<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1742/2012
ECLI:SI:UPRS:2013:I.U.1742.2012

Evidenčna številka:UL0007683
Datum odločbe:13.06.2013
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:CARINE
Institut:naknadna izdaja potrdila o poreklu blaga - potrdilo o gibanju blaga - EUR.1 - carinska deklaracija - izjava o preferencialnem poreklu

Jedro

Zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga je prvostopenjski organ od tožnika upravičeno zahteval izdajo informativnega potrdila INF 4 ter dostavo še drugih listin. Dostavljena izjava proizvajalca ne zagotavlja vseh podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU in ni izdana v skladu z določili člena 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drugi trgovinski dokument, ki dovolj natančno opisuje zadevno blago, da ga je mogoče prepoznati. Ker tožnik ni predložil listin, s katerimi bi dokazal, da ima predmetno vozilo, ki je rabljeno in večkrat preprodano, status skupnostnega blaga, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožnikov zahtevek zakonsko ni utemeljen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 št. A 2432921 za blago „rabljeno osebno vozilo Opel Corsa 1,2, prva reg. 14. 3. 2001, ccm 1199, kW 55, VIN: WOLOXCF6814159412, v vrednosti 2.000,00 EUR, uvrščeno v tarifno oznako 8703 22 90 kombinirane nomenklature“, ocarinjeno po carinski deklaraciji za trajni izvoz (v nadaljevanju carinska deklaracija) MRN št. 10SI00191326159778 z dne 23. 12. 2010 Izpostave Terminal Ljubljana, ker zakonsko ni utemeljen (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da se zavrne zahtevek za povračilo stroškov postopka.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožeča stranka 23. 12. 2010 pri Izpostavi Terminal Ljubljana, v svojem imenu in za račun družbe A. d.o.o. vložila carinsko deklaracijo, s katero je bilo za trajni izvoz (postopek 1000) deklarirano blago „rabljeno osebno vozilo“ s tam navedenimi podatki. Blago se je izvozilo v Makedonijo (MK). Tožeča stranka je 27. 12. 2010 po prepustitvi blaga pri Izpostavi Terminal Ljubljana vložila zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga – potrdila o gibanju blaga EUR.1 za navedeno osebno vozilo, z obrazložitvijo, da želi uvoznik uveljavljati interes in pravice kupca do znižane carinske stopnje ob uvozu, s katerim dokazuje, da ima blago preferencialno poreklo. K vlogi je tožeča stranka priložila izpis predmetne carinske deklaracije s pripadajočim računom z dne 23. 12. 2010, fotokopijo prometnega dovoljenja in izpolnjen komplet obrazca potrdila EUR.1, v katerem je k izjavi izvoznika tožeča stranka kot dokazne listine navedla: računi, prometna dovoljenja s tehničnimi podatki in podatki o prvi registraciji, kar pomeni, da je bilo pri uvozu v RS uveljavljeno pref. poreklo, ki ga blago pri sprostitvi v prost promet vse do danes ni izgubilo. Po predhodnem pozivu carinskega organa pa je tožeča stranka priložila še fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu za rabljeno vozilo družbe B. iz Nemčije, z dne 20. 6. 2012, naslovljeno na tožečo stranko in zahtevo za združitev postopkov.

Prvostopenjski organ ni sledil zahtevi tožeče stranke po združitvi postopkov, pri čemer se sklicuje na 130. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nadalje se sklicuje na prvi odstavek 78. člena, 6. člen in 14. člen Uredbe Sveta (ES) št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti s spremembami (v nadaljevanju CZS) ter na Uredbo Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. 6. 2001, spremenjeno z Uredbo Sveta (ES) št. 1617/2006 z dne 24. 10. 2006 in Uredbo Sveta (ES) št. 75/2008 z dne 28. 1. 2008 o postopkih za olajšanje izdajanja ali izdelave dokazil o poreklu in izdajanju nekaterih dovoljenj za pooblaščenega izvoznika v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami (v nadaljevanju Uredba 1207/2001). Slednja določa pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti v skladu z določbami, ki urejajo preferencialno trgovino med Skupnostjo in nekaterimi državami, izdajanje dovoljenj za pooblaščenega izvoznika, ki veljajo v več državah članicah in delovanje načinov upravnega sodelovanja med državami članicami. Prvostopenjski organ se sklicuje na 2. člen, 3. člen, 4. člen in 6. člen Uredbe 1207/2001, ki jih citira ter na 67. člen ZUP, ki se nanaša na nepopolno vlogo. Nadalje se sklicuje na Protokol 4 o opredelitvi pojma „izdelki s poreklom“ Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani ter nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo na drugi strani zaradi upoštevanja pristopa Republike Bolgarije in Romunije k Evropski Uniji in sicer 2. člen, 6. člen, 17. člen ter 18. člen, ki jih citira.

Prvostopenjski organ je v ugotovitvenem postopku v skladu z določili 78. člena CZS preveril carinsko deklaracijo, ki se nanaša na blago, ki je predmet navedenega postopka, in zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga za predmetno blago ter ugotovil, da zahtevek ni utemeljen. Izpostava Terminal Ljubljana je namreč 27. 12. 2010, zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga, pozvala tožečo stranko, da zahtevku priloži pooblastilo izvoznika, ustrezno izjavo dobavitelja in informativno potrdilo INF 4. Ker tožeča stranka zahtevka ni dopolnila, je Izpostava Terminal Ljubljana 6. 1. 2011 odstopila zahtevek Carinskemu uradu Ljubljana v nadaljnje reševanje. Slednji je tožečo stranko pozval, da dopolni zahtevek in dostavi dokumente, ki bi dokazovali status blaga s preferencialnim poreklom: uvozno carinsko deklaracijo in originalno dokazilo o poreklu, potrdilo o gibanju blaga EUR.1 ali izjavo na računu, oziroma izjavo dobavitelja in dokumente, ki bi dokazovali, da je predmetno blago ob uvozu v Republiko Slovenijo, ko le-ta še ni bila članica Skupnosti, imelo status blaga s preferencialnim poreklom in da predmetno blago ni izgubilo statusa blaga s preferencialnim poreklom: stara prometna dovoljenja, zapisnike letnih tehničnih pregledov, zavarovalne police in servisno knjigo. Tožeči stranki je bila tako dana možnost, da v predpisanem roku osmih dni od vročitve dopisa dopolni zahtevek za naknadno izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1 s tem, da predloži ustrezne zahtevane dokumente. Hkrati je bila tožeča stranka tudi opozorjena, da bo v primeru, če se ne bo ravnala v skladu z navedenim pozivom, carinski organ izdal negativno odločbo. Tožeča stranka je zahtevek dopolnila samo s fotokopijo izjave o preferencialnem poreklu za rabljeno vozilo družbe B. iz Nemčije z dne 20. 6. 2012. Navedena izjava po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni zadostna. Za dokazovanje porekla rabljenega vozila, ki je bilo večkrat preprodano, je potrebno predložiti izjavo zadnjega dobavitelja na notranjem trgu EU, če ni dvomov o poreklu blaga, kot tudi dokumente, ki dokazujejo, da blago ni izgubilo statusa preferencialnega porekla blaga (npr. servisno knjigo, prometna dovoljenja, idr.). Zato je prvostopenjski organ zaključil, da predložene listine ne zagotavljajo podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila Evropske skupnosti o poreklu blaga. Ugotavlja pa tudi, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1 iz 17/2 Protokola 4, saj je dejanski izvoznik predmetnega blaga družba A. d.o.o., potrdilo o gibanju blaga EUR.1 in zahtevek pa je izpolnila tožeča stranka kot deklarant. Slednja se v postopku, tudi po pozivu carinskega organa ni izkazala kot pooblaščena zastopnica izvoznika, saj carinskemu organu ni predložila zahtevanega pooblastila izvoznika.

Pritožbeni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja in sledi njegovi obrazložitvi (254. člen ZUP). Zavrnil je tudi tožnikov predlog, da se izpodbijana odločba izreče za nično.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in uveljavlja tožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter uveljavlja kršitev predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Uveljavlja tudi kršitev 2., 3.a, 8., 14., 21., 22., 23., 25., 26., 33., 34., drugega odstavka 120. in 153. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), usklajenosti pravnih aktov in pravic po 6., 13., 14., 17. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Sodišču predlaga, da opravi glavno obravnavo in uvede poseben ugotovitveni postopek. Meni, da je prvostopenjski organ v zadevi zavzel arbitrarno stališče ter mu očita malomarnost, zlorabo položaja in pravic ter opustitev dolžnega ravnanja. Vztrajanje prvostopenjskega organa, da tožnik dostavi manjkajoče listine, je v nasprotju s temeljnimi načeli ZUP, predvsem načelom zakonitosti, sorazmernosti in materialne resnice. Zahtevana listina informativno potrdilo INF 4 ne bi mogla omogočiti nobene drugačne ugotovitve, kot da ima predmetno blago, navedeno na priloženi izjavi dobavitelja - proizvajalca blaga zgolj in samo status preferencialnega porekla. Prvostopenjskemu organu nadalje očita, da je v zadevi odločil v roku enega leta in nekaj več kot sedem mesecev, s čimer je kršil pravice in interes prejemnika blaga, čeprav je zakonsko določen rok za odločanje in izdajo upravnega akta 30 dni od prejema popolne vloge.

Tožnik se sklicuje na Navodilo o izpolnjevanju in izdaji potrdila o gibanju blaga EUR.1 ali EUR-MED za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti št. 3/2007 z dne 19. 6. 2007 ter na predpise, ki so pravna podlaga za navedeno navodilo. Navaja, da je v skladu z 10. točko navedenega navodila kot zastopnik k zahtevi za izdajo EUR.1 predložil predpisano izjavo dobavitelja. Povzema določbi 16. točke in 17. točke navedenega navodila ter navaja, da kategorijo utemeljenega dvoma v teh določbah ni zaslediti. Sklicuje se nadalje na Uredbo 1207/2001. Organi, pristojni za izdajanje ali preverjanje dokazil o poreklu blaga, morajo biti sposobni izpolnjevati obveznosti Skupnosti v skladu s preferencialnimi sporazumi v okviru predpisanih rokov. V skladu z 2. členom navedene uredbe je opredeljena izjava dobavitelja in opredeljen obrazec in izdelava izjav dobavitelja. Lahko se predloži ločena izjava za vsako pošiljko blaga ali dolgoročna izjava. Tožnik je v skladu z Pojasnjevalnimi opombami o pan-evro-mediteranskih protokolih o pravilih o poreklu pridobil dokazila o poreklu, ki se lahko izdajo tudi za rabljeno blago, ter vložil zahtevek za naknadno izdajo potrdila o gibanju blaga. Meni, da nobena pravna podlaga carinskemu organu ne narekuje delovanja v nasprotju z načelom sorazmernosti. Preferencialno poreklo je pravica iz blaga kot posledica proizvodnega procesa in ne gre za avtokratsko pravico državnega uradnika. K vlogi je bila predložena listina, ki je zadosten materialni dokaz za izpolnjevanje pogojev za izdajo zaprošenega potrdila in sicer proizvajalca blaga B.

Po mnenju tožnika so listine, ki jih je v konkretni zadevi od tožnika zahteval prvostopenjski organ, irelevantne, saj v nobeni meri ne izkazujejo stanja, ki bi lahko kakor koli vplivalo na status porekla blaga. V postopku je prvostopenjski organ vztrajal, da mora tožnik priložiti informativno potrdilo INF 4, kar po mnenju tožnika ni pravilno in je taka zahteva prvostopenjskega organa nesprejemljiva. Pri tem se tožnik sklicuje na 16. člen že omenjenih pojasnjevalnih opomb. Navaja, da ima predmetno rabljeno osebno vozilo dokumentarno dokazan status preferencialnega porekla blaga. Dostavljena izjava ima v skladu z omenjeno Uredbo 1207/2001 in Prilogo I tako po vsebini kot obliki vse bistvene elemente, ki v zadostni meri izkazujejo preferencialno poreklo blaga. Prvostopenjski organ pa bi lahko oziroma bi moral, glede na pooblastila v skladu z Zakonom o državni upravi, zaprositi pristojne organa za podatke o „sledljivosti uporabe blaga“, če je menil, da so omenjeni dokazi potrebni. Določba 16. člena že omenjenih pojasnjevalnih opomb pojasnjuje in dovoljuje uporabo dokumentarnih dokazil za rabljeno blago. Tožnik poudarja, da prvostopenjski organ ni opravil nobenega konkretnega ugotovitvenega postopka, da blago nima več statusa preferencialnega porekla, čeprav bi bil dolžan opraviti vsa preverjanja priloženih listin glede na dokazne standarde, ki jih ima na razpolago. S tem je spravil v zmoto tudi prejemnika blaga pri uveljavljanju njegovih elementarnih pravic in interesov, za katere se zavezama Skupnost in katere temelj so prav človekove pravice v okviru EKČP. Prvostopenjski organ ni ali pa je pomanjkljivo obrazložil zakaj predložene izjave ne sprejema. Splošno znano dejstvo je, da je B. evropski proizvajalec vozil, ki večino svojih vozil proizvaja v Skupnosti, kar eksplicitno izkazuje VIN, kar bi pri svoji odločitvi moral, vendar ni upošteval prvostopenjski organ. Njegovo postopanje je v nasprotju z načelom sorazmernosti, zahteva carinskega organa o predložitvi informativnega potrdila INF 4 pa nelegalna.

Tožnik meni, da je bilo v konkretni zadevi kršeno načelo materialne resnice. Uradna oseba mora pred odločitvijo ugotoviti resnično dejansko stanje ter vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločitev. Prav tako je bilo kršeno načelo proste presoje dokazov. Presojo dokazov mora organ utemeljiti v obrazložitvi odločbe, kar pa ni bilo storjeno. Organ oziroma uradna oseba, ki vodi upravni postopek in odloča v upravnih zadevah, je pri odločanju samostojna in neodvisna. Organ mora postopek voditi hitro, brez zavlačevanja in povzročanja nepotrebnih stroškov organu in stranki (ekonomičnost postopka). Organ pa lahko združi zadeve v en postopek, med drugim, kadar ena stranka uveljavlja v enem postopku več različnih zahtevkov. Tožnik v nadaljevanju opisuje pomen porekla blaga kot instrumenta za vodenje ekonomske politike. EU je namreč največji svetovni proizvajalec motornih vozil. Tožnik se zato sklicuje na kršitev legitimnih pričakovanj, nespoštovanje njegovih pridobljenih pravic in kršitev načela dobre uprave. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo izreče za nično, ker je zato podan eden od razlogov iz prvega odstavka 279. člena ZUP in sicer: če določena nepravilnost v ZUP ali v drugem zakonu ni izrecno določena kot razlog za ničnost. Predlaga, da sodišče v ponovnem ugotovitvenem postopku dopolni, spremeni in umakne izpodbijani upravni akt ter izda nov upravni akt, s katerim potrdi upravičeno izdajo potrdila o poreklu blaga za predmetno rabljeno vozilo.

Tožnik izpodbija tudi ugotovitve drugostopenjskega organa. Glede dikcije izjave, da mora le-ta biti vključena na trgovski račun, dobavnico ali kateri koli drug dokument, navaja, da je to v nasprotju z dikcijo Uredbe 1207/2001, ki dovoljuje izdajo navedene izjave tudi naknadno. Meni, da organ s svojo aktivno vlogo sledi načelu prekomerne sorazmernosti. Med drugim še navaja, da je informativno potrdilo INF 4 potrebno pridobiti v treh mesecih oziroma v roku sedem mesecev, medtem, ko je organ dolžan izdati upravni akt v enem mesecu. Drugostopenjskemu organu očita, da je v zvezi z očitki, da je prvostopenjski organ zahteval predložitev informativnega potrdila INF4 v roku 8 dni, čeprav je rok za izdajo tega potrdila tri mesece po prejemu zahtevka, navedel, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo smatral kot nepopolno vlogo in tožnika pozval k dostavi zahtevanih dokumentov, tožnik pa carinskemu uradu ni vložil izrecne zahteve po podaljšanju roka za predložitev tega zahtevanega dokumenta. Ob tem pa naj bi bilo razvidno, da je med pozivom za predložitev zahtevanih dokumentov in izdajo odločbe tožnik imel dovolj časa, da do odločitve carinskega urada predloži tudi zahtevano informativno potrdilo INF 4. Tožnik sumi, da gre za koruptivno dejanje carinskega organa. Sodišču predlaga, da v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, zasliši na glavni obravnavi osebe, ki jih predlaga in izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi). Podrejeno pa predlaga, da zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu organu, toženi stranki pa naloži vračilo tožnikovih stroškov tega postopka. Hkrati predlaga, da sodišče vloži predlog za sprejem predhodne odločbe na Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), s katerim naj prosi SEU naj sprejme razlago ali naj preizkusi zakonitost predpisa EU.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa in jih ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru je sporno, ali je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je zavrnil zahtevek tožeče stranke za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga - potrdila o gibanju blaga EUR.1 za konkretno določeno rabljeno osebno vozilo. Zaključil je namreč, da v konkretni zadevi tožnik ni izkazal, da bi bili za predmetno vozilo izpolnjeni pogoji za izdajo omenjenega potrdila. Tožnik namreč prvostopenjskemu organu ni predložil listin, ki jih je od njega zahteval prvostopenjski organ. Glede same izjave proizvajalca vozila, ki jo je tožnik predložil, je prvostopenjski organ ugotovil, da ta ne zadošča. Hkrati pa je tudi ugotovil, da je dejanski izvoznik predmetnega avtomobila družba A. d.o.o., tožnik pa v postopku ni predložil pooblastila, s katerim bi se izkazal kot pooblaščeni zastopnik izvoznika. S tem pa niso izpolnjeni pogoji za izdajo navedenega potrdila. Z omenjenimi zaključki prvostopenjskega organa pa se strinja tudi sodišče.

Iz dejanskega stanja v obravnavani zadevi je razvidno, da je tožnik 23. 12. 2010 v svojem imenu in za račun družbe A. d.o.o. vložil carinsko deklaracijo za deklarirano blago – rabljeno osebno vozilo Opel Corsa s tam navedenim podatki. Po prepustitvi blaga pa je 27. 12. 2010 pri carinskem uradu vložil zahtevo za naknadno izdajo dokazila o poreklu blaga. Na podlagi takšnega dejanskega stanja (zahteva za izdajo potrdila potem, ko je bilo blago že prepuščeno) je tudi po presoji sodišča prvostopenjski organ imel pooblastilo, da je v konkretni zadevi od tožnika zahteval dodatne listine. Navedeno pooblastilo organa izhaja iz prvega odstavka 78. člena CZS, ki določa, da lahko carinski organi po uradni dolžnosti na zahtevo deklaranta po odobritvi prepustitve blaga deklaracije ponovno pregledajo. Iz prvega odstavka 6. člena CZS pa izhaja, da če oseba zaprosi carinski organ za odločbo v zvezi z izvajanjem carinskih predpisov, mora predložiti vse podatke in dokumente, ki jih ta organ potrebuje za sprejem odločbe. V skladu s 14. členom CZS pa vse osebe, ki so neposredno ali posredno udeležene v teh postopkih zaradi blagovne menjave, carinskim organom na njihovo zahtevo in do predpisanega roka predložijo vso dokumentacijo in podatke ter vso potrebno pomoč. Z Uredbo 1207/2001 so določena pravila z namenom olajšati izdajanje ali izdelavo dokazil o poreklu v Skupnosti. V členu 2 navedene uredbe je opredeljena izjava dobavitelja, v členu 3 izdelava izjave dobavitelja, v členu 4 dolgoročna izjava dobavitelja, v členu 5 obrazec in izdelava izjav dobavitelja in v členu 6 informativna potrdila INF 4. Postopek izdaje potrdila o gibanju blaga EUR.1 je predpisan v členu 17 Protokola 4. Slednji v petem odstavku določa, da carinski organi, ki izdajo potrdila EUR.1, ukrenejo vse potrebno za preverjanje porekla izdelkov in izpolnjevanje drugih zahtev iz tega protokola.

Prvostopenjski organ je zaradi dvoma v upravičenost naknadne izdaje dokazila o poreklu blaga od tožnika upravičeno zahteval izdajo informativnega potrdila INF 4 ter dostavo še drugih listin. Iz člena 6 Uredbe 1207/2001 izhaja, da carinski organi lahko zato, da preverijo točnost ali verodostojnost izjave dobavitelja, pozovejo izvoznika, da od dobavitelja pridobi informativno potrdilo INF 4, z uporabo obrazca iz Priloge V. Ni sporno, da tožnik k zahtevi ni predložil pooblastila izvoznika. Po drugem odstavku 17. člena Protokola 4 pa lahko izpolni potrdilo o gibanju blaga EUR.1 in zahtevek samo izvoznik ali njegov pooblaščeni zastopnik. Tožnik se ni izkazal kot pooblaščeni zastopnik izvoznika, predložil pa tudi ni drugih listin, ki jih je zahteval prvostopenjski organ. Sodišče se strinja z zaključkom prvostopenjskega organa, da dostavljena izjava proizvajalca, ki jo je izdala družba B. iz Nemčije 20. 6. 2012 in naslovila na tožnika, ne zagotavlja vseh podatkov o statusu blaga glede na preferencialna pravila EU. Pravilni so tudi zaključki drugostopenjskega organa, da omenjena izjava družbe B. iz Nemčije ni izdana v skladu z določili člena 3 Uredbe 1207/2001, saj ni vključena na trgovski račun za navedeno pošiljko ali na dobavnico ali na kateri koli drugi trgovinski dokument, ki dovolj natančno opisuje zadevno blago, da ga je mogoče prepoznati. Tudi ne gre za izjavo dobavitelja slovenskemu izvozniku. Ker tožnik ni predložil listin, s katerimi bi dokazal, da ima predmetno vozilo, ki je rabljeno in večkrat preprodano, status skupnostnega blaga, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek prvostopenjskega organa, da tožnikov zahtevek zakonsko ni utemeljen.

Glede na povedano sodišče zavrača tožnikove ugovore o nepravilnem ravnanju prvostopenjskega organa, saj je le-ta glede na že omenjena zakonska pooblastila imel pravico od tožnika zahtevati predložitev dodatnih listin, tudi informativnega potrdila INF 4. Sodišče prav tako zavrača tožnikove navedbe o nepotrebnosti zahtevanih listin in njegovo sklicevanje na izjavo proizvajalca vozila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da omenjena izjava ni zadostna, s tem se strinja tudi sodišče. Tožbeni ugovori, da omenjena izjava izkazuje in zadošča kot dokaz za preferencialno poreklo blaga, pa neutemeljeni. Ker je tožnik vložil vlogo za izdajo predmetnega potrdila, bi bila njegova dolžnost, da organu predloži na njegovo zahtevo dodatne listine. V pristojnosti organa je namreč presoja katere dokumente potrebuje za svojo odločitev v konkretni zadevi. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik taki zahtevi organa v postopku ugovarjal in da je na poziv organa predložil le izjavo proizvajalca vozila. Neutemeljeno je tožnikovo sklicevanje, da je zahteva organa po predložitvi dodatnih listin v nasprotju z načelom sorazmernosti, zahteva prvostopenjskega organa po predložitvi informativnega potrdila INF 4 pa nelegalna. Utemeljeni so sicer tožnikovi ugovori, da prvostopenjski organ o njegovi zahtevi ni odločil v zakonsko določenem roku, vendar pa to ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe. Tožnik pa bi lahko, potem, ko je potekel zakonski rok za izdajo odločbe, vložil pritožbo zaradi molka organa, česar pa ni storil.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na Navodilo, ki se nanaša za blago, ki ga iz Slovenije izvozi izvoznik s sedežem v drugi državi članici Skupnosti, saj v konkretni zadevi ne gre za takšno situacijo. Sodišče zavrača kot pavšalne in neutemeljene tožnikove ugovore o kršitvah človekovih pravic ter ugovore v zvezi s kršitvijo ustavnih pravic. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ na podlagi v postopku ugotovljenih relevantnih dejstev sprejel pravilno odločitev. Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, da sodišče izreče izpodbijano odločbo za nično. V 279. členu ZUP so določeni razlogi, zaradi katerih se odločba izreče za nično. V 6. točki 279. člena ZUP je določeno, da se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se sklicuje (čeprav napačno), na navedeni ničnostni razlog. Nesporno pa je, da v postopku ni izkazal, da bi bila v izpodbijani odločbi taka nepravilnost, ki bi bila po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Prav tako ni izkazal nobenega drugega ničnostnega razloga iz 279. člena ZUP. Po 4. in 5. točki 279. člena ZUP, na kateri se tožnik prav tako sklicuje, se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka) in ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska, ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka). Obstoja takšnih ničnostnih razlogov tožnik ni z ničemer izkazal.

V zvezi s tožbenimi očitki, podanimi zoper odločbo organa druge stopnje, pa sodišče tožniku pojasnjuje, čeprav je predmet presoje zakonitosti v tem upravnem sporu odločba organa prve stopnje, da je pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločbe navedel pravilne razloge, s katerimi je dodatno utemeljil izpodbijano odločitev in s katerimi je utemeljeno zavrnil tudi tožnikove pritožbene razloge. Sodišče zato sprejema tudi razloge, s katerimi je bila potrjena pravilnost izpodbijane odločitve, ki so navedeni v obrazložitvi drugostopenjske odločbe. Tako v zvezi s tožnikovim sklicevanjem, da mu je organ prve stopnje naložil, da vlogo dopolni v roku osem dni, kar je prekratek rok, tudi sodišče pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnik ni zaprosil za podaljšanje navedenega roka. Prav tako je od navedenega poziva pa do izdaje izpodbijane odločbe preteklo precej časa (več kot eno leto), vendar tožnik v tem času prvostopenjskemu organu ni predložil nobenega od zahtevanih dokumentov. Ob takem dejanskem stanju zadeve so po presoji sodišča neutemeljeni tožnikovi očitki o nepravilnem (celo koruptivnem) ravnanju organa. Po presoji sodišča pa tudi ni utemeljenih razlogov za tožnikov predlog, ki se smiselno nanaša na prekinitev predmetnega postopka in vložitev predloga na SEU za preizkus zakonitosti predpisa EU (Uredbe 1207/2001).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo očitanih kršitev URS in EKČP niti razlogov ničnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Po povedanem tudi ni podlage za spor polne jurisdikcije.

Izrek o stroških temelji na 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

Uredba Seta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 6, 14, 78.
Uredba Sveta (ES) št. 1207/2001 z dne 11. junija 2001 člen 2, 3, 4, 6.
Datum zadnje spremembe:
10.03.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyODA5