<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Javne finance

sodba II U 22/2010
ECLI:SI:UPRS:2011:II.U.22.2010

Evidenčna številka:UM0010773
Datum odločbe:11.05.2011
Področje:CARINE
Institut:carina - carinska deklaracija - preferencialna carinska stopnja - naknadno preverjanje

Jedro

Naknadni obračun carinskega dolga se lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom; če že nastali carinski dolg ni bil obračunan ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti. V obravnavanem primeru je pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločbi Carinskega urada Maribor, št. DT 4242-361/2007-2 z dne 12. 11. 2007 in Ministrstva za finance, št. DT-498-1-1042/2007 z dne 7. 12. 2009 odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 350,00 EUR z 20% DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe brezobrestno, po izteku navedenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Maribor odločil, da je tožnica dolžna za blago sproščeno v prost promet po carinskih deklaracijah št. K4-33102, K4-34425, K4-56861, K4-59968, K4-44785, K4-17735, K4-27110, K4-28515, K4-50483, K4-50488 in K4-54568 plačati uvozne dajatve v skupnem znesku 10.433,74 EUR. Navedeno odločitev je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-498-1-1042/2007 z dne 7. 12. 2009. V obrazložitvah odločb upravna organa navajata, da je tožnica kot carinski deklarant in prejemnik blaga sprostila v prost promet po navedenih ECL različna oblačila. Pri carinjenju je uveljavljala preferencialne carinske stopnje, ki veljajo za blago z madžarskim in turškim poreklom, zato carina ni bila obračunana. V postopku naknadnega preverjanja v skladu s Protokolom 7 Srednjeevropskega sporazuma o prosti trgovini – CEFTA je Generalni carinski urad madžarskim carinskim organom poslal v preverjanje večje število dokazil o poreklu izvozniku A. in B. Ker je desetmesečni rok za odgovor, ki bi ga morali spoštovati madžarski carinski organi, potekel, so tako bili izpolnjeni pogoji, da se na podlagi 6. točke 32. člena Protokola 7 zavrne upravičenost za preferencialno obravnavo uvoženega blaga po spornih deklaracijah. Na podlagi navedenega je Carinski urad Maribor izdal več odločb o naknadnem obračunu carinskega dolga, ki pa so bile v pritožbenem postopku odpravljene in vrnjene v ponoven postopek, ker stranka ni bila seznanjena z overjenimi prevodi dopisov madžarskih carinskih organov. V ponovljenem postopku je Carinski urad Maribor tožnico seznanil z relevantnimi listinami ter jo pozval, da dostavi pripombe. Na navedeni poziv pa tožnica ni odgovorila, zato je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo, ki jo je utemeljil na točki a) prvega odstavka 154. člena CZ. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo preferencialne carinske stopnje, tožnica pa tudi ni predložila drugih prepričljivih dokazov o poreklu blaga, zato gre za situacijo, ko je carinski dolg nastal kot posledica ravnanja v nasprotju z določbami CZ, to je zaradi neizpolnjevanja katerega od pogojev za prepustitev blaga v določen postopek. V takšnem primeru nastane carinski dolg v trenutku, ko je bilo blago prepuščeno v določen carinski postopek, torej že ob sprejemu spornih carinskih deklaracij. Tudi po stališču sodne prakse uveljavljanje ugodnejše carinske stopnje na podlagi izjave o poreklu blaga, za katero se naknadno ugotovi, da je bila izdana neupravičeno, predstavlja ravnanje, ki je zajeto v točki a) prvega odstavka 154. člena CZ. Tožena stranka je v svoji odločbi tudi zavrnila ugovor, da je bil zastaralni rok prekoračen. Carinski dolg je v obravnavani zadevi nastal v dneh od 3. 7. 2001 do 8. 10. 2002, v prvotnih postopkih pa so bile izdane prvostopne odločbe v dneh od 6. 9. 2004 do 14. 9. 2004, torej pred iztekom pet letnega roka, znotraj katerega lahko po določbi četrtega odstavka 154. člena CZ carinski organ uveljavi pravico do naknadne odmere na temelju točke a) prvega odstavka istega člena. Ker pritožbe zoper odločbe ne zadržijo izvršbe, to pomeni, da je bil z vročitvijo teh odločb tožnici carinski dolg odmerjen. Ne glede na to, da so bile te odločbe odpravljene in je bila v ponovnem postopku izdana druga prvostopna odločba, je bil carinski dolg obračunan pravočasno. Odprava in vrnitev zadeve v ponovni postopek namreč nima za posledico, da carinski dolg sploh ni bil obračunan in da je tako potekel pet letni rok za naknadni obračun na podlagi 154. člena CZ. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse, npr. v zadevah št. U 417/2006 in U 213/2006.

Tožnica v tožbi ugovarja, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo ter da so bila kršena pravila postopka. Nesporno je, da so bile v zvezi s sprostitvijo blaga po obravnavanih carinskih deklaracijah izdane odločbe, na podlagi katerih carine in DDV ni bilo treba plačati. Vse odločbe so postale pravnomočne, s čimer je tožnica pridobila pravico, da blago prepusti v promet oz. z njim razpolaga. Institut pravnomočnosti je ustavna kategorija, zato je treba izjeme interpretirati restriktivno. Carinski zakon sicer res daje pravico, da se naknadno preverja komercialna, tehnološka in druga dokumentacija in da carinski organ svoje odločitve spremeni, vendar je v obravnavanem primeru to storil preširoko. Carinski organ je preveril le nekatere pošiljke blaga dobaviteljev A. in B. iz Madžarske, vendar predmet naknadnega preverjanja ni bila nobena izmed pošiljk, ki so predmet tega postopka. Carinski organ je torej sklepal, da zaradi nepravilnosti pri nekaterih pošiljkah, to velja za vse pošiljke istega dobavitelja, torej da ne ustrezajo predložnim deklaracijam. Takšno ravnanje je nezakonito, saj se rezultatov preverjanja posamičnih izjav o poreklu ne more pavšalno raztegniti na vse dobave. Ugotovljeno dejansko stanje torej ni podprto z nobenim dokazom oz. je carinski organ preuranjeno sklepal, da je bilo tudi v spornih pošiljkah blago obremenjeno s takšnimi pomanjkljivosti. Nezakonito ravnanje z blagom bi moralo biti ugotovljeno in dokazano, ne pa da se je predpostavljalo na podlagi indicev. Prav tako meni, da bi moral carinski urad odločbo izdati v roku enega leta in ne v roku pet let. Ne glede na to pa je tudi pet letni rok že potekel. Ker je bila prvotna odločba s strani drugostopnega organa odpravljena, ne more imeti materialnih ali procesnih učinkov. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici vrniti znesek 10.433,74 EUR. Prav tako zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Predmet spora se nanaša na naknadni obračun carinskega dolga na podlagi 154. člena Carinskega zakona (Ur. list RS, št. 1/95 in spremembe, CZ) za carinsko blago, ki je bilo prijavljeno v carinski postopek z uveljavljanjem preferencialne obravnave.

Po določbi prvega odstavka 154. člena CZ se naknadni obračun carinskega dolga lahko opravi, če je carinski dolg nastal naknadno zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom (točka a); če že nastali carinski dolg ni bil obračunan (točka b) ali če je bil carinski dolg obračunan v nižjem znesku, kot bi v skladu z veljavnimi predpisi moral biti (točka c). Okoliščine, ali je v določenem primeru carinski dolg nastal, se presojajo glede na določbe od 143. do 149. člena CZ. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev upravnih organov, da je v obravnavanem primeru pravna podlaga za naknadni obračun carinskega dolga točka a) prvega odstavka 154. člena v povezavi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ. V konkretnem primeru je namreč tožeča stranka kot carinski deklarant prijavila v carinski postopek blago, za katerega je uveljavljala preferencialno obravnavo.

Po mnenju sodišča pa je v obravnavani zadevi rok, v katerem lahko carinski organ naknadno odmeri carinski dolg na pravni podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena CZ, torej v primeru, ko je zaradi nezakonitega ravnanja s carinskim blagom nastal carinski dolg, že pretekel. Naknaden obračun carinskega dolga se v skladu z navedeno točko lahko opravi v petih letih po nastanku carinskega dolga (četrti odstavek 154. člena CZ). Res je bilo v tej zadevi že odločeno s prvostopnimi odločbami, izdanimi v času od 6. 9. 2004 do 14. 9. 2004, vendar pa so bile te odločbe kasneje odpravljene. V ponovnem postopku so bile s sklepom z dne 12. 11. 2007 navedene zadeve združene, tega dne pa je bilo v zadevi ponovno odločeno z odločbo, ki je predmet tega upravnega spora. Določba prvega odstavka 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami) določa, da če se odločba odpravi ali izreče za nično, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale, kar pomeni, da odprava učinkuje za nazaj (ex tunc), to pa pomeni, da z odpravo odločbe o obveznosti tožeče stranke glede plačila dolga sploh še ni bilo odločeno. Ob takem stanju stvari pa je potekel tudi petletni rok od nastanka carinskega dolga (ta je nastal v času od 3. 7. 2001 do 8. 10. 2002), po preteku tega roka pa ni več pravne podlage za naknaden obračun carinskega dolga po točki a) prvega odstavka 154. člena CZ (izpodbijana odločba je bila izdana dne 12. 11. 2007). Tudi sklicevanje tožene stranke na sodno prakso upravnega sodišča (U 213/2006 in U 417/2006) ne daje podlage za drugačno stališče, saj je šlo v teh zadevah za naknaden obračun carinskega dolga po točki c) prvega odstavka 154. člena CZ, sodišče pa je pojasnjevalo svoje stališče v zvezi z Zakonom o spremembah in dopolnitvah CZ, ki je prvoten enoletni rok podaljšal na tri leta. Petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga iz točke a) prvega odstavka 154. člena CZ pa se ni spreminjal in je bil že v osnovnem zakonu enako določen. Ker je petletni rok za naknaden obračun carinskega dolga pretekel, ni več podlage za takšen obračun, kot je bil napravljen z izpodbijano prvostopno odločbo. Takšno stališče je Upravno sodišče RS že zavzelo v zadevah št. I U 735/2009 in I U 1913/2009.

Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo, je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1) odpraviti. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je odpravilo tudi drugostopno odločbo.

V tožbi je tožeča stranka postavila tudi zahtevek na povrnitev zneska 10.433,74 EUR. Ker bi odločitev o tem pomenila podaljšanje postopka v upravnem sporu, glede tega dela zahtevka sodišče tožečo stranko v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUS-1 napotuje, da ga uveljavi v pravdi, kolikor seveda ne pride do sporazumne izvensodne rešitve tega vprašanja med strankama, oziroma znesek ne bo vrnjen po uradni dolžnosti.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007). Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 350,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006).


Zveza:

CZ člen 146, 154, 154/1, 154/4.
Datum zadnje spremembe:
09.12.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYwODE0