<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1418/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1418.2012

Evidenčna številka:UL0007684
Datum odločbe:13.06.2013
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Adriana Hribar Milić (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:CARINE
Institut:naknadna izdaja potrdila o poreklu blaga - potrdilo o gibanju blaga EUR.1 - carinska deklaracija - izjava o preferencialnem poreklu

Jedro

Izjava dobavitelja, ki jo je tožnik priložil k vlogi za izdajo naknadnega dokazila o poreklu blaga ni bila ustrezna, ni bila dana v originalu, marveč le v računalniškemu izpisu, brez podpisa. Zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga EUR.1 je organ prve stopnje od tožnika upravičeno zahteval izdajo informativnega potrdila INF 4 ter dostavo drugih listin. Predložene listine, ki jih je tožnik priložil, pa ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU o poreklu blaga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 št. A 2432917 za blago „rabljeno osebno vozilo Volkswagen Passat 1,9, prva reg. 8. 5. 2002, ccm 1896, kW 96, VIN#: WVWZZZ3BZ2E411163, v vrednosti 1.750,00 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 8703 22 90 kombinirane nomenklature“, ocarinjeno po carinski deklaraciji za trajni izvoz (v nadaljevanju carinska deklaracija) MRN št. 10SI00191326153604 z dne 22. 12. 2010 Izpostave Terminal Ljubljana, ker zakonsko ni utemeljen (točka 1 izreka). Zahtevek za povračilo stroškov postopka se zavrne (točka 2 izreka).

Tožnik je 22. 12. 2010 pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v svojem imenu in za račun družbe A. iz Italije (izvoznik iz Italije) vložil carinsko deklaracijo MRN št. 10SI00191326153604, s katero je bilo za trajni izvoz (postopek 1000) deklarirano blago „rabljeno osebno vozilo“ z predhodno navedenimi podatki v Republiko Srbijo. Tožnik je nato 23. 12. 2010, torej po odobritvi prepustitve blaga pri Izpostavi Terminal Ljubljana vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 za navedeno osebno vozilo, z obrazložitvijo, da želi uvoznik uveljavljati interes in pravice do znižane carinske stopnje ob uvozu in s katerim dokazuje, da ima blago preferencialno poreklo. K vlogi je priložil fotokopijo izjave dobavitelja , ki jo je izdala družba Volkswagen iz Nemčije in je naslovljena na družbo B. d.o.o., Ljubljana, izpis predmetne carinske deklaracije s pripadajočim računom z dne 21. 12. 2010, fotokopijo prometnega dovoljenja in izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1. Po predhodnem pozivu carinskega organa pa je tožnik priložil še fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu družbe C. iz Nemčije naslovljeno na B. d.o.o., Ljubljana.

Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 78. člena, 6. člen in 14. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti s spremembami (v nadaljevanju CZS) ter na Uredbo Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. 6. 2001, spremenjeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 (v nadaljevanju Uredba 1207/2001) in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008 o postopkih za olajšanje izdajanja ali izdelave dokazil o poreklu in izdajanju nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami. Slednja določa pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami, izdajanje dovoljenj za pooblaščenega izvoznika, ki veljajo v več državah članicah in delovanje načinov upravnega sodelovanja med državami članicami. Prvostopenjski organ se sklicuje na 2. člen, 3. člen, 5. člen in 6. člen Uredbe 1207/2001, ki jih citira ter na 67. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se nanaša na nepopolno vlogo. Sklicuje se tudi na Protokol 3 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ in načinih upravnega sodelovanja začasnega trgovinskega sporazuma med Evropsko skupnostjo na eni strani in Republiko Srbijo na drugi strani (v nadaljevanju Protokol 3) in sicer točko b) prvega odstavka 2. člena, 6. člen, 17. člen ter 18. člen, ki jih citira. Potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izdajo carinski organi države članice Skupnosti ali Srbije, če se zadevni izdelki lahko štejejo kot izdelki s poreklom iz Skupnosti, iz Srbije ali iz ene izmed drugih držav ali ozemelj iz členov 3 in 4 ter izpolnjujejo druge zahteve Protokola 3. Carinski organi pa lahko storijo vse potrebno, da preverijo poreklo blaga in izpolnjevanje drugih zahtev iz Protokola 3.

Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku v skladu z določili 78. člena CZS preveril carinsko deklaracijo MRN, ki se nanaša na blago, ki je predmet navedenega postopka. Izpostava Terminal Ljubljana je 23. 12. 2010 je zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga pozvala tožnika, da v sladu s 6. členom Uredbe 1207/2001 pridobi od dobavitelja predmetnega rabljenega osebnega vozila informativno potrdilo INF 4. Izjava dobavitelja, katere besedilo je navedeno v Prilogi I Uredbe, mora biti izdelana v skladu z opombami, navedenimi v Prilogi I. Priložena izjava dobavitelja – družbe C. iz Nemčije in jo naslovila na tožnika, ni izdana v skladu z določilom člena 3 Uredbe 1207/2001 in ni vključena na trgovinski račun za predmetno pošiljko oz. na dobavnico ali na drug dokument, ki dovolj natančno opisuje blago, da ga je mogoče prepoznati. Zaradi navedenih pomanjkljivosti je izjava dobavitelja kot dokazilo v podporo zahtevku za izdajo dokazila o poreklu blaga neustrezna. Prvostopenjski organ je tožečo stranko z dopisom 3. 1. 2011, ki ga je tožnik prejel 20. 1. 2011 pozval, da dopolni zahtevek in dostavi dokumente, ki bi dokazovali status blaga s preferencialnim poreklom: originalno izjavo dobavitelja ki jo je izdal tuji izvoznik s sedežem v drugi državi članici in informativno potrdilo INF 4 ter z rokom 8 dni. Hkrati je tožečo stranko tudi opozoril, da bo v primeru, če tožeča stranka ne bo ravnala v skladu z navedenim pozivom, izdal negativno odločbo. Tožeča stranka je na zahtevo po dopolnitvi zahtevka 28. 1 2011 odgovorila z dopisom, ki mu je priložila fotokopijo izjave dobavitelja, ki jo je 3. 1. 2011 izdala družba C. iz Nemčije. Slednja po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni ustrezna, ker ni izdana v skladu z določili 3. člena Uredbe 1207/2001. Ker tožnik kljub pozivu prvostopenjskega organa ni odpravil ugotovljenih nepravilnosti, zahtevku tožnika ni bilo mogoče ugoditi.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj se strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa in sledi njegovi obrazložitvi (254. člen ZUP). Zavrnil pa je tudi tožnikov predlog, da se izpodbijana odločba izreče za nično.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter uveljavlja kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Uveljavlja tudi kršitev 2. člena, 3.a člena, 8. člena, 14. člena, 21. člena, 22. člena, 23. člena, 25. člena, 26. člena, 33. člena, 34. člena, drugega odstavka 120. člena in 153. člena Ustave RS ter 6. člena, 13. člena, 14. člena in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da naj izvede glavno obravnavo in uvede poseben ugotovitveni postopek. Meni, da je prvostopenjski organ v zadevi zavzel arbitrarno stališče ter mu očita malomarnost, zlorabo položaja in pravic ter opustitev dolžnega ravnanja. Vztrajanje prvostopenjskega organa, da naj tožnik dostavi manjkajoče listine, je v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP, predvsem načelom zakonitosti, sorazmernosti in materialne resnice. V vlogi je bila dostavljena listina, ki je zadosten materialni dokaz o izpolnjevanju pogojev za izdajo potrdila o gibanju blaga za predmetni izdelek s preferencialnim poreklom. Informativno potrdilo INF 4 zaradi preverjanja točnosti oz. verodostojnosti izjave dobavitelja - družbe C. iz Nemčije pa po mnenju tožnika ne predstavlja relevantne listine, saj ne izkazuje stanja, ki bi lahko vplivalo na poreklo blaga.

Tožnik se sklicuje na Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007 ter na predpise, ki so pravna podlaga za navedeno navodilo. Navaja, da je v skladu z 10. točko navedenega navodila kot zastopnik k zahtevi za izdajo EUR.1 predložil predpisano izjavo dobavitelja. Povzema določbi 16. točke in 17. točke navedenega navodila ter navaja, da kategorijo utemeljenega dvoma v teh določbah ni zaslediti. Sklicuje se na Uredbo 1207/2011. Organi, pristojni za izdajanje ali preverjanje dokazil o poreklu blaga, morajo biti sposobni izpolnjevati obveznosti Skupnosti v skladu s preferencialnimi sporazumi v okviru predpisanih rokov. V skladu z 2. členom Uredbe 1207/2001 je opredeljena izjava dobavitelja in obrazec ter izdelava izjav dobavitelja. Lahko se predloži ločena izjava za vsako pošiljko blaga ali dolgoročna izjava. Tožnik je v skladu z Pojasnjevalnimi opombami o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu pridobil dokazila o poreklu, ki se lahko izdajo tudi za rabljeno blago vložil zahtevek za naknadno izdajo potrdila o gibanju blaga. Meni, da nobena pravna podlaga carinskemu organu ne narekuje delovanja v nasprotju z načelom sorazmernosti. Preferencialno poreklo je pravica iz blaga kot posledica proizvodnega procesa in ne gre za avtokratsko pravico državnega uradnika. K vlogi je bila predložena listina, ki je zadosten materialni dokaz za izpolnjevanje pogojev za izdajo zaprošenega potrdila in sicer izjava proizvajalca blaga, družbe Volkswagen z dne 21. 12. 2011.

Po mnenju tožnika so listine, ki jih je v konkretni zadevi od tožnika zahteval prvostopenjski organ, irelevantne, saj v nobeni meri ne izkazujejo stanja, ki bi lahko kakor koli vplivalo na status porekla blaga. V postopku je prvostopenjski organ vztrajal, da mora tožnik priložiti informativno potrdilo INF 4, kar po mnenju tožnika ni pravilno in je taka zahteva prvostopenjskega organa nesprejemljiva. Pri tem se tožnik sklicuje na Pojasnjevalne opombe k 16. členu in 17. členu. Navaja, da je predmetno rabljeno osebno vozilo prvič registrirano v Republiki Sloveniji 1. 8. 2005 in prvič registrirano v EU 8. 5. 2002. Na dan vložitve MRN je bilo staro več kot tri leta. Zanj je tudi dokumentarno dokazan status preferencialnega porekla blaga. Dostavljena izjava ima v skladu z Uredbo 1207/2001 in Prilogo I tako po vsebini kot po obliki vse bistvene elemente, ki v zadostni meri izkazujejo preferencialno poreklo blaga. Blago – rabljeno osebno vozilo je bilo izdelano v skladu s pravili o preferencialnem poreklu ter je bilo izdelano v celoti ali zadostno predelano ali predelano kot to predvideva pravilo Protokola 3 in ni bilo deležno nobenih tehničnih sprememb, ki bi lahko vplivale na stanje vozila, za kar je predložena izjava dobavitelja. Prvostopenjski organ pa bi lahko oziroma bi moral, glede na pooblastila, v skladu z Zakonom o državni upravi, zaprositi pristojne organa za podatke o „sledljivosti uporabe blaga“, če je menil, da so omenjeni dokazi potrebni. Določba 16. člena omenjenih Pojasnjevalnih opomb pojasnjuje in dovoljuje uporabo dokumentarnih dokazil za rabljeno blago. Prvostopenjski organ pa ni opravil nobenega konkretnega ugotovitvenega postopka, da blago nima več statusa preferencialnega porekla, čeprav bi bil dolžan opraviti preverjanja priloženih listin glede na dokazne standarde. S tem je spravil v zmoto tudi prejemnika blaga pri uveljavljanju njegovih pravic in interesov, za katere se zavezama EU. Prvostopenjski organ ni obrazložil oz. je pomanjkljivo obrazložil, zakaj predložene izjave ne sprejema. Njegovo postopanje je v nasprotju z načelom sorazmernosti, zahteva carinskega organa po predložitvi informativnega potrdila INF 4 pa je nelegalna.

Tožnik meni, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo materialne resnice. Uradna oseba mora pred odločitvijo ugotoviti resnično dejansko stanje ter vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev. Prav tako je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. Presojo dokazov mora organ utemeljiti v obrazložitvi odločbe, kar pa ni bilo storjeno. Organ oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah, je pri odločanju samostojna in neodvisna, postopek mora voditi hitro, brez zavlačevanja in povzročanja nepotrebnih stroškov (ekonomičnost postopka). Lahko pa tudi združi zadeve v en postopek, če ena stranka uveljavlja v enem postopku več različnih zahtevkov. Tožnik opisuje pomen ugotavljanja porekla blaga kot instrumenta za vodenje ekonomske politike. Ugovarja tudi kršitev legitimnih pričakovanj, nespoštovanje pridobljenih pravic in kršitev načela dobre uprave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, ker je podan eden od razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP in sicer „če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost“. Predlaga, da sodišče v ponovnem ugotovitvenem postopku dopolni, spremeni oziroma umakne izpodbijani upravni akt ter izda nov upravni akt, s katerim potrdi upravičeno izdajo potrdila o poreklu blaga za predmetno rabljeno vozilo.

Tožnik izpodbija tudi ugotovitve drugostopenjskega organa. Glede izjave, ki mora biti vključena na trgovski račun, dobavnico ali kateri koli drug dokument, navaja, da je to v nasprotju določili Uredbe 1207/2001, ki dovoljuje izdajo navedene izjave tudi naknadno. Informativno potrdilo INF 4 je potrebno pridobiti v treh mesecih oziroma v roku sedem mesecev, medtem, ko je organ dolžan izdati upravni akt v enem mesecu. Drugostopenjskemu organu očita, da je v zvezi z očitki, da je prvostopenjski organ zahteval predložitev informativnega potrdila INF4 v roku 8 dni, čeprav je rok za izdajo tega potrdila tri mesece po prejemu zahtevka, navedel, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo smatral kot nepopolno vlogo in tožnika pozval k dostavi zahtevanih dokumentov, tožnik pa pri carinskemu uradu ni vložil izrecne zahteve po podaljšanju roka za predložitev zahtevanega dokumenta. Ob tem pa naj bi bilo razvidno, da je med pozivom za predložitev zahtevanih dokumentov in izdajo odločbe tožnik imel dovolj časa, da do odločitve carinskega urada predloži tudi zahtevano informativno potrdilo INF 4. Tožnik sumi, da gre za koruptivno dejanje carinskega organa. Sodišču predlaga, da naj v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, na glavni obravnavi zasliši osebe, ki jih predlaga in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi). Podrejeno tožnik predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa tudi naloži vračilo tožnikovih stroškov tega postopka. Hkrati predlaga, da sodišče vloži predlog za sprejem predhodne odločbe na Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), s katerim naj prosi SEU da sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost predpisa EU.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevek tožnika za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga - potrdila o gibanju blaga EUR.1 za predmetno rabljeno osebno vozilo. Zaključil je namreč, da v konkretni zadevi tožnik ni izkazal, da bi bili za predmetno vozilo izpolnjeni pogoji za izdajo omenjenega potrdila. Tožnik namreč prvostopenjskemu organu ni predložil listin, ki jih je od njega zahteval prvostopenjski organ. Glede izjave proizvajalca vozila, ki jo je tožnik predložil, pa je prvostopenjski organ ugotovil, da ni ustrezna. Z omenjenimi zaključki prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče.

Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi je razvidno, da je tožnik 22. 12. 2010 v svojem imenu in za račun družbe A. iz Italije pri Carinskemu uradu Ljubljana vložil carinsko deklaracijo za deklarirano blago – rabljeno osebno vozilo Volkswagen s podatki razvidnimi iz točke 1 izreka izpodbijane odločbe. Po odobritvi prepustitve blaga pa je 23. 12. 2010 pri Carinskem uradu Ljubljana vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga. Na podlagi takšnega dejanskega stanja (zahteva za izdajo dokazila o poreklu potem, ko je bilo blago že prepuščeno) je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pooblastilo, da je v konkretni zadevi od tožnika zahteval dodatne listine. Navedeno pooblastilo organa izhaja iz prvega odstavka 78. člena CZS, ki določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga iz deklaracije to ponovno pregledajo. Iz prvega odstavka 6. člena CZS pa izhaja, da če oseba zaprosi carinski organ za odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, mora predložiti vse podatke in dokumente, ki jih ta organ potrebuje za sprejem odločbe. V skladu s 14. členom CZS vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene v teh postopkih zaradi blagovne menjave, carinskim organom na njihovo zahtevo, in do predpisanega roka, predložijo vso dokumentacijo in podatke ter mu nudijo vso potrebno pomoč. Z Uredbo 1207/2001 so določena pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti. V Uredbi 1207/2001 je v členu 2 opredeljena izjava dobavitelja, v členu 3 izdelava izjave dobavitelja, v členu 5 obrazec in izdelava izjav dobavitelja in v členu 6 informativno potrdilo INF 4. Postopek izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je predpisan v členu 17 Protokola 3, ki določa, da carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, ukrenejo vse potrebno za preverjanje porekla izdelkov in izpolnjevanja drugih zahtev tega protokola.

Tudi po presoji sodišča izjava dobavitelja – družbe C. z dne 21. 12. 2010, ki jo je tožnik priložil k vlogi za izdajo naknadnega dokazila o poreklu blaga ni ustrezna, saj ni izdelana v skladu z Opombami, navedenimi v Prilogi I Uredbe 1207/2001. Izjava dobavitelja ni bila dana v originalu, marveč le v računalniškemu izpisu, brez podpisa. Prvostopenjski organ je zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga EUR.1 od tožnika upravičeno zahteval izdajo informativnega potrdila INF 4 ter dostavo drugih listin. Povsem pravilno je od tožnika zahteval tudi dostavo pooblastila izvoznika, saj zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga lahko vloži le izvoznik. Iz člena 6 Uredbe 1207/2001 izhaja, da carinski organi lahko zato, da preverijo točnost ali verodostojnost izjave dobavitelja, pozovejo izvoznika, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo INF 4, z uporabo obrazca iz Priloge V. Ni sporno, da je tožnik svojo zahtevo po pozivu organa dopolnil le z računalniškim izpisom izjave o preferencialnem poreklu predmetnega blaga, ki ga je izdala družba C. iz Nemčije kot proizvajalec blaga. V konkretnem primeru je tožnik predložil izjavo družbe C. z različnimi datumi o preferencialnem poreklu blaga na računalniškem izpisu, brez podpisa. Glasi se na tožnika, račun pa je izdal izvoznik s sedežem v Italiji. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da navedena izjava ni ustrezna. Pravilna je njegova ugotovitev, da omenjena izjava ni izdana v skladu s členom 3 in členom 5 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drug dokument, ki dovolj natančno opisuje predmetno blago. Takšna izjava bi se lahko upoštevala le kot eden izmed dokazov v zvezi z zahtevo tožnika, ne pa kot edini dokaz. Dejstvo, da je je bilo predmetno vozilo leta 2002 izdelano pri družbi C. in da je v trenutku nastanka imelo status preferencialnega blaga še ne pomeni, da je v času izvoza v Srbijo to vozilo status preferencialnega blaga tudi obdržalo. Gre za vozilo, ki ni več pod carinskim nadzorom, za starejše, rabljeno vozilo, za katerega se ne ve, kaj se je z njim dogajalo. Tožnik kot deklarant pa je tudi po presoji sodišča strokovnjak s področja carinskih predpisov. Prav tako je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da tožnik ni predložil pooblastila izvoznika, saj se na podlagi 18. člena Protokola 3 potrdilo o gibanju blaga EUR.1 izjemoma izda tudi po izvozu izdelkov na katere se nanaša, če ni bilo izdano v času izvoza zaradi napak ali nenamernih opustitev ali posebnih okoliščin. Pooblaščen za vložitev takšne zahteve pa je le izvoznik, ki mora v zahtevi navesti kraj in datum izvoza izdelkov, na katere se potrdilo o gibanju blaga EUR.1 nanaša ter navesti razloge za svojo zahtevo. Šele če se podatki v izvoznikovi zahtevi za izdajo potrdila o gibanju blaga ujemajo s podatki v spisu, izdajo organi zaprošeno potrdilo. V konkretnem primeru pa je tožnik zastopnik tujega izvoznika s sedežem v Italiji in mora tako v skladu z dokaznim bremenom, ki je na njegovi strani, predložiti vse listine. Tudi po presoji sodišča je pravilen zaključek, da predložene listine ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU o poreklu blaga.

Glede na povedano sodišče zavrača tožnikove ugovore o nepravilnem ravnanju prvostopenjskega organa, saj je le-ta glede na že omenjena zakonska pooblastila imel pravico od tožnika zahtevati predložitev dodatnih listin, tudi informativnega potrdila INF 4. Sodišče prav tako zavrača tožnikove navedbe o nepotrebnosti zahtevanih listin in njegovo sklicevanje na izjavo proizvajalca vozila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da omenjena izjava ni ustrezna, s tem se strinja tudi sodišče. Tožbeni ugovori, da omenjena izjava izkazuje preferencialno poreklo blaga, so neutemeljeni. Ker je tožnik vložil vlogo za izdajo predmetnega potrdila, bi bila njegova dolžnost, da organu predloži na njegovo zahtevo dodatne listine. V pristojnosti organa je namreč presoja katere dokumente potrebuje za svojo odločitev v konkretni zadevi. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik taki zahtevi organa v postopku ugovarjal in da je na poziv organa predložil izjavo proizvajalca vozila, družbe C. iz Nemčije, ki pa ni bila ustrezna (ni bila izdana v skladu s 3. členom Uredbe 1207/2001), kar je ustrezno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Neutemeljeno je zato tožnikovo sklicevanje, da je zahteva organa v nasprotju z načelom sorazmernosti ter da je zahteva prvostopenjskega organa po predložitvi informativnega potrdila INF 4 nelegalna. Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da prvostopenjski organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonsko določenem roku, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik bi lahko potem, ko je potekel zakonski rok za izdajo odločbe, vložil pritožbo zaradi molka organa, česar pa ni storil. Prav tako bi lahko v postopku vse do izdaje izpodbijane odločbe 17. 4. 2012 prvostopenjskemu organu predložil vse listine in tako ustrezno dopolnil svojo vlogo.

Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, da naj sodišče izreče izpodbijano odločbo za nično. V 6. točki 279. člena ZUP je določeno, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se sklicuje (čeprav napačno), na navedeni ničnostni razlog. Nesporno pa je, da v postopku ni izkazal, da bi bila v izpodbijani odločbi taka nepravilnost, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Prav tako tožnik ni izkazal nobenega drugega ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP. Po 4. in 5. točki 279. člena ZUP, na kateri se tožnik prav tako sklicuje, se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka) in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka). Obstoja takšnih ničnostnih razlogov tožnik ni z ničemer izkazal.

V zvezi s tožbenimi očitki, podanimi zoper odločbo organa druge stopnje, čeprav je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu odločba organa prve stopnje, sodišče tožniku pojasnjuje da je pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel pravilne razloge, s katerimi je dodatno utemeljil izpodbijano odločitev in s katerimi je utemeljeno zavrnil tožnikove pritožbene razloge. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem, da mu je organ prve stopnje naložil, da vlogo dopolni v roku osem dni, kar je prekratek rok, sodišče pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnik ni zaprosil za podaljšanje navedenega roka. Prav tako je od navedenega poziva do izdaje izpodbijane odločbe preteklo precej časa (več kot eno leto), vendar tožnik v tem času prvostopenjskemu organu ni predložil nobenega od zahtevanih dokumentov. Ob takem dejanskem stanju zadeve so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi očitki o nepravilnem (koruptivnem) ravnanju organa. Po presoji sodišča tudi ni utemeljenih razlogov za tožnikov predlog, ki se smiselno nanaša na prekinitev predmetnega postopka in vložitev predloga na SEU za preizkus zakonitosti predpisa EU (Uredbe 1207/2001).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev določb Ustave RS in EKČP niti razlogov ničnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

Sodišče ni sledilo predlogu tožnika, da naj odloči v sporu polne jurisdikcije, saj niso podani pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek o stroških temelji na 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

Uredba Sveta (EGS) ŠT. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 6, 14, 78.
Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 člen 2, 3, 4, 6.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyODEw