<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 229/2011
ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.229.2011

Evidenčna številka:UL0005816
Datum odločbe:29.05.2012
Področje:CARINE
Institut:carina - naknadni obračun dajatev - carinska deklaracija - naknadno preverjanje deklaracije

Jedro

V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracijo lahko ponovno pregledajo, kar pomeni, da preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo v točnost navedb v deklaraciji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ odločil, da se pod točko 1 izreka določi dolgovani znesek dajatev in obresti za blago – vozila za prevoz ljudi, ocarinjeno po postopku za hkratno sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo brez davčne oproščene dobave (postopek 4000), po carinskih deklaracijah št. 34295 z dne 17. 10. 2007 in 2776 z dne 30. 1. 2008, Izpostave Luka Koper iz naslova davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 3.084,07 EUR, davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v znesku 616,81 EUR in obresti v znesku 264,83 EUR; pod točko 2 izreka se določi dolgovani znesek DMV, DDV in obresti za blago – vozila za prevoz ljudi, ocarinjena po postopku ponovnega uvoza s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo brez davčno oproščene dobave s predhodnim postopkom začasnega izvoza v okviru postopka pasivnega oplemenitenja (postopek 6121), po 101 carinski deklaraciji vloženi pri Izpostavah Luka Koper in Koper v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2009 v skupnem znesku 286.753,05 EUR; pod točko 3 izreka se določi dolgovani znesek DDV na znotraj Skupnosti pridobljeno blago – motor in katalizator – ki so bili vgrajeni v dokončno izdelano vozilo, ki je bilo ocarinjeno po postopku ponovnega uvoza s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave s predhodnim postopkom začasnega uvoza v okviru postopka pasivnega oplemenitenja (postopek 6121), po zgoraj navedenih 101 carinskih deklaracijah, vloženih pri izpostavah Luka Koper in Koper v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2009 in obresti v skupnem znesku 334.498,13 EUR; in pod točko 4 se družbama A. d.o.o. in B. d.d. kot solidarnima dolžnikoma naloži plačilo dolgovanih zneskov iz 1., 2. in 3. točke izreka v skupnem znesku 625.216,89 EUR ter pod točko 5 izreka se ugotovi, da stroški postopka niso bili priglašeni in pod točko 6 izreka, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Drugostopenjski organ je pritožbi tožnikov zoper to odločbo delno ugodil, in sicer tako, da se točka 3 izpodbijane odločbe v celoti odpravi, točka 4 pa v delu, ki se nanaša na točko 3.

V nadaljevanju obrazložitve sodišče zato podaja razlago le v okviru zavrnjene pritožbe.

Carinski organ glede deklaracije št. 34295 navaja, da je bila v polju 41 EUL napačno vpisana posebna merska enota 6,00 in zato posledično napačno določena vrednost vozila Mitsubishi Outlander, nanjo pa napačno določena stopnja DMV (1 %), saj je v skladu s 6. členom Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju: ZDMV) za vozilo z davčno osnovo 19.334,35 EUR pravilna stopnja DMV 9 %. Glede carinske deklaracije št. 2776 je bilo ugotovljeno, da okoljska dajatev in DMV nista bili obračunani, ker je bila k deklaraciji priložena izjava družbe A. d.o.o., da je vozilo Lancer evolution, netipski model in se ga ne bo registriralo. Ko je carinski urad ugotovil, da je bilo to vozilo prodano naprej in registrirano, je tožniku obračunal DMV od osnove 17.081,34 EUR po stopnji 9 % v višini 1.537,32 EUR ter DDV v višini 307,46 EUR, obresti pa v znesku 116,86 EUR.

Glede točke 2 izreka izpodbijane odločbe je carinski urad določil dolgovani znesek dajatev DMV, DDV in obresti za blago – vozila za prevoz ljudi, ocarinjena po postopku ponovnega uvoza s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo brez davčne oproščene dobave s prehodnim postopkom začasnega izvoza v okviru postopka pasivnega oplemenitenja po 101 carinskih deklaracijah, ki so bile vložene pri Izpostavah Luka Koper in Koper v obdobju od 1. 1. 2007 do 31. 5. 2009. Takšna odločitev je bila sprejeta na podlagi ugotovitev, da se pri zaključevanju postopka pasivnega oplemenitenja po vseh teh carinskih deklaracijah DMV ni obračunal v celoti. Iz upravnih spisov izhaja, da je nizozemska carinska služba dne 14. 3. 2006 izdala dovoljenje za uporabo postopka pasivnega oplemenitenja na zahtevo družbe Mitsubishi Motors Europe BV iz Nizozemske kot osebe, ki organizira izvedbo operacij oplemenitenja. Soglasje za izvajanje dovoljenja je podal tudi Generalni carinski urad. Med carinskimi organi za zaključek postopka je določena tudi Izpostava Luka Koper. Nizozemski carinski organ je določil 24-mesečni rok, v katerem morajo biti pridobljeni proizvodi uvoženi nazaj na carinsko območje Skupnosti. Na podlagi obrazca INF 2, ki omogoča, da se sporoči informacija o začasnem izvozu blaga v tristranskem prometu, zato da bi pridobili delno ali popolno oprostitev za pridobljene izdelke, se je v konkretnem primeru uveljavljala delna oprostitev plačila carine. V inšpekcijskem nadzoru je bilo tako ugotovljeno, da pri zaključevanju postopka pasivnega oplemenitenja DMV (razen po določenih deklaracijah, ki so v drugostopenjski odločbi izrecno naštete) ni bil obračunan od celotne vrednosti uvoženih vozil, temveč se je od nje odštela vrednost predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga – motorja in katalizatorja, čeprav so bile priložene k carinskim deklaracijam fakture prodajalca – nizozemske družbe Mitsubishi Motors Europe BV za celotno vrednost vozila. Dokumenti zadeve ne izkazujejo, da bi napačen način obračunavanja DMV pogojeval carinski organ CU Koper. ZDMV določa, da se davek od motornih vozil plačuje od prometa motornih vozil iz določenih tarifnih oznak takrat, ko se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Obveznost za obračun davka nastane takrat, ko je opravljen promet motornih vozil. Obveznost za davek na motorna vozila nastane pri uvozu, ko nastane carinski dolg ali bi nastal, če ne bi bila predpisana oprostitev plačila carine oziroma določena carinska stopnja prosta (7. člen ZDMV). Pri uvozu motornih vozil obračunava davek pristojni carinski organ, davek pa se obračunava in plačuje, kot da bi bil uvozna dajatev (10. člen ZDMV). Osnova je, kot to določa 6. člen ZDMV, prodajna cena posameznega novega motornega vozila, ki ne vključuje tega davka in davka na dodano vrednost, pri uvozu pa vrednost, določena v 38. členu ZDDV-1. V 38. členu ZDDV-1 pa je določeno, da je davčna osnova pri uvozu blaga vrednost blaga, določena v skladu s carinskimi predpisi ter da se v davčno osnovo vštevajo trošarine, drugi davki, posredni stroški, kot so provizija, stroški embaliranja, prevoza, zavarovanja, ki nastanejo po uvozu blaga do prvega namembnega kraja v Sloveniji. Peti odstavek 38. člena ZDDV-1 pa določa, da je pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje, potem, ko je bilo zunaj Skupnosti popravljeno, predelano, obdelano oziroma obnovljeno, davčna osnova iz prvega odstavka tega člena vrednost popravila, predelave, obdelave oziroma obnove, določena v skladu s carinskimi predpisi. CU je v obrazložitvi navedel, da te določbe ni mogoče uporabiti, ker gre v obravnavanih primerih za vgradnjo motorja in katalizatorja v novo vozilo in ne za popravilo, predelavo, obdelavo oziroma obnovo, kot je to navedeno v petem odstavku 38. člena ZDDV-1. Poleg tega je kot razlog, zakaj se določba petega odstavka 38. člena ZDDV-1 ne more uporabiti v povezavi z določbami uvoza blaga v ZDMV, navedel tudi, da carinski predpisi ločijo med pojmom uvoz blaga (vnos neskupnostnega blaga na carinsko območje) in ponovnim uvozom (vnos skupnostnega blaga na to območje) in v ZDMV ni opredeljeno, da se uvoz lahko enači s ponovnim uvozom, poleg tega pa je namen ZDMV, da se davek obračuna od prometa celega vozila, ne le od njegovega dela, ki se ne more šteti za vozilo.

