.D., kršil prvi odstavek 91. člena ZRev-2 in Kodeks etičnih načel (odstavka 2.4. a in 2.4. b.) in da v Poročilu 2 ni ustrezno obravnaval danih posojil matični družbi F. d.d. z vidika kreditnega tveganja in verjetnosti poplačila ter s tem kršil MSOV 102 - Izvajanje, točko 3. Toženka je zaradi kršitev navedenih pravil ocenjevanja vrednosti tožniku po presoji sodišča utemeljeno izrekla ukrep nadzora - opomin na podlagi 101. člena ZRev-2,10saj je ugotovila, da ni pogojev odvzem oz. pogojni odvzem dovoljenja.

32. ZRev-2 je temeljni področni zakon, ki med drugim ureja revidiranje, strokovna področja, povezana z revidiranjem, nadzor nad revidiranjem in ocenjevanjem vrednosti (1. člen ZRev-2). Po 31. točki 3. člena ZRev-2 je ocenjevanje vrednosti aktivnost, ki jo izvaja pooblaščeni ocenjevalec v skladu s pravili ocenjevanja vrednosti, da bi določil oceno vrednosti podjetja, nepremičnine oziroma strojev in opreme za računovodsko poročanje ter druge namene ocenjevanja vrednosti. Uresničevanje javnega nadzora nad ocenjevanjem vrednosti opravlja Agencija (33. člen ZRev-2). Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, je tako kot skoraj vse normativne akte (tudi standarde) mogoče razlagati in razumeti na različne načine, kar pa ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več različnih razlag, saj bi takšno stališče v celoti izničilo preskriptivni značaj standardov. To, da gre za pravila stroke na drugi strani pomeni, da mora imeti v dvomu odločilno vlogo pri njihovi razlagi ravno sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. Sodni nadzor nad tem, katera od več možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožeča stranka vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil (prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS G 18/2003 in G 11/2007). V obravnavanem primeru sicer ne gre za pravila revidiranja, na katera se nanaša navedena sodba Vrhovnega sodišča RS, vendar pa je navedeno stališče uporabljivo tudi v konkretnem primeru, ko gre za pravila ocenjevanja vrednosti. Tožnik pa s svojimi navedbami sodišču ni uspel vzbuditi upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil ocenjevanja vrednosti (standardov) s strani Agencije. V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v pravilnost tolmačenja MSOV 102 - Izvajanje, točka 3 in Kodeksa etičnih načel (odstavka 2. 4. a in 2. 4. b) s strani toženke v funkciji sektorskega regulatorja, katerih kršitev se tožniku utemeljeno očita. Sodišče glede razlage navedenih pravil ocenjevanja vrednosti sledi razlogom izpodbijane odločitve, kot tudi razlogom, ki se nanašajo na kršitev prvega odstavka 91. čelna ZRev-2. Toženka je pojasnila, na podlagi kakšnih okoliščin in dejstev je ocenila, da je tožnik z izvedenimi postopki ocenjevanja kršil navedena pravila ocenjevanja in s tem 88. člen ZRev-2. Sodišče v obravnavani zadevi ne dvomi v pravilnost razlage pravil stroke s strani toženke kot sektorskega regulatorja.

33. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je bil postopek pred izdajo izpodbijane Odločbe pravilen in zakonit in ker sta (obe) izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je na podlagi drugega odstavka 109. člena ZRev-2 v povezavi s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

34. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so bili vsi relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijanih odločb (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1). Dokazni predlog z zaslišanjem priče D.D. pa sodišče zavrača kot nedopustno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

35. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

1 88. člen ZRev-2 določa, da mora ocenjevanje vrednosti potekati na način, določen s pravili ocenjevanja vrednosti, ki vključujejo Mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, Odbora za mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, druga pravila ocenjevanja vrednosti, ki jih izdaja oziroma določa Slovenski inštitut za revizijo, ter druge zakone, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik premoženja in predpise, izdane na njihovi podlagi (v nadaljevanju pravila ocenjevanja vrednosti).
2 MSOV 102 - Izvajanje v točki 3 določa, da je s postopki, kot so pregled, poizvedovanje, izračunavanje in analiza treba zbrati zadostne dokaze, da je zagotovljena ustrezna podpora za ocenjevanje vrednosti. Pri določanju obsega potrebnih dokazov je potrebna strokovna presoja, da se zagotovi, da informacije, ki jih je treba pridobiti, ustrezajo namenu ocenjevanja vrednosti. Običajno se dogovori o obsegu ocenjevalčevih raziskav. Omejitve morajo biti zapisane v obsegu dela.
3 Člen 103 ZRrev-2 (Izjave strank) določa:“ Stranke dajejo svoje izjave pisno (prvi odstavek).V primeru iz drugega odstavka 105. člena tega zakona lahko stranke dajo svoje izjave tudi ustno na obravnavi (drugi odstavek)".
4 Člen 105 ZRev-2 (Odločanje) določa: “Nadzorni organ odloča brez naroka (prvi odstavek). Ne glede na prvi odstavek tega člena lahko nadzorni organ razpiše ustno obravnavo, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (drugi odstavek).“
5 Posojilo je zavarovano z zastavo 2.544 delnic B. d.d., ki jih zastavitelj v svojih knjigah vodi po vrednosti 406 EUR na delnico, kar pomeni, da je pokrito zavarovanje v višini 27,6 %.
6 Agencija opravlja javni nadzor iz prvega odstavka 33. člena ZRev-2 s smiselno uporabo določbo ZRev-2, ki urejajo nadzor na revidiranjem ( drugi odstavek 33. člena ZRev-2).
7 Postopek za odvzem dovoljenja se namreč začne po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa oziroma koristi, ki je v zagotavljanju zaupanja uporabnikov v strokovnost in visoko kakovost opravljenega dela pooblaščenih ocenjevalcev. Navedeno pomeni, da Agencija v okviru svojih pooblastil samostojno presoja (tretji odstavek 18. člena ZRev-2), ali bo na podlagi okoliščin, s katerimi se seznani, začela postopek po uradni dolžnosti (126. člen ZUP v zvezi z drugim odstavkom 102. člena ZRev-2).
8 Odločba o začetku postopka za odvzem dovoljenja mora vsebovati: - določen opis dejanja, ravnanj ali okoliščin, ki naj bi bile razlog za začetek postopka, - navedbo listin in drugih dokazov, na podlagi katerih je Agencija zaključila, da obstaja utemeljen sum iz prvega odstavka tega člena, - obrazložitev odločitve o začetku postopka. Po četrtem odstavku 138. člena ZRev-2 Agencija v odločbi o začetku postopka za odvzem dovoljenja določi tudi rok, ki ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od 30 dni, šteto od dneva vročitve odločbe subjektu nadzora, v katerem se subjekt nadzora lahko izjavi o razlogih za začetek postopka.
9 Enako stališče o tem, da je subjektu nadzora spoštovanje načela kontradiktornosti zagotovljeno s tem, da se z vročitvijo odločbe seznani z dejstvi in dokazi, na podlagi katerih je Agencija začela postopek, je Vrhovno sodišče RS že sprejelo (npr. v zadevi G 50/2011).
10 Agencija izreče pooblaščenemu ocenjevalcu opomin, če pooblaščeni ocenjevalec krši določbe tega zakona oziroma drugih zakonov in predpisov, ki urejajo ocenjevanje vrednosti premoženja oziroma standarde ocenjevanja vrednosti, in ni pogojev za odvzem dovoljenja oziroma pogojni odvzem dovoljenja.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o revidiranju (2008) - ZRev-2 - člen 88, 91, 110, 138, 140
Datum zadnje spremembe:
28.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE5NTAx