<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

UPRS sodba I U 1497/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1497.2013

Evidenčna številka:UL0009484
Datum odločbe:10.06.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milič (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:CARINE
Institut:carinska deklaracija - sprostitev blaga v prost promet - metoda transakcijske vrednosti - s strani tuje administracije pridobljeni podatki - prevozni stroški - tobak za žvečenje

Jedro

V konkretnem primeru je sporna carinska vrednost, ki jo je določil carinski organ. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih uradov. Na podlagi člena 181a Izvedbene uredbe carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, če v skladu s postopkom iz drugega odstavka člena 181a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v členu 29 CZS. Kadar so carinski organi v dvomih, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s četrtim odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe.

Izrek

Tožba se zavrne

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) tožniku določil pravilne podatke za blago, deklarirano po carinski deklaraciji za hkratno sprostitev v prost promet in domačo porabo blago brez davčno oproščene dobave MRN 10SI00103440809233 z dne 18. 11. 2010 (1. točka izreka), določil dajatve in realne obresti v skupni višini 5.878,62 EUR, ki jih je dolžna poravnati družba A. d.o.o. (2. točka izreka) ter navedel, da stroški postopka niso bili priglašeni (3. točka izreka) in da pritožba ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka).

Družba A. d.o.o. (v nadaljevanju: deklarant) je 18. 11. 2010 v svojem imenu in za račun prejemnika blaga (tožnika) vložila carinsko deklaracijo MRN 10SI00103440809233. Z zadevno carinsko deklaracijo je za postopek hkratne sprostitve v prost promet in domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave deklariral blago z opisom „517,30 kg neto mase blaga s poimenovanjem tobak za žvečenje, pakiranja po 4 gram, 25 gram, 1 RMD mouth freshner, Budha lal mouth freshner, More brand mouth freshner, Vimal mouth freshner“ s tarifno oznako 2403 99 10 kombinirane nomenklature (KN) in s TARIC – kodo 00 ter nacionalno dodatno kodo T999. Deklarant je prijavil carinsko vrednost v višini 2.272,10 EUR ter obračunal carinske dajatve po 29,10 % preferencialni carinski stopnji za blago po poreklu iz Indije v znesku 661,18 EUR in DDV po splošni 20 % stopnji v znesku 586,66 EUR, od davčne osnove 2.933,28 EUR. Blago je bilo deklarirano na podlagi računa družbe B., Indija, EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010 s pariteto CPT Brnik. Prvostopenjski organ je ob preverjanju predložene dokumentacije podvomil v prijavljeno carinsko vrednost blaga, zato se je v postopku carinjenja odločil za kontrolo carinske deklaracije v smislu 68. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (UL L 302 z dne 19. 10. 1992 s spremembami, v nadaljevanju CZS). Zaradi navedenega je tožnik naknadno dostavil izpis naloga za plačilo v tujino pri C. d.d. in izjavo pošiljatelja B., Indija, v kateri pojasnjuje in potrjuje vrednost, navedeno na računu, ki je bil priložen carinski deklaraciji. Dvom carinskega urada v pravilnost deklarirane carinske vrednosti se je okrepil, ko je pridobil račun, izdan za prodano blago družbi s sedežem v Belgiji, iz katerega za podobno blaga izhaja vrednost 24,50 USD/kg neto ob upoštevanju dobavnih pogojev FOB/New Delhi. Na podlagi točke b) drugega odstavka 30 člena CZS je prvostopenjski organ tako določil novo carinsko vrednost v višini 30.147,59 EUR. Deklarant in tožnik sta bila z ugotovitvami prvostopenjskega organa seznanjena. O ugotovitvah je bil sestavljen zapisnik. Pripombe tožnika na zapisnik pa je prvostopenjski organ zavrnil kot neutemeljene.

Ker prvostopenjski organ glede na cene tobaka za žvečenje na trgu ni mogel pokloniti vere carinski deklaraciji in priloženim listinam, je preko Generalnega carinskega urada zaprosil pri indijski administraciji za preverjanje listin, ki se nanašajo na izvoz mešanega tobaka iz Indije v Slovenijo, med njimi tudi za blago fakturirano po predmetnem računu EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010 in sicer z dopisom 4292-64/2011-3 z dne 11. 3. 2011. Na navedeno zaprosilo je indijska administracija Visoka komisija Indije, India House, Aldwych, London WC2B 4NA z aktom CT/VIII/07/2011 FS (T) z dne 27. 9. 2011 slovenski carinski administraciji dostavila dejanske podatke izvoznih računov, med njimi tudi izvozni račun EXP/0112/10-11 z dne 25. 10. 2010, indijskega dobavitelja B. India, ki ga je predložil indijski carini z realno vrednostjo 10.391,00 GBP, po pariteti FOB in glasi na tožnika. Na podlagi navedenega je prvostopenjski organ zaključil, da je iz priloženega akta razvidno, da se na računu za predmetno blago številka računa in datum ujemata s prijavljenim. Račun EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010 je razviden tudi na obrazcu A št. 675876 z referenčno številko EI 33793784 z dne 27. 10. 2010, na podlagi katerega je deklarant ob carinjenju uveljavljal ugodnejšo carinsko stopnjo v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 732/2008 z dne 22. julija 2008 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov v obdobju od 1. januarja 2009 do 31. decembra 2011 in spremembah uredb (ES) št. 552/97, št. 1933/2006 in uredb Komisije (ES) št. 1100/2006 in št. 964/2007 (v nadaljevanju Uredba Sveta (ES) št. 732/2008, UL L 211, 6. 8. 2008) in e) alineje tretjega odstavka 20. člena CZS. Na navedenem obrazcu A pa poimenovanje blaga ni povsem identično poimenovanju blaga, kot je na računu EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010. Prvostopenjski organ je z tožnika seznanil, da se bo pri določanju pravilne carinske vrednosti in obračunu dajatev upošteval transakcijsko vrednost blaga 10.391,00 GBP, fakturirano po računu EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010, ki je zadnja znana prodajna vrednost predmetnega blaga pred uvozom na carinsko območje skupnosti, ter da se bodo upoštevali podatki, katere je prvostopenjski organ pridobil od indijske carinske administracije, z realnimi vrednostmi in pogoji dobave FOB. Stroški prevoza so razvidni iz letalskega tovornega lista AWB 105-4701 0224 z dne 27. 10. 2010, na katerem je navedena št. računa EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010 v višini 93.431,00 INR (indijskih rupij) oziroma 1.519,18 EUR. V skladu z določili 166. člena Uredba Sveta (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba) se stroški prevoza, ki se vključijo v carinsko vrednost blaga, določijo po pravilih in odstotkih iz Priloge 25. V konkretnem primeru je potrebno izračunati 46 % delež, ki je v Prilogi 25 predpisan za Cono J, kjer je navedena Indija. Ta delež znaša 698,82 EUR in predstavlja stroške prevoza zunaj carinskega območja Skupnosti, ki se vključijo v carinsko vrednost. Preostali 54 % delež omenjenih prevoznih stroškov pa znaša 820,36 EUR in predstavlja stroške od kraja vstopa Skupnosti do meje Republike Slovenije.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnil.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je tožena stranka napačno interpretirala pojem transakcijske vrednosti in posledično napačno določila znesek dajatev. Tožena stranka je zavrnila vse izjave in dokaze tožnika, svojo odločitev pa je oprla na neverodostojno listino. Tožnik dvomi v verodostojnost seznama in računa EXP/0112/10-11, saj tožena stranka z listino sploh ne razpolaga. Številčne oznake sporne fakture in računa, ki ga je plačal tožnik, se ne ujemajo. Listina mora natančno in nedvoumno označevati račun, na katerega se sklicuje. Zato je po mnenju tožnika neutemeljen zaključek tožene stranke, da so dodatne ničle nepomembne, ker ne določajo neke nove številke. Takšnemu stališču pa ni mogoče pritrditi, saj je številka nič le ena izmed številk in bi jo lahko nadomeščala katerakoli druga. Poleg tega pa se vse ostale listine sklicujejo na račun, označen brez dodatne številke 0. Zato tožnik trdi, da zaradi pomanjkljivosti in očitanega razlikovanja računov, ni mogoče zaključiti, da gre za enaki fakturi. Nadalje tožnik navaja, da je tožena stranka po fakturi, ki jo je pridobila od indijske administracije nepravilno odmerila carinske dajatve in upoštevala prevozne stroške, kot izhajajo iz tovornega lista, čeprav je tožnik dokazal drugačno vrednost stroškov. Vrednost stroškov je označil špediter in ne izhaja iz dejanske vrednosti, saj so prevozniki dolžni označiti najvišje cene in ne izhajajo iz dejanske vrednosti. Glede na navedeno tožnik zaključuje, da tožena stranka ne more izdati zakonite odločbe, ki bi temeljila na seznamu domnevnih faktur. Kadar transakcijske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo 29. člena CZS, se po vrstnem redu uporabijo določbe 30. člena CZS. Iz faktur, ki jih je tožena stranka pridobila v postopku ugotavljanja carinske vrednosti izhaja, da je mogoče carinsko vrednost določiti na podlagi b točke drugega odstavka CZS. V skladu z tretjim odstavkom 151. člena Izvedbene uredbe bi tožena stranka morala kot referenčno upoštevati fakturo EXP 10042 z dne 20. 9. 2010, ki se nanaša na istovrstno blago s podobno ceno in podobno količino, izdana pa je bila za blago, ki je prodano iz Indije v Belgijo. Glede na podobno vrednost pa gre tudi zaključiti, da gre očitno za blago iste kvalitete. Glede na navedeno tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne uradu prve stopnje v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je po pozivu sodišču predložila upravne spise zadeve, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, zanjo pa je prvostopenjski organ navedel tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

V konkretnem primeru je sporna carinska vrednost, ki jo je določil carinski organ. Preverjanje sprejete deklaracije je carinski organ opravil na podlagi 68. člena CZS. Carinski organi lahko zaradi preverjanja sprejete deklaracije po 68. členu CZS od deklaranta zahtevajo, da jim predloži dodatne dokumente zaradi preverjanja točnosti navedb v deklaraciji (točka a); pregledajo blago in po potrebi vzamejo vzorce blaga zaradi analize ali podrobnega preverjanja (točka b). Na navedeni pravni podlagi je dano pooblastilo carinskim organom, da vsebinsko preverijo carinsko deklaracijo takoj po sprejemu. Rezultati preverjanja deklaracije služijo kot podlaga za uporabo določb o carinskem postopku, v katerega je bilo blago dano (prvi odstavek 71. člena CZS). Če carinski organ pri preverjanju sprejete carinske deklaracije ugotovi odstopanja podatkov, navedenih v deklaraciji, od dejanskega stanja ali neizpolnjevanja pogojev za zahtevani carinski postopek, to na primeren način sporoči deklarantu. Kadar carinski organ pri preverjanju carinske deklaracije ugotovi večje nepravilnosti, postopa v skladu z določbami zakona, ki ureja davčni postopek o nadzoru in kontroli carinskih uradov (prvi in tretji odstavek 39. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti, v nadaljevanju ZICPES). V obravnavanem primeru je šlo za navedeno situacijo. Pri carinskem pregledu blaga, ki je bil opravljen 18. 11. 2010, in preverjanju predložene dokumentacije je carinski urad podvomil v prijavljeno carinsko vrednost blaga. Tožnik je bil pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo. Carinskemu organu je tožnik dostavil potrdilo o plačilu v tujino in izjavo pošiljatelja, v kateri pojasnjuje in potrjuje vrednost navedeno na računu, ki je priložen carinski deklaraciji. Carinski organ je na podlagi 130. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o ugotovitvah sestavil zapisnik (8. 12. 2010), na katerega je tožnik podal pripombe. Prav tako je bil opravljen pregled blaga, pri katerem je tožnik sodeloval. Carinski organ je zaključil, da prijavljena transakcijska vrednost v predmetni carinski deklaraciji ne predstavlja dejanske transakcijske vrednosti za zadevno blago, kakor je navedeno v 29. členu CZS, zato je ponovno ovrednotil predmetno blago na podlagi b) točke drugega odstavka 30. člena CZS. Carinski organ je določil vrednost za podobno blago, ki je bilo prodano za izvoz v Skupnosti in izvoženo v istem ali približno istem času kot blago, ki ga je bilo treba ovrednotiti. Tako je določil vrednost blaga v višini 24,50 USD za kilogram neto teže blaga, ob upoštevanju dobavnih pogojev FOB/Ahmedabad, Indija ter tudi novo carinsko vrednost v višini 10.320,21 EUR in ponovno obračunal carinske dajatve za industrijske izdelke po 29,10 % preferencialni carinski stopnji v višini 3.003,18 EUR ter DDV po splošni 20 % stopnji v višini 2.664,68 EUR, od davčne osnove 13.323,39 EUR. Carinski organ je tako zaključil, da so bile po predmetni deklaraciji dajatve obračunane v prenizkem znesku.

Zaradi preverjanja računa EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010 je carinski organ še pridobil podatke od indijske administracije. Na podlagi člena 181a Izvedbene uredbe carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, če v skladu s postopkom iz drugega odstavka člena 181a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno členu 29 CZS. Kadar so carinski organi v dvomih, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s četrtim odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki (drugi odstavek 181a člena Izvedbene uredbe). Ker iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo, navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da je obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Ker carinski organ glede na cene tobaka za žvečenje na trgu ni mogel pokloniti vere carinski deklaraciji kot tudi k ugovoru priloženim listinam, je preko Generalnega carinskega urada zaprosil pri indijski administraciji za preverjanje listin, ki se nanašajo na izvoz mešanega tobaka iz Indije v Slovenijo. Pri preverjanju podatkov, ki jih je pridobil s strani indijske administracije je carinski organ ugotovil, da je deklarant ob carinjenju uveljavljal ugodnejšo carinsko stopnjo, ter da na obrazcu A poimenovanje blaga ni povsem identično poimenovanju blaga, kot je na računu EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010. Po presoji sodišča je carinski organ postopal pravilno. Tožnika in deklaranta je seznanil s pridobljeno dokumentacijo ter jima pojasnil, da se bo pri določanju pravilne carinske vrednosti in obračunu dajatev upoštevala transakcijska vrednost blaga, navedena v dopisu indijske administracije za račun EXP/0112/10-11 z dne 25. 10. 2010, ki je zadnja znana prodajna vrednost predmetnega blaga pred uvozom na carinsko območje skupnosti ter da bodo prišteti tudi prevozni stroški, ki so navedeni za letalskem tovornem listu.

Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi moral carinski organ v postopku uporabiti določbo 30. člena CZS in ne pravila iz člena 181a Izvedbene uredbe. Po navedeni določbi carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi metode transakcijske vrednosti, tako kot v obravnavanem primeru, če v skladu s postopkom iz drugega odstavka člena 181a CZS niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v prvem odstavku 29. členu CZS. Kadar so carinski organi v dvomih, kakor je opisano, lahko zaprosijo za dodatne informacije v skladu s četrtim odstavkom 178. člena Izvedbene uredbe. Če se ti dvomi nadaljujejo, morajo carinski organi pred končno odločitvijo obvestiti zadevno osebo, pisno, če se zahteva, o razlogih za te dvome in ji primerno omogočiti, da odgovori. Končna odločitev in razlogi zanjo se zadevni osebi sporočijo v pisni obliki. Ker iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik pisno pozvan, da dostavi dodatno dokumentacijo, navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da je obstajal dvom v resničnost podatkov o deklarirani carinski vrednosti. Razloge za upravičen dvom je carinski urad pojasnil z računom, ki ga je pridobil pri družbi s sedežem v Belgiji, ki je prav tako kupilo podobno blago v Indiji. Tožniku je bila dana možnost, da se o vseh ugotovitvah v zvezi z dvomi glede prijavljene vrednosti pred dokončno odločitvijo seznani z zapisnikom z dne 8. 12. 2010 in v dopolnjenem postopku z dodatnimi listinami. Iz navedenega izhaja, da je bil tožnik obveščen o razlogih za dvom in je imel možnost, da odgovori na navedene očitke še pred dokončno odločitvijo. Po presoji sodišča pa tožnik zgolj s potrdilom o plačilu v tujino in izjavo pošiljatelja, v kateri pojasnjuje in potrjuje vrednost navedeno na računu, ki je priložen carinski deklaraciji, ne more dokazati, da carinski organ ne bi smel pokloniti vere uradnim podatkom, pridobljenih s strani indijske administracije.

Tožnikov ugovor, da seznam, ki ga je dostavila Visoka komisija Indije ne more biti podlaga za določanje transakcijske vrednosti, temveč je to lahko samo račun, ki ga carinski urad ni pridobil, je tudi po presoji sodišča neutemeljen. Sodišče se strinja s prvostopenjskim in pritožbenim organom, da iz dopisa Visoke komisije Indije oz. njegove priloge izhaja jasen in nedvoumen podatek o transakcijski vrednosti. Tudi po presoji sodišča je prvostopenjski organ upravičeno poklonil vero uradnim informacijam oziroma listinam, ki jih je pridobil v okviru uradnega sodelovanja na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah (Uradni list EU, št. L 304 z dne 30. 9. 2004). Tožnikov dvom v verodostojnost seznama ni utemeljen. V seznamu je navedena številka računa EXP/0112/10-11 z dne 25. 10. 2010, in ne pomeni, da ne gre isti račun, ki je priložen k carinski deklaraciji EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010. Zato sodišče zavrača tožnikov ugovor in pritrjuje pojasnilu organa prve stopnje, da to ne pomeni, da gre za drug račun, ker ničle ne določajo nove številke.

Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da bi moral carinski organ carinsko vrednost določiti z uporabo b) točke drugega odstavka 30. člena CZS. Določbe točke a), b), c) in d) drugega odstavka 30. člena CZS, kot pravilno pojasnjuje pritožbeni organ, se uporabijo le v primeru, če carinske vrednosti ni mogoče določiti z uporabo 29. člena CZ. V konkretnem primeru pa je carinski organ uporabil določilo 181a člena Izvedbene uredbe. Na podlagi te določbe pa carinskim organom ni treba določati carinske vrednosti uvoznega blaga na osnovi transakcijske vrednosti, če v skladu s postopkom iz drugega odstavka 181a člena Izvedbene uredbe niso prepričani, na podlagi upravičenega dvoma, da prijavljena vrednost predstavlja celoten znesek, plačan ali ki se plača, kakor je navedeno v 29. členu CZS.

Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da prevozni stroški, ki jih je upošteval carinski organ ne izhajajo iz dejanske vrednosti, saj so prevozniki dolžni označiti najvišje cene, katere se sme pisati na AWB. Dejansko pa so cene lahko tudi nižje. Tožnik se sklicuje na predloženi račun EXP/112/10-11 z dne 25. 10. 2010, ki zajema stroške 1.177,10 EUR. Sodišče se strinja z organom prve stopnje, da je bil tovorni list izdan konkretno za en transport, iz njegove vsebine pa je jasno razvidno, da so bili tam navedeni zneski že plačani (prepaid). Prav tako se tudi po presoji sodišča tožnik ne more uspešno sklicevati na račun EXP/112/10-12 z dne 25. 10. 2010 niti v delu, ki se nanaša na prevozne stroške, ker je ta glede na naknadno uradno pridobljene listine oziroma informacije v celoti neverodostojen. Carinski organ je tako pravilno in v skladu s 166. členom Izvedbene uredbe stroške letalskega prevoza, ki se vključijo v carinsko vrednost blaga, določil po pravilih in odstotkih iz Priloge 25 Izvedbene Uredbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Na podlagi povedanega je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.


Zveza:

Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 178, 181a.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 30, 68, 71.
ZICPES člen 39.
Datum zadnje spremembe:
02.02.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc0NDI3