Drugostopenjski organ je pritožbi, kot že rečeno, delno ugodil. Bistveni pritožbeni razlog je bil, da je način obračunavanja carinskih dajatev, kot je bil izveden v konkretnem primeru, posledica navodil, ki sta jih prejemali obe stranki s strani CU Koper in očitno neustrezne oziroma nejasne zakonodaje v zvezi z razlago relevantnih določb ZDMV in Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1). V pritožbi sta tožnika zatrjevala, da je CU Koper v primerih ponovnega uvoza izrecno zahteval od deklaranta, da v postopku ponovnega uvoza obračuna DMV in DDV na način, ki je veljaven za vse vrste blaga (torej deklarantu zavrnil carinsko deklaracijo, na kateri je bil narejen obračun dajatev od celotne vrednosti blaga in mu na hrbtni strani carinske deklaracije dal navodilo, da obračuna dajatve le od vrednosti, ustvarjene zunaj EU), potem pa je isti upravni organ z ugotovitvami v postopku naknadnega obračuna dajatev v bistvu privedel carinska dolžnika v situacijo pravne negotovosti. Tožnika sta v pritožbi poudarjala, da je pri njih prišlo do situacije, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje carinskih dolžnikov, kar posledično pomeni, da je v konkretnem primeru potrebno odločiti, da carinska dolžnika nista v nobenem primeru mogla ravnati drugače, saj jim država, v konkretnem primeru CU Koper, ni niti dovoljevala drugačnega načina obračunavanja DMV in DDV oziroma sta carinska dolžnika ta način obračunavanja začela uporabljati po izrecnih navodilih CU Koper. Carinska dolžnika sta zato predlagala pritožbenemu organu naj s svojo odločitvijo počaka do pridobitve zahtevanih informacij javnega značaja s strani uradne osebe v zvezi z napačnim ravnanjem oziroma opravljenim strokovnim nadzorom v CU Koper. Pritožbeni organ temu predlogu ni sledil, saj je v konkretnem primeru pridobitev informacij oziroma izsledkov strokovnega nadzora pomembna in bistvena za odločanje drugostopenjskega organa v luči določbe druge alinee prvega odstavka 239. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS). S tem v zvezi drugostopenjski organ poudarja, da je odločanje o odpustu oziroma povračilu uvoznih dajatev v skladu s prej citirano določbo predmet posebnega postopka, ki pa ni v pristojnosti pritožbenega organa. Zaradi navedenega morebitno zadržanje postopka ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Naslednji pritožbeni očitek je bil, da CU Koper tožnikoma ni podaljšal roka za podajo pripomb, saj naj bi zaradi zahtevnosti zadeve tožnika ne imela dovolj časa za pripravo pritožbe. Glede na ugotovitev carinskega organa, da pa je bilo že zaprošeno za podaljšanje roka za dodatnih 10 dni v smislu 140. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) in je bilo zahtevi ugodeno, pritožbeni organ poudarja, da se ta rok lahko podaljša le enkrat, ne pa tudi večkrat, kot je bilo zahtevano v konkretnem primeru. Poleg tega družba A. d.o.o. prvotno sploh ni zaprosila za podaljšanje, to je storila le družba B. d.d., ki ji je bil rok s sklepom podaljšan do dne 8. 8. 2009 in je zanjo dne 31. 7. 2009, ko je bil vložen zahtevek za podaljšanje, rok za pripombe, ki znaša 20 dni, šteto od vročitve dne 9. 7. 2009, že potekel, zato njeni zahtevi ne bi smelo biti ugodeno že iz tega razloga. Pomembno pa je tudi poudariti, da oba tožnika v pritožbi, ki je bila poslana priporočeno po pošti z datumom oddaje dne 13. 9. 2009, torej precej po datumu, do katerega bi bil v primeru, da bi bilo ugodeno njuni vlogi, podaljšan rok za podajo pripomb zoper zapisnik, nista bistveno dopolnila svojih pripomb na zapisnik z dne 10. 8. 2009, saj so pritožbene navedbe od točke 4 do 8 identične navedbam v prej citiranih pripombah. Pritožbeni organ pa je sledil navedbam tožnikov takrat, ko zatrjujeta, da so bile pripombe zoper ta zapisnik podane pravočasno, saj so bile oddane priporočeno po pošti še v roku. Glede na 84. člen ZDavP-2, ki določa, da se mora pritožbeni organ izjasniti o pripombah, pritožbeni organ poudarja, da postopek zaradi tega ni utrpel pomanjkljivosti, ki bi zahtevale odpravo izpodbijane odločbe, saj je pripombam na zapisnik (pritožbene navedbe so sicer od točke 4 do 8 identične navedbam v pripombah na zapisnik) bilo formalno odgovorjeno s sklicevanjem na izpodbijano odločbo ter nadaljnjimi navedbami v tej odločbi.

