<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS Sodba III U 40/2016-8
ECLI:SI:UPRS:2018:III.U.40.2016.8

Evidenčna številka:UP00020881
Datum odločbe:13.04.2018
Senat, sodnik posameznik:Lea Chiabai (preds.), Andrej Orel (poroč.), Valentina Rustja
Področje:CARINE
Institut:carina - zahteva za vračilo uvoznih dajatev - poreklo blaga - potrdilo o poreklu blaga - lažni podatki

Jedro

Potrdilo o malezijskem poreklu spornega blaga je bilo izdano na podlagi lažnih podatkov, saj je blago, ki je predmet zadevnih deklaracij in odločb, prispelo iz Republike Kitajske (zgolj) z vmesnim pretovorom v "Free comercal zone" v pristanišču Port Klang, zato se šteje, da je poreklo blaga Kitajska. Stranka, ki zahteva vračilo uvoznih dajatev pa je tista, ki mora dokazati, da je pristojni organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančni urad Koper (v nadaljevanju prvostopni organ) zavrnil zahtevek tožeče stranke za povrnitev dajatev po odločbah Carinskega urada Koper št. DT 4242-64/2014-1, št. 4242-65/2014-1, št. 4242-66/2014-1 in št. 4242-67/2014-1, ki ga je vložila dne 13. 2. 2014. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopni organ navedel, da je tožeča stranka dne 15. 1. 2015 pri prvostopnem organu vložila zahtevo za povrnitev uvoznih dajatev, obračunanih z zgoraj navedenimi odločbami Carinskega urada Koper z dne 13. 2. 2014, na podlagi 236. člena v zvezi s točko b) drugega odstavka 220. člena Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92, z dne 12. 10. 1992 o uvedbi Carinskega zakonika Skupnosti (CZ) in po 239. členu CZ, s katerimi je bilo deklarantu naloženo plačilo dajatev, ki se plačujejo ob uvozu v višini 62.820,92 EUR. Na osnovi ugotovitev, navedenih v poročilu Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF), in sicer "Final report in mission report št. OF/2011/0969" (v nadaljevanju Poročilo), je bilo ugotovljeno, da je bilo blago, ki je predmet zgoraj navedenih deklaracij in zgoraj navedenih odločb, pripeljano v pristanišče Koper po tem, ko je predhodno prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v "Free comercal zone" v pristanišču Port Klang (v nadaljevanju FCZ), kar pomeni, da je bilo potrdilo o poreklu Form A izdano na podlagi lažnih podatkov in se šteje, da je poreklo blaga Kitajska in ne Malezija ali celo preferencialno Malezija. Deklarant je naložene dajatve in obresti plačal in zoper odločitev prvostopnega organa ni vložil pritožbe. Pritožba prejemnika blaga pa je bila kot prepozna zavržena.

2. Odgovornosti za plačilo dolga se lahko deklarant izogne le ob posebej določenih primerih, ko je treba v skladu z 220. členom CZ opustiti naknadno vknjižbo dolga, oziroma v skladu s 239. členom CZ povrniti, oziroma odpustiti preveč plačan oziroma obračunan dolg. V preiskovalni misiji je bilo s strani OLAF ugotovljeno, da je prosto trgovinskem območju pristanišča Port Klang vsaka proizvodnja prepovedana. Iz dokumentov posredovanih tožeči stranki, skupaj z zapisniki predvsem MR, je razvidno, da je izvoznik, podjetje A., v vlogi za izdajo preferencialnih dokazil o poreklu (obrazec A) navedel napačne podatke, na podlagi katerih so pristojni malezijski organi, to je Ministrstvo za mednarodno trgovino in industrijo (v nadaljevanju MITI) izdali potrdila o preferencialnem poreklu Form A, kljub temu, da je blago prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v FCZ. To pomeni, da je bilo potrdilo o poreklu, izdano na podlagi lažnih podatkov in se šteje, da je poreklo blaga Kitajska in ne Malezija.

3. Po mnenju prvostopnega organa ne gre za napako carinskih organov, saj so bili ti z dajanjem lažnih podatkov s strani izvoznika zavedeni, zato tudi sklicevanje na dobrovernost nima vpliva na drugačno odločitev. Četudi potrdilom o poreklu Form A ni mogoče očitati nobenih formalnih nepravilnosti, to ne vpliva na ugotovitve, da so vsebinsko napačna. Predložitev napačne dokumentacije pa je napaka in posledično tudi odgovornost deklaranta, kar izhaja iz prvega odstavka 199. člena CZ (pravilno Uredbe Komisije EGS št. 1454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe (EGS) št. 2913/92 o CZ Skupnosti (v nadaljevanju Izvedbena uredba CZ). Deklarant namreč odgovarja za točnost navedb v deklaraciji in predložitev ustreznih listin, ki izpolnjujejo pogoje glede pristnosti in veljavnosti. Kot skrbni gospodarski subjekt bi moral ukrepati z dolžno pozornostjo, glede na to, da gre za blago, za katero je bila uvedena protidampinška dajatev in tako upoštevati tveganja, ki so povezana s trgom od koder prihaja blago, za katero veljajo protidampinški ukrepi. Zato bi moral ravnati še bolj skrbno in v sodelovanju s prejemnikom blaga sprejeti ukrepe v izogib tveganjem naknadne izterjave. Iz dokumentacije, ki jo je na zapisnik o naknadnem preverjanju zahtevka za povrnitev dajatev z dne 19. 3. 2015 v danem roku dne 13. 4. 2015 podala tožeča stranka, izhaja, da se je ta zavedala pasti v zvezi s poreklom blaga in možnim obračunom antidampinških dajatev in poskušala poiskati informacije o pošiljatelju blaga, vendar brezuspešno. Tožeča stranka je nedvomno ustrezno usposobljena in strokovnjak na svojem področju, zato bi morala poslovati tako, da bi zaščitila svoje interese ter se zavarovala pred možnostmi naknadne izterjave. Preferencialna potrdila o malezijskem poreklu Form A so bila izdana na podlagi lažnih podatkov izvoznika, zato se šteje, da napaka pri izdaji preferencialnih potrdil ni nastala na strani pristojnih carinskih organov. Sklicevanje tožeče stranke na njeno dobrovernost tako nima vpliva na drugačno odločitev.

4. Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopni organ) je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožeče stranke in v celoti pritrdil argumentom prvostopenjskega organa. V obrazložitvi odločitve je povzel ugotovitve prvostopenjskega organa ter izpostavil, da so zbrani dokazi nedvomno pokazali, da je blago, uvoženo po predmetnih carinskih deklaracijah, prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v prostotrgovinskem območju v Port Klangu, kjer je vsaka proizvodnja prepovedana. Iz poročila OLAF-a in prilog izhaja, da je malezijski izvoznik v vlogi za izdajo preferencialnih dokazil o poreklu Form A navedel napačne podatke. Ker aktivne napake pristojnega organa ni, 220 (2)(b). člen CZ tožeči stranki ne omogoča sklicevanje na legitimno pričakovanje. S tem pa ni izpolnjen eden od treh kumulativno zahtevanih pogojev za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev v skladu s 220 (2)(b). členom CZ. V zvezi z očitki na račun dela različnih malezijskih organov (MITI, carine, FCZ), oziroma o njihovi neskrbnosti je odgovoril, da je v pristojnosti tamkajšnjih carinskih organov število pregledov pošiljk za izvoze. Število izdanih potrdil o poreklu, sem spadajo tudi tista, ki so bila izdana neupravičeno, pa je odvisno od vloženih zahtevkov izvoznikov ter resničnosti podatkov, ki jih ti ob tem posredujejo. Iz Kitajske uvožene tkanine iz steklenih vlaken, niso bile nikoli iz FCZ luke Port Klang uvožene v Malezijo. Gospodarski subjekti so pristojnemu organu luke Port Klang navedli drugačnega pošiljatelja blaga, kot so ga navedli carinskemu organu Malezije in MITI. Na ta način so malezijskim oblastem preprečili, da bi odkrile načrt goljufije.

5. Predložitev napačne deklaracije je v prvi vrsti napaka, posledično pa tudi odgovornost deklaranta. Točnost in resničnost deklaracij spada pod deklarantovo odgovornost. Tožeča stranka bi bila lahko iz naknadne izterjave izvzeta le, če bi bili kumulativno izpolnjeni trije pogoji, in sicer, da bi bilo izkazano, da je izdaja potrdila o poreklu napaka pristojnih organov, da je ta napaka taka, da je zavezanec, ki je ravnal v dobri veri, ne bi mogel odkriti in da je zavezanec upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi. V obravnavanem primeru so izbrani dokazi pokazali, da nista izpolnjena dva od treh kumulativno zahtevanih pogojev za opustitev naknadne vknjižbe dolgovanih dajatev v skladu z 220 (2)(b). členom CZ in v posledici niti nista kumulativno izpolnjena oba zahtevana pogoja v smislu določbe 239. člena CZ.

6. Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo prvostopnega organa iz razlogov od 1. do 3. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da se sicer strinja s splošnimi pravnimi stališči tožene stranke glede pravne razlage in uporabe b) točke drugega odstavka 220. člena CZ in prvega odstavka 239. člena CZ ter sodne prakse, na katero se sklicujeta prvostopenjski in drugostopenjski organ, ne strinja pa se z načinom uporabe sodne prakse v obravnavani zadevi. Po tem, ko navede za odločanje v konkretni zadevi relevantno sodno prakso, zaključi, da je tožena stranka vsebinsko povsem spregledala dejansko in pravno okoliščino, da je tožeča stranka pred in ob spornem uvozu razpolagala z izvirnikom Form A, potrdila o poreklu blaga, iz katerega jasno in nedvoumno izhaja, da je sporno blago iz Malezije. Tožeča stranka tako ni imela razloga za dvom v verodostojnost tako izdajatelja kot vsebine prejetih potrdil o poreklu. Toženi stranki očita, da pri odločanju ni upoštevala, da je postopek za pridobitev preferencialnega potrdila o poreklu blaga natančno določen in urejen v določbah CZ in Izvedbeni uredbi CZ, kar je zagotovilo, da lahko udeleženci na trgu takšnemu potrdilu zaupajo, kar je v konkretnem primeru storila tožeča stranka.

7. Obravnavane Form A o poreklu je izdal pristojni malezijski organ, to je MITI in so opremljene z vsemi potrebnimi žigi in podpisi pristojnih oseb. Pristnost obravnavanega potrdila o poreklu je izrecno potrdil tudi OLAF v svojem poročilu o misiji št. OF/2011/0969 z dne 12. 4. 2013. Okoliščina, da med EU in Malezijo ni sklenjenega dvostranskega trgovinskega sporazuma, navedenega zaključka ne spremeni.

8. Toženi stranki očita, da se v zvezi z ravnanjem MITI in drugih malezijskih organov v izpodbijani odločbi ni opredelila do nespornega dejstva, da je MITI v obdobju od 2009 do 2012 izdal kar 3132 napačnih potrdil o poreklu, ki so bila izdana več kot 10 različnim izvoznikom, od tega 504 napačnih Form A potrdil o poreklu za blago, ki je predmet obravnavanega uvoza. Iz poročila OLAF izhaja, da je bilo s strani pristojnih malezijskih organov (MITI, malezijska carina, luka Port Klang) storjenih več drugih napak, kot npr. pri sprejemanju izvoznih deklaracij, nezaznavanje različnih pošiljateljev pri carini v luki Port Klang in pri MITI, nezaznavanje deklariranja napačnih tarifnih številk, kar kaže na to, da so bili malezijski pristojni organi izjemno neskrbni. Glede na to, da se je do teh okoliščin prvič opredelil šele drugostopenjski organ, se v upravnem postopku do teh navedb tožeča stranka ni mogla opredeliti, kar je lahko storila šele v predmetni tožbi in kar samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka.

9. Pravilna bi bila ugotovitev, da je pri malezijskih pristojnih organih prišlo do sistemske napake, ki je omogočala velike opustitve potrebnega nadzora nad pošiljkami blaga, za kar pa ne more odgovarjati tožeča stranka. MITI bi namreč, glede na to, da je malezijski organ, moral poznati ali vsaj preveriti lokalne proizvajalce steklenih vlaken. To bi moral storiti pred izdajo Form A potrdila o poreklu, kar pa je opustil, kar kaže na izredno veliko neskrbnost MITI, pristojnega malezijskega organa za izdajo Form A potrdil o poreklu. Toženi stranki očita, da krši sodno prakso, ki se izrecno sklicuje na obveznost, da organ, ki odloča o zahtevku za povračilo, preveri ali je pristojni organ države izvoznice ravnal z zadostno skrbnostjo ter ali je vedel oziroma bi moral vedeti, da je z zatrjevanim poreklom blaga s strani izvoznika vse v redu. V nadaljevanju povzema ugotovitve zadevnega poročila OLAF v zvezi s številnimi opustitvami MITI, o katerih se tožena stranka ni izrekla. Povsem zmotno pa je stališče tožene stranke, da netočna Form A potrdila o poreklu ne predstavljajo posebne situacije v smislu 239. člena CZ in da to spada v kategorijo poklicnih tveganj, ki jim je izpostavljen deklarant, saj je drugačno stališče v nasprotju s sodno prakso sodišča EU in komisije.

10. Vztraja, da je tožeča stranka je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se od nje, kot od izkušenega gospodarskega subjekta, pričakuje. Tožeča stranka ni imela nobenega konkretnega objektivnega razloga, da bi podvomila v vsebino Form A potrdil o poreklu. Toženi stranki očita, da si napačno razlaga korespondenco med deklarantom in uvoznikom in pri tem navaja vsebino sporočila z dne 11. 8. 2010, iz katerega izrecno izhaja, da je deklarant uvozniku naložil predložitev konkretne dokumentacije, z namenom, da se preveri poreklo blaga, pri čemer je uvoznika izrecno opozoril na možnost, da bi bilo lahko blago po poreklu iz Kitajske in bi se v tem primeru lahko obračunale bistveno višje antidamping dajatve ter mu podrobno in obsežno opisal postopke inšpekcijskega nadzora, ki jo bodo v tem primeru izvedli carinski organi v naslednjih petih letih. Tožeča stranka je od uvoznika prejela podpisano pogodbo med izvoznikom in uvoznikom za obravnavano blago z dne 26. 5. 2011, katere vsebina je bila zelo natančna in je vsebovala vse potrebne komercialne, kakor tudi pravne elemente ter ni vzbujala nobenega dvoma v njeno pristnost tako z vidika njene vsebine, kot tudi njenih podpisnikov. V pogodbi je tudi izrecno navedeno, da je blago po poreklu iz Malezije, kar je izjemno pomembna okoliščina v okviru odločanja o predmetnem zahtevku. Ravnanje tožeče stranke je torej bilo maksimalno skrbno, saj je bila seznanjena s potencialnimi riziki glede kitajskega porekla blaga in je skladno s tem zahtevala in tudi pridobila potrebna zagotovila, da je z izvoznikom in poreklom blaga vse v redu, poleg tega pa je tudi sama preko njenega agenta v Maleziji, s katerim ima sklenjeno dolgoročno pogodbo, na kraju samem preverjala izvoznika in blago.

11. Do trenutka vložitve obravnavanih carinskih deklaracij s strani pristojnih organov EU ni bilo niti uradno niti neuradno objavljenih nobenih obvestil ali uredb o začetku postopka preverjanja pravilnosti Form A potrdil o poreklu v postopkih izvoza obravnavanih steklenih vlaken iz Malezije. Prvo obvestilo, oziroma uredba je bila izdana in objavljena šele 10. 11. 2011, to je dan po vložitvi zadnje obravnavane carinske deklaracije. To, da je blago dejansko kitajskega porekla, za odločanje v zadevi ni pomembno, saj je pomembno predvsem to, ali je tožeča stranka vedela ali bi morala vedeti oziroma pričakovati in predvideti, da je bilo Form A potrdilo o poreklu, s katerim je razpolagala ob vložitvi carinske deklaracije, po vsebini nepravilno. Pri odločanju v zadevi je treba upoštevati načelo pravičnosti kot osnovno izhodišče za odločanje na podlagi b) točke drugega odstavka 220. člena CZ oziroma prvega odstavka 239. člena CZ, ko carinskemu zavezancu ni mogoče očitati neke resne napake ali neskrbnosti, saj je carinski zavezanec storil vse, kar je bilo v njegovi moči in ravnal z vso potrebno skrbnostjo. Na drugi strani pa je malezijski carinski organ opustil dolžni nadzor nad pošiljkami blaga in storil vrsto napak v postopku izdajanja Form A potrdil o poreklu.

12. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo reši zadevo, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji povrne stroške postopka.

13. Tožeča stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi, odgovarja na ugovore tožeče stranke glede njene skrbnosti in ravnanja pristojnih organov Malezije pri izdaji Form A potrdil o poreklu in poslovanju v prosto carinski coni ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

K točki I izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba potrjena z odločbo organa druge stopnje, pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi obrazložitev odločb obeh carinskih organov in jih, da bi se izognilo ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

16. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka kot deklarant, v svojem imenu in za račun uvoznika, romunske družbe B. (v nadaljnjem besedilu uvoznik) dne 27.10.2011, 21. 10. 2011 ter 9. 11. 2011 vložila štiri uvozne carinske deklaracije (v nadaljnjem besedilu UCD), po katerih se je v promet sprostilo blago, ki je bilo deklarirano kot tkanine iz steklenih vlaken, ki se uporabljajo v gradbeništvu, z alkalno odporno prevleko iz lateksa, z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken. Kot izvoznik blaga je bila v carinskih deklaracijah navedena malezijska družba A. (v nadaljevanju malezijski izvoznik). Navedeno blago je, kot je bilo med strankami nesporno ugotovljeno, kitajskega porekla. Pristojni malezijski organ MITI je izdal potrdilo o malezijskem poreklu blaga Form A, kljub temu, da poreklo blaga ni malezijsko.

17. V zadevi nadalje ni sporno, da je Carinski urad Koper na podlagi podatkov poročila OLAF s prilogami dne 13. 2. 2014 izdal štiri odločbe, s katerimi je tožeči stranki kot deklarantu in romunskemu uvozniku določil naknadno plačilo carinskih dajatev v skupnem znesku 62.820,82 EUR, iz naslova razlike v carini, protidampinške dajatve po 62,90 % stopnji in pripadajoče zamudne obresti. Dne 15. 1. 2015 je tožeča stranka pri prvostopnemu organu vložila zahtevek za povrnitev uvoznih dajatev po zgoraj navedenih odmernih odločbah na podlagi 220/2(b) in 239. člena CZ. Prvostopenjski organ je v zadevi dne 18. 3. 2015 izdelal zapisnik, v katerem je tožeči stranki v skladu z načelom sodelovanja v postopku dal možnost seznaniti se z rezultatom ugotovitvenega postopka in izjaviti se o dejstvah in okoliščinah pomembnih za odločitev.

18. Na podlagi 220(2)(b). člena CZ lahko pristojni organi naknadno zaračunajo uvozne dajatve, če so kumulativno izpolnjeni pogoji: da dajatev ni bila zaračunana zaradi napake pristojnih organov; da je napaka, ki jo je storil pristojni organ, taka, da je zavezanec, ki je ravnal v dobri veri ne more odkriti; in da je zavezanec v zvezi s carinsko deklaracijo upošteval vse določbe, ki jih določajo veljavni predpisi.

19. V zadevi ni sporno, da so bile sporne mrežne tkanine poslane iz Kitajske v FCZ v luko Port Klank ter po ponovnem natovarjanju odposlane v EU. V Maleziji niso bile podvržene nobeni predelavi ali izdelavi ter so zato obdržale svoje nepreferencialno kitajsko poreklo. Iz pravnomočnih odmernih odločb z dne 13. 2. 2014, v zvezi s katerimi je tožeča stranka vložila predmetni zahtevek za povrnitev obračunanih in plačanih dajatev, izhaja, da so bila potrdila o poreklu obrazec Form A v teh postopkih izdana na podlagi fiktivnega izvoza blaga, ki ni bilo nikoli na osnovnem ozemlju Malezije. Navedenemu dejstvu tožeča stranka niti v pritožbi niti v tožbi ne ugovarja. Tudi po mnenju sodišča, glede na okoliščine konkretnega primera, ne gre za aktivno napako carinskih organov, saj so bili ti z dajanjem lažnih podatkov s strani izvoznika zavedeni. Glede na to, da je bilo potrdilo o malezijskem poreklu spornega blaga izdano na podlagi lažnih podatkov, saj je blago, ki je predmet zadevnih deklaracij in odločb, prispelo iz Republike Kitajske z vmesnim pretovorom v FCZ, se šteje, da je poreklo blaga Kitajska. Stranka v postopku pa mora dokazati, da je pristojni organ vedel ali bi moral vedeti, da blago ni ustrezalo pogojem za preferencialno obravnavo.

20. Ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Agrover srl C-173/06, je cilj 220(2)(b). člena CZ varovati legitimno pričakovanje zavezanca glede utemeljenosti vseh dejavnosti, ki se upoštevajo pri odločitvi ali se carine lahko naknadno izterjajo ali ne. Ta določba varuje legitimno pričakovanje zavezanca le, če so pristojni organi "sami" ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca. Zgolj napake, ki se lahko očitajo aktivnemu ravnanju pristojnih organov, opravičujejo, da ne pride do naknadne izterjave carine. Očitek tožeče stranke glede opustitve dolžne kontrole pristojnega malezijskega organa MITI (ki ni carinski organ) za izdajo Form A potrdila o poreklu, ni utemeljen z razlogi, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka. Majhno število kontroliranih carinskih deklaracij s strani carinskega organa namreč ne more biti razlog za očitek o malomarnem ravnanju carinskih organov, glede na to, da so bila potrdila izdana na podlagi neresničnih informacij, ki so jih predložili izvozniki. V konkretnem primeru so bila potrdila o poreklu, ki jih je izdal MITI, izdana na podlagi fiktivnega izvoza za blago, ki ni bilo na osnovnem ozemlju Malezije, fiktivni izvoz na osnovno ozemlje Malezije pa je bil izveden z namenom pridobiti potrdilo o poreklu. Glede na navedeno, je tudi neupošteven očitek tožeče stranke o neskrbnem ravnanju MITI, ki ga je v obravnavanih zadevah v zmoto zavedel izvoznik. MITI je sicer res, kot v tožbi navaja tožeča stranka, opravil pregled proizvodnje pri izvozniku vendar šele v mesecu marcu 2012, to je več kot štiri mesece po vložitvi spornih UCD. Za pridobitev malezijskega porekla pa v konkretnem postopku niti ni uveljavljal obdelave v FCZ, ampak poreklo iz osnovnega ozemlja Malezije v postopku K2. Glede na navedeno, po mnenju sodišča ni mogoče šteti za očitno, da so se organi, ki v konkretnem primeru izdali potrdila, zavedali ali bi se mogli zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni z upravičenostjo do preferencialne obravnave. Izdaje nepravilnega potrdila o poreklu v Form A tako ni mogoče pripisati napakam carinskega organa države izvoza. Glede na to, da nepravilnost potrdila o poreklu "obrazec A" izhaja iz krivdnega ravnanja izvoznika, ki je predložil ponarejene dokumente tako, da pristojni organ MITI ni mogel odkriti, da v konkretnem primeru blago ne ustreza pogojem za upravičenost do preferencialne obravnave, nosi posledice uvoznik.

21. Na podlagi 239. člena CZ mora ta biti za to, da se povrnejo izvozne dajatve, izpolnjena dva kumulativna pogoja, in sicer obstoj posebnega primera in neobstoj malomarnosti in goljufivega ravnanja stranke, kar je potrebno tolmačiti ožje od pogojev iz (6) točke drugega odstavka 220. člena CZ. 904. člen Izvedbene uredbe CZ predvideva, da se povračila ali odpust uvoznih dajatev ne opravi, če se zahtevek za povračilo ali odpust utemeljuje izključno s predložitvijo dokumentov za odobritev preferencialne tarifne obravnave, za katere se naknadno izkaže, da so bili lažni, ponarejeni ali neveljavni za odobritev navedene obravnave, čeprav so bili predloženi v dobri veri. Tudi po presoji sodišča se tožeči stranki, glede na njene poklicne izkušnje, lahko očita malomarno ravnanje. Tožeča stranka je kot deklarant in strokovnjak na svojem področju v primeru uvedbe protidampinških dajatev za določeno blago zavezana k večji skrbnosti pri ugotavljanju porekla blaga, ki ga uvaža v EU. Tožeča stranka se je tega svojega tveganja zavedala. V obravnavanem primeru je EU leta 2011 uvedla protidampinško dajatev na uvoz nekaterih tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken s poreklom iz Kitajske. Tožeča stranka bi zato morala pri uvozu takšnega blaga z daljnega vzhoda ravnati z višjo ravnjo skrbnosti kot običajno (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 160/2016). Kot gospodarski subjekt bi morala v okviru svojih pogodbenih razmerij sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito proti tveganju naknadne izterjave. Taka zaščita med drugim pomeni to, da zavezanec za plačilo dajatevmed sklenitvijo pogodbe ali po njej pridobi od sopogodbenika vse dokaze, da blago izvira iz države, navedene v potrdilu o poreklu Form A, vključno z dokumenti, ki dokazujejo to poreklo. Navedba v pogodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka in iz katere izhaja, da se izvoznik zavezuje, da bo izvažal le blago malezijskega porekla, glede na konkretne okoliščine primera ne zadostuje. Iz sporočila tožeče stranke št. 5 z dne 11. 8. 2010 tudi po mnenju sodišča izhaja, da se je tožeča stranka zavedala nevarnosti naknadnega obračuna protidampinških dajatev in je zato od uvoznika zahtevala dokumente, s katerimi bi se dokazovalo poreklo blaga na osnovni dokumentacije o prometu in manipulacijah z blagom, ki pa jih ni prejela. Dokumente, ki jih je od uvoznika zahtevala tožeča stranka, kažejo na to, da je želela zavarovati predvsem svojo odškodninsko odgovornost proti izvozniku in uvozniku spornega blaga. Glede na to, da se tožeča stranka že dalj časa ukvarja z tovrstnimi posli, tudi za istega uvoznika, kar izhaja iz medsebojne pogodbe, je po mnenju sodišča vedela, da je po uvedbi protidampinških dajatev prišlo na trgu do spremembe pri trgovanju z navedenim blagom pri uvozu v EU, saj se je povečal uvoz iz Kitajski bližnjih držav, to je tudi Malezije, kar je posledično sprožilo uvedbo preiskave OLAF. Navedena dejstva so bila tožeči stranki kot izkušenemu izvajalcu gotovo znana, ne glede na to, da je bila Uredba o začetku preiskave objavljena šele dan po vložitvi zadnje spremembe carinske deklaracije. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožeče stranke glede bistvene kršitve pravil postopka, ki se nanaša na obrazložitev drugostopnega organa, saj je ta v zvezi z odgovornostjo carinskih organov Malezije in tožeče stranke le odgovarjal na pritožbene ugovore tožeče stranke in se pri tem opiral na dokaze, ki jih je v postopku pridobil prvostopni organ, tožeči stranki pa je bilo v upravnem postopku omogočeno, da se o njih izjasni.

22. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zato zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, tožeča stranka pa predvsem ugovarja uporabi določb b) točke drugega odstavka 220. člena CZ in prvega odstavka 239. člena CZ, pri tem pa se sklicuje na sodno prakso v zvezi s temi členi, je sodišče, v skladu z 2. alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II. izreka:

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti - člen 220, 220/2, 220/2-b, 239
Datum zadnje spremembe:
25.04.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI3OTY5