<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1419/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1419.2012

Evidenčna številka:UL0007685
Datum odločbe:02.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Bojana Prezelj Trampuž (preds.), mag. Slavica Ivanović Koca (poroč.), Jasna Šegan
Področje:CARINE
Institut:naknadna izdaja potrdila o poreklu blaga - potrdilo o gibanju blaga EUR.1 - carinska deklaracija - izjava o preferencialnem poreklu

Jedro

Izjava dobavitelja ni ustrezna, saj ni izdelana v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001 in je brez naslovnika, zato je bil tožnik utemeljeno pozvan k predložitvi originalne izjave, izdane s strani izvoznika s sedežem v drugi državi članici. Da bi se lahko preverila tudi verodostojnost njegove izjave je bil tožnik utemeljeno pozvan tudi za informativno potrdilo INF 4. Izjava ni izdana v skladu s členom 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drug dokument, ki dovolj natančno opisuje predmetno blago. Ker predložene listine ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU o poreklu blaga, je zaključek tožene stranke pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 št. A 2427639 za blago „rabljeno vozilo Renault Clio, prva reg. 28. 4. 2004, ccm 1461, kW 60, VIN: WF1CBR8EF31565767, v vrednosti 1.700,00 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 8703 31 90 kombinirane nomenklature“, ocarinjeno po carinski deklaraciji za trajni izvoz (v nadaljevanju carinska deklaracija) MRN št. 10SI00191326142016 z dne 20. 12. 2010 Izpostave Terminal Ljubljana, ker zakonsko ni utemeljen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka 20. 12. 2010 pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v svojem imenu in za račun tujega izvoznika A. iz Italije, vložila carinsko deklaracijo, s katero je bilo za trajni izvoz (postopek 1000) deklarirano blago rabljeno osebno vozilo Renault Clio s tam navedenimi podatki, za katero je v polju 44 (dodatne informacije) med ostalim prijavil fakturno vrednost blaga 1.700,00 EUR. Blago se je izvozilo v Srbijo (XS). Tožnik je 21. 12. 2010, po prepustitvi blaga, pri carinskem organu vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – EUR.1 za navedeno osebno vozilo, z obrazložitvijo, da želi uvoznik uveljavljati interes in pravice kupca do znižane carinske stopnje ob uvozu, s katerim dokazuje, da ima blago preferencialno poreklo. Vlogi je priložil izpis carinske deklaracije, fotokopije prometnega dovoljenja, izjave izvoznika, naslovljeno na kupca v Srbiji z dne 14. 12. 2010, izjave dobavitelja B. d.o.o. in izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1., v katerem je k izjavi izvoznika kot dokazne listine navedel: „pogodba, prometna dovoljenja s tehničnimi podatki in splošno znanimi dejstvi in stališči v povezavi ekonomsko politiko skupnosti in njenimi interesi v trgovanju s tretjimi državami“.

Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 78. člena, 6. člen in 14. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti s spremembami (v nadaljevanju: CZS) ter člene 2, 3, 4 in 6 Uredbe Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. 6. 2001 ( spremenjeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008, v nadaljevanju : Uredba 1207/2001) o postopkih za olajšanje izdajanja ali izdelave dokazil o poreklu in izdajanju nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami, ki jih citira ter na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na nepopolno vlogo. V nadaljevanju se sklicuje na Protokol 3 (o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ ) Začasnega sporazuma o trgovini in trgovinskih zadevah med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Srbijo na drugi strani in sicer točko b) prvega odstavka 2. člena, 6. člen, 17. člen ter 18. člen, ki jih citira. Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo carinski organi države članice Skupnosti ali Srbije, če se zadevni izdelki lahko štejejo kot izdelki s poreklom iz Skupnosti, iz Srbije ali iz ene izmed drugih držav ali ozemelj iz členov 3 in 4 ter izpolnjujejo druge zahteve Protokola 3. Carinski organi pa lahko storijo vse potrebno, da preverijo poreklo blaga in izpolnjevanje drugih zahtev iz Protokola 3.

Izpostava Terminal Ljubljana je 21. 12. 2010, zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje EUR.1, pozvala tožnika k predložitvi ustrezne izjave dobavitelja, računa in informativnega potrdila INF 4. Priložena izjava dobavitelja, ki jo je izdala družba B. d.o.o., ni izdana v skladu s členom 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovinski račun za predmetno pošiljko oz. na dobavnico ali na drug dokument, ki dovolj natančno opisuje blago, da ga je mogoče prepoznati in je zato neustrezna. Ker tožnik zahtevka ni dopolnil, je odstopila zadevo Carinskemu uradu Ljubljana. Prvostopenjski organ je tožečo stranko z dopisom 24. 12. 2010, ki ga je tožnik prejel 13. 1. 2011, pozval, naj dopolni zahtevek in dostavi dokumente, ki bi dokazovali status blaga s preferencialnim poreklom: originalno izjavo dobavitelja, ki jo je izdal tuji izvoznik s sedežem v drugi državi članici in informativno potrdilo INF 4. V dopisu je bil dan rok 8 dni in opozorilo, da bo v primeru, če tožnik ne bo ravnal v skladu z navedenim pozivom, izdal prvostopenjski organ negativno odločbo. Tožeča stranka je 21. 1 2011 odgovorila z dopisom, ki mu je priložila ftk. izjave o preferencialnem poreklu družbe B. d.o.o. z dne 21. 12. 2011. Slednja po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni ustrezna, ker ni izdana v skladu z določili 3. člena Uredbe 1207/2001. Ker tožnik kljub pozivu prvostopenjskega organa ni odpravil ugotovljenih nepravilnosti, zahtevku tožnika ni bilo mogoče ugoditi

Pritožbeni organ se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in sledi njegovi obrazložitvi (254. člen ZUP), tožnikov predlog, da se izpodbijana odločba izreče za nično, pa je zavrnil.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter uveljavlja kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Uveljavlja tudi kršitev 2. člena, 3.a člena, 8. člena, 14. člena, 21. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena, 26. člena, 33. člena, 34. člena, drugega odstavka 120. člena in 153. člena Ustave RS ter 6. člena, 13. člena, 14. člena in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da naj izvede glavno obravnavo in uvede poseben ugotovitveni postopek. Meni, da je prvostopenjski organ v zadevi zavzel arbitrarno stališče ter mu očita malomarnost, zlorabo položaja in pravic ter opustitev dolžnega ravnanja. Vztrajanje prvostopenjskega organa, da naj tožnik dostavi manjkajoče listine, je v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP, predvsem načelom zakonitosti, sorazmernosti in materialne resnice. V vlogi je bila dostavljena listina, ki je zadosten materialni dokaz o izpolnjevanju pogojev za izdajo potrdila o gibanju blaga za predmetni izdelek s preferencialnim poreklom. Informativno potrdilo INF 4 zaradi preverjanja točnosti oz. verodostojnosti izjave dobavitelja - po mnenju tožnika ne predstavlja relevantne listine, saj ne izkazuje stanja, ki bi lahko vplivalo na poreklo blaga.

Tožnik se sklicuje na Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007 ter na predpise, ki so pravna podlaga za navedeno navodilo. Navaja, da je v skladu z 10. točko navedenega navodila kot zastopnik k zahtevi za izdajo EUR.1 predložil predpisano izjavo dobavitelja ter povzema točki 16 in 17 ter navaja, da kategorijo utemeljenega dvoma ni zaslediti. Sklicuje se na Uredbo 1207/2011. Organi, pristojni za izdajanje ali preverjanje dokazil o poreklu blaga, morajo biti sposobni izpolnjevati obveznosti Skupnosti v skladu s preferencialnimi sporazumi v okviru predpisanih rokov. V skladu z 2. členom Uredbe 1207/2001 je opredeljena izjava dobavitelja in obrazec ter izdelava izjav dobavitelja. Lahko se predloži ločena izjava za vsako pošiljko blaga ali dolgoročna izjava. Tožnik je v skladu s Pojasnjevalnimi opombami o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu pridobil dokazila o poreklu, ki se lahko izdajo tudi za rabljeno blago, vložil zahtevek za naknadno izdajo potrdila o gibanju blaga. Nobena pravna podlaga carinskemu organu ne narekuje delovanja v nasprotju z načelom sorazmernosti. Preferencialno poreklo je pravica iz blaga kot posledica proizvodnega procesa in ne gre za avtokratsko pravico državnega uradnika. K vlogi je bila predložena listina, ki je zadosten materialni dokaz in sicer izjava proizvajalca blaga, družbe B. d.o.o. z dne 21. 12. 2011. Po mnenju tožnika so zahtevne listine irelevantne. Prvostopenjski organ je vztrajal, da mora priložiti informativno potrdilo INF 4, kar je nesprejemljivo. Sklicuje se na Pojasnjevalne opombe k 16. členu in 17. členu. Izjava ima v skladu z Uredbo 1207/2001 in Prilogo I po vsebini in po obliki vse bistvene elemente, ki v zadostni meri izkazujejo preferencialno poreklo blaga. Rabljeno osebno vozilo je bilo izdelano v skladu s pravili o preferencialnem poreklu ter je bilo izdelano v celoti ali zadostno predelano, kot to predvideva Protokol 3. Ni bilo deležno nobenih tehničnih sprememb, za kar je predložena izjava dobavitelja. Prvostopenjski organ bi lahko zaprosil pristojne organa za podatke o „sledljivosti uporabe blaga“. Njegovo postopanje je v nasprotju z načelom sorazmernosti, zahteva po predložitvi potrdila INF 4 je nelegalna. Kršena so načela materialne resnice, proste presoje dokazov, ekonomičnost postopka, legitimnih pričakovanj, nespoštovanje pridobljenih pravic in dobre uprave. Tožnik izpodbija tudi ugotovitve drugostopenjskega organa. Tožnik sumi, da gre za koruptivno dejanje carinskega organa. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo izreče za nično po prvem odstavku 279. člena ZUP. Predlaga tudi, da v sporu polne jurisdikcije po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi ) oz., da zadevo vrne v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Hkrati predlaga, da sodišče vloži predlog za sprejem predhodne odločbe pred SEU za razlago predpisa EU.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru je sporno, ali je carinski organ ravnal pravilno, ko je zavrnil zahtevek tožnika za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga EUR.1 za rabljeno vozilo Renault Clio, ker tožnik ni izkazal, da so za njegovo izdajo izpolnjeni pogoji, saj ni predložil listin, ki jih je od njega zahteval carinski organ. Glede predložene izjave dobavitelja B. d.o.o. je carinski organ pojasnil, da ni ustrezna. Sodišče ne vidi razlogov, da ne bi sledilo tem ugotovitvam, ki so potrjene tudi v ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik je namreč 20. 12. 2010 kot deklarant v svojem imenu in za račun tujega izvoznika A. iz Italije pri carinskem organu vložil carinsko deklaracijo za trajni izvoz za rabljeno osebno vozilo Renault Clio. Vozilo se je izvozilo v Srbijo in izstopilo iz carinskega območja Skupnosti. Po odobritvi prepustitve blaga pa je 21. 12. 2010 vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga EUR.1. Na podlagi takšnega dejanskega stanja (zahteva za izdajo dokazila o poreklu potem, ko je bilo blago že prepuščeno) je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pooblastilo, da je v konkretni zadevi od tožnika zahteval dodatne listine. Navedeno pooblastilo organa izhaja iz prvega odstavka 78. člena CZS, ki določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga iz deklaracije to ponovno pregledajo. Iz prvega odstavka 6. člena CZS pa izhaja, da če oseba zaprosi carinski organ za odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, mora predložiti vse podatke in dokumente, ki jih ta organ potrebuje za sprejem odločbe. V skladu s 14. členom CZS vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene v teh postopkih zaradi blagovne menjave, carinskim organom na njihovo zahtevo, in do predpisanega roka, predložijo vso dokumentacijo in podatke ter mu nudijo vso potrebno pomoč. Z Uredbo 1207/2001 so določena pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti. V Uredbi 1207/2001 je v členu 2 opredeljena izjava dobavitelja, v členu 3 izdelava izjave dobavitelja, v členu 5 obrazec in izdelava izjav dobavitelja in v členu 6 informativno potrdilo INF 4. Postopek izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je predpisan v členu 17 Protokola 3, ki določa, da carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, ukrenejo vse potrebno za preverjanje porekla izdelkov in izpolnjevanja drugih zahtev tega protokola (peti odstavek 17. člena Protokola 3).

Nima prav tožnik, ko meni, da je zadostil vsem potrebnim pogojem s prilogami, ki jih je predložil zahtevi za izdajo naknadnega potrdilo EUR.1. Kaj in kako je treba kaj predložiti namreč določajo pravila navedene uredbe, ki jih je carinski organ pravilno uporabil. Tudi po presoji sodišča izjava dobavitelja družbe B. d.o.o. z dne 21. 12. 2011, ni ustrezna, saj ni izdelana v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001 in je brez naslovnika, zato je bil tožnik utemeljeno pozvan k predložitvi originalne izjave dobavitelja, izdane s strani izvoznika s sedežem v drugi državi članici. Da bi se lahko preverila tudi verodostojnost njegove izjave je bil tožnik utemeljeno pozvan tudi za informativno potrdilo INF 4. Iz člena 6 Uredbe 1207/2001 namreč izhaja, da carinski organi lahko zato, da preverijo točnost ali verodostojnost izjave dobavitelja, pozovejo izvoznika, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo INF 4, z uporabo obrazca iz Priloge V. Ni sporno, da je tožnik svojo zahtevo po pozivu organa dopolnil s fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu blaga, ki jo je izdala družba B. d.o.o. z dne 21. 12. 2011. Sodišče se strinja z zaključkom in razlogi obeh carinskih organov, da navedena izjava ni ustrezna. Izjava ni izdana v skladu s členom 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drug dokument, ki dovolj natančno opisuje predmetno blago. Takšna izjava bi se lahko upoštevala le kot eden izmed dokazov v zvezi z zahtevo tožnika, ne pa kot edini dokaz. Glede na to, da gre za vozilo, ki ni več pod carinskim nadzorom in je tudi že izvoženo iz carinskega območja Skupnosti (sedaj EU), in gre za rabljeno starejše vozilo, za katerega se ne ve, kaj se je z njim dogajalo, izjave, četudi se sklicuje na VIN številko vozila, kot navaja tožnik, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti kot izjave, ki zagotavlja podatke o statusu blaga glede na preferencialna pravila Skupnosti o poreklu. Tožnik kot deklarant pa je strokovnjak s področja carinskih predpisov, in v konkretnem primeru kot pooblaščeni zastopnik tujega izvoznika s sedežem v Italiji, zato mora v skladu z dokaznim bremenom, ki je na njegovi strani, predložiti vse listine. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek, da predložene listine ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU o poreklu blaga.

Glede na povedano sodišče zavrača tudi tožnikove ugovore o nepravilnem ravnanju prvostopenjskega organa, saj je glede na že omenjena zakonska pooblastila carinski organ imel pravico od njega zahtevati predložitev dodatnih listin, tudi informativnega potrdila INF 4. Neutemeljeni so tudi očitki o nepotrebnosti zahtevanih listin in zgolj sklicevanje na izjavo družbe B. d.o.o., saj je carinski organ pojasnil, zakaj izjava ni ustrezna, s tem pa se strinja tudi sodišče. Tožbeni ugovori, da izjava izkazuje preferencialno poreklo blaga, zato niso utemeljeni. Ker je tožnik vložil vlogo za naknadno izdajo potrdila EUR.1, bi bila njegova dolžnost, da carinskemu organu predloži zahtevane listine. V pristojnosti organa pa je presoja, katere dokumente potrebuje za odločitev v konkretni zadevi. Sodišče ne dvomi v pravilnost poziva na dopolnitev, saj sloni veljavni pravni podlagi. Iz upravnih spisov je razvidno, da je tožnik takšni zahtevi carinskega organa v postopku ugovarjal in na njegov poziv ponovno predložil izjavo družbe B. d.o.o. Slednja pa kot rečeno ni ustrezna, saj ne pomeni, da je tudi v času izvoza v Srbijo vozilo obdržalo status preferencialnega porekla. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje, da je zahteva carinskega organa v nasprotju z načelom sorazmernosti oz. da je zahteva po predložitvi informativnega potrdila INF 4 celo nelegalna.

Neutemeljeni so tudi očitki razlogom organa druge stopnje, ki je natančno pojasnil razloge za odločitev, s katerimi se strinja tudi sodišče. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih zato sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. Sodišče tudi ni našlo bistvenih kršitev pravil postopka. Utemeljen je sicer tožnikov ugovor, da prvostopenjski organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonsko določenem roku, vendar slednje na samo zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, saj gre za instrukcijski rok.

Sodišče ni našlo očitanih razlogov ničnosti, ki se nanje sklicuje tožnik. Po 6. točki 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tožnik v postopku ni izkazal, da bi šlo za tak primer niti ni izkazal nobenega drugega ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP. Po 4. in 5. točki 279. člena ZUP (ki se nanju tožnik tudi sklicuje) se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja. Obstoja takšnih ničnostnih razlogov tožnik ni z ničemer izkazal.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev določb Ustave RS in EKČP niti razlogov ničnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni razlogov za postavitev predhodnega vprašanja SEU glede razlage prava EU. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj zato niso podani pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj v zadevi niso sporna dejstva in okoliščine, ki jih je carinski organ ugotovil v postopku, ampak se tožnik ne strinja s sklepanjem carinskega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin.

Izrek o stroških temelji na 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 6, 14, 78.
Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 člen 2, 3, 4, 6.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyODEx