<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 347/2005
ECLI:SI:VSRS:2007:X.IPS.347.2005

Evidenčna številka:VS18545
Datum odločbe:21.03.2007
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS (zunanji oddelek v Mariboru) U 172/2003
Področje:CARINE
Institut:naknadni obračun carinskega dolga - zastaranje pravice do izterjave carine

Jedro

Carinski organ mora v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Celje z dne 22.8.2001, s katero je prvostopni organ po uradni dolžnosti tožeči stranki naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v znesku 74.756,00 SIT za blago, uvoženo po carinski deklaraciji z dne 29.4.1992 Carinske izpostave Celje. Tožena stranka je ugotovila, da je tožeča stranka s citirano carinsko deklaracijo ob uvozu uveljavljala veljavo 50 čl. Carinskega zakona (CZ/76, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.) in v skladu z Navodilom za uveljavljanje pravice do uvoza blaga po 50. členu CZ/76 predložila tudi izjavo, da bo uvoženi repromaterial v celoti uporabila pri proizvodnji blaga za izvoz, ki bo vrednostno presegal uvoz za najmanj 50 % in da bo izvoz izvršila v roku enega leta od dneva prehoda blaga čez carinsko črto (27.4.1992), torej najkasneje do 27.4.1993. Ker izvoz ni bil opravljen, je carinski organ po uradni dolžnosti carinskemu zavezancu naknadno obračunal carino in ostale uvozne dajatve v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke in navaja , da v obravnavanem primeru ni sporno, da izvozne obveznosti po sporni deklaraciji niso bile izpolnjene, temveč je sporno, ali je zastarala pravica tožene stranke, da naknadno obračuna dolg. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, to pa potrjujejo tudi listine v upravnih spisih, je carinski dolg nastal 27.4.1993, to je po poteku enoletnega roka od dneva prehoda blaga čez carinsko črto, kar pomeni, da je tožena stranka, upoštevaje določbo 182. člena CZ-95 in določbo 156. člena Uredbe o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uradni list RS, št. 56/95, 72/95 in 333/96, v nadaljevanju Uredba) pravilno obračunala carinski dolg v skladu s CZ/76, ki v 56. členu določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok za naknadni obračun dolga oziroma za njegovo izterjavo. Sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je bil tek petletnega relativnega zastaralnega roka pretrgan z izdajo prve prvostopne odločbe, to je z izdajo odločbe Carinarnice Celje z dne 22.5.1997, tudi druga prvostopenjska odločba, izdana v ponovljenem postopku (odločba z dne 22.8.2001) je bila izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka, ki se je iztekel dne 27.4.2003. Glede na to, da je bil tek petletnega relativnega zastaralnega roka pretrgan tako z izdajo prve prvostopne odločbe, kakor tudi z drugimi uradnimi dejanji pristojnega carinskega organa (vročitev dodatka k zapisniku o naknadnem preverjanju deklaracij z dne 9.7.2001), so neutemeljeni tožbeni ugovori glede zastaranja pravice do naknadnega obračuna carinskega dolga. Tako kot je to pravilno pojasnila tožena stranka v izpodbijani odločbi, je napačno sklepanje tožeče stranke glede pričetka in poteka petletnega relativnega zastaralnega roka in glede tega sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je tožena stranka utemeljevala svojo odločitev in se v tem delu v izogib ponavljanju nanje tudi izrecno sklicuje. Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči v skladu s tožbenim zahtevkom. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je v celoti spregledalo temelj tožničine tožbe, to je absolutno zastaranje zadeve. Nesporno je, da je 27.4.1993 za tožnico nastala obveznost plačila carinskih dajatev, pri čemer je ključnega pomena, da je 26.4.2003 potekel absolutni desetletni zastaralni rok. Zaradi navedenega je po mnenju tožeče stranke zmotna obrazložitev sodišča prve stopnje o drugi prvostopenjski odločbi, izdani v ponovljenem postopku, ki naj bi bila izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka, saj je ključnega pomena drugostopenjska odločba tožene stranke. Že po samem zakonu je na podlagi te drugostopenjske odločbe postala prvostopenjska odločba pravnomočna in izvršljiva, vendar je pristojni carinski organ nikoli ni izvršil oziroma kakorkoli zahteval njene izvršitve, vse do danes. Za tožečo stranko je tako zaradi absolutnega zastaranja zadeva zaključena. Po mnenju tožeče stranke tudi ni možno upoštevati stališča sodišča prve stopnje, da dejstvo izdaje drugostopenjske sodbe po poteku zastaralnega roka ne vpliva na zakonitost te odločbe, saj za takšno stališče sodišče nima nobene podlage v zakonu.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zaradi navedenega je vrhovno sodišče pritožbo v skladu s citirano določbo ZUS-1 obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo, pri čemer je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, to je s 1.1.2007.

Tožena stranka ni podala odgovora.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožeča stranka v pritožbi sicer izrecno navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, "predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja," smiselno pa uveljavlja le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi namreč le zatrjuje, da je sodišče spregledalo temelj tožničine tožbe, in sicer absolutno zastaranje zadeve, kar pa je po vsebini materialnopravni ugovor, ne pa ugovor zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi če bi tožeča stranka pravilno in obrazloženo uveljavljala razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče slednjega ne bi presojalo, saj po izrecni določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 le-ta ni dopusten kot revizijski razlog v upravnem sporu. Po določilu 1. odstavka 85. člena ZUS-1 se namreč revizija lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 72. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek istega člena). Revizijsko sodišče pa tudi ni preizkušalo bistvenih kršitev določb postopka, saj tožeča stranka v reviziji ni navedla, v čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka in za katero kršitev naj bi šlo. Revizijsko sodišče je tako v obravnavanem primeru presojalo le uveljavljani razlog zmotne uporabe materialnega prava v upravnem sporu, ki pa po presoji revizijskega sodišča ni podan.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi svojo presojo pravilno oprlo na določila Carinskega zakona (CZ/76, Uradni list RS, št. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/87, 36/86, 21/90 - p.b.), upoštevaje, da je bil postopek uvoza zaradi izvoza začet pred 1.1.1996, saj se upravni postopki, ki so bili začeti pred letom 1996, skladno z določilom 182. člena Carinskega zakona (CZ-95, Uradni list RS, št. 1/95), dokončajo po predpisih, ki so veljali pred 1. julijem 1996.

Navedeni zakon sicer nima izrecnih določil v zvezi z zastaranjem naknadnega obračunavanja carinskega dolga, temveč govori le o zastaranju pravice do izterjave carine. Vsebine tega pravnega pojma ne opredeljuje, niti se v zvezi s tem ne sklicuje na kakšen drug predpis, temveč le določa posledico, ki nastopi po izteku zastaralnega roka, to je, da potem ni več mogoče uveljavljati pravice do izterjave carine. Glede na navedeno mora carinski organ v okviru desetletnega absolutnega zastaralnega roka, ki teče od nastanka carinske obveznosti, začeti in dokončati vse postopke, ki so predpisani za uveljavitev in plačilo terjatev. To pomeni, da je po preteku tega roka kakršnakoli aktivnost carinskih organov brez pomena, saj ne more privesti do izterjave carinske obveznosti, ki pa je osnovni namen celotnega carinskega postopka.

Po določilu 1. odstavka 56. člena CZ/76 namreč pravica do izterjave carine zastara v petih letih od dneva, ko je nastala obveznost plačila carine. Zastaralni rok pretrga vsako uradno dejanje pristojnega organa za izterjavo carine. Pravica do izterjave carine v vsakem primeru zastara, ko preteče deset let od dneva, ko je nastala obveznost za plačilo carine. Citirani zakon torej za zastaranje pravice do izterjave carine določa relativni petletni in absolutni desetletni zastaralni rok.

V obravnavani zadevi je ves čas postopka nesporno, da je carinska obveznost tožeče stranke nastala 27.4.1993. Sodišče prve stopnje pravilno pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je bil petletni relativni zastaralni rok, ki je tekel od nastanka carinske obveznosti dne 27.4.1993 do 26.4.1998, pretrgan z izdajo prve prvostopenjske odločbe Carinarnice Celje z dne 22.5.1997, ki je bila tožeči stranki vročena 30.5.1997, ter da je bila tudi druga prvostopenjska odločba, izdana v ponovljenem postopku dne 22.8.2001 (vročena tožeči stranki 25.8.2001), izdana znotraj absolutnega desetletnega zastaralnega roka. V zvezi z ugovorom tožeče stranke, da je v obravnavanem primeru pomembna izdaja drugostopenjske odločbe carinskega organa z dne 28.3.2003, s katero je postala prvostopenjska odločba dokončna, revizijsko sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da je bila tudi ta izdana še pred iztekom absolutnega zastaralnega roka.

Ker so bila vsa navedena dejanja carinskega organa opravljena pred iztekom absolutnega zastaralnega roka, to je pred 26.4.2003, je tako pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi absolutno zastaranje ni moglo nastopiti.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo ugovor tožeče stranke v zvezi z nezakonitostjo odločbe zaradi poteka absolutnega zastaralnega roka kot neutemeljen. Ugovor tožeče stranke, da pristojni carinski organ nikoli ni izvršil oziroma zahteval izvršitve prvostopenjske odločbe, pa na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati, saj za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe ni relevanten. Po presoji revizijskega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.


Zveza:

CZ (1976) člen 56, 56/1. CZ (1995) člen 182.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTE3MQ==