<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba III U 279/2015
ECLI:SI:UPRS:2016:III.U.279.2015

Evidenčna številka:UN0021975
Datum odločbe:12.07.2016
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:CARINE
Institut:carina - carinska deklaracija - razveljavitev carinske deklaracije - pogoji za razveljavitev - sprostitev blaga v prost promet

Jedro

Določbo prve točke 66. člena CZ je treba razlagati tako, da je razveljavitev carinskih deklaracij dopustna pred odobritvijo prepustitve, saj za primere, ko je do odobritve prepustitve blaga že prišlo, druga točka 66. člena CZ določa, da je razveljavitev deklaracij dopustna zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora. Ker je torej v obravnavanem primeru bila na podlagi deklaracij odobrena prepustitev blaga in je bilo to tudi izneseno iz proste cone, to pomeni, da je pri odločanju o zahtevi tožeče stranke treba izhajati iz 1. točke 251. člena UICZ.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožeče stranke za razveljavitev carinskih deklaracij, št. MRN 15SI00603640590180, MRN 15SI00603640590297, MRN 15SI00603640590337, MRN 15SI00603640590444, MRN 15SI00603640590487 in MRN 15SI00603640590551, vse z dne 9. 3. 2015 in posledično za povrnitev carinskega dolga po teh deklaracijah. V obrazložitvi je prvostopenjski organ pojasnil, da je bilo po navedenih carinskih deklaracijah po poenostavljenem postopku sproščeno v prost promet, med drugim, 76.940 kg kovinskih odpadkov iz tarifne oznake 72044990 KNCT. Obračunan je bil tudi DDV od osnove 15.541,88 EUR po 22 % stopnji in je znašal 3.419,23 EUR. Prvostopenjski organ navaja, da je tožeča stranka v svojem zahtevku zatrjevala, da so kasneje ugotovili, da so pri vložitvi deklaracij in iznosu blaga iz A. storili napako, saj so kovinski odpadki, ki so jih prodali družbi B. d.o.o., dejansko osnovno sredstvo družbe in so imeli skupnostni status. Gre za jeklene refulirane cevi bagra Martin Krpan. Te cevi so skupaj z bagrom odkupili od matične družbe A. d.d. Cevi so odmontirali in razrezali po tem, ko so bila opravljena dela pri poglabljanju vplovnega kanala. Prodali so jih kot odpadno surovino. Ker so storili napako in so uvozili domače blago, ki je njihovo osnovno sredstvo, prosijo za razveljavitev carinskih deklaracij in vračilo plačanega DDV.

2. Prvostopenjski organ je ocenil, da opisana zahteva tožeče stranke ni utemeljena. Pri svoji odločitvi je izhajal iz določbe 1. točke 66. člena Carinskega zakonika Skupnosti (v nadaljevanju CZ), ki določa pogoje za razveljavitev carinske deklaracije. To je dopustno takrat, če deklarant dokaže, da je bilo blago pomotoma prijavljeno za carinski postopek ali da zaradi posebnih okoliščin vnos blaga v carinski postopek ni več upravičen. Prvi odstavek 251. člena Uredbe Komisije št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju UICZ), je posebej odločil, kdaj je dopustno razveljaviti deklaracijo po odobritvi prepustitve blaga, vendar pa teh pogojev zahtevek tožeče stranke ne izpolnjuje. Ko je tožeča stranka vložila zahtevek, je bilo blago že prepuščeno v promet, tako da navedb na fakturi, ki jo je tožeča stranka izstavila družbi Gorenje Surovina in kjer je navedeno, da so predmet prodaje refulirane cevi za bager Martin Krpan, niti ni mogoče preveriti. Prav tako ni mogoče ugotoviti istovetnosti med blagom, navedenim v zapisniku o prevzemu z dne 1. 3. 2010 in blagom, navedenim v tem računu. S tem, ko je bilo blago prepuščeno v prost promet, je situacija drugačna od tistih, ki jih določa UICZ v 251. členu. Na tožeči stranki je dokazno breme, da dokaže, da je šlo za skupnostno blago, vendar pa, ker tega ni storila ob iznosu blaga iz Proste cone Koper, oziroma ni zahtevala priznanja skupnostnega statusa, pač pa predložila carinsko deklaracijo za sprostitev blaga kot neskupnostnega v prost promet, sedaj identifikacija blaga ni več mogoča, s tem pa tudi zahtevek za razveljavitev carinskih deklaracij ni utemeljen.

3. Po pritožbi tožeče stranke je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdilo Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ). V obrazložitvi svoje odločitve je drugostopenjski organ sledil ugotovitvam in argumentom prvostopenjskega organa. Dodaja še, da je obveznost deklaranta, da na podlagi 199. člena CZ predloži pravilne podatke, kar vključuje tudi načelo nepreklicnosti že sprejete carinske deklaracije. Izjeme od tega načela so določene z zakonodajo. Ugotavlja, da v postopku ni sporno, da se je blago pred iznosom nahajalo v Prosti coni Luke Koper. Sledljivost blaga naj bi bila, kot trdi tožeča stranka, zagotovljena s pričami, za katere predlaga, da se zaslišijo in z listinskimi dokazi. Skladno z določbo 313. člena CZ se vse blago, ki se nahaja v prosti coni kontrole vrste I., kamor sodi tudi Prosta cona Luke Koper, šteje za neskupnostno, razen, če ni deklarirano drugače. To pomeni, da mora imetnik blaga pred iznosom iz proste cone dokazovati skupnostni status blaga po določbah od 313 do 323 CZ in o tem obvestiti carinski organ, česar pa tožeča stranka ni storila. V konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko je dopustna razveljavitev carinske deklaracije po določbah CZ, saj je bilo blago že sproščeno v prost promet kot neskupnostno in zato tudi ni več dopustno razveljaviti carinskih deklaracij. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da zato tudi ni razlogov za zaslišanje predlaganih prič, saj njihovo zaslišanje ne more nadomestiti dokazil o statusu blaga. Ugotavlja še, da tožeča stranka predlaga, da se ji carinski dolg povrne tudi s presojo zahtevka po določbah 236. člena CZ, torej, da se ugotovi, da znesek ni bil dolgovan ali da je bil vknjižen v nasprotju z drugim odstavkom 220. člena CZ, vendar pa gre za pritožbeno novoto, ki, glede na določbo drugega odstavka 236. člena CZ in 133. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ni dopustna.

4. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in v tožbi vztraja, da je storila nenamensko napako, saj je bilo dejansko uvoženo domače blago, ki je njeno osnovno sredstvo. To pomeni, da tudi DDV ne bi smel biti obračunan. Meni, da je stališče tožene stranke, da razveljavitev carinskih deklaracij ni več mogoča, ker je bilo blago že prepuščeno v promet, togo. Sklicuje se na določbo 3. točke 78. člena CZ, ki dopušča, da v primeru, če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri tem pa upoštevajo nove informacije. Skladno s 1. točko 66. člena CZ, carinski organi na zahtevo deklaranta razveljavijo že sprejeto deklaracijo, če deklarant dokaže, da je bilo blago pomotoma prijavljeno za carinski postopek. Po mnenju tožeče stranke je v konkretnem primeru bistveno slednje, torej, da je prišlo do očitne pomote v trenutku vložitve deklaracij, ki je pripeljala do plačila dajatev, ki niso bile zakonsko dolgovane. Svojo pomoto in potek postopka je tožeča stranka izkazala. Že račun, ki ga je izdala za sporno blago, glede na višino izkazuje, da njegov predmet ne morejo biti mešani nesortirani kovinski odpadki, temveč cevi za refuliranje, torej osnovno sredstvo, kar lahko potrdi priča C.C. Iz računa, ki je bil izdan v letu 2010, izhaja, da je tožeča stranka ob nabavi bagerja Martin Krpan plačala DDV. Iz teh dokazov torej izhaja sledljivost prepuščenega blaga, dodatno pa se lahko ugotovi tudi na podlagi vsebine Končnega primopredajnega zapisnika opravljenih del. Pogodbeni izvedbeni rok je bil 14. 2. 2015, tožeča stranka pa je dela dokončala nekaj pred tem datumom in takrat še potrebovala cevi. Dovoljenje za uporabo odprtega ognja na območju pristanišča Koper kaže, da so se cevi pričele rezati dne 11. 2. 2015, rezanje pa nadaljevalo z novim dovoljenjem dne 19. 2. 2015. Vse to kaže, da je šlo za pomotoma deklarirano blago, napako pa je mogoče sanirati po zahtevku tožeče stranke.

5. Tožeča stranka v nadaljevanju oporeka odločitvi tožene stranke, ki ni zaslišala predlaganih prič in izvedla listinskih dokazov. Sklicuje se na določbo drugega odstavka 164. člena ZUP, ki določa, kaj se v postopku uporabi kot dokaz. Vnaprejšnje kategoriziranje dokazov zatorej ni dopustno. Tožeča stranka nato povzema zakonske odločbe o zaslišanju prič v postopku in o izjavah, kot tudi o dokazni oceni. Meni, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj ni izvedla predlaganih dokazov in njeno zatrjevanje, da izvedba dokaza ne bi spremenila odločitve, pomeni prejudiciranje. To vodi do ugotovitve, da je tožena stranka kršila pravila postopka.

6. Tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in spremeni tako, da se razveljavijo carinske deklaracije in se ji ugodi glede vračila carinskega dolga, podrejeno pa, da se carinski dolg tožeči stranki vrne po določbah 236. člena CZ. Sodišče naj tudi odloči, da ji mora tožena stranka povrniti stroške postopka.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. Ponovno izpostavlja, da v konkretnem primeru ni dopustno razveljaviti carinske deklaracije. V vseh primerih, ko je to dopustno, je ob razveljavitvi carinske deklaracije treba vložiti pravilno deklaracijo, oziroma predložiti pravo blago. V konkretnem primeru pa je bilo blago že sproščeno v prost promet. Tožeča stranka bi morala že pred iznosom blaga iz proste cone o tem, da je sporno blago skupnostno blago, obvestiti carinski organ, česar pa ni storila. Po prepustitvi blaga pa skupnostnega statusa ni več dopustno dokazovati. Iz tega razloga tudi ni mogoče slediti zahtevku tožeče stranke po povrnitvi carinskega dolga skladno z določbo 236. člena CZ.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Upravni organ prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel utemeljene razloge za svojo odločitev, te pa je dodatno argumentiral upravni organ druge stopnje. Sodišče zato v celoti sledi njuni obrazložitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sodišču - v nadaljevanju: ZUS-1). V zvezi z navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

10. Po carinskih deklaracijah tožeče stranke z dne 9. 3. 2015, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, je tožena stranka v prost promet sprostila, med drugim, tudi 76.940 kg mešanih nesortiranih kovinskih odpadkov iz tarifne oznake 7204 49 90 KN in Taric kodo 90. Od osnove 15.541,88 EUR je bil obračunan tudi 22 % DDV v višini 3.419,23 EUR. Med strankama ni sporno, da se je blago pred sprostitvijo v promet nahajalo v Prosti coni Luke Koper, kot tudi ne, da je šele po prepustitvi blaga v prost promet, in sicer dne 24. 3. 2015, tožeča stranka vložila zahtevo, da se carinske deklaracije razveljavijo in ji vrne DDV, saj je, kot navaja, prišlo do nenamenske napake, ker blago niso bili nesortirani kovinski odpadki, pač pa refulirane cevi, to je njeno osnovno sredstvo, ki ima status skupnostnega blaga. Sporno pa je, ali je dopustno razveljaviti carinske deklaracije po tem, ko je blago že izneseno iz proste cone in sproščeno v promet, torej v taki situaciji, kot je obravnavana. Tožena stranka tako možnost zavrača, tožena pa trdi, da je na podlagi listinskih dokazov ter prič, za katere predlaga, da se zaslišijo, mogoče z gotovostjo ugotoviti katero blago je bilo sproščeno v promet po carinskih deklaracijah kot tudi ugotoviti, da je ob tem prišlo do nenamenske napake.

11. Za vsako blago, ki naj bi bilo dano v carinski postopek, je treba vložiti deklaracijo za ta carinski postopek (prvi odstavek 59. člena CZ). Deklarant mora v deklaraciji navesti točne podatke, priloženi dokumenti morajo biti pristni, upoštevati pa mora tudi vse obveznosti v zvezi s predložitvijo zadevnega blaga v ustrezni postopek (199. člen UICZ). Po določbi prvega odstavka 79. člena CZ pridobi neskupnostno blago s sprostitvijo blaga v prosti promet carinski status skupnostnega blaga. Nobenega dvoma ni, da lahko carinski organi, po določbi 78. člena CZ, po uradni dolžnosti ali na zahtevo deklaranta, po prepustitvi blaga deklaracije ponovno pregledajo zato, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Če se pri ponovnem pregledu deklaracije ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo. V obravnavani zadevi ni sporno, da se je blago, preden je bilo prepuščeno v promet, nahajalo v Prosti coni Luke Koper, to je v prosti coni kontrole vrste I. Skladno z določili UICZ mora imetnik blaga pred njegovim iznosom iz cone take vrste, o tem obvestiti carinski organ in dokazovati skupnostni status. Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvi tožene stranke, da tega ni storila, pač pa, namesto tega, predložila carinske deklaracije, na podlagi katerih je carinski organ blago obravnaval in tudi sprostil v promet kot neskupnostno blago. Dejstvo torej je, da je bilo prav zaradi ravnanja tožene stranke, torej predloženih deklaracij, sporno blago obravnavano kot neskupnostno, kar ta tudi priznava, oziroma pojasnjuje, da je to tega prišlo zaradi nenamenske napake (trdi, da je bilo blago njeno osnovno sredstvo, torej skupnostno blago), ki jo želi s svojim zahtevkom po razveljavitvi deklaracij odpraviti.

12. Po določbi prvega odstavka prve točke 66. člena CZ lahko carinski organi na zahtevo deklaranta razveljavijo že sprejeto deklaracijo v dveh primerih: če deklarant dokaže, da je bilo blago pomotoma deklarirano za carinski postopek, ki je naveden v tej deklaraciji, ali da zaradi posebnih okoliščin vnos blaga v carinski postopek, za katerega je bilo deklarirano, ni več upravičen. Sodišče meni, da je treba to zakonsko določbo razlagati tako, da je razveljavitev carinskih deklaracij dopustna pred odobritvijo prepustitve, saj za primere, ko je do odobritve prepustitve blaga že prišlo, druga točka 66. člena CZ določa, da je razveljavitev deklaracij dopustna zgolj v primerih, določenih skladno s postopkom odbora. Ker je torej v obravnavanem primeru bila na podlagi deklaracij odobrena prepustitev blaga in je bilo to tudi izneseno iz proste cone, to, po mnenju sodišča, pomeni, da je pri odločanju o zahtevi tožeče stranke treba izhajati iz 1. točke 251. člena UICZ. Po tej odločbi carinski organi razveljavijo deklaracijo po odobritvi prepustitve, ko je deklarant pomotoma prijavil blago v carinski postopek, ki vključuje plačilo dajatev, namesto, da bi ga prijavil v drug carinski postopek; nadalje, ko je deklarant deklariral napačno blago namesto drugega blaga in carinski postopek nalaga plačilo uvoznih dajatev; ter v primeru, ko se blago, prodano po pošti, vrne, pod pogojem, da se blago vrne dejanskemu dobavitelju ali na drug naslov, ki ga je ta dejanski dobavitelj navedel. Opisana zakonska določba torej omejuje možnost razveljavitve carinskih deklaracij po tem, ko je blago že sproščeno v promet, le v taksativno naštetih primerih, sodišče pa ob tem soglaša s toženo stranko, da taka ureditev od deklaranta zahteva, da, obenem z zahtevo po razveljavitvi deklaracije, predloži novo deklaracijo s pravimi podatki.

13. V obravnavanem primeru sodišče, enako kot tožena stranka, ugotavlja, da ne gre za nobenega od primerov, ki jih 251. člen UICZ določa kot primere, ko je dopustno razveljaviti carinsko deklaracijo še po tem, ko je blago sproščeno v promet. Tožena stranka je namreč carinskim organom predložila deklaracije, na podlagi katerih je bilo blago obravnavano kot neskupnostno blago ter po opravljenim postopkih sproščeno v promet, četudi bi morala dokazovati njegov skupnostni status. Takega primera torej UICZ ne določa kot primer, ki bi dopuščal razveljavitev carinskih deklaracij. Tožeča stranka meni, da je tako stališče togo, vendar pa sodišče poudarja, da je carinski postopek strogo formalni postopek in da ne dopušča širokih interpretacij. Prav zato sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, ki je ugotovila, da zahtevka tožeče stranke ni mogoče uvrstiti med zahtevke, pri katerih je dopustno razveljaviti carinske deklaracije po tem, ko je blago kot neskupnostno sproščeno v promet, pravilna. Na tej podlagi je tožena stranka tudi utemeljila svojo odločitev, da ne izvede dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Uradna oseba, ki vodi upravni postopek, opravlja dejanja v tem postopku samostojno (drugi odstavek 12. člena ZUP) in odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (drugi odstavek 139. člena ZUP). Uradna oseba je torej tista, ki odloči ali bo določen dokaz izvedla ali ne, vse s ciljem, da ugotovi resnično dejansko stanje. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da zahteva tožeče stranke za razveljavitev carinskih deklaracij ne izpolnjuje pogojev, ki jih za to določa UICZ in na tej podlagi tudi utemeljila svojo odločitev, da ne izvede dokazov, katerih izvedbo je predlagala tožeča stranka. Sodišče soglaša s toženo stranko, da bi bila, glede na izhodišče odločitve, ki temelji na določbi 251. UICZ v povezani z drugo točko 66. člena CZ, izvedba dokazov z zaslišanje prič nepotrebna in v ničemer ne bi prispevala k razjasnitvi zadeve. Taka odločitev, ki jo je tožena stranka tudi obrazložila, torej ne pomeni prejudiciranja odločitve, kot to navaja tožena stranka. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka kršila določbe postopka, torej ni utemeljena.

14. Tožeča stranka v tožbi zahteva, da sodišče, kolikor ne bi sledilo njenemu zahtevku po razveljavitvi carinskih deklaracij, presodi zahtevek tudi po določbah 236. člena CZ, torej da ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za povrnitev carinskih obveznosti, ker znesek ni bil zakonsko dolgovan, oziroma je bil vknjižen na podlagi drugega odstavka 220. člena CZ. Sodišče, enako kot drugostopenjski organ, ugotavlja, da je tožeča stranka tak zahtevek uveljavljala šele v pritožbenem postopku. Po določbi 133. člena ZUP lahko stranka, po tem, ko je postopek uveden, do izdaje odločbe na prvi stopnji razširi ali spremeni postavljeni zahtevek, ne glede na to ali ima razširjeni, oziroma spremenjeni zahtevek isto pravno podlago ali ne. Tožeča stranka je šele v pritožbenem postopku, poleg prvotnega zahtevka, uveljavljala zahtevek po povrnitvi carinskih obveznosti, ki je povsem drugačen kot pa zahtevek po razveljavitvi carinskih deklaracij. Zakaj tega zahtevka ni uveljavljala že prej, tožeča stranka niti v pritožbenem postopku in tudi ne v tožbi ni pojasnila. Uveljavljanje takega novega zahtevka, kot je tožniku že pojasnil upravni organ druge stopnje, v tej fazi postopka, torej v pritožbenem postopku, ni dopustno.

15. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

Uredba Sveta št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 251, 251-1.
Datum zadnje spremembe:
27.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk5MTQy