V pritožbi sta tožnika v zvezi s točko 1 izreka navajala, da so bile dajatve, ki jih je CU ugotovil v tej točki, v celoti plačane dne 24. 8. 2009, kar po njunem pomeni, da bi moral biti postopek v tem delu ustavljen. Pritožbeni organ pa je v zvezi s tem ugotovil, da je bila izpodbijana odločba izdana dne 13. 8. 2009, tožnika pa sta carinski dolg po lastnih trditvah plačala dne 24. 8. 2009, torej že po izdaji izpodbijane odločbe in je že iz pritožbi priloženega dokazila o plačilu razvidno, da gre za plačilo na podlagi izpodbijane odločbe.

Argumentom prvostopenjskega organa v zvezi s točko 2 izreka se drugostopenjski organ v celoti pridružuje. Pritožbeni organ še dodatno poudarja, da če bi sledili razlagi tožnikov, da bi se zaradi 6. člena ZDMV, ki se je skliceval na celoten 38. člen ZDDV-1, pri sprostitvi v prost promet motornih vozil, v katera so vgrajeni in ponovno uvoženi deli s skupnostnim statusom, DMV obračunal v skladu s petim odstavkom 38. člena ZDDV-1, bi bila takšna razlaga v nasprotju z določbo 3. člena ZDMV, po katerem se ta davek plačuje od motornih vozil iz v njem določenih tarifnih oznak, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Glede nejasne zakonodaje oziroma spremembe 6. člena v ZDMV-C (Uradni list RS, št. 9/10) dodaja, da je le redakcijske narave in je bila kot jasneje zapisana določba pojasnjena tudi v predlogu sprememb, zato ne gre za retrogradno uporabo spremenjene določbe. Nobenega v zakonu opredeljenega razloga namreč ni za razlago, da se na vrednost na neskupnostno blago vgrajenih delov s skupnostnim statusom DMV ne obračuna, saj se DMV obračuna tudi na vozila, pridobljena v Skupnosti, ki se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije. Bistveno v tej zadevi je, da so motorna vozila kot celota imela neskupnostni status in so se s spornimi carinskimi deklaracijami uvozila (in ne ponovno uvozila) ter kot taka dala prvič v promet v Sloveniji, zato se od njihove celotne vrednosti obračuna in plača DMV. Prav tako pritožbeni organ poudarja, da se delna ali popolna oprostitev plačila uvoznih dajatev v primeru postopka pasivnega oplemenitenja ne nanaša na davek na motorna vozila in se obveznost obračuna le-teh presoja po določbah ZDMV. Zavrnjena je bila tudi pritožbena navedba, da se člen 78 CZS uporablja le v primeru, če so v deklaraciji navedeni netočni ali nepopolni podatki. Sodišče ES je v zvezi z razlago določb člena 78 CZS že zavzelo stališče, in sicer v sodbi z dne 20. 10. 2005 v zadevi C-468/03, Overland Footwear Ltd, v točki 63, v kateri je pojasnilo, da je izraz „netočni in nepopolni podatki“ treba razlagati tako, da zajema hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava, ki se uporablja. Carinski urad z izpodbijano odločbo ni spreminjal carinskih deklaracij, temveč je ob ugotovitvi, da so bile z obravnavanimi carinskimi deklaracijami dajatve obračunane v prenizkem znesku, na podlagi člena 220 CZS, vknjižil znesek premalo plačanih dajatev ter ga v skladu s členom 221 CZS sporočil tožniku. Pritožbeni organ nadalje pojasnjuje še, zakaj je odpravil točko 3 izreka izpodbijane odločbe, prvostopni organ je namreč napačno določil davčno osnovo za DDV in ni upošteval 73. člena Pravilnika o izvajanju ZDDV-1, po katerem se davčna osnova določi tako, da se od carinske vrednosti ponovno uvoženega blaga odšteje vrednost začasno izvoženega blaga. Pritožbeni organ je zato pritožbama v delu, ki se nanašata na točko 3 izpodbijane odločbe ugodil in izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na znesek DDV za znotraj Skupnosti pridobljeno blago – motor in katalizator – ki je bilo vgrajeno v dokončno izdelana vozila in obresti, v skupnem znesku 334.498,13 EUR (točka 3 in ustrezni del točke 4 izreka izpodbijane odločbe) odpravil.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in uveljavlja tožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V konkretnem primeru je sporno predvsem vprašanje obračunavanja uvoznih dajatev v primeru začasno izvoženega blaga v postopku pasivnega oplemenitenja. Tožeča stranka najprej poudarja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo brez upoštevanja pripomb na zapisnik, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane odločbe. Pravočasno oddane pripombe tožena stranka ni upoštevala in je zato kršila določbo 84. člena ZDavP-2 in storila bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka tudi uveljavlja kršitev pravice do izjave o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe. V konkretnem primeru gre za zelo zahtevno in zapleteno carinsko zadevo in je potrebno strankam omogočiti, da se ustrezno pripravijo in po potrebi tudi poiščejo ustrezno strokovno pomoč. Očitno pa je vprašanje obdavčitve z DMV v primerih ponovnega uvoza v okviru postopka pasivnega oplemenitenja blaga bilo strokovno prezahtevno tudi za Generalni carinski urad, saj je za mnenje zaprosil Ministrstvo za finance RS. Tožnik uveljavlja različno prakso davčnih in carinskih organov v istih oziroma podobnih primerih. Carinski urad Koper je namreč tožečima strankama dal izrecna navodila, da naj DMV obračunajo le od dela vozila. Vse to ima za posledico izdajo izpodbijane odločbe in nepričakovano breme plačila davčne obveznosti v znesku več kot 600.000,00 EUR. Kot je namreč razvidno iz zabeležke o sestanku koordinacij inšpekcij CURS z dne 30. 6. 2009, vprašanja z dne 22. 7. 2009 in iz zapisnika o notranjem strokovnem nadzoru v CU Koper z dne 20. 1. 2010, je v predmetni zadevi nujno potrebno upoštevati dejstvo, da sta tožeči stranki v času carinjenja prejemala s strani CU Koper navodila, ki sta jih morala upoštevati, prav tako pa ni mogoče spregledati dejstva, da je zakonodaja, ki je veljala v času spornega carinskega postopka ponovnega uvoza in ki je bistvena za odločitev v predmetni zadevi, bila tudi za toženo stranko očitno nejasna oziroma neustrezna. Ta nejasnost pa je bila tako resna, da je tožena stranka potem celo spremenila člene ZDMV in ZDDV-1, ki so relevantni za odločanje v predmetnem postopku. Sprememba ZDMV in ZDDV-1 je namreč izključno posledica nejasnosti, ki so se izpostavile v predmetni zadevi. Zato sta tudi tožeči stranki vložili omenjeno zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, saj je bilo le na takšen način mogoče ustrezno ugotoviti vse relevantne dejanske okoliščine, ki so bile podlaga za ravnanje tožečih strank. Ker tožeči stranki teh dokazil nista mogli predložiti v upravnem delu postopka, jih v spis vlagata danes in naslovnemu sodišču predlagata, da te dokaze izvede in jih upošteva pri odločitvi. Gre namreč za to, da bi morala tožena stranka pri odločanju o izpodbijani odločbi upoštevati zgoraj navedena nova dejstva oziroma nove dokaze in na podlagi določbe druge alinee prvega odstavka 239. člena CZS in povezanih določb Izvedbene uredbe spremeniti ali odpraviti izpodbijano odločbo. Ena od tožečih strank, to je drugotožeča stranka, ki je v tem postopku imela zelo pomembno vlogo, saj je nastopala kot deklarant, se je seznanila s postopkom šele z vročitvijo citiranega zapisnika, saj ji sklep o začetku inšpekcijskega nadzora ni bil nikoli vročen. S tem je tožena stranka kršila določila 135. člena ZDavP-2 in drugi tožeči stranki onemogočila sodelovanje v postopku. Tožeči stranki zato navajata, da se vse do izdaje zapisnika zavezanci ne morejo ustrezno opredeliti do ugotovitev organa, saj najmanj do prejema pisnega zapisnika ni mogoče zanesljivo ugotoviti stališča organa, ki vodi inšpekcijski postopek. Šele v pisnem zapisniku je stališče organa utemeljeno. Prav dejstvo, da je od začetka davčnega postopka do izdaje odločbe preteklo več kot šest mesecev, ne more tožena stranka uporabiti v škodo tožečih strank. Omenjenih šest mesecev in več ni posledica ravnanj tožečih strank, ampak izključno tožene stranke. Še enkrat pa tožeči stranki poudarjata, da sta v konkretnih primerih obračunavali DMV na način, kot je obračunan v izpodbijanih carinskih deklaracijah, na podlagi zahteve CU Koper, ki je za prepustitev zadevnega blaga v postopek ponovnega uvoza pogojeval način obračunavanja DMV, kot je naveden v vseh carinskih deklaracijah, ki jih naslovni organ sedaj izpodbija. Če se ugotovi, da je bilo ravnanje tožečih strank v skladu z napotili CU Koper in ker je davčni zavezanec v skladu s 7. členom ZDavP-2 dolžan slediti napotilom davčnega organa, je potrebno to situacijo pri izdaji meritorne odločitve upoštevati. Navedeni zaključek je potrjen tudi iz vsebine samih carinskih deklaracij (predvsem na hrbtni strani le-teh) in računalniških izpisov o pravilnosti deklaracij, iz katerih izhaja, da je CU Koper zahteval, da se obračun dajatev opravi tako, kot sta to storili tožeči stranki. Tožnik tudi opozarja, da izpodbijana odločba že v uvodu nepravilno ugotovi dejansko stanje, in sicer, da je uvoznik nova vozila blagovne znamke Mitsubishi za prevoz ljudi in motorna vozila za prevoz blaga le sproščal v prost promet. Iz te ugotovitve tožene stranke izhaja, da organ ne ločuje med carinskim postopkom hkratne sprostitve v prost promet in vnosa v domačo porabo za blago brez davčne oproščene dobave ter postopkom ponovnega uvoza s hkratno sprostitvijo v prost promet in domačo porabo za blago brez davčno oproščene dobave, kar pa ima za posledico tudi napačno ugotovitev v izpodbijani odločbi, da je osnova za DDV in DMV pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo izvoženo po postopku pasivnega oplemenitenja, enaka kot pri postopku klasične sprostitve blaga v prost promet. Tožeči stranki se ne strinjata z ugotovitvijo tožene stranke, da se v skladu s petim odstavkom 38. člena ZDDV-1 pri ponovnem uvozu vozil v okviru enotnega dovoljenja za postopek pasivnega oplemenitenja mora DMV obračunati od prometa celega vozila, saj le-ta nima pravne podlage v zakonu. Takšno tolmačenje določb ZDDV-1 je v nasprotju z določbo 38. člena ZDDV-1, saj peti odstavek citirane določbe ureja posebna pravila glede davčne osnove pri ponovnem uvozu blaga, torej tudi vozil v okviru postopka pasivnega oplemenitenja. Izpodbijana odločba pa samo zaradi dejstva, ker je pridobljeni proizvod vozilo, uvrščeno v eno od tarifnih oznak, navedenih v 3. členu ZDMV, ugotovi, da je v tem primeru potrebno obračunati DMV na vrednost pridobljenega proizvoda. Peti odstavek 38. člena ZDDV-1 določa davčno osnovo pri ponovnem uvozu blaga, ki je bilo začasno izvoženo iz Skupnosti na oplemenitenje, ne glede na vrsto blaga. Torej citirana določba velja za vse vrste blaga in ne določa izjeme oziroma posebnega pravila za določitev davčne osnove za motorna vozila. Prav tako se peti odstavek 38. člena ZDDV-1 ne sklicuje na določbo 3. člena ZDMV. Odločbi obeh stopenj sta si v medsebojnem nasprotju, saj po eni strani ugotavljata, da se 6. člen ZDMV sklicuje na celoten 38. člen ZDDV-1, po drugi strani pa zaključita, da se ne moreta strinjati s stališčem, da se DMV obračuna v skladu s petim odstavkom 38. člena ZDDV-1. Takšna razlaga izvršilnemu organu ni dopuščena, saj s tem spreminja zakon, ki ga je sprejel zakonodajni organ. Tožena stranka je izdala odločbo, s katero je preklicala veljavnost 6. člena ZDMV in 38. člena ZDDV-1, kot tudi citirano enotno dovoljenje, čeprav je CURS k temu dovoljenju dal soglasje. Tožeča stranka poudarja, da ZDMV izključi obračunavanje DMV na osnovi vrednosti celotnega vozila v določenih primerih, in sicer v 6. členu, ko se sklicuje na 38. člen ZDDV-1. Tožeča stranka opozarja tudi na dejstvo, da je tožena stranka napačno uporabila 78. člen Uredbe Sveta (EGS). Omenjena določba Uredbe namreč le omogoča, da v primeru, da so bile določbe v carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih in nepopolnih podatkov, ustrezno ukrepa. V konkretnem primeru pa carinski urad ni ugotovil, da so navedbe v deklaraciji netočne oziroma da se je carinski predpis uporabljal na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Tožnika naslovnemu sodišču predlagata, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo organu, ki je odločbo izdal v ponovni postopek ter da tožečima strankama povrne vse stroške postopka.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, vztraja pri razlogih iz obrazložitev izpodbijanih odločb ter še navaja, da listine, ki jih tožeči stranki v tožbi na novo prilagata – zabeležka o sestanku koordinacij inšpekcij CURS z dne 30. 6. 2009 ter dopisa z dne 22. 7. 2009 in zapisnika o notranjem strokovnem nadzoru v CU Koper z dne 20. 1. 2010 nikakor ne dokazujejo njunih trditev, da sta v času carinjenja s strani CU Koper prejemala navodila glede obračunavanja DMV, niti tega ne potrjuje vsebina carinskih deklaracij med spisi zadeve. Na podlagi navedenega tožena stranka predlaga sodišču, da tožbo tožečih strank zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in drugostopenjskega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracijo lahko ponovno pregledajo, kar pomeni, da preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z zadevnim blagom ali na kasnejše trgovske posle z istim blagom, da se prepričajo v točnost navedb v deklaraciji (drugi odstavek 78. člena CZS). Če se pri ponovnem pregledu deklaracije izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (tretji odstavek 78. člena CZS). Iz upravnih spisov sledi, da je tožeča stranka pri zaključevanju postopka pasivnega oplemenitenja DMV, razen v določenih primerih, obračunavala ne od celotne vrednosti vozila, ampak je od nje odštela vrednost predhodno na oplemenitenje izvoženega blaga – motor in katalizator, čeprav so bile priložene k carinskim deklaracijam fakture prodajalca za celotno vrednost vozila, ter posledično premalo obračunala DDV. Tudi po presoji sodišča je podlaga za ukrepanje carinskega organa v konkretnem primeru 78. člen CZS, saj je skladna tudi s sodno prakso Sodišča ES. V sodbi Sodišča ES C-468/03 je sodišče že zavzelo stališče, na katerega se pravilno sklicuje tožena stranka, po katerem je izraz „netočni in nepopolni“ podatki razumeti hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava, ki se uporablja.

V obravnavanem primeru način obračunavanja uvoznih dajatev, kot ga je izvedla tožeča stranka, ni bil pravilen. Zato je bil carinski organ dolžan sprejeti potrebne ukrepe za ureditev položaja in upoštevati pravilen obračun oziroma posledično upoštevati informacije, do katerih je prišel pri naknadnem preverjanju deklaracij. Pravna podlaga za vknjižbo novih podatkov v carinske deklaracije je prvi odstavek 220. člena CZS, ker je bil znesek dajatev vknjižen v nižjem znesku od zakonsko dolgovanega in ga sporočiti dolžniku (221. člen CZS).

Tudi po mnenju sodišča je pravilna davčna osnova za obračun DDV pri uvozu blaga vrednost blaga, določena v skladu s carinskimi predpisi (38. člen ZDDV-1). Poleg dajatev, plačanih zunaj države članice uvoza, je treba v davčno osnovo všteti tudi vse dajatve, ki se plačajo ob uvozu blaga, razen DDV. Med dajatve, ki jih je treba prišteti carinski vrednosti zaradi določitve davčne osnove, je treba vključiti vse uvozne dajatve, vse takse, ki bi jih za uvoz določenega blaga morebiti določali posebni predpisi (na primer predpisi o varovanju okolja), trošarine ter posebne davke na posebne vrste blaga, na primer davek na motorna vozila (DMV). DMV se plačuje od motornih vozil z določenimi tarifnimi oznakami – gre za motorna vozila, ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju RS (3. člen ZDMV). Ta obveznost se nanaša na sprostitev motornih vozil v prost promet, začasni uvoz in tiste primere ponovnega uvoza, ko vozilo pred začasnim izvozom na oplemenitenje še ni bilo registrirano na območju RS. Osnova za obračun DMV je torej vrednost, določena v prvem do četrtem odstavku 38. člena ZDDV-1 (6. člen ZDMV). Gre za carinsko vrednost, določeno v skladu z veljavnimi predpisi EU. Tej vrednosti se torej prištejejo, če niso že prej prištete dajatve zunaj EU in tiste, ki se plačajo zaradi uvoza (razen DDV), ter morebitni postranski stroški. Tudi v primeru ponovnega uvoza zaradi pasivnega oplemenitenja se osnova določi po tem postopku. To pomeni, da se osnovi prišteje tudi vrednost začasno izvoženega blaga. CU je tako po presoji sodišča v primeru 101 carinskih deklaracij vrednost grajenega motorja in katalizatorja pravilno vključil v davčno osnovo za DDV. Posledično je bilo tako potrebno obračunati višji DMV, DDV in obresti nanje. Konkreten primer tudi ne izpolnjuje pogojev za obravnavo po petem odstavku 38. člena ZDDV-1, saj ne gre za popravilo, predelavo ali obnovo, ampak za vgradnjo motorja in katalizatorja v nova vozila. V izogib ponavljanju se sodišče pri neuporabi tega člena sklicuje na podrobno obrazložitev drugostopenjskega organa, tudi glede redakcijskih sprememb ZDMV-C. V obravnavnih primerih so se namreč ponovno uvažali le vgrajeni deli s skupnostnim statusom, motorna vozila pa so imela kot celota neskupnostni status in so se s spornimi carinskimi deklaracijami uvozila ter kot takšna dala prvič v promet v Sloveniji, zato se od njihove celotne vrednosti obračuna in plača DMV. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da se v primeru postopka pasivnega oplemenitenja delna ali popolna oprostitev plačila uvoznih dajatev ne nanaša na DMV, ampak se obveznost njegovega obračuna tudi v tem primeru obravnava po določbah ZDMV.

Glede podajanja pripomb na zapisnik se sodišče strinja s toženo stranko, da se je prvostopenjski organ pravilno skliceval na 140. člen ZDavP-2, ki določa možnost le enkratnega podaljšanja roka za podajo pripomb, prav tako pa kršitev, ki jo je zagrešil prvostopni organ in sicer gleda štetja časa oziroma poteka roka, ni vplivala na vsebino prvostopenjske odločbe v takšni meri, da bi zahtevala odpravo odločbe s strani drugostopenjskega organa. Prav tako iz upravnih spisov izhaja pravilnost odločitve prvostopenjskega organa glede prve točke izreka, ki sta jo podrobno utemeljila prvostopenjski in drugostopenjski organ in se sodišče nanjo sklicuje.

Očitek tožnikov, na katerega se sklicujeta ves čas postopka in v tožbi, in sicer, da v konkretnem primeru nista mogla ravnati drugače, saj jima CU Koper ni dovoljeval drugačnega načina obračunavanja DMV in DDV, kot sta ga potem izvršila, na drugačno odločitev v navedeni zadevi ne more vplivati. Druga alineja prvega odstavka 239. člena CZS, ki govori o tem, da so podane okoliščine, pri katerih ne gre niti za malomarnost niti za goljufivo ravnanje carinskih dolžnikov in se lahko na tej podlagi potem odpusti oziroma povrne uvozne dajatve, se lahko uporabi v posebnem postopku. Ta postopek se prične na podlagi posebnega zahtevka, ki ga vloži carinski dolžnik pri pristojnem carinskem uradu (organ prve stopnje). V konkretni zadevi ne gre za odločanje o takem zahtevku, zaradi česar navedbe v zvezi z obstojem takih pogojev ne morejo biti predmet presoje v tem sporu.

Sodišče je tako tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), saj je bilo dejansko stanje, ki je relevantno za odločanje v tem sporu, med strankama nesporno.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.


Zveza:

CZS člen 78, 220, 221.
ZDDV-1 člen 38.
ZDMV člen 3.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ2ODkx