<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba I U 1924/2010
ECLI:SI:UPRS:2011:I.U.1924.2010

Evidenčna številka:UL0005312
Datum odločbe:25.10.2011
Področje:CARINE
Institut:carina - naknadni obračun dajatev - carinska deklaracija - solidarni dolžnik - preferencialno poreklo - TARIC koda - tarifna uvrstitev fero zlitine

Jedro

Tožnik je kot deklarant odgovoren za vse navedbe v EUL, torej tako glede podatkov o prevoznih stroških in carinski vrednosti blaga, kot tudi podatkov glede opisa blaga in tarifne uvrstitve, saj je deklaracijo izdelal v svojem imenu in za račun prejemnika. Zato je dolžan upoštevati tudi vsa pravila o uvrščanju. Tožnik bi zato moral že ob prvem carinjenju na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel s strani prejemnika, v polje 31 EUL navesti vsebnost vseh elementov blaga in z uporabo Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 72 pravilno uvrstiti blago.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor tožniku kot deklarantu in prejemniku blaga, družbi A. d.o.o. kot solidarnima dolžnikoma za blago fero zlitine, sproščene v prost promet po carinskih deklaracijah izpostave Luka Koper, navedenih v točki 1a izreka izpodbijane odločbe, določil dajatve iz naslova carine 17.200,48 EUR, dokončne protidampinške dajatve 19.563,91 EUR, DDV 9.205,26 EUR in obresti 2.165,59 EUR, skupaj 48.135,24 EUR. Dolgovani znesek je treba plačati v roku 10 dni od vročitve odločbe, sicer bo uveden postopek prisilne izvršbe in zaračunane zakonite zamudne obresti. Stroški postopka niso bili priglašeni, pritožba pa ne zadrži izvršitve.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v svojem imenu za račun prejemnika blaga družba A. d.o.o. vložil carinske deklaracije, po katerih je ocarinil blago – fero zlitine, ki jih je uvrstil v tarifno oznako 7202 99 30 kombinirane nomenklature (KN) in Taric kode 00 in obračunal samo 20% DDV, medtem ko carine zaradi uveljavljanja preferencialnega porekla glede prodajalca, ki je bil indijsko podjetje, ni obračunal, razen deklaracije z dne 12. 10. 2007, kjer je bil prodajalec kitajsko podjetje, pri katerem je obračunal 2,7 % carino. Na podlagi pooblastil iz 6. točke 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZCS-1), 2. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) in 78. člena Uredbe sveta (EGS št. 2913/92 z dne 12. 10. 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti, Uradni list ES L, št. 302/92 s spremembami, v nadaljevanju CZS), ter sklepa direktorja je bil opravljen inšpekcijski nazor ter sestavljen zapisnik 17. 3. 2009. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se fero zlitine nepravilno uvrščajo v tarifno oznako KN in da so prijavljeni prenizki zneski stroškov prevoza glede na e) točko 1. odstavka 32. člena CZS, po kateri je treba dejansko plačani ali plačljivi ceni prišteti stroške, povezane s prevozom uvoženega blaga do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti, če niso že všteti v plačano ceno, zaradi česar so dajatve obračunane v nižjih zneskih od zakonsko dolgovanih. Carinski organ se glede uvrstitve v KN sklicuje na Uredbi komisije (ES) št. 1549/2006 in št. 1214/2007, s katerima je bila za leto 2007 in 2008 predpisana KN, ki vsebuje Splošna pravila za razlago KN ter seznam carin. Sklicuje se na Splošni pravili 1 in 6, Opombo 1c) k Poglavju 72 KN in Opombo 2 k tarifnim podštevilkam pri tem poglavju, ki jih citira in ki jih je treba upoštevati glede uvrščanja fero zlitin. Uvožene fero zlitine so, razen železa, vsebovale med 44 in 48 mas. % silicija, med 5,92 in 6,5 mas. % magnezija ter majhne deleže kalcija in aluminija. Iz navedenega izhaja, da uvoženo blago predstavlja fero zlitine, saj vsebuje več kot 4 masnih % železa in več kot 8 mas. % silicija, pri čemer je izpolnjen pogoj iz Opombe 1c) k poglavju 72. Vendar se ne morejo šteti kot ternarne, torej sestavljene iz treh elementov (fero, silicij, magnezij), temveč kot binarne zlitine (fero, silicij), saj samo eden izmed legirnih elementov (silicij) presega vrednosti iz Opombe 1c) Poglavja 72, medtem ko delež magnezija ali drugih elementov ne presega predpisanega deleža 10 mas.%. Zato se pravilno uvršča blago v pod številko 720229, nadalje pa se zaradi vsebnosti več kot 4 in manj kot 10 mas. % magnezija pravilno uvrščajo kot fero silicij v tarifno oznako 7202 29 10 in taric kodo 00, za katero je bila v letu 2007 in 2008 v okviru splošne sheme preferencialov GSP za blago s poreklom iz Indije predpisana 2,2% carinska stopnja. V primeru uvoza fero silicij iz Kitajske po deklaraciji št. 33706 pa je bila na dan uvoza predpisana 5,7 carinska stopnja ter uvedena začasna protidampinška dajatev oz. z Uredbo sveta (ES) št. 172/2008 z dne 25. 2. 2008 dokončna protidampinška dajatev po stopnji 31,2 %. Na podlagi ugotovitev inšpekcijskega nadzora se carinski organ naredil nov obračun dajatev, v katerem je upošteval pravilno uvrstitev fero zlitin s tarifno oznako 7202 29 10 in pravilno carinsko vrednost. Pripombe prejemnika blaga in tožnika je carinski organ zavrnil ter se o njih opredelil v izpodbijani odločbi. Tožniku kot deklarantu očita, da bi moral že ob prvem carinjenju na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel s strani prejemnika, v polju 31 EUL navesti vsebnost vseh elementov in z uporabo Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k Poglavju 72 pravilno uvrstiti blago. V nadaljevanju se carinski organ sklicuje na a) točko 1. odstavka 201. člena, 2. in 3. odstavek 201. člena, 213. člen, 1. odstavek 214. člena ter 1. odstavek 220. člena CZS, določbe 2. odstavka 138. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDV-1), 1. odstavek 158. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/06 in spremembe, v nadaljevanju PZDDV) ter 95. člen ZDavP-2.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Zavrača očitek tožnika, da bi se ob carinjenju lahko ugotovilo, da je bilo blago napačno uvrščeno. Sklicuje se na 68. člen in 78. člen CZS, ki ju citira in sodbo Sodišča Evropskih skupnosti(1) (C-153/54 in C-204/94) Faroe seafood in drugi, po kateri dolžnik ne more opreti legitimnega pričakovanja glede veljavnosti potrdil na dejstvu, da so jih carinski organi države članice prvotno sprejeli, ker vloga služb pri prvem sprejemanju deklaracij ne ovira poznejših preverjanj.

Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu. Toženi stranki očita, da je v celoti spregledala, da mu je družba A. d.o.o. podala natančno naročilo glede oprave carinjenja, vključno z vso dokumentacijo, ki jo je priložil. Tožnik je priložil vse podatke o blagu, vključno z analiznimi certifikati za blago, opravljen je bil fizični pregled blaga ter ni bilo nobenih pripomb glede uvrstitve v KN. Nedopustno je da carinski organ ni ugotovil, da je bilo blago napačno uvrščeno, temveč je to ugotovil šele v naknadnem inšpekcijskem nadzoru. Carinskemu organu niso bili predloženi netočni in nepopolni podatki. Tožnik je predal vso spremljajočo dokumentacijo. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbe 78. člena CZS. Takšno postopanje je v nasprotju z načelom pravne varnosti. Carinski organ je razpolagal z vso dokumentacijo, na podlagi le te ni nasprotoval uvozu predmetnega blaga, kar pomeni takšno napako carinskega organa, ki onemogoča naknadno zaračunavanje carinskih in drugih dajatev po b) točki 2. odstavka 220. člena CZS. Gre za napako, ki so jo storili carinski organi, tožnik pa je v celoti ravnal skrbno in v dobri veri. Izpostavlja, da je uvozno carinjenje opravil v celoti po navodilih naročnika ter ravnal v dobri veri in v skladu s predpisi, ko je carinskemu organu predložil vse račune stroškov prevozov blaga, pri čemer ni vedel , da mu prejemnik ni predložil vseh računov. Tožeča stranka ni strokovnjak kemik oz. za kemično analizo proizvodov in tudi pri fizičnem vpogledu ne more ugotoviti, kako je blago procentualno sestavljeno. V celoti je ravnal v dobri veri in po navodilih naročnika. Sklicuje se na uporabo 2. odstavka 220. člena CZS in na sodbo SEU v zadevi C-173/06, ko navaja, da se naknadna vknjižba carinskega dolga v obravnavanem primeru ne sme opraviti. Pa tudi sicer je predmetna vknjižba opravljena po preteku dvodnevnega prekluzivnega roka iz 220. člena CZS. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oz. podrejeno, da odločbo razveljavi (pravilno odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka. Podrejeno predlaga, da sodišče v skladu s 113.a členom Zakona o sodiščih prekine postopek in sproži postopek predhodnega odločanja glede vprašanj, ki jih navaja.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb in dodaja, da izraz „netočni ali nepopolni podatki“ iz 3. odstavka 78. člena CZS treba razlagati v skladu s prakso SEU, da zajema hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava (sodba C-468/03). Tožeča stranka v upravnem postopku ni uveljavljala oprostitve naknadne vknjižbe, niti ni dokazovala kar je potrebno za uspeh zahteve v skladu z b) točko 2. odstavka 220. člena CZS. Glede na svojo dejavnost zastopanja v carinskih zadevah tožnik velja za subjekt z izkušnjami na področju uvrščanja blaga in mora poznati pravila za uvrščanje blaga. Le ta so jasno navedena v Opombah k 72. poglavju in tarifni podštevilki 7202, kar je objavljeno v Uradnem listu. Zavrača trditve tožnika, da je bila naknadna vknjižba opravljena po preteku dvodnevnega roka. Vknjižba je bila opravljena na podlagi zapisnika o inšpekcijskem nadzoru, ki je bil izdan 17. 3. 2009 in naslednji dan z obrazcem predan Službi za splošne in finančne zadeve CU Maribor. Dolg je bil knjižen 18. 3. 2009, kar je razvidno iz dnevnika glavne knjige.

V pripravljalni vlogi tožnik navaja, da je bistveno, da je šlo za takšno napako tožene stranke, da so podani pogoji po 220. členu CZS za neopravo vknjižbe ter da iz njenega ugovora zoper zapisnik ter pritožbe vsekakor (smiselno) izhaja, da zahteva opustitev naknadne vknjižbe. Prereka navedbe tožene stranke, da je bila naknadna vknjižba opravljena pravočasno v dvodnevnem roku, saj iz dnevnika glavne knjige ni nikjer razbrati, da je bila opravljena 18. 3. 2009.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba prvostopenjskega organa, potrjena z odločitvijo tožene stranke, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih navedb pa sodišče še dodaja:

V obravnavanem primeru gre za postopek naknadnega preverjanja carinskih deklaracij po 78. členu CZS po uradni dolžnosti. Po navedeni določbi lahko carinski organi po odobritvi prepustitve blaga, deklaracije ponovno pregledajo in preverijo poslovne dokumente in podatke, ki se nanašajo na uvozne ali izvozne operacije v zvezi z blagom, da se prepričajo o točnosti navedb v deklaraciji. Ta preverjanja se lahko izvajajo pri deklarantu, vseh osebah, ki so iz poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki (2. odstavek). Če se pri ponovnem pregledu deklaracij ali naknadnih preverjanjih izkaže, da so bile določbe o zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov, carinski organi ob upoštevanju vseh sprejetih predpisov, sprejmejo potrebne ukrepe za ureditev položaja, pri čemer upoštevajo nove informacije, s katerimi razpolagajo (3. odstavek). Iz upravnih spisov izhaja, da je carinski organ opravil inšpekcijski nadzor pri deklarantu, za kar ima vsa pooblastila v ZCS-1 in materialno podlago v navedeni določbi CZS. Navedeno tudi po mnenju sodišča pomeni, da imajo carinski organi pooblastilo, da po odobritvi prepustitve blaga ponovno preverijo deklaracijo, ne glede na to ali so v postopku carinjenja že opravili preverjanje deklaracije ali ne. Zato v obravnavanem primeru ne gre za kršitev pravne varnosti, kot želi prikazati tožnik, ko navaja, da carinski organ ob preverjanju deklaracij ni imel pripomb.

V zadevi ni sporno, da tožnik pri določanju carinske vrednosti blaga ni upošteval stroškov prevoza in zavarovanja za uvoženo blago do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti. Tako je razvidno, da ni bila upoštevana voznina, stroški podražitve goriva (BAF), stroški dodatnih tečajnih razlik (CAT), zato nima prav tožnik, ko navaja, da je stroške prevoza prijavil na podlagi pisne informacije uvoznika. Tako kot pravilno navaja tožena stranka je stvar medsebojnega dogovora s prejemnikom ali bo deklarant prijavil stroške prevoza z računi ali pa bo prevozne stroške prijavil na podlagi informacije prejemnika, zato tovrstni očitki niso utemeljeni. V vsakem primeru je treba na podlagi e) točke 1. odstavka 32. člena CZS k dejansko plačani ali plačljivi ceni prišteti pravilne stroške prevoza do kraja vnosa blaga na carinsko območje Skupnosti, če le ti niso bili že všteti v plačano ceno, tako kot v obravnavanem primeru.

Tožnik je kot deklarant odgovoren za vse navedbe v EUL, torej tako glede podatkov o prevoznih stroških in carinski vrednosti blaga, kot tudi podatkov glede opisa blaga in tarifne uvrstitve, saj je deklaracijo izdelal v svojem imenu in za račun prejemnika. Zato je po tudi po mnenju sodišča dolžan upoštevati tudi vsa pravila o uvrščanju, ki se nanje pravilno sklicujeta carinska organa. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da bi tožnik moral že ob prvem carinjenju na podlagi dokumentacije, ki jo je prejel s strani prejemnika v polje 31 EUL navesti vsebnost vseh elementov blaga in z uporabo Splošnih pravil za uvrščanje ter Opomb k poglavju 72 pravilno uvrstiti blago. Deklarant je dolžan v polje 31 EUL vpisati takšen opis blaga, ki omogoča takojšnje prepoznavanje in uvrstitev blaga, z vsemi potrebnimi podatki, ki omogočajo prepoznavanje blaga. Kot je pojasnila že tožena stranka in izhaja tudi iz Pravilnika o izpolnjevanju enotne upravne listine, elektronskem poslovanju s Carinsko upravo RS in o drugih obrazcih, ki se uporabljajo v carinskih postopkih ( Priloga – 1 Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj EUL, Uradni list RS, št. 10/07 in 51/10) je deklarant dolžan v polje 31 EUL vpisati običajni trgovski opis blaga. Kadar se izpolni polje 33 (Tarifna oznaka) mora biti opis blaga dovolj natančen, da omogoča uvrstitev blaga.

Po povedanem je naknadno preverjanje deklaracij izvedeno po uradni dolžnosti in v tem okviru je ugotovljeno, da so bile določbe v zadevnem carinskem postopku uporabljene na podlagi netočnih ali nepopolnih podatkov. Iz ugotovitev naknadnega preverjanja deklaracij izhaja, da je šlo za blago fero-silicij in ne za fero-siliko-magnezij, kot ga je deklarant poimenoval (vpis v polje 31 EUL). V obravnavanem primeru tožnikova uvrstitev blaga v KN ni bila pravilna. Prvostopenjski organ in tožena stranka sta pravilno pojasnila uvrstitev blaga v pravilno tarifno oznako 7202 29 10 in Taric kodo 00 in uvrstitev tudi pravilno utemeljila, s čimer se sodišče strinja. Sicer pa sama uvrstitev v zadevi niti ni sporna, saj tožnik ne oporeka sami uvrstitvi, temveč poskuša dokazati, da ni šlo za netočne ali nepopolne podatke v smislu 78. člena CZS, ter da je šlo za napako carinskega organa, ker so certifikati o analizi kakovosti posamezne pošiljke bili predloženi k carinskim deklaracijam. Sodišče se z njegovim stališčem ne strinja, saj glede na prakso SEU netočnih ali nepopolnih podatkov iz 3. odstavka 78. člena CZS treba razlagati tako, da zajema hkrati tehnične napake ali opustitve in nepravilno razlago prava (sodba C-468/03), zato sodišče njegove ugovore kot neutemeljene zavrača

V obravnavani zadevi po mnenju sodišča pa tudi ne gre za napako carinskega organa, kot želi prikazati tožnik v tožbi. Po mnenju sodišča je carinski organ pravilno uporabil določbe 78. člen CZS in glede na ugotovitve opravil naknadno vknjižbo zneska dajatev (1. odstavek 220. člena CZS) ter gre za situacijo iz b) točke 2. odstavka 220. člena CZS, da se naknadna vknjižba ne opravi. Zato tudi sklicevanje na dobrovernost tožnika ne vpliva na drugačno odločitev, ker ne gre za napako carinskih organov, ki je oseba, zavezana k plačilu ni mogla ugotoviti. Tožnik kot deklarant je bil dolžan pravilno navesti naziv blaga in ga uvrstiti v pravilno tarifno oznako KN in določiti carinsko vrednost, kar je skladno z njegovo obveznostjo, ki izhaja iz CZS. Ob takem stanju stvari je irelevantno sklicevanje tožnika na sodno prakso SEU glede potrebe po kumulativni izpolnitvi vseh treh pogojev iz b) točke 2. odstavka 220. člena CZS (zadeva št. C-173/06).

Po presoji sodišča je bilo dejansko stanje v zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Ker uvozne dajatve niso bile pravilno obračunane, je carinski organ na podlagi 220. člena CZS opravil naknadno vknjižbo. Po navedeni določbi mora organ opraviti naknadno vknjižbo v roku 2 dni od dneva, ko je carinski organ ugotovil in lahko izračunal znesek ter določil dolžnika. Zamuda tega roka v obravnavanem primeru ni izkazana, kot želi prikazati tožnik, pa tudi sicer navedena okoliščina ni relevantna za odločitev, saj kot pravilno navaja tožena stranka je nespoštovanje rokov za vknjižbo lahko le razlog, da država članica plača zamudne obresti v okviru zagotavljanja lastnih sredstev Skupnosti. Zato sodišče tovrstne očitke kot neutemeljene zavrača. Tožniku je znesek dajatev po vknjižbi sporočen z izpodbijano odločbo, ki je bila tožniku vročena 5. 5. 2009, kar je v roku 3 let od datuma, ko je carinski dolg po v tej zadevi obravnavanih carinskih deklaracijah nastal (3. odstavek 221. člena CZS).

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v obravnavani zadevi niso sporne.

Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za začasno prekinitev postopka po 113.a členu Zakona o sodiščih zaradi sprožitve postopka predhodnega odločanja pred sodiščem EU glede vprašanj, ki jih je tožnik podal v tožbi. Po mnenju sodišča tožnikov predlog ni utemeljen, saj niso izpolnjeni pogoji iz 267. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka če sodišče tožbo zavrne.

---------

Op. št. (1) : Sedaj je to Sodišče Evropske unije


Zveza:

CZS člen 78, 201, 220.
Datum zadnje spremembe:
19.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyODE1